Jedro

Ugotovitve, da mesečni dohodki na družinskega člana tožnikove družine presegajo 70.000,00 SIT, tožnik v tožbi ne izpodbija. V skladu s citiranimi premoženjskimi kriteriji torej premoženjske razmere tožnika in njegove družine ne omogočajo odpisa ali delnega odpisa dolga. Kar pa zadeva tožnikovo zdravstveno stanje, tudi po presoji sodišča ni nobenega dvoma, da ima tožnik več zdravstvenih težav, vendar lahko te prispevajo k za tožnika pozitivni odločitvi le v primeru, ko je izkazano, da relevantno vplivajo na pridobitne sposobnosti davčnega zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., šifra ... z dne 11. 5. 2005, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za odpis davčnega dolga po stanju na dan 14. 4. 2005 iz naslova davka od dohodka od zaposlenih pri zasebniku v višini 118.781,50 SIT glavnice in obresti, stroškov prisilne izterjave v višini 5.000,00 SIT in iz naslova davka od prometa blaga in storitev v višini 912.447,10 SIT glavnice, obresti in stroškov. Iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, da živi tožnik v skupnem gospodinjstvu z izvenzakonsko partnerko A.A. in njunima sinovoma B.B. in C.C. Tožnik je opravljal samostojno dejavnost, ki jo je odjavil 15. 9. 1998, sedaj pa je zaposlen in prejema povprečni mesečni dohodek v višini 151.347,34 SIT in regres, ki mesečno znaša 9.534,84 SIT. Izvenzakonska partnerica je zaposlena v podjetju, katerega ustanoviteljica je, in je prejela povprečno 114.018,30 SIT neto dohodkov mesečno. Po podatkih centra za socialno delo ima tožnikova izvenzakonska partnerka pravico do otroškega dodatka za oba sinova v mesečnem znesku 23.750,00 SIT. Mesečni dohodki na družinskega člana znašajo 74.662,62 SIT. Prvostopni organ je glede na navedbe zavezanca in podatkov iz svojih evidenc ugotovil, da tožnik v skladu z določili 36. člena Zakon o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/2004 s spremembami) ne izpolnjuje pogojev za odpis ali delni odpis davčnega dolga. V treh mesecih pred izdajo odločbe je dohodek na družinskega člana znašal 74.662,62 SIT neto prihodka mesečno, kar po ugotovitvah davčnega organa presega v Pravilniku o podrobnejših kriterijih za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davčnemu zavezancu – fizični osebi določen znesek 46.000,00 SIT za odpis ter znesek 70.000,00 SIT za delni odpis. Glede na navedeno prvostopni organ tožnikovi vlogi za odpis ni ugodil, saj je glede na dohodke vseh članov družine ugotovil, da izterjava dolga ne bi ogrozila preživljanja tožnika in njegovih družinskih članov. Razen tega, davčnega odtegljaja, med katerega je uvrščen tudi davek od dohodka od zaposlenih pri zasebniku, po petem odstavku 36. člena ZDavP-1 ni mogoče odpisati.

