Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnik v spornem času osebno in stalno opravljal delo zobozdravnika pri šolski polikliniki in to v rednem delovnem času in zato prejemal plačilo, so bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja po 1. odstavku 3. člena takrat veljavnega ZDR. Prav stalnost in neprekinjenost tožnikove zaposlitve v spornem času, ob izpolnjenih temeljnih pogojih, izključuje zmotno pravno presojo, o neobstoju delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku na razveljavitev dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. P-4.032.557 z dne 7.12.1994 in priznanju tožnikove zavarovalne dobe za čas zaposlitve pri Šolski polikliniki v L. od 1.6.1956 do 1.9.1959 v pokojninsko dobo, ugodi."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek M. D., da se razveljavi oziroma spremeni dokončna odločba Zavoda za pokojninsko zavarovanje Slovenije št. P-4.032.557 z dne 7.12.1994 in se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo všteje čas dela na šolski polikliniki v L. od 1.6.1956 do 1.9.1959. Ugotovilo je, da tožnik v obravnavanem obdobju ni bil v delovnem razmerju na šolski polikliniki v L., saj pri zatrjevanem razmerju niso dokazani bistveni elementi rednega delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnik, uspešen študent, opravljal delo zobozdravnika v rednem delovnem razmerju, kar pomeni, da ima v skladu s 126. členom TZPZ pravico, da se mu sporno obdobje všteje kot zavarovalna doba v pokojninsko dobo. Zaključek obeh sodišč, da je bil tožnik le pogodbeno zaposlen, temelji na njuni hipotezi in površni dokazni oceni. Dejstvo, da oseba ni bila socialno zavarovana, samo po sebi še ni dokaz za neobstoj delovnega razmerja. Sodišče je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo določbo 126. in 21. člena TZPZ. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz revizijskih razlogov izhaja, da se tožeča stranka ne strinja s sprejeto dokazno oceno, do katere naj bi prišlo zaradi nekritične presoje izvedenih dokazov, to pa pomeni ugovor dejanskim ugotovitvam sodišča. Ker po 3. odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče pri svoji presoji teh navedb ni upoštevalo.

V reviziji je sporno, ali je odločitev sodišč nižjih stopenj materialnopravno pravilna. Ta odločitev temelji na materialnopravnih predpisih (202. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ), ki urejajo vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo in ugotavljanje pogojev za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja. V 2. alinei 1. odstavka 202. člena ZPIZ je vsebovana norma, ki za priznanje pokojninske dobe, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, napotuje, če gre za čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona (1.4.1992), na uporabo predpisov, ki so veljali do 31.3.1992. Ker tožnik uveljavlja priznanje pravice do vštetja v zavarovalno dobo čas, za katerega je določal način ugotavljanja in upoštevanja pokojninske dobe temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (Uradni list FLRJ, št. 51/64 do 60/71), je pomembna za pravilno odločitev določba 126. člena omenjenega zakona. Po 1. odstavku 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (TZPZ) se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. Čas prebit v delovnem razmerju v prejšnjih obdobjih, se po tem zakonskem določilu šteje v zavarovalno dobo, če je oseba opravljala delo na podlagi delovnega razmerja, ne glede na dejstvo, da ni bila prijavljena v zavarovanje in da ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje. Pri tem velja poudariti, da so se delovna razmerja urejala in se še urejajo s predpisi o delovnih razmerjih, zavarovalna doba pa s predpisi o pokojninskem zavarovanju. Vštevnost nekaterih obdobij v zavarovalno dobo ni bila pogojena s prijavo v zavarovanje, praviloma tudi ne s plačilom (predhodnim ali naknadnim) prispevkov.

Okoliščine, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima - kot pravilno razloguje revizija - zato nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah tega zakona. Dejstvo, da oseba ni bila socialno zavarovana, namreč samo po sebi še ni dokaz za neobstoj delovnega razmerja. Za priznanje zavarovalne dobe zato zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo - razen če ni izrecno posebej predpisano - za priznanje takega delovnega razmerja ni bistveno.

Zato tudi ni bistveno, da tožniku ni bila izdana delovna knjižica. Po 2. odstavku 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list FLRJ, št. 53/57 - ZDR) je bila delovna knjižica namenjena za dokazovanje stroke, poklica ali stopnje strokovne izobrazbe oziroma naziva, delovne dobe in posameznih pravic iz socialnega zavarovanja, posebno pa pravice do pokojnine in invalidnine, ter za dokazovanje drugih pravic, za katere je delovno razmerje podlaga in pogoj. Pokojninska doba je torej podlaga za pridobitev pokojnine in drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost. Ker spada pravica do socialne varnosti po Ustavi Republike Slovenije med človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen), se pokojninska doba po odločbi Ustavnega sodišča z dne 12.11.1992 štev. U-I-20/92-21 (Uradni list RS, št. 56/92) ugotavlja z vsemi možnimi dokaznimi sredstvi. To pomeni, da neobstoj delovne knjižice nima odločilnega vpliva na ugotavljanje dejanskega stanja in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri presoji pravne narave zaposlitve, kot jo uveljavlja tožnik za priznanje obstoja rednega delovnega razmerja, je zato izhajati iz vsebine tega delovnega razmerja, kot ga je opredeljeval takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in zakon o javnih uslužbencih (Uradni list FLRJ, št. 53/57). Po omenjenih zakonskih predpisih so značilnosti rednega delovnega razmerja, da delavec opravlja določeno delo pri delodajalcu v predpisanem delovnem času za določeno plačo ob dogovorjenih delovnih in življenjskih pogojih. Temeljni pogoj za vštetje časa, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju, je torej njegova zaposlitev na določenem delovnem mestu s polnim delovnim časom in s pravico do osebnega dohodka po vloženem delu.

Čeprav je tožnik po ugotovitvah obeh sodišč opravljal delo zobozdravnika pri Šolski polikliniki v L. v enakem delovnem času kot drugi zaposleni in zato prejemal plačilo, temu razmerju nista priznali narave delovnega razmerja. Sodišči sta namreč dopustili možnost, da je bil tožnik pri Šolski polikliniki le občasno oziroma pogodbeno zaposlen. Takšna presoja nima podlage v 2. odstavku 3. člena ZDR, po katerem se pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja, ki jih določajo ta zakon in drugi predpisi, nanašajo na delavce, ki osebno in stalno opravljajo delo kot svoj reden in glavni poklic, na določenem delovnem mestu v organizaciji, v rednem delovnem času, s pravico do osebnega dohodka oziroma do plače po vloženem delu (redno oziroma stalno delovno razmerje).

Ob ugotovitvi, da je tožnik v spornem času osebno in stalno opravljal delo zobozdravnika pri Šolski polikliniki v L., in to v rednem delovnem času in zato prejemal plačilo, so bili po presoji revizijskega sodišča izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja po 1. odstavku 3. člena takrat veljavnega ZDR. Prav stalnost in neprekinjenost tožnikove zaposlitve v spornem obdobju, ob izpolnjenih temeljnih pogojih, izključuje zmotno pravno presojo obeh sodišč, o neobstoju rednega oziroma stalnega delovnega razmerja po 2. odstavku 3. člena ZDR. To pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj v obravnavani zadevi materialnopravno zmotno odločili. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 1. odstavkom 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je po ugoditvi pritožbi tožeči stranki njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.