Jedro

Verjetnost nastanka škode oziroma posledic, ki naj jih začasna odredba prepreči, mora biti v neposredni zvezi s spornim pravnim razmerjem oziroma predmetom obravnavanja v upravnem sporu. V konkretnem primeru pa tožnikov poslovni ugled ne bo okrnjen zaradi odstranjenih objektov za oglaševanje, ampak zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.

Zato zatrjevana težko popravljiva škoda ni škoda, zaradi katere je mogoče izdati začasno odredbo v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper, s katero mu je občinski inšpektor naložil, da v roku 10 dni od njenega prejema s tam navedenih zemljišč odstrani oglaševalne objekte skupaj z nosilno kovinsko konstrukcijo, postavljene v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest brez soglasja pristojnega upravnega organa in v nasprotju s Pravilnikom o projektiranju cest. Tožnik je ob tem predlagal, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj do odločitve o tožbi odloži izvršbo, napovedano za 6. 9. 2016. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj je menilo, da zanjo ni izpolnjen pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ob sklicevanju na odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 348/2011 in I Up 25/2011 je poudarilo, da materialna škoda, povezana z vzpostavitvijo zakonitega stanja, ni težko popravljiva škoda v smislu navedene zakonske določbe ZUS-1 in da se morajo škodi zaradi odstranitve objekta praviloma pridružiti še druge negativne posledice odstranitve, na primer take, ki izhajajo iz razmer na strani zavezanca. Tudi sicer so navedbe o škodi v višini vrednosti investicije postavitve reklamnih panojev (174.000,00 EUR) in izpada mesečnih prihodkov (8.500,00 EUR) pavšalne in neizkazane, izostale pa so vsakršne navedbe o okoliščinah, ki bi kazale na ogroženost tožnikovega poslovanja. Trditve, da odstranitev objektov lahko pripelje do nelikvidnosti in izgube delovnih mest, so torej nezadostne. Enako velja za hipotetične in neizkazane trditve o tožnikovi odškodninski odgovornosti do naročnikov in o škodi, ki bi mu nastala zaradi zmanjšanja ugleda.

3. Tožnik je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi v konkretnem primeru šlo le za materialno prikrajšanje, saj je izrecno pojasnil, da bo škoda nastala tudi zaradi okrnitve njegovega poslovnega ugleda in nezmožnosti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Teh pa v tej fazi še ni mogoče denarno ovrednotiti. Neizpolnjevanje obveznosti do naročnikov ne bo pomenilo le izgube strank, ampak teh zaradi slabega ugleda tudi v bodoče ne bo mogel pridobiti. Zaključek prvostopenjskega sodišča kaže na očitno nerazumevanje poslovne prakse gospodarskih subjektov. Poleg tega v sklepu niso navedeni razlogi glede presoje nastanka hujših neugodnih posledic za vsako od strank predmetnega postopka, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka upravnega spora. Meni, da toženka ni in ne bo v ničemer prikrajšana, saj ji bo v zvezi z oglaševanjem tako kot do sedaj plačeval najemnino, ob kasnejši morebitni zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka pa bo za toženko mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu – tako odložitvene iz drugega odstavka,(1) kot ureditvene iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1(2) – mora biti izpolnjen pogoj, da bi tožnik brez nje že v času trajanja sodnega postopka utrpel težko popravljivo škodo. Tudi če je omenjena škoda na tožnikovi strani verjetno izkazana, sodišče ne bo izdalo začasne odredbe, če bi s tem nesorazmerno poseglo v javno korist ter koristi nasprotnih strank.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, ki bi mu nastala z odstranitvijo oglaševalnih objektov. Ker že ta pogoj ni bil izpolnjen, sodišču ni bilo treba ugotavljati in presojati prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu o tem ni razlogov.

8. Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotavljalo le materialno prikrajšanje in da je spregledalo zatrjevano škodo iz naslova okrnitve tožnikovega poslovnega ugleda, do katere naj bi prišlo, ker zaradi odstranjenih objektov za oglaševanje ne bo mogel izpolnjevati obveznosti do naročnikov, posledično pa naj bi to vplivalo tudi na potencialne nove naročnike. Sodišče je namreč navedbe o tem štelo za hipotetične in neizkazane (13. točka obrazložitve). Ob tem Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je pritožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe na omenjeno okoliščino navezoval nastanek škode, ki da bo prav gotovo nastala, kar pa bi lahko opredelil izvedenec ustrezne stroke, pri čemer je poudaril, da je okrnjen ugled nemogoče ponovno vzpostaviti oziroma je za to potrebno izredno dolgo časovno obdobje in ogromen angažma. Te navedbe o neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča pavšalne, brez jasne povezave s posamičnim spornim objektom, in kot take nezadostne. Zato na njih ni mogoče graditi zatrjevanih posledic o okrnjenem ugledu v razmerju do obstoječih naročnikov, še manj pa do morebitnih potencialnih naročnikov in s tem v zvezi zatrjevati škodo.

9. Ob tem pa Vrhovno sodišče dodaja - kar je za odločitev o pritožbi v tem primeru sploh bistveno -, da je treba pri presoji škode iz 32. člena ZUS-1 upoštevati naravo začasne odredbe, ki je nujen začasen ukrep za preprečitev nastanka tiste škode, ki tožniku neposredno grozi že med samim sodnim postopkom in zaradi katere bi morebitni uspeh s tožbo zanj ostal brez pomena (vidik njene težke popravljivosti). Verjetnost nastanka škode oz. posledic, ki naj jih začasna odredba prepreči, mora biti torej v neposredni zvezi s spornim pravnim razmerjem oziroma predmetom obravnavanja v upravnem sporu (tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015, I Up 69/2016 z dne 30. 3. 2016).

10. V obravnavanem primeru je predmet spora vprašanje zakonitosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa odstranitve nezakonito postavljenih objektov za oglaševanje. Njihova odstranitev pa po presoji pritožbenega sodišča ni neposredna podlaga zatrjevanemu zmanjšanju poslovnega ugleda, saj gre za učinke, ki so le hipotetičnega in bodočega značaja, torej posredni. Poenostavljeno povedano: ker poslovni ugled ne bo okrnjen zaradi odstranjenih objektov za oglaševanje - tega ne trdi niti tožnik - ampak zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zatrjevana težko popravljiva škoda ni škoda, zaradi katere je mogoče izdati začasno odredbo v upravnem sporu.

11. Po povedanem se Vrhovno sodišče do drugih pritožbenih očitkov ni opredelilo. Ker ni ugotovilo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

(1) Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

(2) Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.