Jedro

V okviru izrečene pogojne obsodbe bi moralo sodišče stransko kazen izgona tujca iz države najprej določiti pri posameznem kaznivem dejanju, jo nato upoštevati v odločbi o enotni kazni ter izreči, da se kazen izvrši. Ker je sodišče v nasprotju z obrazloženim obsojencu šele pri odločbi o enotni kazni oziroma ločeno izreklo kazen, ki je pred tem ni določilo pri posameznem kaznivem dejanju, je ravnalo v nasprotju s pravili o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj po prvem odstavku 53. člena KZ-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojencu stranska kazen izgona tujca iz države ne izreče.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo I K 42296/2023 z dne 12. 7. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje prikrivanja določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter stransko denarno kazen v višini 15.000,00 EUR, za kaznivo dejanje ponarejanja listin pa kazen sedem mesecev zapora. V skladu s 3. točko drugega odstavka in tretjim odstavkom 53. člena KZ-1 mu je določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo petih let in stransko denarno kazen v višini 15.000,00 EUR. Odločilo je, da se denarna kazen izvrši. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se obsojencu v zaporno kazen všteje čas pripora. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 je obsojencu izreklo kazen izgona tujca iz države za obdobje dveh let. Odločilo je še o odvzemu predmetov in stroških kazenskega postopka. Zoper navedeno sodbo pritožba ni bila vložena.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP in prvim odstavkom 53. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da stranske kazni izgona tujca iz države po 48.a členu KZ-1 ne izreče.

3.Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki odgovora nista podala.

B.

4.Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba prvega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, ker je sodišče pri izreku enotne kazni upoštevalo stransko kazen izgona tujca iz države, ne da bi jo določilo pri posameznem kaznivem dejanju (kaznivem dejanju prikrivanja).

5.Sodišče prve stopnje je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje prikrivanja določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter stransko denarno kazen 15.000,00 EUR, za kaznivo dejanje ponarejanja listin pa kazen sedem mesecev zapora. Po pravilih o steku mu je nato določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja, in stransko denarno kazen v višini 15.000,00 EUR, ki se izvrši. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 mu je izreklo še izgon tujca iz države za čas dveh let.

6.Izgon tujca iz države je stranska kazen, ki jo sme sodišče v skladu z 48.a členom KZ-1 izreči tujcu za čas od enega do petih let, če mu je izreklo kazen za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dveh let zapora, in če je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost. Iz odločbe o kazenski sankciji iz pravnomočne sodbe ni razvidno, za katero kaznivo dejanje je sodišče obsojencu izreklo kazen izgona, je pa glede na predpisan kaznovalni okvir obeh očitanih kaznivih dejanj to stransko kazen smelo izreči za kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1.

7.Vložnica utemeljeno zatrjuje kršitev 53. člena KZ-1, ki opredeljuje pravila za izrek enotne kazni, kadar je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu sodi hkrati (stek kaznivih dejanj). Po prvem odstavku tega člena mora sodišče najprej določiti kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreči za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen. Sodišče tako ne sme posamezne kazni izreči šele pri izreku enotne kazni, temveč jo mora pred tem določiti pri posameznem kaznivem dejanju. Pravila za izrek enotne kazni veljajo tudi za stranske kazni; sodišče lahko za kazniva dejanja v steku določi več istovrstnih stranskih kazni (7. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), lahko pa stransko kazen izreče tudi v primeru, ko je bila določena le za eno kaznivo dejanje v steku (tretji odstavek istega člena). Vrhovno sodišče je kršitev kazenskega zakona že ugotovilo v primeru, ko sodišče pri posameznem kaznivem dejanju ni določilo stranske denarne kazni, jo je pa upoštevalo pri izreku enotne kazni.(1)

8.V obravnavanem primeru je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo. Ne glede na določbo tretjega odstavka 44. člena KZ-1 stranske kazni izgona tujca iz države ne bi smelo izreči samostojno ob pogojni obsodbi, na način, iz katerega ni razvidno, za katero kaznivo dejanje se kazen izreka, temveč bi zaradi steka kaznivih dejanj moralo slediti določbi 53. člena KZ-1 in nadalje četrtemu odstavku 58. člena KZ-1, po katerem se v pogojni obsodbi določena stranska kazen lahko izvrši. V okviru izrečene pogojne obsodbe bi tako sodišče moralo stransko kazen izgona tujca iz države najprej določiti pri posameznem kaznivem dejanju (to je kaznivem dejanju prikrivanja), jo nato upoštevati v odločbi o enotni kazni ter izreči, da se kazen izvrši. Ker je sodišče v nasprotju z obrazloženim obsojencu šele pri odločbi o enotni kazni oziroma ločeno izreklo kazen, ki je pred tem ni določilo pri posameznem kaznivem dejanju, je ravnalo v nasprotju s pravili o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj po prvem odstavku 53. člena KZ-1.

9.Upoštevajoč predlog vrhovne državne tožilke in že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča, da bi bil poseg v odločbo o kazenski sankciji z določitvijo stranske kazni pri posameznem kaznivem dejanju v nasprotju z načelom prepovedi reformatio in peius,(2) je Vrhovno sodišče ugotovljeno kršitev saniralo tako, da se obsojencu stranska kazen izgona tujca iz države ne izreče.

C.

10.Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke je po navedenem utemeljena, saj je sodišče pri izreku kazni kršilo določbo prvega odstavka 53. člena KZ-1 ter tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Vrhovno sodišče je zato zahtevi ugodilo in pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojencu stranska kazen izgona tujca iz države ne izreče.

11.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Prim. sodba VS RS I Ips 358/2008 z dne 5. 3. 2009.

Op. št. (2)Sodba VS RS I Ips 358/2008 z dne 5. 3. 2009 (tč. 16).