13. 5. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž. na seji senata dne 22. aprila 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 146/2001 z dne 14. 3. 2001 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1110/2000 z dne 14. 12. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog pritožnika za izdajo zamudne sodbe, ki ga je pritožnik utemeljil z navedbo, da sta pooblaščenca tožencev pooblastilo za zastopanje predložila šele po poteku roka, ki jima ga je določilo sodišče. Sodišče je utemeljilo, da je rok za predložitev pooblastila sodni rok, ki ga je mogoče podaljšati in ni prekluzivne narave. Po stališču sodišča zato v primeru, če toženčev pooblaščenec pooblastilo predloži sicer prepozno, vendar še pred izdajo zamudne sodbe, te sodbe ni več mogoče izdati. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da sta pooblaščenca tožencev pooblastilo predložila prepozno in da bi zato morali šteti, da toženca nista pravočasno odgovorila na tožbo. Meni, da gre za očitno kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Meni, da je odločitev v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in arbitrarna, saj naj bi si sodišče samo vzelo pravico odločati, kdaj bo in kdaj ne bo ravnalo v skladu z izrecno pravno normo. Navaja, da je v sodni praksi nesporno, da mora sodišče v primeru, če pooblastilo ni predloženo, nadaljevati postopek, ne da bi upoštevalo dejanja domnevnega pooblaščenca. Oporeka stališču Višjega sodišča, da bi prepozna predložitev pooblastila ne bila relevantna, če bi sodišče že pred predložitvijo pooblastila izdalo zamudno sodbo. Meni, da je to stališče arbitrarno, saj naj bi si sodišče samovoljno privzelo odločanje o tem, ali naj zakonite posledice nastopijo ali ne. Meni, da gre za ustvarjanje neenakosti med osebami v podobnem dejanskem položaju. Navaja, da ni relevantno, da gre za sodni rok, saj nasprotni stranki podaljšanja sodnega roka nista pravočasno predlagali.

Meni, da je odločitev arbitrarna, zaradi arbitrarnosti pa da je prizadeta tudi pravica do nepristranskega sodišča po 23. členu Ustave.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi tudi obširno navaja razloge glede nepopravljivosti posledic, zaradi katerih naj bi bilo o ustavni pritožbi treba odločiti še pred izčrpanjem pravnih sredstev.

Vendar teh navedb ni treba povzemati, saj so očitno nerelevantne, ker je ustavna pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje dopustna.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V obravnavani zadevi to pomeni, da za utemeljitev ustavne pritožbe ne bi zadoščalo, če bi pritožnik izkazal, da je razlaga oziroma pravno stališče, da prekoračitev sodnega roka za predložitev pooblastila prepreči izdajo zamudne sodbe, če je bilo pooblastilo vendarle predloženo še preden je sodišče izdalo zamudno sodbo, v nasprotju z zakonom (v obravnavani zadevi: Zakonom o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). Pritožnik bi moral izkazati, da je takšna razlaga v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino - kar pomeni, da tudi sam zakon takšne določbe, kot jo je v obravnavani zadevi z razlago zakona uveljavilo sodišče, ne bi smel vsebovati, ne da bi s tem kršil Ustavo. Da bi takšna razlaga zakona, kot jo je izoblikovalo sodišče, bila ustavno nedopustna, pa pritožnik v sicer obširni ustavni pritožbi niti ne zatrjuje in je njegova ustavna pritožba glede tega nesklepčna.

Navedeno ne pomeni, da je pravna razlaga sodišča nujno pravilna (tj. v skladu z zakonom), pač pa zgolj, da takšna razlaga ni ustavno nedopustna.

5.Zgolj morebitna neskladnost s samo zakonsko ureditvijo, ki na raven ustavnih pravic in svoboščin ne posega, bi ustavno pritožbo lahko utemeljila le v primeru, če bi odločitev sodišča bila tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno (22. člen Ustave). Za takšno kvalificirano oblike nezakonitosti izpodbijane odločbe (če sploh kakšno) v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče je odločitev utemeljilo z metodami razlage, ki so v pravni znanosti mogoče, odločitev pa je tudi razumljivo in dovolj izčrpno obrazložilo.

6.Kršitev 22. člena Ustave bi lahko utemeljila tudi navedba pritožnika, da odločitev sodišča odstopa od uveljavljene sodne prakse (pod dodatnim pogojem, da bi bil ta odstop arbitraren oz. samovoljen, tj. da sodišče tega odstopa ne bi razumno obrazložilo). Vendar odstopa od sodne prakse pritožnik ne izkaže. Primeri, na katere se sklicuje, se nanašajo zgolj na vprašanje sankcij za zamudo sodno določenih rokov. Tudi v obravnavani zadevi niti za sodišče prve niti za sodišče druge stopnje ni sporno, da bi zamuda sodnega roka za predložitev pooblastila lahko povzročila izdajo zamudne sodbe. Vendar pa je specifičnost obravnavanega primera v tem, da je zahtevano procesno dejanje, čeprav ob zamudi sodnega roka, bilo opravljeno še preden je sodišče izdalo zamudno sodbo. Z vprašanjem, ali lahko predvidena sankcija za zamudo sodnega roka nastopi tudi v takšnem primeru, pa se nobena od sodnih odločb, na katere se sklicuje pritožnik, ne ukvarja.

7.Tudi kršitve splošne zahteve po enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave (ki se v postopku odraža v pravici do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave) sporno pravno stališče sodišča ne krši. Iz navedenih ustavnih zahtev izhaja, da je istovrstne položaje treba urediti enako. Za enake položaje pa pri tem, kar uveljavlja pritožnik, ne gre. Položaj, ko je pooblastilo predloženo prepozno in obenem po izdaji zamudne sodbe, je glede bistvenih okoliščin dovolj različen od položaja, ko je pooblastilo predloženo prepozno, vendar še preden sodišče izda zamudno sodbo. Zahteva po istem obravnavanju obeh navedenih položajev iz Ustave zato ne izhaja.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger