Jedro

ZZV pojma cestno podjetje sicer ne opredeljuje, kljub temu pa je mogoče sklepati, da je takšnih podjetij več, med njimi vsaj tista, ki kot svojo osnovno dejavnost opravljajo dejavnost gradnje, vzdrževanja in urejanja cest, ulic in drugih prometnih površin. To pa pomeni, da se lahko poimenovanje cestno podjetje nanaša tudi na komunalna podjetja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Piran, št. 130-7/2018-26 z dne 17. 12. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je tožnik v zahtevi, ki jo je vložil dne 31. 1. 2018, navajal, da je bil med osamosvojitveno vojno voznik specialnega vozila "pajek" in da je delal po navodilih takratne milice. Takrat je bil v službi pri Komunalnem podjetju ..., TOZD Parkirišča in je delal po 24 ur dnevno, in sicer najprej dva dni in dve noči neprekinjeno, nato pa preko dneva ali ponoči. Take izredne razmere so trajale od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991. 2. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da iz uradnih evidenc Policijske postaje Ljubljana ni razvidno, da bi bil tožnik udeležen v aktivnostih v času agresije na Slovenijo in se je zato odločil za uvedbo postopka po četrtem odstavku 26. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). Pojasnjuje, da je tožnik svojo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana najprej utemeljeval na podlagi a) točke 7. alineje 2. člena ZVV, nato na podlagi j) točke 7. alineje 2. člena ZVV, ki ju obe citira, nazadnje pa še na podlagi vseh določb zakona. Dokaze v zvezi s tožnikovo zahtevo je prvostopenjski organ pridobival po uradni dolžnosti in s tem tožnika seznanjal, prav tako je v postopku aktivno sodeloval tudi tožnik in pomagal pri pridobivanju dokazov. Ker prvostopenjski organ z javnimi listinami, ki jih določa 26. člen ZVV, ni razpolagal, je izvajal druge dokaze, in sicer je kot priče zaslišal A. A., B. B. in C. C., katerih izjave povzema.

3. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je svoje aktivnosti izvajal kot obveznik delovne dolžnosti, pri tem pa se je skliceval na vpis v njegovi vojaški knjižici, v kateri je pod vojni razpored v 15. točki vpisan podatek: "zglasite se takoj na vojni enoti DD Ljubljana, zbirališče Komunalno podjetje". Pečat in podpis pri tem vpisu sta sicer nečitljiva, vendar pa prvostopenjski organ navaja, da v verodostojnost teh podatkov ne dvomi. Prav tako ne dvomi, da je tožnik v času agresije na Slovenijo opravljal dela in naloge voznika "pajka" in da je bil zaposlen pri Komunalnem podjetju ... (v nadaljevanju KPL), saj so to potrdile zaslišane priče. Za pričo A. A. ugotavlja, da je okoliščine takratnega dogajanja opisoval primeroma, ne pa konkretno za tožnika. Povedal je tudi, da mu okoliščine o tem, kako je tožnik izvajal naloge in ali jih je izvajal kot obveznik delovne dolžnosti v podjetju, niso poznane. B. B., ki je bil tožnikov sodelavec, je kot priča pojasnil, da so prejeli pisno odredbo za odvoz avtomobila, druge podrobnosti pa mu niso poznane. Priča C. C., ki je bil tožnikov nadrejeni, je povedal, da so bili takrat v KPL štirje vozniki "pajkov", ki so zaradi vojnih razmer opravljali delo kot delovni obvezniki in bili razporejeni v dežurstva. Zatrdil je, da je imelo KPL svoj obrambni načrt, ki ga je vodila pristojna služba in je bila zanj tudi odgovorna pristojna oseba, vendar pa mu vsebina tega načrta ni bila poznana, saj je bil dokument strogo zaupen in poznan le pooblaščenim osebam.

