Jedro

V predsodnem postopku je toženec ugotovil, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Ker tožnik ob nastanku invalidnosti še ni izpolnil pogoja starosti 63 let, mu kot invalidu III. kategorije invalidnosti ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2009 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter da se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da mu je kot tujemu državljanu onemogočena uresničitev pravic, za katere meni, da mu pripadajo. Prepričan je, da je sodni izvedenec zaradi pritiska sodišča spremenil svoje prvotno mnenje in sicer v tožnikovo škodo. Meni, da je invalid I. kategorije invalidnosti in da mu s tem v zvezi pripadajo pravice že od datuma, ko je hrvaški Zavod za pokojninsko zavarovanje sprejel sklep o tožnikovi upokojitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 3. 2009, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 26. 2. 2008 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine po 67. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 20 let, 5 mesecev in 11 dni zavarovalne dobe, na Hrvaškem pa 13 let, 11 mesecev in 25 dni, torej skupaj 34 let, 5 mesecev in 6 dni.

Pri presoji sporne zadeve je potrebno uporabiti določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97 – NP 21/97) in pa določbe ZPIZ-1, kjer so urejeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako so v 67. členu določeni pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ki jo pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

V predsodnem postopku je toženec ugotovil, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni od 26. 2. 2008 dalje podana III. kategorija invalidnosti. Ker je tožnik rojen 5. 12. 1953, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik še ni izpolnil pogoja starosti 63 let, zato mu kot invalidu III. kategorije invalidnosti ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine.

Dejansko stanje, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti je razčiščevalo sodišče prve stopnje. Skladno s 1. alineo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Iz mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 2. 2009 izhaja, da gre pri tožniku za ponavljajočo se depresivno motnjo ter za neopredeljeno organsko motnjo osebnosti in vedenja zaradi možganske bolezni. Po mnenju komisije je tožnik s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihično manj odgovorno delo, delo pri katerem sam določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti, samo v dnevnih izmenah. Tudi iz mnenja, invalidske komisije II. stopnje z dne 28. 5. 2009 izhaja, da je pri tožniku še vedno podana preostala delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti. V senatu invalidske komisije II. stopnje je poleg specialista medicine dela sodeloval tudi specialist psihiater.

Ker je pri tožniku kot glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost navedena ponavljajoča se depresivna motnja ter glede na dejstvo, da je bila pri hrvaškem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja že ugotovljena I. kategorija invalidnosti in je bil tudi upokojen, je sodišče prve stopnje vprašanje preostale delazmožnosti razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 23. 6. 2011 izhaja, da ima tožnik kronično depresivno motnjo, ki je od leta 2003 napredovala od ponavljajoče se depresivne motnje z zmerno epizodo do ponavljajoče se depresivne motnje najprej brez psihotičnih simptomov, nato pa tudi z psihotičnimi simptomi. V obdobju od meseca junija 2003 do januarja 2008 je bil tožnik petkrat hospitaliziran, nazadnje v obdobju od 22. 11. 2010 do 28. 1. 2011. V pisnem izvedenskem mnenju izvedenec ugotavlja, da je pri tožniku nastopila popolna izguba delovne zmožnosti od 14. 1. 2008 (datum odpusta iz Psihiatrične bolnišnice). Nezmožnost opravljanja organiziranega pridobitnega dela je nastala kot posledica bolezni. Zaslišan na glavni obravnavi pa je sodni izvedenec na pripombe tožene stranke, da je pri podaji izvedenskega mnenja upošteval tudi novo dejansko stanje ter da je pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti šele po zaključku zdravljenja dne 28. 1. 2011 (dopis tožene stranke z dne 6. 7. 2011 na list. št. 37 sodnega spisa), s takim stališčem soglašal, torej da je za nastanek I. kategorije invalidnosti sprejemljiv datum 28. 1. 2011. Stranke na glavni obravnavi, izvedencu niso postavile drugih vprašanj. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da pri tožniku v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 1. 6. 2009, še ni bila podana popolna izguba delazmožnosti, torej I. kategorija invalidnosti in je njegov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine zavrnilo.

Tožnik v pritožbi ne navaja v čem bi bile strokovne ugotovitve sodnega izvedenca nepravilne oziroma pomanjkljive. Nenazadnje, če je sodni izvedenec svoje mnenje premalo utemeljil bi moral na to tožnik opozoriti že na glavni obravnavi in od izvedenca zahtevati dodatna pojasnila. Sklicevanje šele v pritožbi, da naj bi izvedenec svoje prvotno mnenje spremenil tudi ni z ničemer utemeljeno. Izvedenec je sicer res v pisno podanem izvedenskem mnenju kot datum nastanka I. kategorije invalidnosti navajal datum odpusta iz Psihiatrične bolnišnice 14. 1. 2008, vendar pa je zaslišan na glavni obravnavi kot datum nastanka invalidnosti določil datum 28. 1. 2011, ko je bil tožnik po ponovnem zdravljenju odpuščen iz Psihiatrične klinike. S tem v zvezi pritožbeno sodišče zgolj še poudarja, da je za nastanek invalidnosti skladno s prvim odstavkom 60. člena ZPIZ-1 potrebno, da je zdravljenje zaključeno, torej da sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Šele tedaj so izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Vse to pa pomeni, da za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni odločilno, kako je odločil hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kajti pri presoji sporne zadeve je potrebno izhajati iz slovenske zakonodaje, konkretno iz že citiranih določb ZPIZ-1. Ker tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi pri tožniku v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe prišlo do izgube delazmožnosti, kar nenazadnje izhaja iz podanih mnenj obeh invalidskih komisij in pa tudi iz mnenja sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožbeni zahtevek tožnika, da se mu prizna sorazmerni del invalidske pokojnine prizna že od datuma, ko je hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja sprejel odločitev o njegovi upokojitvi, utemeljeno zavrnilo.

Je pa že sodišče prve stopnje tožniku pojasnilo, da je pred sodiščem prve stopnje odprt še en njegov spor zoper toženo stranko, ki ga sodišče vodi pod opr. št. Ps 892/2011. Ker v predmetni zadevi sodišče novot, ki so nastale že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke z dne 1. 6. 2009 ni smelo upoštevati, bo te novote (izguba delazmožnosti z 28. 1. 2011) sodišče upoštevalo v sporu vodenem pod opr. št. Ps 892/2011. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.