Jedro

Po določbah 51. člena in 52. člena ZOR (prav tako po določbah 39. člena aktualnega OZ) spadajo v pogodbeno razmerje tudi nujno spremljajoče okoliščine posla. Pomembno je ne samo, k čemu se je nekdo zavezal (se pravi, kaj je predmet pogodbe), temveč tudi, zakaj je to storil, zakaj se je zavezal. Na to vprašanje odgovarja kavza pogodbe.

Bolj kot na določila pogodbe bi se moralo sodišče opreti na skupen namen pogodbenikov. Ker stranki skupnega namena (gibala, odločilnih interesov za sklenitev pogodbe) nista opredelili v samih (nespornih) pogodbenih določilih, bi bilo treba o njem sklepati zlasti na podlagi poteka pogajanj in motivov za sklenitev pogodbe, njunih ciljev in pričakovanj, ki sta jih razkrili druga drugi med pogajanji, predvidenega načina izpolnitve medsebojnih obveznosti in prakse, vzpostavljene v drugih, na podoben način specifičnih primerih prodaje stanovanj in poslovnih prostorov.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 12,091.086 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.1998 dalje. Višji zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti za čas od 23.10.1995 do vključno 1.3.1998 je zavrnilo ter tožencu naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1,274.275 SIT.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da toženec ni dokazal kompenzacije terjatev ter da zato še vedno obstaja terjatev tožeče stranke za plačilo kupnine.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka (obširno pa izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je kot pravilno sprejelo pritožbeno sodišče). Pritožbenemu sodišču očita številne postopkovne kršitve, predvsem pa neupoštevanje pritožbenih navedb ter to, da na marsikatere od njih ni dobil odgovora. Meni tudi, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, da je protislovna ter da je prezrla številna pravno pomembna dejstva.

Revizija je utemeljena.

Zaradi izjemne obširnosti revizije, nesistematičnega, med seboj pomešanega, neritmično ponavljajočega se in razpršenega uveljavljanja revizijskih razlogov, njihove medsebojne prepletenosti ter posledične nepreglednosti, revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na vsak posamezen revizijski očitek (če bi to storilo, se ne bi moglo izogniti nepreglednosti in izgubljanju v nebistvenih podrobnostih), ampak bo na revizijske teze (med katerimi je veliko nebistvenih in nanašajočih se na dokazno oceno) odgovorilo kompleksno in samo na tiste, ki so z vidika izdane odločbe bistvene.

Pravno relevantna dejstva, na katera je oprlo svojo odločitev o tožbenem zahtevku, je pritožbeno sodišče strnilo v naslednje točke: * Pravdni stranki sta 9.10.1995 sklenili prodajno pogodbo za trisobno stanovanje - tožeča stranka kot prodajalka, toženec pa kot kupec. * Cena je bila dogovorjena v višini 12,091.086 SIT, ki se jo je kupec (toženec) zavezal poravnati na račun prodajalca (tožeče stranke) - skladno z aneksom, ki bo sklenjen k tej pogodbi. * Aneks k pogodbi ni bil sklenjen.* Čeprav so se v poslovnih prostorih tožeče stranke na posebnem sestanku dogovarjali v zvezi s prodajo stanovanja in o načinu plačila kupnine, toženec ni dokazal, da bi prišlo do kakršnekoli kompenzacije terjatev - bodisi na podlagi prevzema dolga, pristopa k dolgu, prevzema izpolnitve, ali pa večstranske kompenzacije.

