Jedro

Čeprav so se med postopkom vzpostavitve etažne lastnine večkrat pojavili različni podatki o izmerah površin posameznih oziroma posebnih skupnih delov stavbe, to od sodišča ni terjalo odprave neskladij med podatki in zagotovitve sprememb vpisov v katastru stavb. Postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Spori o obsegu in površini delov se lahko rešujejo v pravdi.

Terasa na vrhu stavbe predstavlja splošni skupni del. Kot odprt prostor brez strehe in nekaterih stranic ni primerna za samostojno rabo. Poleg tega ni videti, da bi bila funkcionalno ali pravno vezana izključno na posamezne dele, temveč je dostop nanjo omogočen s skupnega stopnišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (B. točka izreka) potrdi.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani B. točki izreka sklepa ugotovilo: - obstoj etažne lastnine na stavbi z identifikacijsko št. 524, k. o. .... X. (v nadaljevanju: stavba), stoječi na parc. št. 3206, k. o. X. na naslovu A. ulica 1, B. (I. točka), - da parcela št. 3206, k. o. .... X. predstavlja pripadajoče zemljišče k prej navedeni stavbi in s tem njen splošni skupni del (II. točka), - kateri so splošni skupni deli stavbe (gre za dele z ID znaki ....-524-**19**, ....-524-**20**, ....-524-**21**, ....-524-**24**, ....-524-**25**, ....-524-**26**, ....-524-**27** in ....-524-**29**) ter kolikšni so idealni deleži solastnine (v korist vsakokratnih posameznih delov stavbe) na teh delih (III. in IV. točka izreka), - kateri so posebni skupni deli stavbe (gre za dele z ID znaki ....-524-**22**, ....-524-**23**, ....-524-**31**, ....-524-**32**, ....-524-**35** in ....-524-**36**), ki služijo samo določenim posameznim delom stavbe ter kolikšni so idealni deleži solastnine (v korist vsakokratnih lastnikov določenih posameznih delov stavbe) na teh delih (V. točka izreka), - kateri so posamezni deli stavbe (gre za dele z ID znaki ....-524-**1** do vključno ....-524-**10**, ....-524-**12** do vključno ....-524-**18**, ....-524-**28** ter ....-524-**30**), kdo so njihovi lastniki ter katere so izvedene pravice in pravna dejstva na teh delih in katerim imetnikom pripadajo, katera zaznamba spora pa ne obstoji in se zato izbriše (VI. in VII. točka izreka).

Sklenilo je še, da se ta sklep v zemljiški knjigi izvede po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka za vzpostavitev etažne lastnine z učinkom od 21. 7. 2017 (VIII. točka izreka).

2. Glede nasprotnega udeleženca je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je lastnik posameznih delov stavbe z ID znaki ....-524-**1**, ....-524-**3** do vključno ....-524-**8**, ....-524-**12** do vključno ....-524-**17** in ....-524-**28** (1. alineja VI. točke izreka sklepa) ter da je v njegovo korist pri posameznem delu stavbe ....-524-**2** vpisana zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice z ID zaznambe 0000, ki po prehodu na ta posamezni del pri parc. št. 3206, k. o. .... X. ne obstaja več ter ne preide na noben drug posamezni ali skupni del stavbe (del 2. alineje VI. točke izreka). Glede posebnih skupnih delov ....-524-**22**, ....-524-**23** in ....-524-**31** je sodišče prve stopnje zaključilo, da služijo tudi tistim posameznim delom stavbe, ki so sedaj v njegovi izključni lasti: del ....-524-**22** pripada tudi njegovim delom ....-524-**1** ter ....-524-**3** do vključno ....-524-**8**, medtem ko dela ....-524-**23** in ....-524-**31** pripadata tudi njegovim delom ....-524-**12** ter ....-524-**15**, ....-524-**16** in ....-524-**17** (V. točka izreka).

3. Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi zoper B. točko izreka sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Oporeka vzpostavitvi etažne lastnine po določbah ZVEtL-1,1 pri čemer utemeljuje, zakaj je dejanska etažna lastnina na stavbi nastala šele po 1. 1. 2003. Zaradi neskladja glede izmere površin določenih posameznih oziroma posebnih skupnih delov stavbe nasprotuje že izdelanemu elaboratu in zahteva izdelavo novega. Glede delov ....-524-**32**, ....-524-**35** in ....-524-**36** (sanitarije v kleti) se zavzema za to, da ne bi bili posebni skupni deli, ki služijo le v korist posameznih delov ....-524-**10** in ....-524-**30**. Pri določitvi dela ....-524-**23** (tovorno dvigalo in polžaste stopnice) kot posebnega skupnega dela poudarja, da ne služi posameznima deloma ....-524-**10** in ....-524-**30**, temveč je v njegovi izključni lasti. Glede dela ....-524-**29** (terasa na vrhu stavbe) utemeljuje, zakaj to ni splošni skupni del. Sodišču prve stopnje na več mestih očita nezadostno obrazložitev sklepa, arbitrarnost in pristranskost v korist predlagateljev. Kot protispisno izpostavlja ugotovitev, da je idealni delež 72/100 po dednem dogovoru iz leta 1991 predstavljal prostore v III. nadstropju stavbe. Sodišču očita, da je odločilo izven trditvene podlage predlagateljev ter s svojim delom nadomestilo njihovo neaktivnost. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da se predlog za vzpostavitev etažne lastnine zavrže, podredno pa, naj se sklep razveljavi ter zadeva vrne v postopek sodišču prve stopnje. V vsakem primeru naj se predlagateljem naloži v plačilo njegove stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotujejo pritožbenim navedbam in predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglašajo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep vsebuje jasne, pregledne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. Med drugim se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do očitanega neskladja med površinami posameznih delov, kot so navedene v katastru stavb ali v pogodbah, ter dejanskimi površinami delov v naravi; utemeljilo je tudi vse odločitve glede spornih posebnih skupnih in splošnih skupnih delov. Pritožbeni očitki glede arbitrarnosti in pristranskosti sodišča v korist predlagateljev zato niso utemeljeni. Dejansko stanje glede pravno relevantnih dejstev je v sklepu ugotovljeno pravilno in popolno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno. Očitane postopkovne kršitve, ki bi terjale razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo odločanje, niso podane.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je kršilo določila ZPP2 s tem, ko je odločilo izven trditvene podlage predlagateljev in s svojim delom nadomestilo njihovo neaktivnost. Ta pritožbeni očitek je tako pavšalen, da ga ni mogoče preizkusiti. Pritožnik ne navede, glede katerega od več spornih vprašanj je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago predlagateljev, zato te njegove pritožbene kritike ni mogoče obravnavati vsebinsko.

8. Pri navedbi višine idealnega deleža, ki je po dednem dogovoru iz leta 1991 predstavljal prostore v III. nadstropju stavbe, je sodišče prve stopnje na 8. strani sklepa res storilo napako (pravilno bi bilo 36/100 in ne 72/100 ali pa navedba, da gre v deležu 72/100 med drugim tudi za prostore v III. nadstropju). Vendar pa pritožnik ne pojasni, kako naj bi navedena pisna pomota vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, in tudi sicer kaj takega ni očitno.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je etažna lastnina na stavbi nastala pred 1. 1. 2003, to je najkasneje 19. 10. 1991, ko je stopil v veljavo Stanovanjski zakon (SZ). Tedaj je C. C. pridobila lastninsko pravico na podstrešnem stanovanju (sedaj posamezni del ....-524-**18**3) na podlagi 116. člena SZ,4 kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo.5 Sicer pa je kot pravni naslov, ki izkazuje pravni temelj pridobitve oziroma prenosa lastninske pravice na posameznem delu stavbe (drugi odstavek 17. člena ZVEtL-1), šteti že dedni dogovor, zajet v sklepu o dedovanju II D 932/91 z dne 28. 8. 1991, s katerim so si dediči pokojnega D. D. (prvotnega izključnega lastnika stavbe) stavbo v naravi razdelili tako, da sta E. E. in F. F. postali izključni solastnici vseh prostorov v III. nadstropju, kar je predstavljalo 36/100 stavbe (ostali solastniški deleži v naravi niso bili definirani). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so imeli pravni predniki nasprotnega udeleženca že tedaj namen in voljo razpolagati s posameznimi prostori kot predmeti etažne lastnine (v zemljiško knjigo vpisanimi v obliki idealnih deležev solastnine). Ker so se prav te osebe, ki so sklenile dedni dogovor, štele za edine lastnike celotne stavbe, pa tudi ne drži pritožbeni očitek, da pri razdelitvi solastne nepremičnine niso sodelovali vsi solastniki in da zato nepremičnina tedaj ni bila razdeljena.

