Jedro

Ker zatrjevana obljuba kompenzacije iz listinske dokumentacije ne izhaja, je zmotno pritožbeno prepričanje, da je prišlo do pretrganja zastaranja na podlagi 364. člena OZ.

Med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožnica nikoli ni navedla, da bi bila za karkoli prikrajšana, toženka pa za isti znesek obogatena, zato je zmotno tožničino pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o zastaranju upoštevati splošni petletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožnica je dolžna v osmih dneh od prejema te sodbe povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 254,74 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji mora toženka plačati 3.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožnica toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 949,50 EUR s pripadki (2. točka izreka). Presodilo je, da je tožbeni zahtevek na podlagi prvega odstavka 352. člena OZ zastaran. V obrazložitvi je pojasnilo, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, da bo toženka na zemljišče J. N. v P. odvažala kvalitetno zemljino. Ta dogovor je toženka kršila, saj je na njegovo zemljišče navozila svinjarijo in gradbene odpadke. Zaradi tega je J. N. znorel, toženka pa na poziv tožnice navožene nekvalitetne zemljine ni odstranila. Zato je to v obdobju od 17. 9. do 19. 9. 2013 storila tožnica. S tem je imela stroške, ki jih od toženke vtožuje kot škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbe.

Pritožba tožnice in odgovor toženke

2. Po tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V kratkem in jedrnatem odgovoru na pritožbo pa je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega zneska 4.000,00 EUR. Zato ta spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

7. Navedbe, da je tožnica toženki kot kompenzacijo za škodo obljubila gramoz v višini vrednosti stroška sanacije tožeče stranke, kar da naj bi bilo izkazano z dopisom z dne 12. 10. 2016 (II. točka pritožbenih navedb), toženka ni dokazala. Sodišče prve stopnje je namreč v 12. točki obrazložitve svoje sodbe presodilo, da iz predložene listinske dokumentacijo ta obljuba ne izhaja. V to presojo (listine v prilogi A6 in A7) pritožbeno sodišče niti najmanj ne dvomi. Ker torej zatrjevana obljuba kompenzacije iz teh listin ne izhaja, je zmotno pritožbeno prepričanje, da je prišlo do pretrganja zastaranja na podlagi 364. člena OZ.

8. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje to razmerje presojati tudi po določilih o neupravičeni obogatitvi. Drži namreč, da je tožnica na naroku za glavno obravnavo 28. 5. 2019, kot v odgovoru na pritožbo opozarja toženka, navedla, da njen zahtevek temelji na 243. ter 629. členu OZ kot povračilo škode zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Prav tako drži navedba toženke, da med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožnica nikoli ni navedla, da bi bila za karkoli prikrajšana, toženka pa za isti znesek obogatena. Tožnica sicer navaja, da je utemeljila vse elemente neupravičene obogatitve in sicer prikrajšanje na svoji in obogatitev na drugi strani ter celo vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo, vendar teh navedb v njenih trditvah pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ni odkrilo. V kateri vlogi naj bi to storila, tudi sama pojasnila. Zato je zmotno njeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o zastaranju upoštevati splošni petletni zastaralni rok. Šele v pritožbi je navedla (III), da prikrajšanje oziroma obogatitev lahko izvirata tudi iz oprave dela, torej iz storitve, neupravičena obogatitev pa ni le povečanje premoženja, ampak tudi njegova ohranitev; „toženi stranki napake ni bilo potrebno odpraviti, niti nositi stroškov odprave l-te, zato je bila nasproti tožeči stranki neupravičeno obogatena“. Te pritožbene navedbe so nedovoljena pritožbena novota. Zato jih pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati (Prvi odstavek 337. člena ZPP), tudi če bi bile utemeljene.

9. Drži pritožbena navedba, da se sodišče na zastaranje ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje (tretji odstavek 335. člena OZ). Zmotno pa je pritožbeno stališče, da je bil ugovor zastaranja, ki ga je podala toženka, pavšalen. Kot pravilno opozarja toženka v odgovoru na pritožbo, je ugovor zastaranja podala že v prvi vlogi, ki jo je vložila v tej pravdi. Na peti strani 2. točke je navedla, da je tožbeni zahtevek zastaran, da je tožnica zemljo na deponijo odpeljala pred septembrom 2013 in da izdaja računa več kot tri leta po domnevni izvedbi storitve ne more spremeniti zastaralnih rokov. Te navedbe so v pogledu zastaranja povsem konkretizirane. Zato zadoščajo za presojo, kakršno je napravilo sodišče prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaran. Sanacija napake toženke je, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, potekala v obdobju od 17. 9. 2013 do 19. 9. 2013, za to delo je tožnica toženki šele 19. 10. 2016 izdala vtoževani račun (A5), ki pa ga je toženka z dopisom z dne 24. 10. 2016 (A8) zavrnila. Predlog za izvršbo na podlagi tega računa za dela, opravljena leta 2013, pa je tožnica vložila šele leta 2018. 10. Glede stroškov pravdnega postopka se tožena stranka pritožuje le posledično. Ker pa pritožba po tej glavni stvari ni utemeljena, ni utemeljena niti proti odločitvi o stroških postopka.

O odločitvi o stroških pritožbenega postopka

11. Tožnica s pritožbo ni bila uspešna. Zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker je v odgovoru na pritožbo toženka lucidno opozorila na vrzeli pritožbe, to vlogo toženke pritožbeno sodišče ocenjuje kot potrebno vlogo. Zato ji je priznalo potrebne pritožbene stroške (375 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 25 OT), kar upoštevaje 2 % odvetniške izdatke in 22 % DDV znese 424,57 točk, to pa ob vrednosti točke 0,6 EUR na dan izdaje te sodbe predstavlja 254,74 EUR.