11. 6. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Ottavie Sain in Edvarda Saina, oba Portorož, ki ju zastopa Odvetniška družba Gaberščik, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 11. junija 2024

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 44/2021 z dne 8. 12. 2021 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 177/2018 z dne 4. 1. 2021 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 – popr., 75/97, 19/14 in 159/21) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravna enota Piran je zavrnila zahtevo Ermenegilda Saina, pravnega prednika ustavnih pritožnikov, za priznanje statusa vojnega invalida – civilnega invalida žrtve vojne od 15. 9. 1947 dalje in statusu ustrezne pravice do trenutka, ko mu je bil priznan status civilnega invalida žrtve vojne in temu ustrezne pravice, tj. 1. 1. 1981. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je zavrnilo pritožbo vlagatelja zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. Strinjalo se je, da v Zakonu o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) za priznanje statusa civilnega invalida vojne za navedeno obdobje ni pravne podlage ter da Mirovna pogodba z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 104/47 – v nadaljevanju Mirovna pogodba) in Sporazum med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko o definitivnem urejanju medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov, z dne 18. 12. 1954 (Uradni list SFRJ, MP, št. 2/56 – v nadaljevanju Sporazum), nista neposredno izvršljiva.

2.Upravno sodišče je tožbo Ermenegilda Saina zoper navedeni odločitvi upravnih organov zavrglo. Tožnik je namreč med upravnim sporom umrl. Ker se je postopek nanašal na osebno pravico, ki je glede na 87. člen ZVojI ni mogoče prenesti na druge, je Upravno sodišče sprejelo stališče, da taka pravica s smrtjo nosilca ugasne, zato je ni mogoče podedovati. Ker pravni nasledniki pokojnika z zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne in vojne invalidnine ne bi uveljavljali svoje pravice ali pravne koristi, s tožbo v upravnem sporu ne bi mogli uspeti. Zato je tožbo zavrglo. Pri tem je izhajalo tudi iz stališč Vrhovnega sodišča, sprejetih v sklepih št. I Up 48/2019 z dne 3. 6. 2020 in št. I Up 49/2019 z dne 8. 7. 2020.

3.Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbe dedičev (med njimi ustavnih pritožnikov) pokojnega tožnika. Pojasnilo je, da je procesno upravičenje dedičev do sodelovanja v postopku, v katerem se odloča o pravici pravnega prednika, odvisno od tega, ali je obravnavana materialna pravica prešla nanje, tj. od njene podedljivosti. Če gre za tako pravico, pomeni, da jo na podlagi vložene tožbe uveljavljajo tudi pravni nasledniki tožnika kot svojo pravico. Upravno sodišče naj bi zato utemeljeno presojalo, ali je pravica do invalidnine prešla na njegove dediče ali ne. Vrhovno sodišče se je strinjalo s presojo Upravnega sodišča, da ne.

4.Vrhovno sodišče je poudarilo, da je tožnik zahteval priznanje (ugotovitev) statusa civilnega invalida vojne za nazaj zaradi izplačila invalidnine še za čas, preden mu je bila pravica priznana kot t. i. žrtvam vojnega materiala. Zahteval naj bi torej invalidnino, ki je glede na 11. člen ZVojI pravica po tem zakonu, s svojim zahtevkom za nazaj pa naj bi nasprotoval 79. členu ZVojI, po katerem gredo pravice po tem zakonu upravičencem od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Vrhovno sodišče je menilo, da je iz navedenega razvidno, da tožnik ni zahteval pravice, ki je ZVojI ne bi urejal, zahteval naj bi jo le v širšem obsegu. Zatrjevano širše upravičenje pa naj samo po sebi ne bi pomenilo, da je pravna narava pravice v pomenu njene prenosljivosti na druge osebe drugačna, kot to izhaja iz 87. člena ZVojI. Vrhovno sodišče je zato zavrnilo tudi navedbo, da je opiranje Upravnega sodišča na 87. člen ZVojI preuranjeno in da bi bilo treba najprej odločiti o tem, ali obstaja v ZVojI protiustavna pravna praznina, ker ne ureja priznanje statusa obravnavane skupine civilnih invalidov vojne in njemu ustreznih pravic tudi za čas od 15. 9. 1947 dalje.

