Jedro

Način izvajanja posesti lastnika zemljišča je lahko tudi v tem, da občasno prihaja po svojem agentu, ki ta zemljišča prodaja. Zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka travnik kosila, tožeča stranka pa ni izkazala, da bi imela kot lastnik zemljišča v posesti. Ker je sodišče zavrnilo zaslišanje treh domnevnih strank, ki jih je tožeča stranka vodila na parcele, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tožeče stranki pa je bilo odvzeto sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožba proti sklepu z dne 5. 4. 2022 se zavrne in se ta sklep potrdi.

II. Pritožbi proti sklepu z dne 10. 8. 2022 se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke na opisanih parcelnih številkah tako, da na teh parcelah organizira javno parkirišče in na njih postavlja masivne lesene ograje, ki prečkajo površino teh parcel. Pod točko 2 je zahtevala prenehanje organiziranja javnega parkirišča na teh nepremičninah in odstranitev lesenih ograj ter vrnitev parcele v stanje zadnje mirne posesti in prepoved bodočih motilnih dejanj, usmerjenih na organiziranje parkirišča ali postavljanje ograj ali objektov. Na naroku 5. 4. 2022 pa je sklenilo, da se sprememba tožbe ne dovoli, ker je modifikacija tožbe prepozna.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Gre za motenje posesti, ki se ponavlja in je prvič bilo pričeto v poletni sezoni 2020, konec junija, nato pa se je odvijalo ves čas in vsako leto znova v poletni sezoni. Zadnje posestno stanje je v času pred začetkom poletne sezone 2020. Sodišče pa ugotovi, da je zadnje posestno stanje v septembru 2020, ko ne gre za predmet tega postopka. Nato se sicer v 16. točki ukvarja s časom poletne sezone 2020. Tak način obravnave ne more pripeljati do odgovora na vprašanje, kdo je bil zadnji mirni posestnik. Sklepa ni mogoče vsebinsko preizkusiti glede časa pred nastalim motenjem posesti. Zato gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za tretje ponavljajoče se motenje, sodišče pa v dveh letih še ne odloči. V vmesnem času, ko ni poletne sezone, tožena stranka ni bila posestnik nepremičnin. Zato tudi ni bila v času začetka sezone 2020. Tožena stranka tega ne zanika. Tožeča stranka je s številnimi pričami dokazala, da je svojo posest izvrševala na način, da je vsa leta hodila na nepremičnine, se vozila, redno vozila potencialne kupce in investitorje iz Slovenije in tujine. Predložila je več fotografskih posnetkov. Sodišče je nekatere priče zaslišalo, o nekaterih pa se sploh ni opredelilo. Gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje prič: A. A., B. B. in C. C. in se o tem opredelila, sodišče pa jih ni zaslišalo. S tem je tožeči stranki odvzeto enakopravno sodelovanje v postopku. Sodišče pa se le opre na košnjo D. D. V postopku se je izkazalo, da pred poletno sezono 2020 še ni kosil, v času poletne sezone pa je kosil le enkrat in sicer 29. 7. 2020. Sicer pa se vodi postopek tudi pod P 22/2021. Tožena stranka ne pove, kdo naj bi bil zadnji mirni posestnik pred motenjem. Sodišče neutemeljeno zavrne zaslišanje E. E. Njeno zaslišanje je bilo predlagano kot zaslišanje vseh prisotnih sodelavcev F. d. o. o., ki so bili na mejni obravnavi 15. 9. 2022, nato pa je tožeča stranka njeno ime samo še navedla kasneje. Sodišče pa navaja, da bi njeno zaslišanje zavleklo postopek. Postopek traja že dve leti in njeno zaslišanje ne bi zavleklo postopka. Sodišče z zadnjo mirno posest določi motilno ravnanje, to je košnjo D. D. Sodišče obrazlaga, da dovoli tožbo zato, ker naj bi tožeča stranka prekoračila prekluzivne roke. Ob tem pa navaja, da rok za vsako motilno dejanje teče posebej. Ni jasno, zakaj sodišče ne bi smelo spreminjati tožbenega zahtevka.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

**O pritožbi proti sklepu z dne 5. 4. 2022:**

4. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 5. 4. 2022 sprejelo sklep, da se sprememba tožbe dne 9. 2. 2022 ne dovoli in se tožbeni zahtevek v vlogi z dne 9. 2. 2022 zavrže. Nato je na kratko obrazložilo, da je tožeča stranka za spremembo tožbe zamudila 30-dnevni rok po členu 32 SPZ. V izpodbijanem sklepu pa je obrazložilo svojo odločitev o spremembi tožbe. Opozorilo je, da je v spremembi tožbe tožeča stranka uveljavljala motenje, ki naj bi se dogajalo v času poletne turistične sezone in opisu dejanja dopisala še, da gre z motenjem postavitvijo kovinske verige. Ker je bila sprememba tožbe 9. 2. 2022, sodišče pa ugotovi, da se tožeča stranka sklicuje na poletni čas motenja, je odločitev sodišča, da je v tem delu sprememba tožbe prepozna, pravilna. Gre za 30-dnevni rok po 32. členu SPZ, ki je prekluzivne narave.