4. Prvostopenjski organ navaja, da KPL ni bilo podjetje, ki ga je mogoče uvrstiti pod določbo j) točke 7. alineje 2. člena ZVV, prav tako na podlagi zbranih dokazov ni mogoče potrditi, da bi tožnik naloge izvajal kot obveznik delovne dolžnosti po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost, kar pomeni, da eden od pogojev, ki jih določa ta zakonska določba za priznanje statusa vojnega veterana, ni izpolnjen in je zato tožnikovo zahtevo zavrnil. 5. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo ter se v obrazložitvi pridružilo odločitvi in stališčem prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana. Pridružuje se zaključku prvostopenjskega organa, da takratno KPL med vojaško agresijo ni bilo podjetje posebnega pomena za obrambo ter ni bilo uvrščeno v Seznam podjetij, zavodov in drugih organizacij posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji, ki jih je v sklepu št. 8-05/91-6/1-8 z dne 9. 5. 1991 določil Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije. Tožnik tudi ni bil obveznik delovne dolžnosti. Uvedba delovne dolžnosti je bila namreč urejena na podlagi takrat veljavnega Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91, v nadaljevanju ZOZ) ter na njegovi podlagi sprejete Uredbe o izvajanju delovne dolžnosti (Uradni list RS, št. 7/91-I). Po teh predpisih je delovna dolžnost predstavljala eno od oblik uresničevanja dolžnosti na področju obrambe in zaščite, ki se je uvedla kot splošna delovna dolžnost za območje republike, za območje posamezne občine ali v določeni panogi, podjetju, zavodu ali drugi organizaciji ter je bila v skladu z ustreznim sklepom takratnega Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije posebnega pomena za obrambo in zaščito. Delovna dolžnost v smislu 2. člena ZVV je torej pravni pojem, ki mu je zakonodajalec v sprejeti zakonodaji s področja obrambe in zaščite predpisal vsebino, pogoje in omejitve. KPL ni bilo uvrščeno na seznam takih podjetij, pristojni organ pa tudi ni uvedel delovne dolžnosti kot ene od oblik opravljanja dolžnosti na področju obrambe in zaščite. Tožnik je bil v relevantnem obdobju zaposlen kot voznik "pajka", njegove naloge pa so bile odstranjevanje nepravilno parkiranih vozil na območju Ljubljane, pri čemer je bila izdaja odredb za tak odvoz v pristojnosti policije, in to ne le v času agresije, pač pa tudi pred in po njenem zaključku.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. V tožbi uvodoma ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil v relevantnem časovnem obdobju, to je med 26. 6. 1991 in 18. 7. 1991 zaposlen pri KPL, TOZD Parkirišča na delovnem mestu voznika tovornega vozila "pajek". V tem obdobju je bil obveznik delovne dolžnosti, kar potrjuje tudi pravni naslednik njegovega delodajalca, to je Javno podjetje A., d.o.o.. V času med 26. 6. 1991 in 18. 7. 1991 je na podlagi ustnih odredb in navodil predstavnikov organov za notranje zadeve moral odpravljati 24 in več urna dežurstva. Odrejeno mu je bilo, da natovarja in odvaža sumljiva vozila, ki so bila parkirana na strateško oziroma obrambno pomembnih lokacijah v Ljubljani, na primer pred MNZ, Skupščino, Mestno občino, in podobno. Odvažati je moral vsa vozila, ki jih je policija ocenila kot sumljiva in bi lahko pomenila nevarnost za obrambo Republike Slovenije pred zunanjim agresorjem. To, da so vozniki "pajka" v KPL opravljali delo kot delovni obvezniki in da so bili razporejeni v dežurstva, je izpovedal C. C., ki je bil zaslišan kot priča. Kakšne so bile obveznosti delavcev tega podjetja sta povedali tudi priči B. B. in A. A., katerih izpovedi povzema.