10. Sodna odločba o ugotovitvi lastninske pravice C. C. na podstrešnem stanovanju je postala pravnomočna leta 2008 in solastninski delež na nepremičnini ji v tej sodni odločbi niti ni bil priznan. Zato je povsem logično, da C. C. pred 1. 1. 2003 v zemljiško knjigo ni mogla vpisati svoje (so)lastninske pravice in ji tega ni mogoče šteti v škodo. Razen tega stavba doslej sploh še ni bila vpisana v zemljiško knjigo6 (primerjaj 2. točko tretjega odstavka 17. člena ZVEtL-1 o navidezni solastnini). Glede na navedeno tudi ni utemeljena pritožbena kritika, da nevpisani prostorski del stavbe po 1. 1. 2003 zemljiškoknjižno ni mogel postati samostojni predmet lastninske pravice.

11. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo s pravilnega materialnopravnega izhodišča, da je etažna lastnina na stavbi nastala pred 1. 1. 2003, je ravnalo pravilno, ko je izpeljalo postopek za vzpostavitev etažne lastnine po določbah ZVEtL-17 (prvi odstavek 17. člena ZVEtL-1). Dejstvo, da so pravni naslovi za vpis lastninske pravice predlagateljev na posameznih delih stavbe nastali po 1. 1. 2003, ni pravno pomembno, saj predlagatelji niso bili prvotni lastniki stavbe.

12. Pritožnik neutemeljeno vztraja pri nasprotovanju, da se uporabi elaborat, ki je bil podlaga za vpis stavbe v kataster stavb,8 ter zahteva izdelavo novega elaborata. Čeprav so se med postopkom vzpostavitve etažne lastnine dejansko večkrat pojavili različni podatki o izmerah površin posameznih oziroma posebnih skupnih delov stavbe, to od sodišča ni terjalo odprave neskladij med podatki (npr. izmere prostorov s strani izvedenca) in zagotovitve sprememb vpisov v katastru stavb. Samó odstopanja evidentiranih tlorisov in površin delov stavbe od dejanskih se ne štejejo za odločilno neskladje med dejanskim stanjem in stanjem v katastru stavb, ki bi narekovalo spremembo vpisov oziroma nov vpis stavbe in njenih delov v kataster stavb (glej prvi in tretji odstavek 28. člena ZVEtL-1). Če so stavba in njeni deli že v celoti vpisani v katastru stavb, sodišče pa v postopku ne zagotovi izvedbe sprememb oziroma novega vpisa v katastru stavb, se šteje, da so posamezni deli stavbe pravilno vpisani glede na svoj obseg in površino (4. točka četrtega odstavka 23. člena ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je tako imelo pravno podlago za izračun solastniških deležev vsakokratnih lastnikov posebnih skupnih in splošnih skupnih delov stavbe9 – zaneslo se je na podatke o izmerah prostorov iz katastra stavb. Ob tem ni odveč poudariti, da postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe, temveč sami vzpostavitvi etažne lastnine na stavbi ter poenostavljenemu ugotavljanju pravne narave delov in imetnikov pravic na teh delih; izreki sklepov o vzpostavitvi etažne lastnine niti ne vsebujejo podatkov o izmerah delov stavbe (primerjaj prvi odstavek 30. člena ZVEtL-1). Spori o obsegu in površini delov se lahko rešujejo v pravdi.

13. Pritožnik trdi, da v elaboratu, ki je bil podlaga za vpis v kataster stavb, ni posebnega (pravilno: posameznega) dela v lasti C. C., nihče tega dela ni izmeril in v postopku tudi ni sodelovala. Da nek posamezni del stavbe sploh ni vpisan v kataster stavb, bi sicer lahko bilo pravno pomembno (glej drugi odstavek 28. člena ZVEtL-1), vendar to v konkretnem primeru ne drži.10 Morebitnih procesnih nepravilnosti iz postopka za vpis stavbe v kataster stavb pa ni mogoče ugotavljati in odpravljati v predmetnem postopku.