Zoper to odločbo se je tožnik pritožil, Ministrstvo za finance Republike Slovenije pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ je povzel dejanske ugotovitve glede mesečnih prihodkov tožnika in njegove družine in ugotovil, da je tožnik sicer izkazal svojo finančno stisko, ki je posledica plačevanja davčnih obveznosti, in da tožnikovo življenje otežujejo tudi zdravstvene težave, ki izhajajo iz predložene dokumentacije. Vendar pa ne glede na to v času odločanja prvostopnega organa po kriterijih davčnih predpisov odpis ali delni odpis davčnega dolga v konkretni zadevi ni bil mogoč. Socialne razmere in zdravstveno stanje v postopku odločanja o odpisu davčnega dolga se vsekakor upoštevajo, vendar lahko odločilno pripomorejo k ugodni rešitvi vloge le v izrednih primerih, ko zdravstveno stanje zavezanca onemogoča njegovo zaposlitev oziroma je zaradi hudih zdravstvenih težav odvisen od pomoči drugih in ne more skrbeti za svoje preživljanje ali pa, ko družina živi v neprimernih bivanjskih prostorih in podobno. Po mnenju drugostopnega organa tožnikovega zdravstvenega stanja ni mogoče oceniti kot takšnega, ki bi upravičeval odpis davčnega dolga ob ugotovljenih dohodkih. Določbe 36. člena ZDavP-1 se uporabljajo le v skrajnih primerih in se tolmačijo zelo restriktivno. Davčna služba je namreč pristojna predvsem za odmero, obračunavanje, pobiranje in izterjavo davkov, zato ne more skrbeti za socialno varnost davčnih zavezancev po kriterijih državnih institucij, ki so pristojne za socialno politiko in imajo možnost uporabe socialnih transferjev. Pri tožniku tako glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče odpisati ali delno odpisati davčnega dolga. V skladu z določbo 3. člena Pravilnika pa je potrebno pri presoji zadeve upoštevati vse dohodke in prejemke davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov ne glede na vrsto in obliko, v katerih so prejeti, in ne glede na to ali so obdavčljivi ali ne. Dodaja še, da odpis dolga iz naslova davka od dohodka od zaposlenih pri zasebniku ni mogoč, ker pravna podlaga za odpis davčnega odtegljaja ne obstaja.

Tožnik v tožbi vloženi v tem upravnem sporu zoper izpodbijano drugostopno odločbo navaja, da sta bila v letih 1998 do 2001 oba s partnerko z zelo majhnima otroka brez zaposlitve. Takrat mu je davčni organ res odpisal dolg, ampak ne v celoti. Zneska 487.725,50 SIT, ki ga je plačal 3.10.1997, ni nikjer v izpisu zneskov neporavnanih obveznosti. Navaja tudi, da med leti 1998 in 2000, ko je želel poravnati dolg in se pogovoriti o morebitnem odpisu dolga, ki je nastal zaradi neplačanih obveznosti v sklad SPIZ in ZZZS, ni bilo organa, ki bi bil pristojen za odločanje v tej zadevi zaradi spremembe Zakona o davčnem postopku. Obresti so tako naraščale, da so nekajkrat presegle glavnico, zato meni, da bi morala biti v Zakonu o davčnem postopku določba, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Ker mu v letih 1998 do 2000 ni bila omogočena rešitev zadeve in se na njegove klice na pomoč ni odzval nihče, mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic. Meni, da je nepravilna odločitev drugostopnega organa, da lahko socialne razmere in zdravstveno stanje odločilno pripomorejo k ugodni rešitvi vloge le v izrednih primerih. Ponovno navaja zdravstveno dokumentacijo, ki jo je predložil. Navaja, da v kriterijih za odpis dolga ni natančno opredeljeno, kakšne so bolezni, na podlagi katerih bi davčni organ lahko odpisal dolg. Gre za pravno praznino, v kateri pa si upravni organ po svoje razlaga zakon. Tako se dolgovi zaradi različne razlage nekomu lahko odpišejo, drugim pa spet ne. In vse vodi v to, da pred zakonom niso vsi enako obravnavani. Davčni organ se je usmeril zgolj na njegove dohodke in ga vse drugo ne zanima. Meni, da so mu bile kršene ustavne kategorije, kot tudi človekove pravice in smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