7. Tožnik trdi, da je tožena stranka napačno uporabila določbo j) točke 7. alineje 2. člena ZVV in nepravilno zaključila, da KPL ni bilo uvrščeno med tista podjetja, ki jih omenja ta določba. Upravno sodišče RS je v svojih sodbah že zavzelo stališče, da pojma "cestno podjetje" ni mogoče tolmači ozko ter da je za razumevanje tega termina odločilna vključenost vojnega veterana v opravljanje nalog pri obrambi Slovenije na enak način, kot pri delavcih tistih podjetij, ki so bila formalno določena, da opravljajo naloge posebnega pomena za obrambo in zaščito. Sklicuje se na sodbe Upravnega sodišča RS, št. III U 99/2011, U 2406/2007, U 2304/2007 in I U 141/2010 ter poudarja, da izpodbijana odločba pomeni poseg v njegovo človekovo pravico do enakosti pred zakonom, saj se ga obravnava drugače od tistih posameznikov, ki so v bistveno podobnih primerih dosegli priznanje statusa vojnega veterana. Pravilna pa je ugotovitev tožene stranke, da je opravljal pomembne naloge pri osamosvojitvi Republike Slovenije in imel odgovorno zadolžitev. Vztraja, da je v konkretnem primeru pravno pomembno dejstvo, da njegova 24 urna dežurstva in odvažanje vozil ni bilo prostovoljno in samoiniciativno, pač pa je to izvajal kot delovni obveznik pri podjetju, pri katerem je bil zaposlen. Trditev prvostopenjskega organa, da naj iz izvedenega postopka ne bi izhajalo, da je izvajal naloge kot obveznik delovne dolžnosti po odločitvah republike koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost, je napačna in v nasprotju s pričevanjem C. C., ki je povedal, da je tožnik svoje naloge opravljal kot obveznik delovne dolžnosti.

8. S tem, ko je tožnik kot delovni obveznik s tovornim vozilom "pajek" v relevantnem obdobju po navodilih policije odvažal vozila, ki so bila parkirana blizu varnostno pomembnih državnih organov in institucij ter po navodilih policije postavljal barikade in zapore, je dejansko opravljal naloge, za katere so bili sicer zadolženi organi za notranje zadeve. Zato izpolnjuje še dodatni pogoj po katerem bi mu morala tožena stranka priznati status vojnega veterana, in sicer po d) točki 7. alineje 2. člena ZVV.

9. Tožnik še trdi, da je tožena stranka v postopku kršila načelo materialne resnice in preiskovalno načelo. Tožnik je prava neuka stranka in mu zato ni poznan sistem arhivske hrambe in pridobivanja listinskega gradiva, ki bi lahko služilo kot dokaz v postopku, vsekakor pa mu ne gre očitati malomarnosti ali pasivnosti v postopku, saj je pošiljal in pridobival poizvedbe pri Policijski postaji Ljubljana in pri pravnem nasledniku svojega delodajalca. Prvostopenjski organ bi bil dolžan dokazni postopek dopolniti po uradni dolžnosti s tem, da bi pridobil ustrezna pisna pojasnila pri Ministrstvu za obrambo, Sektorju za civilno obrambo, ki bi lahko dal konkretne podatke o tem, ali je bilo podjetje KPL TOZD Parkirišča vključeno v izvajanje nalog v skladu s smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost. Tožena stranka je zato nepopolno ugotovila pravno odločilna dejstva.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Tožnik se je na odgovor tožene stranke odzval v dveh nadaljnjih pripravljalnih vlogah, v katerih je ponovil svoja stališča iz tožbe in dokazne predloge.

12. Sodišče je v zadevi dne 23. 6. 2021 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožnik in njegov pooblaščenec, medtem ko tožena stranka na glavno obravnavo ni pristopila. Tožnikov pooblaščenec je navajal, da je imelo KPL v času osamosvajanja več TOZD-ov, tudi TOZD Parkirišča. Podjetje je imelo obrambni načrt, ki je veljal za vse TOZD-e, v ta načrt pa je bil kot delovni obveznik TOZD Parkirišča vključen tudi tožnik, kar je potrdil C. C., ki ga je upravni organ zaslišal kot pričo. Tožnik je v času agresije na Slovenijo z vozilom "pajek" odvažal sumljivo parkirana vozila in to po odredbah, ki jih je prejel od takratne milice. Prepričan je, da so te odredbe izvrševanje odločitev republiške koordinacijske skupine in njene podskupine za območje Ljubljana.

13. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine iz upravnega spisa, in sicer: odločbo Upravne enote Piran, št. 130-7/2018-26 z dne 17. 12. 2018; pritožbo tožnika zoper to odločbo z dne 7. 1. 2019; odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 13001-5/2019-2 z dne 15. 3. 2019; zahtevo za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov, ki jo je vložil tožnik dne 13. 1. 2018 s priloženo kopijo vojaške knjižice; pisni izjavi tožnika z dne 7. 1. 2018, 5. 4. 2018; potrdilo o zaposlitvi Javnega podjetja A., d.o.o., št. JHL-100-003/2018-001 z dne 26. 2. 2018 in brez datuma, ki ga je predložil tožnik dne 5. 12. 2018; zapisnik o izjavi tožnika z dne 23. 3. 2018, 21. 5. 2018, 10. 10. 2018, 14. 11. 2018 in 5. 12. 2018; zapisnik o zaslišanju priče A. A. z dne 4. 6. 2018; pisno izjavo A. A. z dne 14. 6. 2018; zapisnik o zaslišanju tožnika kot stranke z dne 11. 9. 2018; zapisnik o zaslišanju priče B. B. z dne 19. 8. 2018 in zapisnik o zaslišanju priče C. C. z dne 28. 11. 2018 (vsebina teh listin je povzeta v izpodbijani in drugostopenjski odločbi); nadalje je prebralo dopis Direktorata za obrambne zadeve št. 130-190/2020-2 z dne 28. 10. 2020, dopis Mestne Občine Ljubljana, Oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo št. 130-2/2020-2 z dne 3. 11. 2020 in dopis Direktorata za policijo in druge varnostne naloge št. 0201-28/2021/2 (145-05) z dne 9. 2. 2021; ter zaslišalo tožnika kot stranko postopka.

14. Direktorat za obrambne zadeve je v dopisu z dne 28. 10. 2020 pojasnil, da lahko osebam, ki vodijo postopke v zvezi z uveljavljanjem in priznavanjem statusa vojnega veterana pomaga le s podatki, povzetimi iz razpoložljive dokumentacije. Iz te dokumentacije (Smernice Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost, DT 800-03-12/91 z dne 15. 5. 1991, Razdelava nalog za izvršitev smernic Predsedstva Republike Slovenije z dne 15. 5. 1991 o ukrepih za pripravljenost št. DT 802/04 z dne 22. 4. 1991) izhaja, da je bilo poleg ukrepov za zavarovanje infrastrukturnih objektov načrtovano tudi preprečevanje in oviranje umika materialno tehničnih sredstev, blokade določenih objektov (vojašnic) ter onesposabljanje infrastrukture, ki bi jo lahko uporabljala JLA in oviranje njenih manevrov na območju Slovenije. Republiška koordinacijska skupina je poslovodnim organom posameznih podjetij izdala posebne odredbe za dejansko izvajanje načrtovanih ukrepov, vendar pa med dokumentacijo, ki jo hranijo pri Direktoratu za obrambne zadeve, ni odredbe ali ukaza, s katerim bi bilo KPL TOZD Parkirišča in tam zaposlenim delavcem odrejeno izvajanje posameznih nalog. Ministrstvo za obrambo sicer za osebe, ki uveljavljajo status vojnega veterana skladno z določbo točke j) 7. alineje drugega člena ZVV ni vodilo uradne evidence oziroma zbirke podatkov, pač pa imajo lahko te podatke le podjetja sama.

15. Razpoložljivo dokumentacijo je preverila tudi Mestna občina Ljubljana, Oddelek za zaščito, reševanje in civilno obrambo, opravili pa so tudi pogovor z Č. Č., takratnim načelnikom Oddelka za civilno zaščito pri Mestnem sekretariatu za ljudsko obrambo Ljubljane, ki je bil obenem tudi načelnik Štaba Civilne zaščite Mesta Ljubljana. Ugotovili so, da ta štab ni aktiviral KPL, je pa možno, da ga je aktivirala koordinacijska podskupina (policija ali Sekretariat za ljudsko obrambo), vendar pa z njihovim arhivom ne razpolagajo.