14. Glede dela št. 23 (tovorno dvigalo in polžasto stopnišče) pritožnik zmotno meni, da je bil z izpodbijanim sklepom določen kot posebni skupni del, ki služi le deloma št. 10 in 30, ki sta v lasti drugega predlagatelja G. G. Del št. 23 je bil kot posebni skupni del določen tudi v korist delov pritožnika, to je njegovih posameznih delov št. 12, 15, 16 in 17 (tako V. točka izreka sklepa). Zato ne drži, da je sodišče pritožniku z odločitvijo glede dela št. 23 onemogočilo uporabo njegovih posebnih11 (pravilno: posameznih) delov, ter da je štelo, da ima drugi predlagatelj glede tega dela bolj verjetno pravico od pritožnika. Tako drugemu predlagatelju kot tudi pritožniku je s sprejeto odločitvijo omogočeno, da kot lastnika določenih posameznih delov uporabljata del št. 23 v korist teh delov. Ob tem iz obrazložitve sklepa izhaja tudi, zakaj ima drugi predlagatelj pravico do vožnje s tovornim dvigalom v toaletne prostore v kleti. Za dostop do tam uporablja polžasto stopnišče, ki je neposredno ob tovornem dvigalu, oba skupaj (stopnišče in dvigalo) pa v naravi sestavljata del št. 23. Poleg tega je sodišče prve stopnje pojasnilo, da sta bila sedanja dela št. 10 in 30 (oba v lasti drugega predlagatelja) že po prvotnih načrtih stavbe iz leta 1938 povezana s predprostorom dvigala in polžastega stopnišča, torej je bil iz teh prostorov mogoč dostop z dvigalom ali po stopnicah v klet do sanitarij. Tudi po oceni pritožbenega sodišča nasprotni udeleženec zato ni uspel dokazati, da bi bil del št. 23 v njegovi izključni lasti ali da bi služil izključno v korist njegovim delom.

15. Pritožnik sodišču prve stopnje nadalje neutemeljeno očita, da ni obrazložilo odločitve o tem, zakaj deli št. 32, 35 in 36 (sanitarije v kleti) predstavljajo posebni skupni deli oziroma pritiklino posameznih delov št. 10 in 30, ki sta v lasti drugega predlagatelja. Utemeljitvi te odločitve je sodišče namenilo 22. točko obrazložitve in znotraj te več kot eno stran in pol. Kot ključno je navedlo, da je verjetno izkazano, da so te dele uporabljali nekdanji najemniki dela št. 30, banka H. (ki je najemala prostore od nasprotnega udeleženca) pa ne. Kot že rečeno, je ugotovilo tudi, da sta bila posamezna dela št. 10 in 30 že po prvotnih načrtih stavbe iz leta 1938 povezana s predprostorom dvigala in polžastega stopnišča, torej je bil iz teh prostorov mogoč dostop v klet. Ker niti za nasprotnega udeleženca ni bilo sporno, da naj bi si banka uredila svoje sanitarije znotraj poslovnih prostorov (v posameznem delu št. 16), in ker je drugi predlagatelj z zadostno verjetnostjo izkazal, da so sanitarije v kleti uporabljali najemniki drugih pritličnih poslovnih prostorov (sedaj dela št. 10 in 30), je sodišče zaključilo, da so deli št. 32, 35 in 36 kot pritikline služili zgolj prostorom, ki so sedaj vključeni v posamezna dela št. 10 in 30. Ta odločitev je pravilna.

16. Ne drži, da je nasprotni udeleženec med postopkom ves čas in večkrat zatrdil, da so vsi kletni prostori v njegovi izključni lasti, ker da skupaj s prostori, ki jih ima v najemu banka (sedaj banka I., d. d.), predstavljajo zaključeno celoto. Trditve nasprotnega udeleženca glede pravne narave delov št. 32, 35 in 36 so bile pomanjkljive in nekonkretizirane, saj pred vložitvijo pritožbe ni opredelil niti, ali si jih lasti kot izključno lastnino ali kot posebne skupne dele, ki so (tudi) v njegovo korist. Vsekakor ne gre za dele, ki bi se nahajali sredi njegovega posebnega (pravilno: posameznega) dela, kot trdi v pritožbi. Pri uporabi posameznega dela št. 15 (prostor za klimatski sistem za banko), ki je v njegovi izključni lasti in v neposredni bližini delov št. 32, 35 in 36, nasprotni udeleženec zaradi določitve navedenih delov kot posebnih skupnih delov v korist posameznih delov št. 10 in 30 ni oviran. Z nastankom dela št. 31 (kletni hodnik oziroma prehodni prostor12) ima nasprotni udeleženec do posameznega dela št. 15 omogočen prost prehod13 in tako ne more držati, da ga drugi predlagatelj moti pri uporabi njegovih delov.

