Jedro

V primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, nosi večji delež odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se pravilno glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: 'Tožena stranka je dolžna prvotožeči stranki plačati 3.755,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2006 dalje.' Tožena stranka je dolžna drugotožeči stranki plačati odškodnino v višini 570 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2007 dalje.

Kar drugotožeča stranka zahteva več (razliko do zneska 2.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2007 dalje), se zavrne.

Tožeči stranki sta dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.237,53 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Tožeči stranki sta dolžni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 355,16 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna prvotožeči stranki plačati odškodnino v višini 931,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2006 dalje, drugotožeči stranki po odškodnino v višini 1.520 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2007 dalje (I. točka izreka), da se v preostalem delu (nad zneskom 2.451,37 EUR z zahtevanimi obrestmi) tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) in da sta tožnika dolžna toženki povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovljeno protipravno ravnanje njenega zavarovanca ni v vzročni zvezi z nastankom škode. Glede na ravnanje, ki je v vzročni zvezi z nastankom škode, je drugi tožnik tisti, ki je povzročil kritično situacijo, ko je zapeljal s stranske, neprednostne ceste na glavno, prednostno cesto in pri tem izsilil prednost njenemu zavarovancu, ki se je v križišču premikal po prednostni cesti. Drugi tožnik bi moral pred manevrom zavijanja v levo svoje vozilo ustaviti na točki, ki bi mu omogočala pregled celotnega cestišča in se pri tem prepričati, da je manever zavijanja mogoče izvesti varno. Okoliščini, ki po izpodbijani sodbi zmanjšujeta njegovo odgovornost, sta - nasprotno - taki, da nanj prelagata celotno odgovornost za nastanek škode. Tožnik se pri vključevanju na prednostno cesto ne bi smel zanašati na znake drugih voznikov, ampak bi se moral o varnosti zavijanja v križišče na prednostno cesto prepričati sam. S tem je kršil 27. člen in 122. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Glede na navedeno niti ni pomembno, ali je imel njen zavarovanec namen zaviti levo ali ne. Bistveno je, da je bil v trenutku, ko je drugi tožnik izvajal manever zavijanja v levo, že na prednostni cesti in bi moral drugi tožnik za izvajanje manevra počakati do trenutka, ko bi mu to omogočal promet na obeh prometnih pasovih prednostne ceste, do trka motornih vozil pa bi prišlo tudi v primeru, če bi njen zavarovanec zavijal s prednostne ceste levo na neprednostno cesto. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni glede deleža odgovornosti njenega zavarovanca, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Stališče izpodbijane sodbe, da je toženkin zavarovanec v 80 % deležu odgovoren za nastalo škodo, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je toženkin zavarovanec z vozilom mercedes 13.1.2006 vozil po glavni cesti iz smeri Drnovega proti Krškemu, - da je zaradi kolone vozil na prometnem pasu v smeri njegove vožnje s svojim vozilom zapeljal levo na prometni pas, namenjen prometu iz nasprotne smeri, in pričel prehitevati počasi premikajočo se kolono vozil, - da je s prehitevanjem po prometnem pasu za zavijanje levo nadaljeval tudi, ko je pripeljal do križišča, čeprav je nameraval voziti naravnost, - da je v trenutku, ko je vozil čez križišče, z njegove desne z neprednostne ceste med kolono vozil zapeljal drugi tožnik, ki je nameraval zaviti levo na glavno cesto, - da se je toženkin zavarovanec, ko je to opazil, pričel umikati v levo, vendar mu trčenja ni uspelo preprečiti, - da je bila hitrost vožnje omejena s splošnim pravilom za vožnjo skozi naselja, to je na 50 km/h, toženkin zavarovanec pa je neposredno pred trčenjem vozil s hitrostjo med 58,7 in 61,9 km/h, - da je drugi tožnik zapeljal v križišče do mesta trčenja brez vmesnega ustavljanja ob levi bočni liniji minibusa, ki mu je dal prednost, - da bi v primeru, če bi toženkin zavarovanec nameraval zaviti levo in bi tako moral hitrost vožnje zmanjšati na vsaj 27 km/h, bi se v trenutku pred speljevanjem drugega tožnika nahajal na razdalji okrog 11 m od njega in bi ga ta moral pravočasno opaziti; kot povprečen voznik ne bi nadaljeval s speljevanjem, toženkin zavarovanec pa bi imel dovolj časa za zaviranje in bi lahko neovirano zavil v levo; v primeru, da se tožnik ne bi ustavil, pa toženkin zavarovanec ne bi imel dovolj časa za zaviranje in nesreče ne bi mogel preprečiti, - da bi do nesreče prišlo tudi v primeru, če bi se drugi tožnik ustavil ob levi bočni liniji minibusa in sam dodatno preveril varnost izvedbe zavijanja v levo, razen če bi toženkin zavarovanec občutno zmanjšal hitrost. 6. Na podlagi teh ugotovitev izpodbijana sodba zaključuje, (1) da je toženkin zavarovanec ravnal nedopustno, ker je nepravilno prehiteval in ker je vozil s preveliko hitrostjo oziroma hitrosti ni prilagodil trenutnim razmeram (kolona vozil, bližina križišča in prehoda za pešce), (2) da je drugi tožnik ravnal nedopustno, ker je izsiljeval prednost, vendar pa mu je položaj minibusa in kolona vozil za njim zmanjševala preglednost do te mere, da ni mogel brez nevarnosti preveriti, ali je zavijanje varno, in se je v skladu z načelom zaupanja zanesel na znak, ki mu ga je dal voznik minibusa. Delež tožnikove odgovornosti vrednoti z 20 %, delež odgovornosti toženkinega zavarovanca pa z 80 %.