16. Tudi iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve, Direktorata za policijo in druge varnostne naloge izhaja, da ne razpolagajo s podatki ali drugimi dokazili, da bi bilo KPL TOZD Parkirišča v času agresije na Slovenijo v letu 1991 uvrščeno na Seznam podjetij, zavodov in drugih organizacij posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji, ki jih je Izvršni svet Skupščine RS v sklepu št. 8-05/91-6/1-8 z dne 9. 5. 1991 določil kot podjetja, ki so dolžna izvajati naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin. Po vedenju ministrstva v KPL ni bila uvedena delovna dolžnost kot ena od oblik opravljanja oziroma uresničevanja dolžnosti na področju obrambe in zaščite v skladu z ZOZ. Po pregledu dokumentarnega gradila pa so v sklopu "Policija med vojno" v zvezi s KPL izsledili nekatere aktivnosti, ki jih podrobno opisujejo (zapore parkirišč, osvetlitev, postavljanje barikad in njihova lokacija, zagotovitev vozil s šoferji, 24 urno dežurstvo ekip za vzpostavitev barikad in njihova lokacija, dodane blokade). Navajajo še, da je bila izdaja odredb o odvozu nepravilno parkiranih vozil v Ljubljani izvirna pristojnost takratne milice in zato opravljanja teh nalog ni mogoče šteti za izvajanje nalog po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin. Na območju Ljubljane sta bila v času agresije na Slovenijo v letu 1991 za načrtovanje in posredovanje odredb za postavitev in vzdrževanje barikad zadolžena Mestni sekretariat za ljudsko obrambo in Teritorialna obramba, tako da se nobena barikada ni postavila po odredbi milice. Pri izvajanju nalog postavljanja barikad je lahko prišlo tudi do premikanja vozil s specialnimi vozili "pajki", vendar pa se takšna naloga ni izvajala po odredbi milice.

17. Tožnik je v svoji izpovedi povedal, da je bil takoj, ko se je zaposlil v KPL TOZD Parkirišča kot voznik specialnega vozila "pajek", prerazporejen iz Teritorialne obrambe v obrambni načrt KPL. To, da je načrt obstajal, je v svojem pričevanju potrdil njegov takratni nadrejeni, prav tako pa je tudi povedal, da so bili ti podatki tajni. Ta prerazporeditev se je vpisala v njegovo vojaško knjižico, kar je razvidno iz kopije te knjižice, ki jo je priložil vlogi za priznanje statusa vojnega veterana. Vse to je urejala skupna služba KPL. V času agresije je kot voznik specialnega vozila "pajek" po nalogu milice odvažal sumljive avtomobile, in to brez pisnih odredb, pač pa po ustnih navodilih milice. V tem času niso odvažali nepravilno parkiranih vozil, pač pa izključno sumljivo parkirane in to tiste, za katere so jim to ustno odredili miličniki. Vozila, ki so bila odstranjena, tudi niso bila pripeljana v njihovo bazo, kot je bilo to običajno za nepravilno parkirana vozila, pač pa so jih po navodilu milice odpeljali bodisi na parkirišče Kongresnega trga bodisi na parkirišče v Tivoli. Miličnik si je zapisal podatke o vozilu in kam je bilo odpeljano, vozilo je tudi poslikal. Vse nadaljnje zadeve glede teh vozil so urejali miličniki. V tem času je bil dežuren po 24 ur, oziroma je bil razporejen v turnus za 48 ur. Tako je bilo le v času agresije na Slovenijo, sicer pa takih dežurstev niso imeli. Dopusta v tem času ni mogel koristiti, ves čas je bil v pripravljenosti. Tudi ko je bil doma na počitku, je moral biti dosegljiv. S takratno milico je komunikacija potekala preko UKV postaje, in sicer tako, da so bila navodila za odstranitev vozil iz milice na Vodnikovi posredovana prometni policiji na Trdinovi, nato pa so od njih dobili navodila, katero od vozil naj odstranijo. Vozila so odstranjevali izpred vseh takratnih strateških objektov, tako na primer izpred takratne Skupščine, veleposlaništev, Mestne občine. Milica teh vozil ni odvažala sama, saj za to ni imela primernih vozil, pa tudi sicer je bilo v tem času KPL edino podjetje, ki je imelo vozila "pajke". Ne strinja se z zapisom v dopisu Direktorata za policijo in druge varnostne naloge z dne 9. 2. 2021, da odmik vozil na območju mesta Ljubljane ni bil izvajan po odredbi milice. Tudi A. A., ki je bil zaslišan kot priča, je povedal, da se je odstranjevanje in odvoz sumljivih vozil izvajalo po ustnih odredbah takratne milice.

K točki I izreka:

18. Tožba je utemeljena.

19. Po j) točki 7. alineje 2. člena ZVV je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot obveznik delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija – oddajniki in zveze, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. Ta določba je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 38/06, ZVV-C), ki se uporablja od 11. 4. 2006. V Poročevalcu DZ št. 117 z dne 28. 12. 2005 (str. 5) je bilo v obrazložitvi te zakonske spremembe navedeno, da se s tako ureditvijo daje priznanje tudi osebam, ki so bile nosilci tako imenovanega civilnega dela obrambe (delovna dolžnost, dolžnost delovati v civilni zaščiti in drugim).

20. Za pridobitev statusa vojnega veterana po j) točki 7. alineje 2. člena ZVV morajo torej biti izpolnjeni trije pogoji: da je oseba v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge kot obveznik delovne dolžnosti, da je bila zaposlena pri enem od naštetih podjetij in da je izvajala naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. Tožena stranka je presodila, da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, in sicer je prvostopenjski organ svojo odločitev oprl na stališče, da KPL ni bilo podjetje, ki ga je mogoče uvrstiti med podjetja, določena po j) točki 7. alineje 2. člena ZVV, drugostopenjski organ pa poleg tega še navajal, da tožnik tudi ni izpolnjeval pogojev za obveznika delovne dolžnosti, ki sta jih določala ZOZ ter na njegovi podlagi sprejeta Uredba o izvajanju delovne dolžnosti.

21. Delovno dolžnost je kot eno od oblik dolžnosti državljanov pri uresničevanju obrambe in zaščite določil ZOZ, ki se je pričel uporabljati dne 14. 4. 1991, torej pred agresijo na Republiko Slovenijo v juniju 1991 (5. člen ZOZ). Delovno dolžnost je opredelil kot dolžnost državljanov, ki jo izvršujejo v podjetjih, zavodih in drugih organizacijah, v državnih organih in z opravljanjem del za oborožene sile oziroma za obrambo države (2. točka prvega odstavka 5. člena ZOZ), določil pa še, da način izvajanja delovne dolžnosti podrobneje predpiše Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije (tretji odstavek 7. člena ZOZ). Na tej podlagi je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije izdal Uredbo o izvajanju delovne dolžnosti, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 7/91-I dne 31. 7. 1991 in se z istim dnem tudi pričela uporabljati. Utemeljitev drugostopenjskega organa, ki temelji na določbah te Uredbe, je zato materialnopravno zmotna, saj ta Uredba v času agresije na RS, za katerega tožnik uveljavlja status vojnega veterana, še ni bila sprejeta in zato ne more biti relevantna pravna podlaga za presojo v zadevi. Ali je bil tožnik v času agresije na RS obveznik delovne dolžnosti, je torej treba presojati na podlagi takrat veljavnih predpisov, torej izključno na podlagi določb ZOZ.