5.Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da iz 87. člena ZVojI izhaja, da je invalidnina osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker naj bi bila pravica nepodedljiva, naj dediči ne bi mogli vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako naj kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti ne bi bili upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Vrhovno sodišče je poudarilo, da smrt tožnika pomeni oviro, ki onemogoča nadaljevanje upravnega spora, saj zaradi nepodedljivosti terjatve do invalidnine pritožniki kot dediči ne morejo pridobiti niti upravičenja do sodelovanja v sodnem postopku in morebiti ponovljenem upravnem postopku, v katerem bi se odločalo o zahtevku umrlega vlagatelja, glede na to, da je tožnik v tožbi zahteval odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb in vrnitev zadeve upravnima organoma v ponovno odločanje. Ker naj bi bila tudi pravica pravnih naslednikov tožnika do sodne presoje odvisna od prenosljivosti materialne pravice, ki naj v obravnavanem primeru ne bi bila podana, je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi trditev pritožnikov o odvzemu pravice do sodnega varstva. Dodalo je, da čeprav je bila tožba zavržena, pri tem ni šlo za golo formalno, tehnično odločitev, ampak za vsebinsko presojo, da pritožnikom zahtevana invalidnina ne pripada.

6.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta, da je bilo z zavrženjem tožbe poseženo v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave tako tožnika kot njiju, torej njegovih dedičev. Menita, da se vprašanje podedljivosti terjatev, tj. neizplačanih invalidnin za čas, ko ZVojI še ni veljal, ne bi smelo presojati po tem zakonu. Pritožnika opozarjata, da sta zatrjevala, da je v ZVojI protiustavna pravna praznina, ker v njem ni urejen tožnikov pravni položaj za čas od 15. 9. 1947 dalje, zato bi moralo biti najprej razrešeno to vprašanje, šele po razrešitvi tega vprašanja pa bi bilo mogoče odgovoriti na vprašanje podedljivosti terjatev do invalidnine. Ob navedenem pa izražata še nestrinjanje s stališči Upravnega oziroma Vrhovnega sodišča, da je treba tudi v obravnavanih zadevah glede na postavljene zahtevke uporabiti 87. člen ZVojI, saj menita, da bi bilo treba tožnika in njiju obravnavati drugače, upoštevaje pri tem posebne okoliščine, na katerih temelji zahtevek.

7.Pritožnika sta vložila tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZVojI. Zatrjujeta, da je ZVojI v neskladju z 8. členom in drugim odstavkom 153. člena Ustave, ker ne ureja položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani na območju, ki je kasneje pripadlo Jugoslaviji, tudi za čas od 15. 9. 1947 do datuma, ko jim je bil na podlagi predpisov, sprejetih v nekdanji skupni državi, ta status priznan, invalidnine pa izplačevane. Podlaga za ureditev takega statusa s pripadajočo pravico naj bi bila v 1. členu Sporazuma v zvezi z 8. točko priloge XIV Mirovne pogodbe. Pritožnika zatrjujeta še neskladje izpodbijanega zakona z drugim odstavkom 14. člena Ustave zaradi neupoštevanja posebnosti oziroma drugačnosti položaja navedene skupine civilnih invalidov vojne in s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave in posebnim varstvom civilnih invalidov vojne po tretjem odstavku 50. člena Ustave. Ker naj bi bila invalidnina pravica s premoženjsko komponento, naj bi bil izpodbijani zakon tudi v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

B.

8.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

9.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

10.O priznanju statusa civilnega invalida vojne in pravicah, ki jih ZVojI priznava osebam s tem statusom, se odloča v upravnem postopku in nato v upravnem sporu. V takem primeru se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Pobudnika svoj pravni interes utemeljujeta z vloženo ustavno pritožbo, s katero izpodbijata odločitvi sodišč o zavrženju tožbe zoper odločitvi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne tudi za čas po 15. 9. 1947 zaradi smrti tožnika. Izpodbijani sodni odločitvi temeljita (poleg določb Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, 109/12 in 49/23 – ZUS-1) in Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP), ki jih pobudnik ne izpodbija) na prvem odstavku 87. člena ZVojI, po katerem pravic po ZVojI ni mogoče prenesti na drugega. Pobudnika bi glede na ustavnosodno presojo imela pravni interes za preizkus pobude za oceno ustavnosti 87. člena ZVojI, torej zakonske določbe, na kateri temeljita z ustavno pritožbo izpodbijani odločitvi. Vendar pobudnika ne zahtevata, da Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti te določbe, pobudo vlagata, ker menita, da je ZVojI v neskladju z Ustavo, ker ne ureja položaja civilnih invalidov vojne tudi za čas od 15. 9. 1947 dalje. Ker pobudnika glede na navedeno z vloženo ustavno pritožbo ne izkazujeta pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti ZVojI v navedenem obsegu, je Ustavno sodišče njuno pobudo zavrglo (2. točka izreka).

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik