Jedro

Izplačevanje vojaške pokojnine pri hrvaškem nosilcu zavarovanja je bilo na podlagi tožnikove prve zahteve priznano prej, kot pri slovenskem nosilcu zavarovanja na podlagi njegove druge zahteve. Do dvakratnega (dvojnega) uveljavljanja iste pravice oziroma do možnosti izbire pa tožnik ni bil upravičen.

Če bi tožena stranka že prvič, v letu 1992, o tožnikovi zahtevi odločila pravilno, bi tožnik pravico do akontacije vojaške pokojnine v Republiki Sloveniji sicer res pridobil prej, kot jo je v Republiki Hrvaški, vendar pa to ne zadostuje za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v višini 30.148,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v enaki višini. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku neupravičeno ni izplačala pripadajoče pokojnine v Sloveniji, zaradi česar je moral le-to uveljavljati pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. Postavilo se je na stališče, da tožena stranka predpisov, ki so urejali priznanje starostne pokojnine slovenskim državljanom, ki niso imeli stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ni uporabila pravilno. S tem naj bi ravnala protipravno, ker bi morala biti kot oseba javnega prava pri odločanju še posebej skrbna, najmanj, kar je od nje mogoče zahtevati pa je, da pozna veljavne predpise, ki jih uporablja pri odločanju.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da odgovornosti tožene stranke za napačno odločitev ni mogoče razlagati tako široko, kot je to storilo sodišče prve stopnje, in se pri tem med drugim sklicevalo tudi na sklep Ustavnega sodišča v zadevi Up-200/00 (pravilno: Up-220/00) z dne 11. 6. 2001 o odškodninski odgovornosti države za materialnopravno napačne odločitve sodišč.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložil pravočasno revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožbeni zahtevek postavil že v letu 1992, njegovo bistvo pa je bilo vtoževanje neizplačanih pokojnin. Meni, da je sodišče druge stopnje to spregledalo, prav tako pa tudi odločbo Up-113/97 z dne 18. 3. 1999, s katero je Ustavno sodišče z razveljavitvijo vseh upravnih odločb in sodb prve, druge in tretje stopnje odločilo, da tožniku pripada starostna vojaška pokojnina po slovenskih predpisih. Sodišče druge stopnje ustavne odločbe ni spoštovalo, čeprav bi jo bilo dolžno izvršiti, tako kot jo je sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo osnovnih pravnih postulatov resnice in pravice ter pravičnosti, torej osnovnih pravnih principov, brez katerih pravna država ne more funkcionirati. Tožnik je celo življenje plačeval prispevke v pokojninski sklad, zato je upravičen do z zakonom določene pokojnine. Pri tem sodišče ni bilo vezano na pravni temelj, naveden v tožbi, ampak bi lahko odločilo na podlagi drugega temelja. Revizija nadalje meni, da je stališče o tem, da bi bilo za odškodninsko odgovornost tožene stranke potrebno dokazati krivdo konkretnemu administratorju, abotno. Zavod je državna finančna ustanova, ki je zbirala tožnikov denar. Zato bi mu ga bila ob izpolnitvi pogojev dolžna izplačati. Nezakonito in nedopustno je, da se mu odreka pravica do izplačila lastnega denarja. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Podredno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija sodišču druge stopnje le pavšalno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti in morajo biti revizijski razlogi zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva konkretizirani, izpodbijane sodbe glede pavšalno očitane bistvene kršitve ni mogoče preizkusiti.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Revizijsko zatrjevanje, da je bila z ustavno odločbo Up-113/97 z dne 18. 3. 1999 tožniku priznana pravica do akontacije vojaške pokojnine v Republiki Sloveniji, je protispisno. S to odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 14/96 z dne 3. 12. 1996, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 282/94 z dne 21. 9. 1995 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Sp 69/93 z dne 17. 2. 1994, ter obe odločbi tožene stranke: V-9875290 z dne 7. 8. 1992 in iste opravilne številke z dne 2. 1. 1993. S slednjima je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine v Republiki Sloveniji od 1. 12. 1991 dalje. Ustavno sodišče je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

9. Z ustavno odločbo tožniku pravica do akontacije vojaške pokojnine v Republiki Sloveniji ni bila priznana, pač pa je bilo toženi stranki naloženo, da o njegovi zahtevi ponovno odloči. Izvršitev odločbe Ustavnega sodišča torej ni bila naložena sodišču, ampak toženi stranki; ta pa jo je izvršila tako, da je o tožnikovi zahtevi ponovno odločila. V okviru ponovnega odločanja je tožena stranka z odločbo z dne 29. 5. 2000 tožniku priznala pravico do prevzema izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine od 1. 12. 1991 dalje, vendar je tudi odločila, da se mu od 1. 1. 1992 akontacija vojaške starostne pokojnine ne izplačuje, oziroma se izplačevanje ustavi, ker se mu od tega dne dalje izplačuje vojaška pokojnina, priznana na Hrvaškem. Zoper takšno določitev se tožnik ni pritožil. Z odločbo z dne 2. 6. 2000 je tožena stranka akontacijo vojaške starostne pokojnine s 1. 10. 1998 prevedla v pravico do starostne pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in naslednji) in tudi s to odločbo odločila, da se mu pokojnina ne izplačuje, ker se mu izplačuje v Republiki Hrvaški. Tudi zoper to odločitev se tožnik ni pritožil. 10. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, je tožnik dne 18. 3. 1992 vložil zahtevo za izplačevanje vojaške pokojnine v Republiki Hrvaški, dne 15. 6. 1992 pa v Republiki Sloveniji. Hrvaški nosilec zavarovanja mu je z odločbo z dne 26. 4. 1993 to pravico priznal od 1. 1. 1992 na podlagi Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Sporazum, Ur. l. RS, št. 48/92 – Mednarodne pogodbe), medtem ko je tožena stranka kot slovenski nosilec zavarovanja zahtevo zavrnila – dokončno z odločbo z dne 2. 1. 1993. Odločitev tožene stranke je temeljila na Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Odlok, Ur. l. RS, št. 4/94), ki je bil z odločbo Ustavnega sodišča U-I-70/92 z dne 5. 11. 1992 kot neustaven odpravljen v tistem delu, v katerem je za državljane Republike Slovenije kot pogoj za pridobitev akontacije vojaške pokojnine predpisoval stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker tožena stranka te ustavne odločbe ob reševanju tožnikove pritožbe (ustavna odločba je bila izdana po odločitvi tožene stranke na prvi stopnji) ni upoštevala, sta bili odločbi (posledično pa tudi odločitve sodišč na vseh treh stopnjah) razveljavljeni z odločbo Ustavnega sodišča Up-113/97. V ponovljenem postopku je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno, vendar le za čas od 1. 12. 1991 do 31. 12. 1991, saj je bilo izplačevanje priznane vojaške pokojnine s 1. 1. 1992 ustavljeno, ker je s tem dnem tožnik pridobil pravico do izplačevanja vojaške pokojnine v Republiki Hrvaški. Izplačevanje vojaške pokojnine pri hrvaškem nosilcu zavarovanja je bilo na podlagi njegove prve zahteve priznano prej, kot pri slovenskem nosilcu zavarovanja na podlagi njegove druge zahteve. Do dvakratnega (dvojnega) uveljavljanja iste pravice oziroma do možnosti izbire pa ni bil upravičen. Tožnik se je sam odločil, da bo uveljavljal isto pravico pri dveh nosilcih zavarovanja (zahtevo pri hrvaškem nosilcu zavarovanja je vložil celo prej, kot pri slovenskem) in tožena stranka za to, ker mu je bila priznana pri hrvaškem nosilcu zavarovanja prej, ne more biti odškodninsko odgovorna.

11. Če bi tožena stranka že prvič, v letu 1992, o tožnikovi zahtevi odločila pravilno, bi tožnik pravico do akontacije vojaške pokojnine v Republiki Sloveniji sicer res pridobil prej, kot jo je v Republiki Hrvaški, vendar pa to ne zadostuje za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Stališče sodišča druge stopnje, da z napačno uporabo materialnega prava še ni dokazana protipravnost, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost, je pravilno. V podobnem primeru (šlo je za odškodninsko odgovornost države za napačno odločitev sodišča) je Ustavno sodišče presodilo, da odgovornosti države v zvezi z morebitnimi napačnimi odločitvami (sodišč) ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka (v smislu ustavne presoje) ugotovljena nepravilnost sodne odločbe izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave Republike Slovenije (Up-220/00 z dne 11. 6. 2001). To velja tudi za odločitve, ki jih sprejme tožena stranka kot nosilka javnih pooblastil. Protipravnost kot element odškodninske odgovornosti bi bil eventualno podan v primeru, če bi bila prvotna odločitev očitno nesprejemljiva, arbitrarna in samovoljna, česar pa toženi stranki, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, ni mogoče očitati. Odpravi nezakonitih odločb tožene stranke je namenjen sistem pravnih sredstev, s katerimi je tožnik uspel izpodbiti prvotni odločbi tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priznanje akontacije vojaške pokojnine. Tožena stranka je v ponovljenem postopku nezakonitost odpravila. V skladu z zakonom je tožniku lahko priznala zahtevano pravico le do 1. 1. 1992, saj je od tega dne dalje prejemnik vojaške starostne pokojnine na Hrvaškem. S tem, ko je tožnik pridobil pravico do vojaške starostne pokojnine na Hrvaškem, pa je bilo zadoščeno tudi načelu enakosti pred zakonom (1).

12. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je vrhovno sodišče zavrnilo.

Op. št. (1): Takšno stališče je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi U-I-147/94 z dne 30. 11. 1992.