Jedro

Besedne zveze "tuje stanovanje" pri kaznivem dejanju kršitve nedotakljivosti stanovanja po 152. čl. KZ ni mogoče presojati zgolj v lastninskopravnem smislu, pač pa je treba obstoj tega zakonskega znaka kaznivega dejanja ocenjevati šele v smislu kakršnegakoli upravičenja (pravne podlage) do stanovanja, ki bi izključevalo protipravnost ravnanja.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kamniku je z izpodbijano sodbo imenovane obdolžence oprostilo obtožbe "iz razloga po 1. tč. 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP)", predložen bo iz obrazložitve sodbe izhaja, da jih je oprostila iz razloga po 3. tč. citirane določbe, torej zato, ker je ocenilo, da ni dokazano, da so storili dejanje, katerega so obtoženi.

Proti navedeni sodbi se je pritožila državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zagovorniki obdolžencev so v ugovoru na pritožbo predlagali, da naj višje sodišče pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal, da naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Okvir kazensko-pravne presoje je opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu. S tem v zvezi je potrebno najprej opozoriti na določene pomanjkljivosti tega opisa: 1. z navedbo, da so obdolženci "stikali po hiši in kleti", ni dovolj konkretno in popolno označen zakonski znak kaznivega dejanja neupravičenega preiskovanja stanovanja ali prostorov, čeprav je očitno, da je kaznivo dejanje pravno opredeljeno po 2. odst. 152. čl. KZ ravno na podlagi te kvalifikatorne okoliščine; 2. dejstvo, da je eno od obdolženk izpulila telefon iz stene, ki se nahaja v hodniku, ne sodi v opis obravnavanega kaznivega dejanja in gre tedaj za nepotrebno sestavino opisa; 3. z navedbo, da se je vseh osem obdolžencev "odstranilo iz hiše šele po prihodu policistov", ni zadovoljivo opisana izvršitvena oblika kaznivega dejanja neodstranitve iz tujega stanovanja; ta je podana le ob zahtevi upravičenca, da se storilec odstrani, takšne zahteve pa opis kaznivega dejanja ne vsebuje. Po navedenem torej ostane kot pravno relevanten okvir za presojo zadeve edinole očitek, da so obdolženci neupravičeno vstopili v tuje stanovanje.

Besedno zvezo "tuje stanovanje" kot zakonski znak kaznivega dejanja res ne gre razumeti zgolj v smislu lastninske pravice, kot pravilno poudarja pritožnica. Obstoj tega zakonskega znaka je namreč treba presojati sicer v smislu obstoja kakršnegakoli upravičenja (pravne podlage) do stanovanja, ki izključuje protipravnost ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nihče od obdolžencev ni vstopil v pritlično stanovanje dvostanovanjske enonadstropne hiše, ki ga zasedajo J.-jevi. Obdolženci so se zadrževali potem, ko jim je vhodna vrata odprla I. J. le v hodniku hiše, v kleti in na stopnišču, ki vodi v stanovanje v zgornjem nadstropju. Glede vseh teh prostorov, ki so nujno v skupni uporabi, pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so nekateri od obdolžencev (5) dediči celotne stanovanjske hiše, vsak do 1/7 idealnega lastninskega deleža in da je takšno stanje vpisano tudi v zemljiško knjigo.

Zaradi navedenega se višje sodišče strinja z oceno izpodbijane sodbe, da obdolženci niso vstopili v tuje stanovanje, temveč le v prostore, glede katerih obstaja njihovo solastninsko upravičenje z J., za vstop v te prostore tudi niso potrebovali njihovega dovoljenja in so se v njih tudi smeli zadrževati pod pogoji, da ne motijo njihove mirne posesti. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da obdolženci niso kršili niti lastninskega niti posestnega upravičenja družine J. in da s svojim ravnanjem niso uresničili znakov kaznivega dejanja po čl. 152 KZ.

Pravilno je pritožničino stališče, da je sodišče prve stopnje oškodovanca V. J. prikrajšalo za pravice, ki mu gredo po zakonu kot "priviligirani priči". Priče, ki so po zakonu lahko oproščene dolžnosti pričevanja (čl. 236 ZKP) lahko namreč to svojo pravico izkoristijo pri vsakem zaslišanju, ne glede na stadij postopka. Priča J. se je na glavni obravnavi najprej po ustreznem pouku odrekel pričanju (list. št. 34), po koncu dokaznega postopka (vmes je bila zaslišana le še ena priča) pa je "želel besedo", (list.št. 37)), vendar pa mu je sodišče prve stopnje glede na prvotno odpoved pričanju to pravico odreklo. Ta procesna napaka pa po mnenju višjega sodišča ni vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožnica namreč ne zatrjuje pomembnosti izpovedbe te priče za pravilno ugotovitev odločilnega dejstva, ali je šlo za tuje stanovanje.

Verjetnosti, da naj bi v tem pogledu šlo za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pa ni izkazala niti s sklicevanjem na listine, katere ji je po končani glavni obravnavi izročila omenjena priča: darilna pogodba o pridobitvi materinega idealnega deleža, potrdilo o stalnem bivališču na tem naslovu in sklep Okrožnega sodišča o začasni odredbi. Ti dokazi namreč v ničemer ne izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje glede lastništva oziroma uporabe stanovanja, ki je objekt obravnavanega kaznivega dejanja.

Spričo navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj razlogi, ki jih uveljavlja, niso podani.