Tak konkretni dejanski stan bi (na prvi Šin izrazito pozitivističniĆ pogled) utemeljeval ugoditev zahtevku. Če namreč toženec, ki je od tožeče stranke kupil stanovanje, in ki mu ga je ta tudi izročila v posest, ni dokazal nobenega od svojih ugovorov (ugasle in nenastale pravice), potem mora pač plačati dogovorjeno kupnino (prvi odstavek 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - ZOR). Rešitev se zdi logična in pravno korektna. Vendar samo, če je pravni pogled zožen le na samo okostje pogodbe in z njo konstituiranega pravnega razmerja, in če se sprašujemo zgolj po tem, k čemu se je katera od strank (v obravnavanem primeru predvsem tožena) zavezala. Vendar taka (zožena) perspektiva ni v skladu s pojmovanji slovenskega pogodbenega prava, katerih značilnost je tudi poudarjeno ekstenziven koncept kavze. Po določbah 51. člena in 52. člena ZOR (prav tako po določbah 39. člena aktualnega Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) spadajo v pogodbeno razmerje tudi nujno spremljajoče okoliščine posla. Pomembno je ne samo, k čemu se je nekdo zavezal (se pravi, kaj je predmet pogodbe), temveč tudi zakaj je to storil, zakaj se je zavezal. Na to vprašanje odgovarja kavza pogodbe. Pravna relevantno je torej, kakšna je podlaga oziroma glavni razlog pogodbe in razmerja, ki iz nje izhaja. Najti je treba odgovor na vprašanje, zaradi česa, iz katerih razlogov sta se pogodbeni stranki zavezali s konkretno pogodbo in kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili, skratka, zakaj stranka dolguje, kakšen je razlog za pogodbeno zavezovanje. Po omenjenih določbah o podlagi (kavzi) imajo za samo pogodbeno razmerje pomembno vlogo tudi vzroki, zaradi katerih je sploh nastalo. Pri tem se upoštevajo (samo) tisti vzroki, brez katerih stranki pogodbe sploh ne bi sklenili, oziroma ga vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga stranka pa je za to odločilno voljo druge stranke vedela(1).

Ko je tako, ni dovolj preučiti samo voljo strank ob sklenitvi. Pogled mora preseči samo pogodbo; z dejstev, ki jih (na primer pri pisnih poslih) razkriva sam tekst, se je treba (predvsem, kadar k temu napotuje že samo pogodbeno besedje, ali potreba po njegovi razlagi) ozreti še na ozadje pogodbe, na njeno nastajanje in na rojevanje pogodbenih obveznosti, na razmere, v katerih je bila pogodba sklenjena in so z njo tesno povezane, tako da se štejejo za okoliščine, ki pogodbo nujno spremljajo in jih je zato treba sprejeti v pogodbeno razmerje(2). Brez upoštevanja (poleg same pogodbe) tudi zunanjih okoliščin, ki sodijo v pogodbeno razmerje (ker to zahtevajo bodisi običaji, bodisi bi bilo zoper temeljna načela obligacijskega prava Šna primer zoper vestnost in poštenjeĆ, če bi ostale prezrte), pogodbenega razmerja (zlasti, kadar je sporno) ne bi bilo mogoče pravilno razumeti in (v primeru spora ali nejasnosti) rekonstruirati pravo voljo strank (prim. 99. člen in 101. člen ZOR) ter posledično tudi ne pravilno opredeliti obveznosti strank in njihove zahtevke.

Sporno pogodbeno razmerje se tako (lahko) pokaže v povsem drugi luči, kot sta ga videli sodišči prve in druge stopnje. Njegova specifičnost je (za razliko od drugih prodajnih pogodb) predvsem v načinu opredelitve toženčeve obveznosti. Nejasen (in tudi sporen - pravzaprav se celotno toženčevo upiranje zahtevku vrti samo okoli vprašanja opredelitve njegove pogodbene obveznosti; toženčeva teza je, da naj bi stanovanje, ki je predmet pogodbe, "plačal" s svojo terjatvijo zoper N.) je način plačila cene stanovanja. V tej zvezi je namreč pomembna ugotovitev (nedvoumno izražena v sodbi pritožbenega sodišča), da iz besedila pogodbe jasno izhaja, "da bo kupec kupnino poravnal skladno z aneksom" (iz česar potem sodišče dokazno sklepa, da če bi bila kupnina tedaj že poravnana s kompenzacijo, obveznost toženčevega plačila kupnine ne bi bila določena). Način plačila torej s pogodbo sploh ni bil določen, tudi ne rok plačila: kako naj bi bila cena poravnana in do kdaj, naj bi se stranki šele dogovorili. Vendar do sklenitve aneksa, ki naj bi to urejal, sploh ni prišlo. In ker je za presojo toženčeve obveznosti (ki je predmet spora) bistveno prav to, bi taka določba terjala ugotavljanje razlagalnega dejanskega stanu (kot ga narekujejo določbe 99. člena ZOR)(3). Je namreč sporna (saj so bistvo toženčeve obrambe trditve, da je bila dogovorjena večstranska kompenzacija, oziroma, da naj bi šlo za prevzem obveznosti, kar oboje pomeni, da ni bil dogovorjen tak način plačila, kot ga nalaga izpodbijana sodba - da toženec tožeči stranki plača znesek 12,091.086 SIT) in obenem nejasna (poravnati kupnino skladno z aneksom, ki naj bi bil sklenjen, pa nato ni bil) ter zato terja uporabo razlagalnega pravila, ki pravi, da se pri razlagi spornih določil pogodbe ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov (kar se pritožbeno sodišče pri razlagi izraza "plačati" vsekakor je), temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov (kar sta sodišči prve in druge stopnje prezrli) in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (99. člen ZOR).

