Jedro

Že prvostopenjski organ je pravilno opozoril tako na relevantno zakonsko ureditev in s tem na pogoje za to, da se zahtevani stroški priznajo, kot tudi na vsebino pogodbe, na katero se sklicuje tožnik in ki za uveljavljanje stroškov ne daje podlage.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2010 odmeril dohodnino v znesku 49.039,63 EUR in mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 35.105,97 EUR, ki znaša 13.933,66 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik zoper informativni izračun dohodnine ugovarjal ter da je davčni organ preveril navedbe tožnika in na podlagi svojih in tožnikovih podatkov ter na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odmeril in naložil v plačilo dohodnino v znesku, ki izhaja iz izreka.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi izpodbijani odločitvi. V zvezi s pritožbenim ugovorom, po katerem tožniku pri prejemku (z oznako 1109 iz odločbe) v višini 45.816,86 EUR neupravičeno niso bili upoštevani normirani stroški, pa ugotavlja najprej, da gre za prejemek, ki ga je tožniku poleg plače izplačeval njegov delodajalec A. d.o.o. in pri katerem gre po naravi za dohodek iz avtorskega dela (licenčnino). Priznavanje normiranih stroškov pa je odvisno od tega, ali se dohodek šteje za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja po drugem odstavku 38. člena ZDoh-2 (in se normirani stroški upoštevajo) ali pa za dohodek iz delovnega razmerja po 4. točki drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 (in ni podlage za upoštevanje normiranih stroškov). Pri tem se za dohodek iz delovnega razmerja štejejo tudi dohodki iz avtorskega dela, ustvarjenega v delovnem razmerju, iz izvedb avtorskih in folklornih del iz delovnega razmerja in dohodki, ki izhajajo iz inovacij, ustvarjenih v delovnem razmerju, ne glede na obliko pogodbe, ki je podlaga za izplačilo navedenih dohodkov (4. točka drugega odstavka 37. člena ZDoh-2).

Zato je v konkretnem primeru bistveno, ali je bil dohodek prejet za avtorsko delo, ustvarjeno iz delovnega razmerja, in zato je pritožbeni organ tožnika dodatno pozval, da izkaže, da sporni dohodek izvira izpred ustanovitve podjetja, ki je njegov delodajalec, to je izpred leta 2005. Tožnik je predložil dokaze, da je pred ustanovitvijo družbe A. d.o.o. že v letu 1999 patentiral „vezje impulznega generatorja naprave za elektroerozijsko grezenje“ ter v letu 2000 „sistem za vpetje elektrod na strojih za elektoerozijsko grezenje“. Iz pogodbe št. 22-07-2008 o delitvi licenčnine za razvoj in izvedbo novih funkcij na programirano-avtomatskem sistemu, imenovanem „PAK“, ki je podlaga za navedeno izplačilo, pa je razvidno, da je predmet pogodbe delitev licenčnine za razvoj in izvedbo algoritmov in optimizacijo parametrov novih funkcij pri sistemu PAK. Avtorji s to pogodbo dajejo izključno pravico za proizvodnjo, testiranje in prodajo naprav PAK z novimi funkcijami, za katerega so nove dodatke razvili z lastnim znanjem in sredstvi v letih 2007 in 2008. Glede na navedeno pritožbeni organ ugotavlja, da je bila licenčnina očitno izplačana predvsem na podlagi razvoja novih funkcij, izrecno pa je v pogodbi navedeno tudi, da gre za nove funkcije, za katere so nove dodatke razvili v letih 2007 in 2008. Iz dokazil je razvidno tudi, da je tožnik ustvaril avtorsko delo že pred letom 2005, ko se je zaposlil v novoustanovljeni družbi. Vendar je bila družba očitno ustanovljena ravno z namenom trženja teh produktov ter njihovih izboljšav in nadgradenj. Sporna licenčnina pa se po mnenju pritožbenega organa nanaša ravno na te izboljšave, ki so bile ustvarjene v delovnem razmerju pri omenjeni družbi. Zato gre za dohodek iz delovnega razmerja po 37. členu ZDoh-2, pri tem dohodku pa ni mogoče priznati normiranih stroškov.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je odločba nezakonita, ker niso bili upoštevani normirani stroški v višini 10%, za katere bi se morala znižati davčna osnova, saj ne drži ugotovitev davčnega organa, da se sporna licenčnina nanaša na izboljšave oziroma dodelave produkta, ki so bile ustvarjene v delovnem razmerju pri družbi A. d.o.o. Navaja, da sta ji bila dva že omenjena patenta (za sistem za vpetje elektrod in vezje impulznega generatorja) podeljena že leta 2001 in 2002. Produkt – vezje impulznega generatorja naprave za elektronsko grezenje je torej tožnik ustvaril že pred 1. 6. 1999, ko je skupaj s partnerji dal vlogo za patentiranje svojega avtorskega dela. Produkt je patentiral tudi v ZDA (leta 2003) in v EU (leta 2000), kar dokazuje s priloženima odločbama o podelitvi patenta. Vse spremembe, ki so bile na produktih narejene po letu 2000, se nanašajo na t.i. lepotne popravke vezij in ne spreminjajo ali menjajo njihove funkcije in ne predstavljajo avtorskega dela in tudi niso bile patentirane. Tožnik je torej svoje avtorsko delo – vezje za krmiljenje elektroerozijskih procesov in sistem za vpetje elektrod na strojih za elektronsko grezenje ustvaril, preden se je leta 2005 zaposlil v družbi A. d.o.o. Produkt je torej ustvaril pet let prej, individualno in ne v okviru delovnega razmerja.

Pogodba št. 22-07-2008, na katero se sklicuje drugostopni davčni organ, po navedbah tožnika sploh ne predstavlja podlage za sporno izplačilo. Licenčnina za proizvodnjo in prodajo naprave PAK je bila dejansko izplačana na podlagi pogodbe z dne 1. 11. 2007 v zvezi z aneksom z dne 1. 9. 2008, kar je razvidno iz računa št. 1/2010 in obračuna stroškov in licenčnine št. 03 marec/2010, ki ju tožnik prilaga tožbi. Poleg tega pa so tožnik in ostali avtorji ustvarili tudi produkt PSC (naprava za adaptivno krmiljenje elektroerozijskega procesa), ki se ravno tako trži preko družbe A. d.o.o. in zanj prejemajo licenčnino na podlagi pogodbe z dne 2. 11. 2005, tožnik v deležu 35%. Tudi to pogodbo tožnik prilaga tožbi, v njej pa je v 2. členu navedeno, da so avtorji napravo razvili z lastnim znanjem in sredstvi v letih od 2002 do 2004. Da je bila tožniku licenčnina (za proizvodnjo in prodajo naprave FSC) dejansko izplačana na podlagi te pogodbe, je razvidno iz priloženih računov št. 2/2010, 6/2010 in 10/2010. Pogodba, na katero se sklicuje davčni organ, torej ni bila podlaga za zadevno izplačilo. Pogodba je bila sicer sklenjena, vendar ni bila realizirana, kar izhaja že iz izstavljenih računov, na katerih ni navedena ta pogodba. Poleg tega se pogodbeno dogovorjeni zneski ne ujemajo z izplačanimi, kar je razvidno tudi iz REK obrazcev. Tožnik je to, da izplačana licenčnina predstavlja plačilo za avtorske pravice, ustvarjene pred zaposlitvijo, in da ne izvirajo iz delovnega razmerja, pojasnil davčnemu organu že 12. 5. 2013. Enako je potrdil njegov delodajalec dne 24. 5. 2013. Prejemek se torej nanaša na avtorsko delo, ustvarjeno davno pred zaposlitvijo tožnika v družbi A. d.o.o. Drži sicer, da so bile na produktu kasneje narejene manjše spremembe, vendar s tem produkt ni bil bistveno spremenjen in zato pri tem ne gre za nadaljnje avtorsko delo, ki bi ga bilo mogoče patentirati in za to prejemati dodatno licenčnino. Zato je davčni organ zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabil materialno pravo.

Tožnik določenih dokazil v upravnem postopku ni predložil zato, ker je bilo iz načina vodenja postopka možno sklepati, da dejansko stanje, kdaj so bili produkti razviti, ni sporno in zato ni potrebno dokazovanje. Upravni organ je namreč ves čas izpostavljal dejstvo, da je bila dohodnina izplačana pod vir 1109 – Drugi dohodki iz delovnega razmerja, zaradi česar se normirani stroški ne morejo upoštevati. Tožnik je zato dokazoval, da je šlo za računovodsko napako in da dejansko dohodek, izplačan pod oznako 1109, ni avtorski honorar za delo, ustvarjeno iz delovnega razmerja. Ker upravni organ ni izpostavil svoje domneve, da je bila licenčnina izplačana predvsem na podlagi razvoja novih funkcij, razvitih v času delovnega razmerja, pa je bila tožniku kršena pravica do zaslišanja, saj ni vedel in ni mogel vedeti, da je to dejstvo sporno. Tožnik bi namreč v tem primeru vsa dokazila, ki jih prilaga tožbi, predložil že organu druge stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi z navedbami v tožbi pojasni, da je tožnik sam v pritožbi z dne 6. 1. 2012 navedel, da so bili avtorski honorarji pod oznako 1109 plačani po avtorski pogodbi št. 22-07-2007 z dne 22. 7. 2008 in priložil kopijo te pogodbe. Nadalje navaja, da se v spisih nahaja tudi pogodba z dne 1. 11. 2007, da pa v postopku na prvi in drugi stopnji ni bil predložen aneks z dne 1. 9. 2008, za katerega tožnik sedaj trdi, da je podlaga za sporno izplačilo. Prav tako ni predložil računa št. 1/2010 in obračuna stroškov št. 03/2010 ter računov, na katere se sklicuje in ki jih prilaga tožbi. Zato tožena stranka sodišču predlaga, da navedena dokazila, ki so bila prvič predložena šele v tožbi, šteje za nedovoljeno tožbeno novoto in jih pri odločanju ne upošteva.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da glede dejstev in dokazov, ki jih je navedel in predložil v tožbi, ni prekludiran in predlaga, da jih sodišče upošteva in ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da se je šele z vročitvijo drugostopne odločbe prvič seznanil z domnevo, da naj bi mu bila licenčnina izplačana na podlagi novih funkcij in izboljšav in da zato dokazil, da temu ni tako, brez lastne krivde ni predložil že pred vložitvijo tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka v konkretnem primeru niso podane. Iz spisov namreč sledi in o tem niti ni nobenega spora, da tožniku normirani stroški, ki jih je pri izplačilu pod oznako 1109 uveljavljal v ugovoru zoper informativni izračun, z izpodbijano odločbo niso bili priznani. Res je tudi, da v izpodbijani odločbi razlogi za takšno odločitev, po kateri se pri omenjenem dohodku normirani stroški ne priznajo, kljub temu, da jih je tožnik izrecno uveljavljal v ugovoru, niso razvidni ter da je obrazložitev izpodbijane določbe zato pomanjkljiva.

Vendar pa je bila navedena pomanjkljivost izpodbijane odločbe po presoji sodišča odpravljena v nadaljnjem postopku s pritožbo. Že prvostopni organ je namreč tožnika po prejemu pritožbe v pojasnilu (z dne 6. 5. 2013) pravilno in skladno z določbami 37. in 38. člena ZDoh-2 poučil o tem, v katerem primeru in na podlagi katerih določb ZDoh-2 je mogoče uveljavljati normirane stroške ter obenem opozoril na vsebino pogodbe, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi (in ki jo je le-ta pritožbi tudi priložil) in po kateri naj bi šlo pri obravnavanem dohodku za plačilo licenčnine za tožnikovo večletno delo pri delodajalcu – družbi A. d.o.o. V pojasnilu je nato prvostopni organ navedel tudi, da se glede na naravo dohodka, le-ta pravilno upošteva pod oznako 1109 – Drugi dohodki iz delovnega razmerja, tako kot je to sporočil izplačevalec, da se zato pri tem viru normirani stroški ne upoštevajo in da zato ne more ugoditi pritožbi. Že prvostopni organ je torej tožnika pravilno opozoril tako na relevantno zakonsko ureditev in s tem na pogoje za to, da se zahtevani stroški priznajo, kot tudi na vsebino pogodbe, na katero se sklicuje tožnik in ki za uveljavljanje stroškov ne daje podlage.

Poleg tega pa je z ozirom na pritožbene ugovore drugostopni organ tožnika izrecno pozval, da predloži dokazila o tem, da sporni dohodek izvira izpred ustanovitve navedene družbe (A. d.o.o.), oziroma da so bile avtorske pravice, iz katerih izhaja izplačana licenčnina, ustvarjene pred zaposlitvijo tožnika v omenjeni družbi. Ne drži torej tožbena trditev, da dejansko stanje glede tega, kdaj so bili produkti razviti, ni bilo sporno ter da dokazovanje v tej zvezi ni bilo potrebno. Tudi ni res, da davčni organ tega vprašanja ni izpostavil kot spornega oziroma, da ni izpostavil domneve, da je bila licenčnina izplačana predvsem na podlagi razvoja novih funkcij, razvitih v času delovnega razmerja, kot trdi tožnik v tožbi, saj se je že prvostopni organ v pojasnilu izrecno skliceval na licenčno pogodbo, ki jo je tožnik sam predložil kot dokazilo in hkrati kot podlago za obravnavano izplačilo. Glede na opisan potek dogodkov in vsebino listin, ki so v spisih torej tožniku po presoji sodišča ni bila kršena pravica do zaslišanja, saj se je imel možnost izjaviti o prav vseh spornih dejstvih, prav tako pa je imel možnost oziroma dolžnost, da kot tisti, ki nosi breme dokazovanja, predloži za svoje trditve ustrezne dokaze. Tako pa je predložil le listine, ki jih obravnava drugostopni organ v svoji odločbi in ki so podlaga za odločitev, medtem ko so vse ostale listine, ki jih prilaga tožbi, nove in jih zato sodišče kot nedopustno tožbeno novoto ne more upoštevati pri odločanju.

Čim pa je tako in so za odločitev relevantne le listine, ki jih je tožnik predložil v davčnem postopku, je izpodbijana odločitev po presoji sodišča pravilna in zakonita iz vseh razlogov, ki jih navajata davčna organa v izpodbijani in drugostopni odločbi in na katere se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je določilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).