Jedro

Osnovno pravilo v zvezi s krivdnimi stroški je, da stroški ne veljajo za zakrivljene le v primeru, če je obtoženi (oziroma ta, ki so mu naloženi v plačilo) storil vse, kar je po zakonu dolžan storiti. Kot je navedel že zagovornik v pritožbi, je bil obtoženi ob zaslišanju dne 27. 12. 2023 poučen, da se mora odzivati vabilom sodišča in sporočati vsako spremembo naslova bivanja. Ta obveznost že po naravi in vsebini obtoženčeve obveznosti vključuje tudi obveznost obtoženega, da na naslovu, ki ga navedene sodišču kot naslov bivanja oziroma vročanja (če je drugačen od kraja bivališča) uredi vse potrebno za sprejem sodnih pisanj. Če sodnih pisanj, ki so mu bila vročana na tem naslovu ni dvignil, obtoženi ni storil vsega, kar je bil dolžan.

Izrek

13.Po obrazloženem je zaključiti, da pritožbeno izpostavljene kršitve niso podane in je treba potem, ko tudi uradoma upoštevnih kršitev ni bilo ugotovljenih, pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obtoženemu A. A. na podlagi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo, da v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga, na račun Okrožnega sodišča v Mariboru plača znesek 144,45 EUR, ki predstavlja stroške pooblaščenega vročevalca, za vročitev sodnih pisanj.

14.Če bo za obdolženca nastopila obveznost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za neuspešno pritožbo zoper napadeni sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

2.Zoper navedeno odločitev se pritožuje zagovornik obtoženega. Pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 391. člena ZKP (očitna pisna pomota - pravilno 371. člena ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 391. člena ZKP (pravilno 371. člena ZKP) ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče obtožencu na naslov njegovega prebivališča, ki ga je tudi sam navedel ob zaslišanju dne 27. 12. 2023, priporočeno po pošti poskušalo vročiti sklep zunajobravnavnega senata z dne 10. 9. 2024, s katerim je slednji zavrnil ugovor, podan zoper obtožnico in vabilo na predobravnavni narok, razpisan za dne 23. 1. 2025. Obtoženi sodnih pošiljk ni dvigoval, kljub temu, da je bil o njih obveščen ter so ga čakale v poslovalnici pošte 15 dni od zadnjega obvestila. Tako je bilo potrebno vročanje po detektivu, v zvezi s tem vročanjem pa so nastali stroški v znesku 144,45 EUR, ki jih je sodišče kot krivdne s sedaj izpodbijanim sklepom naložilo v plačilo obtožencu.

Zveza:

5.Zagovornik takšni odločitvi nasprotuje in prvostopenjskemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 391. člena ZKP (pravilno 371. člena ZKP), konkretno, da so razlogi izpodbijanega sklepa med seboj v nasprotju. Pri tem pojasni, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navedlo, da je bil prvi neuspešen poskus vročitve obravnavanih sodnih pošiljk dne 13. 6. 2024, čeprav je bil sklep zunajobravnavnega senata, ki se je vročal obtoženemu z dne 10. 9. 2024, vabilo na predobravnavni narok za 23. 1. 2025 pa je bilo datirano šele z dnem 8. 11. 2024. Zagovornik nima prav.

6.Na podlagi pregleda zadeve in okoliščine, da je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa naštelo datume, ko je poštar ob neuspelem osebnem vročanju obtoženemu pustil obvestilo, da lahko pošto dvigne v poslovalnici pošte, pri tem pa je med naštetimi datumi manjkal le datum obvestila z dne 13. 9. 2024, po drugi strani pa je bil naveden datum 13. 6. 2024, na katerega po podatkih spisa ni bilo puščeno nobeno obvestilo pošte obtoženemu, je evidentno, da je pri zapisu datuma 13. 6. 2024 prvostopenjsko sodišče storilo zgolj pisno napako. Datum 13. 9. 2024 je namreč pomotoma zapisalo kot 13. 6. 2024. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bil obtoženi o obravnavanih sodnih pošiljkah, poslanih po pošti, potem, ko ga poštar ni našel na naslovu bivanja, obveščen dne 13. 9. 2024, 16. 9. 2024 in 15. 11. 2024 (vročanje sklepa Ks z dne 10. 9. 2024) ter 12. 11. 2024 in 13. 11. 2024 (vročanje vabila na predobravnavni narok dne 23.1.2025 in sklepa Ks). Očitana absolutna bistvena kršitev tako ni podana.