7. Pritožbeni očitek, da ugotovljeno nedopustno ravnanje njenega zavarovanca ni v vzročni zvezi z nastankom škode, je utemeljen le, kolikor se nanaša na odločilnost okoliščine, ali je nameraval v križišču zaviti levo. Ker se je nahajal na pasu za zavijanje v levo, ta okoliščina sama po sebi ni prispevala k nastanku škode. Neutemeljen pa je očitek, da prevelika hitrost tako glede na splošno omejitev hitrosti kot glede na to, da je ob koloni vozil pripeljal v križišče, ni v vzročni zvezi z nastankom škode. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe bi se toženkin zavarovanec lahko izognil trčenju, če bi pripeljal v križišče s hitrostjo, ki mu je (še) omogočala zavijanje v levo, tožnik pa bi se zaustavil na mestu, ki mu je omogočala pregled nad križiščem.

8. Delno je utemeljen pritožbeni očitek o napačnem ovrednotenju deleža tožnikove odgovornosti. Po utrjenem stališču sodne prakse v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, nosi večji delež odgovornosti (1). Utemeljeno opozarja, da okoliščinam, ki po stališču izpodbijane sodbe zmanjšuje tožnikov delež odgovornosti, ni mogoče dati take teže. Ravnanje voznika minibusa tožnika ni odvezovalo njegove dolžnosti, da v točki, ki mu je omogočala potrebno preglednost, zaustavi vozilo in se prepriča o varni vključitvi na prednostno cesto. Načelo zaupanja, na katerega se opira izpodbijana sodba (2), za razmejitev odgovornosti med tožnikom in toženkinim zavarovancem ni uporabljivo. Tožnikovo zanašanje na znak voznika minibusa ne more zmanjšati deleža njegove odgovornosti v razmerju do voznika vozila, ki je pripeljal po pasu za zavijanje levo. Tudi zmanjšana preglednost v obravnavanem primeru ne more zmanjševati deleža tožnikove odgovornosti. V položaj, ko je bila preglednost nad delom vozišča, na katerega se je tožnik vključeval, zmanjšana, se je tožnik postavil sam s tem, ko ni počakal, da bi bil vozni pas, prek katerega se je vključeval na prednostno cesto, prazen, ampak je zapeljal med kolono vozil. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da v primeru, če bi zaustavil vozilo na točki preglednosti in se prepričal, ali je vključitev varna, do škodnega dogodka ne bi prišlo.

9. Ob upoštevanju stališč sodne prakse, ki v primerih, ko je nastanek škode posledica kršitve pravila o prednostni cesti in pravila o primerni hitrosti, praviloma razporejata odgovornost v razmerju 60 : 40 ali 70 : 30, ugotovljene okoliščine primera narekujejo odločitev o 30 % deležu odgovornosti toženkinega zavarovanca. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno izpodbijane sodbe o veliki stopnji malomarnosti ravnanja toženkinega zavarovanca, vendar pa njen vpliv na razporeditev odgovornosti v obravnavani zadevi zmanjšuje dejstvo, da se je nahajal na voznem pasu za zavijanje levo, vozila na tem voznem pasu pa bi tožnik že ob izvrševanju običajne skrbnosti lahko pričakoval. 10. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje je zaradi poškodovanja vozila nastala tožnici škoda v višini 2.100,66 EUR, toženka pa ji je že plačala 963,45 EUR (3), nepremoženjska škoda, ki je nastala tožniku, pa je bila ovrednotena v znesku 1.900 EUR.

11. Po ugotovitvi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in da ugotovljeno dejansko stanje omogoča spremembo izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice tudi v ugodenem delu zavrnilo, prisojeni znesek odškodnine tožniku pa znižalo za 950 EUR (na 570 EUR)(prvi odstavek 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (kar je vključeno v spremenjenem izreku sodbe) (353. člen ZPP). Glede na ugotovljeni delež odgovornosti toženkinega zavarovanca je toženka z že izvedenim plačilom izpolnila svojo obveznost do tožnice (30 % od ugotovljene vrednosti vozila znaša 630,20 EUR), tožniku pa je dolžna plačati odškodnino v višini 570 EUR.

12. Sprememba uspeha pravdnih strank je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Potrebni stroški tožnikov po ugotovitvah izpodbijane sodbe znašajo 2.994,60 EUR, toženkini potrebni stroški pa 2.818,88 EUR. Glede na 10 % uspeh tožnikov v pravdi, sta upravičena do povrnitve 299,46 EUR, toženka pa do povrnitve 2.536,99 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta tožnika dolžna toženki povrniti 2.237,53 EUR.

13. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, sta ji tožnika dolžna povrniti del potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (375 točk; višji znesek nima opore v Odvetniški tarifi), povečan za 20 % davek na dodano vrednost, in strošek za sodno takso za pritožbo (267 EUR) in znašajo skupaj 473,55 EUR. Glede na 75 % pritožbeni uspeh sta ji tožnika dolžna povrniti 355,16 EUR. Ker odgovor tožnikov na pritožbo ni pripomogel k odločitvi o pritožbi, stroške, nastale z njegovo vložitvijo, tožnika krijeta sama.

14. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na

378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Prim. sodbo VS RS II Ips 238/2009 z dne 14. 3. 2013 in v njej navedene druge odločbe VS RS.

(2) Po drugem odstavku 2. člena ZVCP-1 sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa.

(3) Toženka je sicer zatrjevala, da je plačala 936,45 EUR (tedaj 224.412 SIT), a pomota v ugotovitvah sodbe ne vpliva na odločitev v zadevi.