5. Pritožba trdi, da je sodišče obrazložilo, da je za vsako motenje posebej možno vložiti novo tožbo oziroma spremeniti tožbo glede na zadnje motenje. Ta ugotovitev je pravilna, če gre za ponavljajoče se motilno ravnanje, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Vendar mora biti nova tožba za ponavljajoče se motilno ravnanje vloženo v 30-dnevnem roku po nastalem motenju. Zato je treba v tem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep. To je narekovalo zavrnitev pritožbe proti temu in potrditev sklepa sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

**O pritožbi proti sklepu o motenju posesti:**

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek o motenju posesti, katerega je tožeča stranka ugotovila na geodetski obravnavi 15. 9. 2020 in nato vložila tožbo. Navajala je, da je tožena stranka pobirala parkirnino in postavila ograjo na njeni zemlji oziroma naštetih parcelah že od 20. 6. 2020. Gre za travnik, ki je v lasti tožeče stranke, parkirišče, katerega je v poletnem času urejala tožena stranka pa je delno tudi na parcelah tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker se je postavilo na stališče, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bila posestnica na teh parcelah, saj je posest izvajala izključno tožena stranka. Pri tem se je oprlo na zaslišanje priče D. D., ki je travnik v tem letu pokosil, dokaze tožeče stranke pa je štelo, da niso bili zadostni (izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke). Za ostale dokaze pa je naštelo, da iz izpovedb praktično vseh zaslišanih izhaja, da tožeča stranka v poletnem času ni bila prisotna, da ni nasprotovala košnji, ki jo je izvajala tožena stranka in da zato ni imela volje imeti nepremičnine v svoji posesti.

7. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je pravočasno predlagala zaslišanje prič A. A., B. B. in C. C., ki so želeli kupiti nepremičnine in katere naj bi tožeča stranka vodila na oglede po svojem agentu v merodajnem času (od 20. 6. 2020 do vložitve tožbe). Pritožbeno sodišče opozarja tudi, da je priča G. G. izpovedal, da je vozil za tožečo stranko in interesente za nakup parcel. O teh dokaznih predlogih in o izpovedbi priče G. G. v tem delu, sklep nima razlogov. Sodišče ne pojasni, zakaj treh imenovanih prič ni zaslišalo. Pritožbo opozarja, da sklep o tem nima razlogov in da zato tožeča stranka ni imela enakopravnega položaja v pravdi. Pritožba to sicer imenuje kot kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je v očitku o enakopravnosti strank moč ugotoviti tudi, da gre za kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

8. Sodišče prve stopnje je sicer na glavni obravnavi 5. 4. 2022 razkrivalo svoje materialnopravno gledanje o tem. Očitno je za sodišče prve stopnje odločilno, da drugačno izvajanje posesti kot je to delala tožena stranka, ne more biti merodajno. Pritožbeno sodišče se s tem pravnim stališčem ne strinja. Če lastnik parcel dokaže, da je v spornem času prihajal na parcele sam ali po svojem agentu, ki je parcele prodajal, ni mogoče šteti, da ni imel dejanske oblasti nad stvarjo. Lastnik lahko izvršuje posesti na parcelah na različne načine. Ni edini način izvajanja posesti košnja travnika. Če je tožena stranka v spornem času organizirala košnjo, tožeča stranka pa oglede na svojih parcelah, to lahko pomeni, da je šlo lahko za soposest obeh. Če je tožeča stranka izvajala posest, tedaj jo je postavitev ograj in pobiranje parkirnine, lahko tako motilo, da gre za motenje posesti. Na ta način bi lahko bila tožeča stranka izključena iz izvajanja dotedanjega načina izvajanja posesti.

9. Če pa se bo ugotovilo, da ni šlo za oglede kupcev ali da bi se to dogajalo v spornem času, tedaj pa bo treba pritrditi toženi stranki, da tožeča stranka ni imela dejanske oblasti nad stvarjo. Pritožba nima prav, ko trdi, da je pravočasno predlagala zaslišanje priče E. E. Pritožba meni, da je dovolj, da je pravočasno predlagala zaslišanje vseh prisotnih sodelavcev F. d. o. o. na mejni obravnavi 15. 9. 2022. Ker pritožba očitno ve, da je bila prisotna tudi E. E., bi jo poimensko morala predlagati pravočasno. Predlagala pa je zaslišanje te priče z vlogo z dne 8. 4. 2022, kar je že po koncu prvega naroka za glavno obravnavo. Zato je ta dokazni predlog prepozen.

10. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, predlagani dokazi pa so bili v smeri trditev o izvajanju posesti in s tem pravnorelevantni, je bilo treba sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče ne more prvič izvajati zasliševanja prič, saj bi s tem strankam odvzelo pravico do pritožbe. Odločitev tako temelji na določbi 354. člena ZPP v zvezi s 365. členom ZPP. Izrek o stroških pa na določbi 154. člena ZPP.