17. Pritožnik opozarja, da predmeta najema in predmeta nakupa ni mogoče enačiti. To je res, vendar nasprotni udeleženec prezre, da se sodišče prve stopnje pri določitvi delov št. 32, 35 in 36 kot posebnih skupnih delov v korist posameznih delov št. 10 in 30 ni oprlo niti na vsebino najemnih niti na vsebino prodajnih pogodb. Poleg sedanjega načina uporabe prostorov je upoštevalo preteklo načrtovano in dejansko namembnost. Drugi predlagatelj je utemeljil, zakaj ima sam pravno podlago za uporabo delov št. 32, 35 in 36, medtem ko je nasprotni udeleženec le oporekal tej pravni podlagi, svoje lastne pravne podlage, ki bi kazala na njegovo izključno upravičenost do uporabe spornih delov ali na funkcionalno povezanost spornih delov z (nekaterimi) njegovimi posameznimi deli (katerimi sploh), pa ni navedel. Le pavšalno in neizkazano je trdil, da je bila toaleta v kleti namenjena vsem najemnikom vseh poslovnih prostorov, tudi banki, po drugi strani pa je navedel, da si je banka uredila svoje toaletne prostore drugje.

18. Sklicevanje na dogovore med nekdanjo solastnico stavbe F. F. kot prodajalko in kupci posameznih delov glede tega, da naj bi si kupci znotraj kupljenih prostorov sanitarije uredili sami, ni pravno pomembno. Gre za dogovore, ki imajo zgolj obligacijskopravno (ne stvarnopravno) naravo in kot taki niso pravno zavezujoči za tiste, ki pri njih niso bili udeleženi. Zato tudi ni pomembno, kako je bil glede ureditve sanitarij v svojih prostorih z F. F. dogovorjen drugi predlagatelj ter ali se je držal tega dogovora.

19. Odločitev, da posamezni del št. 29 (terasa na vrhu stavbe) predstavlja splošni skupni del, je pravilna. O tem ni bilo odločeno arbitrarno niti ne mimo dejstev, ki izhajajo iz listin v spisu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zavzelo pravilno stališče, da pri konkretni terasi ne gre za samostojno funkcionalno celoto. Kot odprt prostor brez strehe in nekaterih stranic ni primerna za samostojno rabo. Poleg tega pa ni videti, da bi bila terasa funkcionalno ali pravno vezana izključno na posamezne dele v lasti nasprotnega udeleženca, temveč je dostop nanjo omogočen s skupnega stopnišča, ki predstavlja splošni skupni del stavbe.

20. Teh bistvenih zaključkov nasprotni udeležence v pritožbi ne izpodbija. Večino pritožbene kritike na račun odločitve o terasi posveti svojemu naziranju, da je v sklepu napačno povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 76/2017 ter da je posledično napačen zaključek sodišča, da je nasprotni udeleženec jedrni stavek tega judikata citiral zunaj konteksta. Temu ni mogoče pritrditi. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje kot ključno sporočilo navedenega judikata izpostavilo, da pohodna terasa ni a priori skupni del – lahko je bodisi skupni bodisi posamezni del stavbe, odvisno od okoliščin primera. V nadaljevanju pa se je sodišče prve stopnje postavilo na pravilno stališče, da konkretna terasa ne ustreza definiciji posameznega dela po 105. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

21. Dejstvo, da je bila terasa zgrajena za družino F., ob upoštevanju nespornih okoliščin, da je bila za isto družino zgrajena celotna stavba, ki je na začetku imela le enega lastnika, ne daje pravne podlage za zaključek pritožnika, da terasa ni bila zgrajena z namenom, da jo uporabljajo vsi. S trditvijo, da terase ni uporabljal nihče drug razen C. C., pa prihaja pritožnik ravno v nasprotje s svojo željo po dokazovanju, da terasa predstavlja njegov posamezni del. Kot v odgovoru na pritožbo pravilno poudarjajo predlagatelji, z navedbami o uporabi terase s strani druge (z njim nepovezane) osebe, nasprotni udeleženec ne more dokazovati, da je terasa njegova last. 22. Svoje izključne pravice do terase nasprotni udeleženec tudi ne dokazuje s pritožbenima navedbama, da upravnik stavbe teraso vzdržuje po njegovih navodilih, ter da je vhod na teraso obenem tudi vhod v njegov posebni (pravilno: posamezni) del št. 28. Oboje predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj pritožnik ni izkazal, da teh navedb ni mogel brez svoje krivde podati v postopku že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP14 in 3. členom ZVEtL-1).

23. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče pripominja, da se v postopku za vzpostavitev etažne lastnine o spornih vprašanjih odloča v skladu s predpisanimi dokaznimi pravili in domnevami oziroma oziroma v korist udeleženca, katerega pravico se šteje za bolj verjetno (18. in 24. člen ZVEtL-1). Spori posameznih udeležencev ne smejo zavirati namena tega postopka, ki je v vzpostavitvi etažne lastnine, zaradi česar je odločanje o spornih dejstvih izrazito poenostavljeno. Udeleženci postopka pa imajo možnost, da po koncu postopka za vzpostavitev etažne lastnine svoje pravice na posameznih in skupnih delih stavbe uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer predmetna odločitev ne predstavlja ovire za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

24. Vse ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

25. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1. Postopek po ZVEtL-1 je nepravdni postopek, v katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 35. člena ZNP). V zvezi s stroški pritožbenega postopka v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni posebnih zakonskih določb (ne gre pa za stroške postopka iz prvega in drugega odstavka 15. člena ZVEtL-1), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), Uradni list RS, št. 34/17. 2 Na smiselno uporabo ZPP se v 37. členu sklicuje Zakon o nepravdnem postopku (ZNP), katerega subsidiarno uporabo narekuje 3. člen ZVEtL-1. 3 V nadaljevanju obrazložitve so zaradi poenostavitve opuščene navedbe polnih ID številk in se uporablja poimenovanje delov stavbe po njihovi zadnji številki. Posamezni del stavbe ....-524-**18** se tako vnaprej omenja kot posamezni del št. 18. 4 Glede na določbo drugega odstavka 21. člena ZVEtL-1 je pravni naslov pridobitelja posameznega dela stavbe izkazan tudi v primerih, ko so izpolnjeni pogoji iz 116. člena SZ za vpis v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. 5 Zato ni pravno pomembna pritožbena navedba, da so ostali uporabniki stavbe že pred vrnitvijo stavbe dedičem prvotnega lastnika nasprotovali izdelavi stanovanja C. C. v delu podstrešja. 6 Od leta 2012 je stavba tudi šele vpisana v kataster stavb. 7 Ta zakon je treba v konkretnem primeru uporabiti na podlagi določb 57. in 59 člena ZVEtL-1. 8 Gre za elaborat št. 287/2011, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje J., d. o. o. 9 Primerjaj šesti odstavek 23. člena ZVEtL-1, ki se nanaša na skupne dele stavbe na splošno. 10 Glej elaborat v prilogi C2, str. 9, 10 in 12, kjer je vrisan oziroma naveden tudi posamezni del št. 18, ki je v lasti C. C. 11 Nasprotni udeleženec uporablja pojem "posebni del", pri čemer ni vselej nedvoumno, ali ima s tem v mislih posebni skupni del (3. točka četrtega odstavka 23. člena ZVEtL-1) ali posamezni del stavbe (19. člen ZVEtL-1). 12 Ta predstavlja posebni skupni del, ki je med drugim tudi v korist delov št. 12, 15, 16 in 17, ki so v lasti nasprotnega udeleženca. 13 Med postopkom je bila izvedencu geodetske stroke naložena razdelitev dela št. 11 (nastala sta nova dela št. 30 in 31), nato pa še razdelitev dela št. 30 (nastali so dodatni deli št. 32, 35 in 36). V ta namen je izvedenec izdelal dva elaborata za evidentiranje sprememb v katastru stavb, kar je bila podlaga za vpis katastrskih sprememb. 14 Ker se je postopek v obravnavani zadevi začel pred 15. 4. 2019, to je pred uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1, Uradni list RS, št. 16/2019), je treba upoštevaje prehodno določbo 216. člen ZNP-1 uporabiti določila prej veljavnega zakona, to je ZNP (Uradni list SRS, št. 30/86 s spremembami).