Bolj kot na določila pogodbe bi se moralo zato sodišče opreti na skupen namen pogodbenikov. Ker stranki skupnega namena (gibala, odločilnih interesov za sklenitev pogodbe) nista opredelili v samih (nespornih) pogodbenih določilih, bi bilo treba o njem sklepati zlasti na podlagi poteka pogajanj in motivov za sklenitev pogodbe, njunih ciljev in pričakovanj, ki sta jih razkrili druga drugi med pogajanji, predvidenega načina izpolnitve medsebojnih obveznosti in prakse, vzpostavljene v drugih, na podoben način specifičnih primerih prodaje stanovanj in poslovnih prostorov(4). Ob takem izhodišču se pravno aktualizirajo vse tiste toženčeve trditve, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje opredelili kot pravno nebistvene: Poleg samega besedila nepodpisanega aneksa z dne 23.10.1995 (zlasti glede načina "plačila" kupnine) tudi to, katera od strank ga je sestavila in ponudila drugi v podpis, zakaj ga ta ni sprejela, čemu je pravzaprav toženec kupoval stanovanje (na primer, ali bi od tožeče stranke sploh kupil stanovanje, če ne bi imel terjatve zoper N.) in ali je bilo tožeči stranki (prodajalki) to znano, zakaj sta se stranki na posebnem sestanku (pred sklenitvijo sporne prodajne pogodbe), ki je bil podlaga za sklenitev sporne prodajne pogodbe (tako sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na četrti strani svoje sodbe) dogovarjali o načinu plačila, zakaj dogovor o tem ni bil dosežen (in zakaj je bila pogodba klub temu sklenjena), kakšna je bila pri tem vloga predsednika N. in (obenem) predsednika uprave S. d.d. (ta kapitalska družba naj bi bila hkrati družbenica tožeče stranke in glavni sponzor omenjenega nogometnega kluba, do katerega naj bi imel toženec visoko terjatev), zakaj je tožeča stranka toženca obravnavala drugače kot druge kupce stanovanj in mu izročila ključe, ne da bi prej plačal kupnino.