22. Po določbah ZOZ je kot obveznika delovne dolžnosti mogoče šteti tistega državljana, ki je bil razporejen na to dolžnost pri uresničevanju obrambe in zaščite. Podrobnejših določb glede obveznikov delovne dolžnosti ta zakon nima in je zato o tem, ali je bil tožnik obveznik delovne dolžnosti, mogoče v predmetni zadevi presojati zgolj glede na konkretne okoliščine tega primera. V tožnikovi vojaški knjižici je v 15. točki Vojni razpored vpisan podatek "zglasite se takoj na vojni enoti DD Ljubljana, zbirališče Komunalno podjetje". Četudi sta pečat in podpis nečitljiva, prvostopenjski in drugostopenjski organ v verodostojnost vpisa nista dvomila. V času agresije na Slovenijo je že bil v veljavi Pravilnik o vojaški knjižici (Uradni list RS, št. 27/1991), ki se je pričel uporabljati z 11. 6. 1991 in je v 19. členu določal, da se v oddelek o vojnem razporedu vpiše veljavni kupon razporeda, neveljavni kupon pa iztrga iz vojaške knjižice. To pomeni, da je v vojnem razporedu vpisan le aktualni kupon razporeda. Iz tožnikove vojaške knjižice izhaja, da je bil z vojnim razporedom razporejen v enoto "DD" v mobilnem mestu Ljubljana, z mobilnim zbirališčem Komunalna Ljubljana. Kaj pomeni zapis "DD" iz tožnikove vojaške knjižice ni mogoče razbrati, je pa, glede na njegovo izpoved, izpoved C. C. ter potrdilo njegovega delodajalca vendarle mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da ta kratica pomeni delovno dolžnost. Tožnik je namreč povedal, da je bil takoj po prihodu v KPL TOZD Parkirišča (torej po 20. 11. 1989) razporejen kot obveznik delovne dolžnosti, priča C. C., ki je temu pritrdil, pa je obenem še pojasnil, da je KPL imelo obrambni načrt, da pa so bili podatki o tem tajni, kar je sodišču tudi razumljivo. To, da je bil tožnik v času osamosvajanja obveznik delovne dolžnosti, izhaja tudi iz potrdila Javnega podjetja A., d.o.o, ki ga je tožnik predložil prvostopenjskemu organu dne 5. 12. 2018. 23. Sodišče meni, da je na podlagi opisanih podatkov mogoče zaključiti, da je bil tožnik pri uresničevanju obrambe in zaščite razporejen kot obveznik delovne dolžnosti. Drugih podatkov, ki bi to potrjevali, sicer ni, niti jih ni v arhivih drugih organov, pri katerih je sodišče o tem opravilo poizvedbe. Sodišče meni, da je pri presoji skopih informacij o tožnikovem statutu treba vendarle upoštevati dejstvo, da so bile razmere v času pred in ob osamosvajanju negotove in povsem neprimerljive sedanjim razmeram ter da je zato razumeti, da so podatki pomanjkljivi, še zlasti glede delovne obveznosti, saj to področje po sprejemu ZOZ v času agresije na Slovenijo še ni bilo urejeno s podzakonskimi akti, vodenje podatkov o izvajanju nalog pa prepuščeno podjetjem, kot izhaja iz dopisa Direktorata za obrambo. Ob upoštevanju teh dejstev zato sodišče meni, da je vpis v tožnikovo vojaško knjižico, izpoved priče C. C. in potrdilo tožnikovega delodajalca zadostna podlaga za zaključek, da je bil tožnik v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 razporejen kot obveznik delovne dolžnosti.

24. Sodišče je v nadaljevanju presojalo, ali je bil tožnik v relevantnem časovnem obdobju zaposlen pri enem od podjetij, ki jih določa j) točka 7. alineje 2. člena ZVV, oziroma povedano drugače, ali je mogoče KPL, kjer je bil tožnik zaposlen in razporejen kot obveznik delovne dolžnosti, šteti kot cestno podjetje. ZVV pojma cestno podjetje ne opredeljuje, kljub temu pa je mogoče sklepati, da je takšnih podjetij več, med njimi vsaj tista, ki kot svojo osnovno dejavnost opravljajo dejavnost gradnje, vzdrževanja in urejanja cest, ulic in drugih prometnih površin. Tako je tudi stališče ustaljene sodne prakse, na katero se je v tožbi skliceval tožnik. To pa pomeni, da se lahko poimenovanje cestno podjetje nanaša tudi na komunalna podjetja, v konkretnem primeru KPL, ki je, med drugim skrbelo (vsaj) za parkirne prostore, kot to izhaja iz potrdila o zaposlitvi pravnega naslednika KPL, je pa splošno znano, da je to podjetje tudi sicer skrbelo za urejanje in vzdrževanje ulic v Ljubljani. Četudi torej KPL ni poimenovano kot "cestno podjetje", ga je mogoče uvrstiti med tovrstna podjetja glede na naravo njegovega dela.

