Jedro

Tožničino ravnanje, ko je v času, ko je bila v bolniškem staležu zaradi respiratornega infekta, odšla na plesno zabavo v diskoteko v več kot 100 km oddaljen kraj, predstavlja kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi tega kršenja ji je tožena stranka po predhodnem pisnem opozorilu na izpolnjevanje obveznosti utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničine zahtevke za: a. ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici vročila 14. 12. 2010, b. ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 31. 1. 2011, c. priznanje in vpis delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 30. 12. 2010 do 31. 1. 2011, prijavo v socialno zavarovanje za navedeno obdobje ter plačilo nadomestila plače v neto znesku mesečne plače, kot bi jo tožnica prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter za odvod zakonsko določenih davkov in prispevkov od plač od navedenih zneskov, č. plačilo odškodnine v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, d. povrnitev vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do dneva plačila (točka 1 izreka).

Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), saj se tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni sklicevala na nobenega od opisov zlorabe bolniškega staleža po citirani določbi, zaradi česar uporaba tega člena v konkretnem primeru ne more priti v poštev. Stališče sodišča prve stopnje bi bilo lahko pravilno kvečjemu v primeru, če bi tožena stranka v odpovedi kot razlog za odpoved navedla točno določen razlog iz prvega odstavka 111. člena ZDR, česar pa ni storila. Brez izrecne navedbe odpovednega razloga v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa sodišče samo ne sme in ne more uporabiti tistega opisa zlorabe bolniškega staleža iz prvega odstavka 111. člena ZDR, ki bi se mu ga zdelo v konkretnem primeru primerno uporabiti, temveč bi to morala storiti tožena stranka. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in ne izredne odpovedi. Iz vabila na zagovor in pisne obdolžitve v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja očitek tožnici, da naj bi se veselo zabavala, kljub temu, da je bilo zdravniško potrdilo o nezmožnosti za delo izdano tega dne. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da se tožnici očita, da je zvečer na prvi dan bolniške zapustila kraj svojega stalnega prebivališča in odšla v precej oddaljeno ..., kar ni v skladu z namenom bolniškega staleža ter da je nesprejemljivo, da se delavec med bolniško tako izrazito predaja veselemu ponočevanju, saj to na noben način ne more prispevati k izboljšanju domnevno slabega zdravstvenega stanja in gre za očitno zlorabo instituta bolniškega staleža. Tožena stranka se v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti smiselno ni sklicevala na nobenega od treh opisov zlorabe bolniškega staleža iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je kljub temu zaključilo, da očitno, da tožnica ni iskala odobritve osebnega zdravnika, zaradi česar naj bi bilo dokazano, da je brez te odobritve odpotovala iz kraja svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neupravičeno presojalo, kot če bi šlo za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je tožnica iskala odobritev zdravnika, čeprav tožena stranka tožnici v odpovedi tega sploh ni očitala. Sodišče prve stopnje je s tem prekoračilo očitke tožene stranke, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, podano pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, to je vsebini redne odpovedi in med samimi temi listinami. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je obiskala nočni lokal, kjer se je zadrževala od 23.30. ure do 3.30. ure naslednjega dne in tam plesala, zaradi česar sodišče ni nadaljevalo z izvajanjem dokazov v smeri ugotavljanja, če je spoštovala navodila dežurnega zdravnika dr. M.M.. Glede na to, da sodišče prve stopnje samo navaja, da v izvidu dežurnega zdravnika takšna navodila niso posebej predpisana ter upoštevajoč dejstvo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče dr. M.M., je takšen zaključek sodišča prve stopnje neutemeljen in celo protispisen, to je v nasprotju z izvidom dežurnega zdravnika z dne 17. 9. 2010, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Celo v primeru, če bi sodišče očitke tožene stranke poskušalo subsumirati pod prvi opis zlorabe bolniškega staleža iz prvega odstavka 111. člena ZDR (če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika), redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi mogla biti utemeljena. Dežurni zdravnik v svoj izvid navodil za počitek in mirovanje ni posebej zapisal, zato tožnica navodil ni mogla kršiti. S tem v zvezi je bistvene izpovedba lečeče zdravnice dr. N.S., da sama ni mogla dati navodil za zdravljenje za prvi dan bolniške, temveč je ta navodila tožnica morala dobiti v dežurni službi. Pritožba se sklicuje tudi na odločbi Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 185/2004 in VIII Ips 294/2006. V slednji je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je bistveno, ali je potovanje delavca iz kraja prebivanja vplivalo na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja delavca. Tožena stranka tega ni uspela dokazati oziroma tega sploh ni zatrjevala. Iz izpovedbe lečeče zdravnice dr. N.S., da je tožnici ob pregledu dne 20. 