7.Zagovornik nadalje navaja, da o stroških iz prvega odstavka 94. člena ZKP lahko sodišče izda v skladu z določbo drugega odstavka 94. člena ZKP poseben sklep le v primeru, če teh stroškov nista povzročila obtoženec ali zasebni tožilec. Ker je izdalo poseben sklep in o teh stroških odločilo pred odločitvijo o glavni stvari, je sodišče prve stopnje obtoženca prikrajšalo za kontradiktornost postopka. Obtoženi se tako ni mogel izjasniti o razlogih, zakaj priporočenih sodnih pošiljk ni mogel pravočasno prevzeti na pošti. Ne-prevzem sodnih pošiljk namreč ni nastal po krivdi obtoženega, ampak zato, ker ni imel poštnega predalčnika v katerem bi mu poštar lahko pustil obvestila o prispeli pošti. Pri tem pojasnjuje, da je obtoženec bil tekom kazenskega postopka poučen o svojih dolžnostih sporočati spremembo bivališča in te dolžnosti ni nikoli kršil, ni pa bil poučen o tem, da je morebiti dolžan imeti poštni predalčnik, kamor bo poštni delavec lahko odlagal pisanja sodišča. S tem, ko tega predalčnika ni imel in mu poštni delavec zato pošte ni mogel vročiti, ni kršil svojih obveznosti.

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 94, 94/1, 119, 119/1, 120, 120/1

8.S takimi navedbami zagovornik uveljavlja (relativno) bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je lahko podlaga za razveljavitev izpodbijanega sklepa le, če je nepravilna uporaba določb drugega odstavka 94. člena ZKP vplivala ali je mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 403. člena ZKP). Ta pogoj pa v predmetni zadevi ni izpolnjen.

9.Vsi procesni udeleženci, ki se jim lahko naložijo v plačilo krivdni stroški nimajo pravice do pritožbe zoper končno odločbo kot obtoženi in zasebni tožilec. Z izdajo posebnega sklepa, ki je predvidena v drugem odstavku 94. člena ZKP se tako tudi njim omogoči vložitev pritožbe in s tem varstvo pravic. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi o krivdnih stroških obtoženca izdalo posebni sklep, zoper katerega je imel posebno pritožbo, tako obtožencu niso mogle biti kršene nobene pravice, čeprav bi lahko sodišče o teh stroških odločilo tudi ob odločitvi o glavni stvari. Tako torej izdaja posebnega sklepa ni mogla privesti do situacije, ko bi taka odločitev lahko imela vpliv na zakonitost ali pravilnost izpodbijane odločbe. Pri krivdnih stroških namreč ni pravne podlage, da bi sodišče pred izdajo take odločbe, pa naj bo v obliki posebnega sklepa ali ob končni odločbi, moralo kakorkoli obveščati ali vabiti obtoženca (ali drugega udeleženca, ki so mu ti stroški naloženi v plačilo), da se izjavi o dejanskih okoliščinah nastanka krivdnih stroškov. To pa ne pomeni, da obtoženi nima pravice do izjave. Pritožnik ima možnost opredeliti se do vseh relevantnih okoliščin obravnavane zadeve v pritožbi zoper odločitev o krivdnih stroških, kar je zagovornik v konkretni zadevi tudi storil.

10.Z navajanjem razloga za ne-dvigovanje pošte namreč zagovornik že uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi s tem pritožbenim razlogom ne more biti uspešen. Osnovno pravilo v zvezi s krivdnimi stroški je, da stroški ne veljajo za zakrivljene le v primeru, če je obtoženi (oziroma ta, ki so mu naloženi v plačilo) storil vse, kar je po zakonu dolžan storiti. Kot je navedel že zagovornik v pritožbi, je bil obtoženi ob zaslišanju dne 27. 12. 2023 poučen, da se mora odzivati vabilom sodišča in sporočati vsako spremembo naslova bivanja. Ta obveznost že po naravi in vsebini obtoženčeve obveznosti vključuje tudi obveznost obtoženega, da na naslovu, ki ga navedene sodišču kot naslov bivanja oziroma vročanja (če je drugačen od kraja bivališča) uredi vse potrebno za sprejem sodnih pisanj. Če sodnih pisanj, ki so mu bila vročana na tem naslovu ni dvignil, obtoženi ni storil vsega, kar je bil dolžan.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