Vse te okoliščine, ki jih je toženec med postopkom zatrjeval in zanje tudi ponudil dokaze, bi razkrile za razlago nejasne in sporne (v resnici pomanjkljive) določbe o načinu plačila kupnine, relevanten skupen namen pogodbenikov, ki je bil lahko prav tak, kot naj bi bil po toženčevih trditvah potem tudi realiziran. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer ugotovili, da se to ni zgodilo, da "toženec ni dokazal, da bi prišlo do kompenzacije terjatev". Vendar to niti ni bistveno. Tudi če do dogovora o kompenzaciji ni prišlo, je toženčeva obveznost iz obravnavane prodajne pogodbe odvisna od tega, kakšen namen sta stranki s to pogodbo sploh zasledovali. Če naj bi bil ta posel samo sredstvo za poravnavo dolga N. do toženca, potem ne glede na to, da se ta namen ni uresničil (sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da dogovor o večstranski kompenzaciji potem ni bil sklenjen), pogodbene določbe o plačilu kupnine (samo zaradi tega še) ne bi bilo mogoče razumeti dobesedno - tako, da mora kupec prodajalcu plačati 12,091.086 SIT, temveč (še vedno) kot dogovor o "plačilu" kupnine s terjatvijo, ki jo je imel zoper N., o čemer (kako konkretno - ali naj bi bil poravnan celoten dolg nogometnega kluba, ali samo njegov del in koliko naj bi ta dolg sploh znašal) pa bi se morali stranki dogovoriti z aneksom (kar pa se potem ni zgodilo). V tem primeru bi bil zahtevek za plačilo kupnine kljub temu, da do dogovora o večstranski kompenzaciji ni prišlo (da prevzema dolga, pristopa k dolgu oziroma prevzema izpolnitve toženec ni dokazal), neutemeljen. To pa zato, ker se za običajno, neposredno (klasično) obliko plačila stranki nista dogovorili, oziroma ga sploh nista predvideli(5) - ker sta pač s pogodbo zasledovali druge cilje.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (natančno, zaradi neuporabe določb ZOR o razlagi pogodb in določb o podlagi), na kar mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), je ostalo dejansko stanje (razlagalni dejanski stan) nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato revizij ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Glede na vse, kar je bilo do sedaj povedano, posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. P Grilc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 292. V tem smislu tudi J. Štempihar (Zasebno pravo, Splošni del, Cankarjeva založba, ponatis 1. izdaje, 2003, str. 193) in zlasti M. Vedriš, ki kavzo (imenuje jo podlaga pravnega posla Štako kot jo tudi zakonĆ, s pojmom kavza pa označuje objektivni namen pogodbe) pojmuje kot najmočnejše, najbolj neposredno gibalo, ki usmerja pogodbenika ne samo k sklenitvi pogodbe, pač pa tudi k prevzemu obveznosti. Po njegovem mora biti zajeta z vsebino pogodbe, obstajati mora "vsaj v ozadju izjave volje", kajti samo podlaga, ki jo zajema pogodbena vsebina, je (lahko) podvržena kontroli sodišča; da pa bi sodišče moglo kvalificirati podlago, mora bržkone zajeti celoten sklop okoliščin, v katerih je bila pogodba sklenjena (Obvezno pravo, prva knjiga, Informator, Zagreb, 1979, str. 287, 288). Prav tako S. Cigoj, ki pravi, da so okoliščine, ki spremljajo posel, in so z njim tako tesno povezane, da sodijo v obligacijska razmerja, kavza, iz katere sodišče ugotavlja, kako široko je treba interpretirati zaveze strank (Komentar obligacijskih razmerij I. knjiga, Uradni list, Ljubljana, 1984, str. 204). Op. št. (2): P. Grilc, prav tam.Op. št. (3): V resnici bi šlo za dopolnjujočo razlago pravnega posla. Ker pa ZOR ni predvidel praznin v pravnem poslu, tudi nima določb, ki bi urejale take situacije. Zato je treba poseči po analogiji s položajem, ki ga ureja 99. člen ZOR. Ali gre za praznino v pravnem poslu, je treba ugotoviti z razlago pravnega posla, vendar se ta ne sme ustaviti pri ugotavljanju poslovne volje; raziskati je treba tudi motive in okoliščine, ki so vodili k poslovni volji. Praznina, ki jo je treba zapolniti z dopolnjujočo razlago, obstaja takrat, ko stranki ob sklenitvi pogodbe določene okoliščine nista upoštevali, ali pa sta jo upoštevali na napačen način - pri tem ni pomembno, ali sta stranki zanemarili že takrat obstoječo okoliščino - prvotna praznina, ali pa je ta nastala šele kasneje - drugotna praznina (H. Brox, Allgemeiner Teil des BGB, Carl Heymanns , 29. izdaja, 2005, rš. 139). Op. št. (4): Tako in v tem smislu N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 495. Op. št. (5): Logično zmotna je izpeljava sodišča prve stopnje, ko je na podlagi ugotovitve, da "je v skladu s pogodbo obstajal le dogovor, da bo glede plačila kupnine sklenjen še poseben aneks", sprejelo naslednji sklep: "Ker pa aneks ni bil sklenjen, toženec Š...Ć tožeči stranki dolguje kupnino v višini 12.091.086 SIT, kot je razvidno iz 2. člena pogodbe." Če namreč aneks ni bil sklenjen, potem (ob takem dogovoru) ostaja način plačila nedogovorjen, odprt.