9. 2010 zaključila bolniški stalež že z 21. 9. 2010, izhaja, da ni mogoče govoriti o podaljšanju zdravljenja oziroma poslabšanju zdravstvenega stanja zaradi očitanega izhoda. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi to kršitev storilo s tem, da je prekoračilo očitke, ki jih je tožena stranka naslovila na tožnico. V postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne velja kazensko pravno načelo identitete med obtožnico in sodbo, sodišče je vezano na dejanski stan kršitve, ne pa tudi na pravno terminologijo. Glede vsebine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se v izpodbijani sodbi ne navaja nekaj drugega, kot pa je njena dejanska vsebina. Tisti deli pisne obdolžitve in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih tožnica povzema v pritožbi, kažejo na to, da je tožena stranka tožnici očitala zlorabo bolniškega staleža in da ji je iz tega razloga tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pritožba zgolj pavšalno zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so ti razlogi nejasni, ne da bi te očitke kakorkoli konkretizirala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Končno pritožba isti bistveni kršitvi določb pravdnega postopka sodišču prve stopnje očita v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče dr. M.M.. Zavrnitev predloga za izvedbo dokaza bi kvečjemu lahko bila relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 287. členom ZPP, vendar sodišču prve stopnje niti v zvezi s tem ni mogoče očitati ničesar. Izvedbo tega dokaza je predlagala tožena stranka, vendar šele po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi pri tem navajala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Sodišče prve stopnje tega dokaza zato ni bilo dolžno izvajati, sicer pa je utemeljeno sprejelo dokazni sklep, da ostale predlagane dokaze (kar zajema tudi dokazni predlog za zaslišanje priče M.M.) zavrne kot nepomembne. Pritožba skuša ustvariti videz protislovnosti z nekorektno navedbo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izrecno navaja, da v izvidu dežurnega zdravnika z dne 17. 9. 2010 navodila niso posebej zapisana. Izpodbijana sodba takšne ugotovitve ne vsebuje. Nasprotno, na zdravniškem izvidu z dne 17. 9. 2010 (priloga C/1), ki ga je izdal zdravnik M.M., je v rubriki Th (terapija) zapisana beseda „počitek“.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožnici je bilo 27. 7. 2010 izrečeno pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker je bila 23. 7. 2010 neupravičeno, brez dovoljenja in vednosti nadrejenega, odsotna z delovnega mesta, zaradi česar je bila trgovina rednem obratovalnem času zaprta do 9.45. ure, - tožnica je bila od 18. 9. 2010 do 21. 9. 2010 v bolniškem staležu zaradi respiratornega infekta, - tožnica je bila pri dežurnem zdravniku v petek ponoči, v noči iz sobote na nedeljo pa se je udeležila zabave v diskoteki v ..., ki je od njenega kraja bivanja oddaljena v eno smer več kot 100 km, na zabavi pa se je po lastni izpovedbi zadrževala od 23.30. ure do 3.30. ure naslednjega dne, - tožničina osebna zdravnika N.S. je izpovedala, da pacient v primeru okužbe dihal mora biti doma, da mora počivati, piti tekočino, običajno tudi antibiotik in zdravila proti povečani vročini, ne sme pa od doma, razen za obisk pri zdravniku.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožničino ravnanje, ki je v času, ko je bila v bolniškem staležu zaradi respiratornega infekta odšla na plesno zabavo v diskoteko v več kot 100 km oddaljen kraj, prav gotovo pomeni kršenje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Celo več, gre za kršitev, ki bi jo tožena stranka lahko kvalificirala kot kršitev iz 8. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, zaradi katere delodajalec lahko poda celo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je tožničino prepričanje, da bi ji sodišče prve stopnje zlorabo bolniškega staleža lahko očitalo le v primeru, če bi ji tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma, če bi tožena stranka v vabilu na zagovor s pisno obdolžitvijo ter v sami redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporabila izraze iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Kadar so podani razlogi, ki so v zakonu sicer našteti kot razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, delodajalec prav gotovo lahko poda tudi zgolj redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Katero od obeh možnih oblik odpovedi bo uporabil, je stvar njegove odločitve. Z odločitvijo, da poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka implicitno priznala, da očitane kršitve ne šteje za tako hudo, da zaradi nje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se od redne razlikuje ravno po tem, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ravnanje, ki je bilo tožnici očitano v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav gotovo ustreza pravnemu pojmu zlorabe bolniškega staleža. V odpovedi je tožena stranka tožnici očitala, da je 18. 