11.Tako tudi v primeru, če obdolženi res ne bi imel poštnega predalčnika, kamor bi mu poštni delavec lahko dostavil obvestilo o prispeli pošti, ni storil vsega, kar je bil dolžan. Nenazadnje obveznost poštnega oziroma hišnega predalčnika nalaga tudi Zakon o poštnih storitvah, po katerem mora uporabnik tudi sprotno prazniti predalčnik, namenjen dostavi pisanj. Tako je zaključiti, da tudi v primeru, če bi bile pritožbene navedbe v zvezi s poštnim predalčnikom resnične, z njimi zagovornik ne bi mogel uspeti. K temu pa je treba dodati, da pregled spisa, konkretno obvestil o prispelem pismu (z dne 13. 9. 2024, 16. 9. 2024, 15. 11. 2024, 12. 11. 2024 in 13. 11. 2024) pokaže, da je poštni delavec obtožencu obvestila dajal v hišni predalčnik in je obtoženi očitno le-tega imel in torej pritožbene navedbe zagovornika niti niso z ničemer izkazane. Poštar namreč nima prav nobenega interesa navajati v obvestilu neresnične podatke o mestu vročitve obvestila, zlasti ob upoštevanju njegove pravice, da v kolikor naslovnik nima hišnega predalčnika, sme omenjeno obvestilo v skladu z veljavno zakonodajo pustiti tudi v izpostavljenem predalčniku ali na vratih naslovnikovega stanovanja. In tudi v tem primeru je obtoženi dolžan to pošto sprejeti in se ravnati v skladu z obvestilom. Tako je zaključiti, da so bila vročanja sklepa zunajobravnavnega senata in vabila na predobravnavni narok pred postavitvijo detektiva pravilno izvedena in je bila odreditev vročanja pisanj po detektivu zakonita in pravilna posledica po obtožencu zakrivljenega ne - dvigovanja pošte sodišča.

12.Takšnega zaključka pritožbenega sodišča navedbe zagovornika, da zoper sklep zunajobravnavnega senata z dne 10. 9. 2024 ni pritožbe in zato skladno z določili ZKP ni obligatorna osebna vročitev tega pisanja obtožencu in bi to pisanje bilo možno vročiti po prvem odstavku 119. člena ZKP in da tudi vabila na predobravnavani narok ne bi bilo potrebno obtožencu vročiti osebno, ker je podal ugovor zoper obtožnico in posledično njegova navzočnost na predobravnavnem naroku ni obvezna, ne morejo spremeniti.

13.Tudi pisanja za katera ni posebej predpisano, da se vročajo osebno, je po določbi prvega odstavka 119. člena ZKP treba vročiti osebno, če naslovnika ni v stanovanju pa se lahko vročijo njegovim odraslim družinskim članom (obtoženi jih glede na podatke spisa na tem naslovu nima) oziroma hišniku ali sosedu, če v to privolita, sicer pa se naslovnika obvesti o prispeli pošti in jo lahko dvigne na pošti svojega prebivališča. Obtoženi sklepa zunajobravnavnega senata na pošti svojega prebivališča kljub obvestilom ni dvignil in tako vročitev ni bila uspešna. Glede vročanja vabila na predobravnavni narok je v 285.a členu ZKP jasna in nedvoumna določba, da se glede vabljenja na predobravnavni narok smiselno uporabljajo določbe o vabljenju na glavno obravnavo. V prvem odstavku 120. člena ZKP je navedeno, da je treba obtožencu vabilo na glavno obravnavo vročiti osebno. Takšno pravilo vabljenja nima nobene izjeme, tudi v primeru predhodnega ugovora zoper obtožnico ne. Obtoženi mora v vsakem primeru biti pravilno (torej osebno) vabljen na predobravnavni narok, pravne posledice njegovega izostanka s tega naroka (da krivde ne priznava in se odpoveduje možnosti dogovora o načinu poteka glavne obravnave in da posledice iz 3. in 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP veljajo tudi zanj) pa lahko v primeru predhodno podanega ugovora zoper obtožnico nastopijo šele po pravilnem vabljenju. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo obtoženčevo procesno nedisciplino pri vročanju obeh omenjenih sodnih pisanj in se nanjo zakonito in pravilno odzvalo z odreditvijo vročanja sodnih pisanj po detektivu ter stroške detektiva utemeljeno naložilo v plačilo obtožencu.