ZDavP-1, katerega je treba v skladu z drugim odstavkom 418. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS 117/2006) uporabiti v predmetni zadevi v 36. členu določa, da lahko davčni organ določi, da se davčnemu zavezancu davek v celoti ali deloma odpiše, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Vlogo za odpis oziroma delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka mora davčni zavezanec vložiti pri pristojnem davčnem organu. Davčni organ odloči o zahtevku na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi, ter predloženih dokazov davčnega zavezanca. Podrobnejše kriterije za odpis in delni odpis ter obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v svoji vlogi, določi minister, pristojen za finance, upoštevajoč raven zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje, in so določene s predpisi na področju socialnega varstva. Davčni organ ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka v skladu s tem členom za akontacije davka ali davčni odtegljaj, če ni z zakonom določeno drugače. Pravilnik o podrobnejših kriterijih za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davčnemu zavezancu-fizični osebi (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 142/2004), katerega je treba uporabiti v predmetni zadevi, v drugem odstavku 2. člena določa, da mora davčni organ pred izdajo odločbe o odpisu oziroma delnem odpisu zapadle davčne obveznosti na podlagi podatkov navedenih v vlogi in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu, ki je podal vlogo, ugotoviti višini dohodkov, prihrankov in premoženjsko stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Na zahtevo davčnega zavezanca davčni organ pri odločanju upošteva tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (drugi odstavek 2. člena Pravilnika). Dohodki po tem Pravilniku so vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne (3. člen Pravilnika).

Davčni organ lahko delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 3. do 5. členom tega pravilnika, ne presegajo 70.000,00 SIT, in obveznosti ni mogoče v celoti ali delno plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (drugi odstavek 11. člena Pravilnika). Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 3. do 5. členom tega pravilnika, ne presegajo 46.000,00 SIT, in obveznosti ni mogoče v celoti ali delno plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (tretji odstavek 11. člena Pravilnika).

Ugotovitve, da mesečni dohodki na družinskega člana tožnikove družine presegajo 70.000,00 SIT, tožnik v tožbi ne izpodbija. V skladu z zgoraj citiranimi premoženjskimi kriteriji torej premoženjske razmere tožnika in njegove družine ne omogočajo odpisa ali delnega odpisa dolga. Kar pa zadeva tožnikovo zdravstveno stanje, tudi po presoji sodišča ni nobenega dvoma, da ima tožnik več zdravstvenih težav, vendar pa lahko te prispevajo k za tožnika pozitivni odločitvi le v primeru, ko je izkazano, da relevantno vplivajo na pridobitne sposobnosti davčnega zavezanca. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je tožnik zaposlen in pridobiva dohodek, ki skupaj z mesečnimi prihodki celotne družine presega s Pravilnikom določena zneska, pri katerih je mogoč odpis davčnega dolga delno ali v celoti. Zato sodišče pritrjuje izpodbijani odločbi, da pogoji za odpis ali delni odpis davčnega dolga niso podani.

Sodišče še dodaja, da ni mogoče pritrditi tožnikovim trditvam, da gre pri določilu drugega odstavka 2. člena Pravilnika, ki pravi, da se na zahtevo davčnega zavezanca upošteva tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, za pravno praznino. S Pravilnikom so namreč določeni kriteriji, ki se pri odločitvi upoštevajo, konkretno vsebino pa jim daje upravno-sodna praksa. Odločanje torej terja presojo vseh okoliščin konkretnega primera, odločitev pa mora biti skladna s predpisi in z upravno-sodno prakso. Izpodbijana odločitev vsebuje zadostne dejanske ugotovitve, ob katerih so bili uporabljeni pravilni predpisi, odločitev o tem, zakaj tožnikovo zdravstveno stanje ne more pripeljati do drugačne odločitve, pa je tudi ustrezno obrazložena (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami).

Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na višino dolga, zapadlost, delna plačila in obresti pa sodišče dodaja, da v zadevi, v kateri se odloča o odpisu davčnega dolga, ni mogoče uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo izvršilni naslov tako glede glavnice, kot zapadlosti in obresti.

Odločitev upravnih organov temelji na zgoraj citiranih predpisih, upravni odločbi pa sta tudi ustrezno obrazloženi in argumentirani in tako tožnikovi navedbi, da bi mu naj bile z izpodbijanima odločbama kršene tudi „ustavne kategorije“ in „človekove pravice“ ni mogoče pritrditi.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki določa, da se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločanje na glavni obravnavi in seji ter na pooblastila sodišč glede odločanja (51. do 72. člen ZUS-1).