9. 2010 izostala z dela zaradi bolniške in se še istega dne, vse prej kot bolnega videza, udeležila plesne zabave z elektronsko glasbo v diskoteki A. v .... Tožena stranka je v obrazložitvi redne odpovedi pogodbe izrecno navedla, da je delavka na prvi dan bolniške zapustila kraj svojega stalnega prebivališča in odšla v precej oddaljeno ..., kar zagotovo ni v skladu z namenom bolniškega staleža in da mora delavec ne glede na vrsto bolezni oziroma razloge bolniške odsotnosti v vsakem primeru počivati oziroma mirovati pretežno doma z namenom čimprejšnje ozdravitve. Tožena stranka je nadalje zavzela stališče, da je bistveno, da nočna zabava ne sodi med običajna opravila med bolniško, kakor je zavajajoče navajala tožnica, zaradi česar niti ni pomembno, ali je tožnica kršila zdravnikova navodila, na katera se sklicuje. Po mnenju tožene stranke je nesprejemljivo, da se delavec med bolniško tako izrazito predaja veselemu ponočevanju, saj to na noben način ne more prispevati k izboljšanju domnevno slabega zdravstvenega stanja. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla, da gre za očitno zlorabo instituta bolniškega staleža. Glede na navedeno je protispisna pritožbena navedba, da se tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti smiselno ni sklicevala na zlorabo bolniškega staleža. Toženi stranki pa pri tem ni bilo potrebno povzemati abstraktnih opisov zlorabe bolniškega staleža iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tožnica je že v zagovoru pri toženi stranki želela manipulirati z domnevnimi navodili osebnega zdravnika, saj se je sklicevala na navodila osebne zdravnice v zdravniškem potrdilu z dne 18. 11. 2010 (priloga A/6), za katera se je potem pokazalo, da se nanašajo na povsem drugo bolezen in tudi na povsem drugo časovno obdobje.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica očitno ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika. Prav gotovo noben zdravnik pacientu z respiratornim infektom, ki mu je odredil bolniški stalež, ne bi hkrati odredil, da odpotuje na nočno zabavo v več kot 100 km oddaljen kraj in to že kar prvi dan odobrenega bolniškega staleža. Ni potrebno, da bi zdravnik dajal izrecna navodila, da se to ne sme, saj se zavedanje o tem lahko utemeljeno pričakuje ne le od imaginarnega povprečnega človeka, temveč dejansko od prav vsakega delavca. Zaradi navedenega ni mogoče slediti tožničinemu razlogovanju, da ni podana zatrjevana kršitev, ker ji dežurni zdravnik ni predpisal nobenih navodil. Ne le, da je na zdravniškem izvidu v okviru terapije predpisan počitek, temveč bi šlo za zlorabo bolniškega staleža celo v primeru, če tega zapisa ne bi bilo. Tudi ni potrebno, da bi bilo izkazano, da je zdravnik tožnici prepovedal odhod v ..., zadostuje, da tožnica ne more izkazati, da bi ji ga zdravnik odobril. Izpolnjen je bil tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 83. člena ZDR, to je, da pri kršitvi, ki je bila razlog za redno odpoved, ni šlo za prvo kršitev, temveč je bila tožnica že pred tem zaradi druge kršitve pisno opozorjena na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To opozorilo je bilo tožnici dano v rokih, ki so določeni v prvem odstavku 83. člena ZDR, pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša tudi z razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje šteje, da je tožnica storila kršitev, ki ji je bila očitana v pisnem opozorilu z dne 27. 7. 2010. Glede tega dela obrazložitve izpodbijane sodbe pritožba niti ne navaja nobenih konkretnih ugovorov.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodb Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 185/2004 in VIII Ips 294/2006. Zadeve niso primerljive. Prva sodba se sicer nanaša na presojo zakonitosti disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki je bil razveljavljen zardi tega, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik z ravnanjem, ki mu je bilo očitano v disciplinskem postopku, ni ravnal v nasprotju z navodili zdravnika in da njegovo ravnanje ni vplivalo na morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na podaljšanje bolniškega staleža. Ravnanja tožnice, ki je prvi dan bolniškega staleža, ki je bil odobren zaradi prehlada, odpotovala na celonočno zabavo v 100 km oddaljen kraj, ob še tako benevolentni razlagi ni mogoče tolmačiti kot ravnanje, ki ne bi bilo v nasprotju z navodili zdravnika. Podobno velja tudi za sklep opr. št. VIII Ips 294/2006, saj krajšega odpotovanja iz kraja prebivališča zaradi udeležbe na seji nadzornega sveta ni mogoče primerjati z ravnanjem tožnice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je pritožbeno sodišče štelo, da se tožnica ne pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje tega dela prvostopenjske sodbe.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.