25. Sodišče je nazadnje moralo še presoditi, ali je tožnik kot obveznik delovne dolžnosti dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. Pri tem sodišče najprej ugotavlja, da j) točka 7. alineje 2. člena ZVV za izpolnjevanje tega pogoja ne zahteva, da bi bilo podjetje, kjer je delovni obveznik zaposlen, vključeno v Seznam podjetij, zavodov in drugih organizacij posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji, ki jih je določil Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije s sklepom št. 8-05/91-6/1-8 z dne 9. 5. 1991, pač pa da je kot delavec podjetij, ki jih določa ta točka (v konkretnem primeru kot delavec cestnega podjetja) izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. V zadevi je zato treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik s tem, ko je opravljal dela voznika specialnega vozila "pajek", to izvajal po navodilih takratne milice (ki je bila, brez dvoma, organizacija posebnega pomena za obrambo in zaščito) in ali je to opravljal kot svojo običajno delovno dolžnost odvoza nepravilno parkiranih vozil, ali pa je šlo za odstranjevanje sumljivo parkiranih vozil na strateško pomembnih lokacijah, kar je bilo pomembno za zagotavljanje varnosti. Iz izpovedi tožnika izhaja, da ni šlo za odstranjevanje nepravilno parkiranih vozil, pač pa za odstranjevanje sumljivih vozil, izključno po ustnih odredbah milice, vozila pa se tudi niso odvažala v njihovo podjetje, kar je bilo sicer običajno v primeru nepravilno parkiranih vozil, pač pa na parkirišče Kongresnega trga ali v Tivoli, vse nadaljnje postopke s temi vozili pa so vodili miličniki. Ta njegova izpoved je skladna z izpovedjo A. A., nekdanjega komandirja Policijske postaje za varovanje oseb in objektov, ki je povedal, da so v okviru varovanja pomembnih diplomatskih in državniških objektov odstranjevali vsako neprimerno parkirano vozilo. Enako kot tožnik je opisal način komunikacije med takratnimi miličniki in KPL. Res je sicer, da s tožnikom ni osebno kontaktiral, kar je glede na dejstvo, da so operativno zadeve urejali miličniki na terenu in ne komandirji, tudi razumljivo, vendar pa je opis izvajanja nalog varovanja enak tožnikovemu. Sodišče zato nima razloga, da ne bi verjelo tožniku o vsebini izvajanja nalog v času agresije. Odstranjevanje vozil torej ni bilo zgolj izpolnjevanje njegovih sicer običajnih delovnih nalog, pač pa izvrševanje ustnih odredb miličnikov s ciljem odstranjevanja vozil na strateško pomembnih lokacijah, in sicer zaradi zagotavljanja varnosti. Sodišču to, da so bile odredbe le ustne (in da posledično o tem ni pisnih dokazov o odredbah), ne vzbuja dvoma v tožnikove trditve, saj gre te okoliščine razumeti glede na takratne izredne vojne razmere. Zato meni, da je na podlagi ocene vseh zbranih dokazov mogoče zaključiti, da tožnik, kot obveznik delovne dolžnosti, v času agresije na RS ni izvrševal nalog odstranjevanja vozil kot svojo običajno delovno obveznost, pač pa je odstranjeval sumljivo parkirana vozila pred strateško pomembnejšimi objekti po ustnih odredbah miličnikov, ki so skrbeli varovanje teh objektov. Pri tem ni dvoma, da je bila takratna milica koordinacijska podskupina, ki je izvajala naloge v skladu s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost in da je bil del njenih obveznosti tudi zagotavljanje varnosti strateško pomembnih objektov. Dvoma ni niti o tem, da sumljivo parkiranih vozil ni mogla odstranjevati sama, saj za to ni razpolagala z ustreznimi tehničnimi sredstvi in je zato morala tovrstne naloge odrejati drugim, konkretno voznikom "pajkov", ki so bili v času agresije le štirje, med njimi tudi tožnik, kar potrjuje tako njegova izpoved kot tudi izpoved prič C. C. in B. B. Tožnik in obe priči so tudi enako izpovedali, da so morali biti vozniki "pajkov" na razpolago za izvršitev odredb miličnikov in da je bil s tem namenom tožnik razporejen v 24- ali 48-urno dežurno službo, česar sicer v podjetju v času normalnih razmer niso poznali.

26. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da iz ocene vseh zbranih dokazov izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana iz j) točke 7. alineje 2. člena ZVV. Skladno s tem zaključkom ter ob upoštevanju tožbenega zahtevka tožnika, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v katerem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

27. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je zastopal odvetnik.