Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnici pripada 130% povišanje bruto urne postavke za vsako opravljeno naduro in pri tem izhajalo iz določb 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Ta kolektivna pogodba namreč med drugim velja za vse delavce, zaposlene v organizacijah in pri delodajalcih ter drugih pravnih osebah s področja negospodarskih dejavnosti, kar dejavnost notarja (ki jo opravlja tožena stranka) zagotovo je.

Skladno s 1. odstavkom 347. člena OZ obresti zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ker je bila tožba vložena 27. 12. 2012, so zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do vključno 27. 12. 2009, zastarale.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 1. in 2. alineji I. točke izreka tako, da se: - v 1. alineji znesek 2.973,71 EUR zniža na znesek 2.953,79 EUR, - v 2. alineji znesek 139,00 EUR zniža na znesek 92,67 EUR, - v presežku (glede zneska 19,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2009 do plačila in glede zneska 46,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2010 do plačila) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati neplačane zneske nadur za leta 2008, 2009 in 2010 v skupnem znesku 3.827,53 EUR bruto in ji po plačilu vseh davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, obračunanih od bruto zneskov in datumov zamude, kot je navedeno v I. točki izreka sodbe. Kar je tožnica zahtevala več (obračun nadur v znesku 18.339,18 EUR bruto in izplačilo ustreznih mesečnih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 28. 12. 2009 in plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov od zapadlosti do plačila) je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Glede dela tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo nadur za leto 2007 v višini 4.179,02 EUR bruto skupaj s pripadki pa je sodišče (zaradi delnega umika tožbe) postopek ustavilo (III. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnica povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 899,47 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zoper zavrnilni del sodbe (II. in IV. točko izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnica se ne strinja s številom dosojenih nadur za posamezne mesece, saj iz posameznih delov obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče sledilo navedbam in dokazom tožnice, tožena stranka pa ni prerekala tožničinih navedb, da tožena stranka ni vodila evidence o izrabi delovnega časa. Sodišče je nepravilno zavrnilo tožničine navedbe o tem, da sta skupaj z A.A. za toženko pripravili nove vzorce pogodbe, saj so to potrdile priče B.B., A.A. in C.C.. Tožnica ne razume, na podlagi česa je sodišče prišlo do pavšalnih zaključkov, da je tožnica v letih 2008 do 2010 opravila povprečno 9 nadur na mesec, ki jih je morala opravljati v zadnjih treh delovnih dneh v mesecu. Nadure je opravljala tekom celotnega meseca - konec meseca so zaposleni svoj delovni čas posvetili hipotekarnim kreditom, potreba po opravljanju nadur pa je bila tudi v začetku meseca. Sodišče ni sledilo skladnim izpovedbam tožnice in prič A.A., D.D., B.B. in E.E.. Ni upoštevalo, da tožena stranka za leti 2008 in 2009 ni predložila evidence vklopov in izklopov, oziroma drugega dokaza za svoje navedbe, prav tako pa ni upoštevalo, da je bila pomočnica C.C. odsotna celo leto 2009. Tožnica je povprečno delala nadure zadnjih 7,75 dni v mesecu po 3,63 nadure v letu 2008 ter zadnjih 9,75 dni v mesecu po 4,10 nadure dnevno v letu 2009. Sodišče je za leto 2010 ugotovilo, da je tožnica delo preko polnega delovnega časa opravljala ne le zadnje tri dni v mesecu, temveč tudi v preostalem delu meseca, pri čemer je za ugotovitev nadur iz evidence prihodov in odhodov upoštevalo vse kode, ne le tožničine. Zato je nerazumen zaključek sodišča, da je tožnica delala nadure le zadnje tri dni v mesecu po 3 nadure na dan. V letih 2008 do 2010 je tožnica opravila različno število nadur, sodišče pa ji je za vsa leta prisodilo v povprečju enako število nadur. Tožnica se ne strinja s ključnim argumentom sodišča, da ji ni priznalo več nadur, ker si je nadure včasih beležila za 14 dni nazaj, zaradi česar naj bi bila vprašljiva verodostojnost nadur izven konca mesecev, prav tako tudi ne s tem, da je vprašljiva verodostojnost trditev glede nadur izven konca mesecev, ker si je tožnica za maj 2010 pisala več nadur kot izhaja iz evidenc varnostne službe. Sodišče je dokaza toženke (rokovnik in tabelo) ocenilo kot neverodostojna in obstoj zatrjevanih nadur ugotavljalo predvsem na podlagi izpovedb strank in prič ter evidence varnostne službe za leto 2010. Ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, katere dneve je tožnica imela izobraževanja ali pripravništvo na sodišču, saj je rokovnik toženke ocenilo kot neverodostojen, tožnica sama pa teh podatkov ni navajala. Tečaja nemščine se sicer tožnica ni udeleževala prostovoljno. V zvezi s tem se je sodišče oprlo na izpoved C.C., katero pričanje je sicer označilo za neverodostojno. Tožene stranke ne zavezuje Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti ali kakšna druga kolektivna pogodba. Tožnici pripada 150% povišanje urne postavke za vsako naduro. Napačna je odločitev o zastaranju zamudnih obresti do vključno 27. 12. 2009. Pri odločitvi o stroških pa bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnica s temeljem uspela 100%, zato je skupen uspeh 58,5 % in ne 17%.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče je neupravičeno štelo rokovnik toženke o nadurah za neverodostojen, ker ga je predložila šele dve leti po podanem odgovoru na tožbo, v katerem je zatrjevala, da s podatki ne razpolaga. Podatki iz rokovnika niso bili prirejeni ali spremenjeni. Zaradi omejenega števila zakupljenih uporabniških mest pa se ime uporabnika nadomešča z imenom novega uporabnika. Vpisana opravila se v rokovniku niso brisala, tudi ne odpadli ali preloženi termini. Rokovnik je avtorsko delo F.F., ki je zato ključna priča, a je sodišče zavrnilo njegovo zaslišanje, s čimer je kršilo določbe postopka. V primeru, ko evidence v smislu Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti ne obstajajo, se obstoj nadur dokazuje z drugimi dokazi. Tožena stranka je sodišču predložila tabele o opravljenih nadurah, sestavljene na podlagi podatkov rokovnika, ... vpisnika in arhiva notarskih zapisov. Do slednjih dveh se sodišče ni opredelilo, same tabele pa ni presodilo primerno, ker jo je zavrnilo zaradi dvoma v verodostojnost rokovnika. Tožnica tabel ni prerekala, razen v delu, da naj bi nekatere zapise namesto nje sestavili sodelavci. Sodišče pa tega ni upoštevalo. Tožnici je prisodilo nadure tudi v primerih, ko jih ne uveljavlja ali jih uveljavlja manj. Z vpogledom v notarske zapise bi sodišče prve stopnje lahko primerno ocenilo verodostojnost navedb tožnice in prič B.B., A.A. in D.D.. Ne držijo namreč navedbe o veliki obremenitvi v zadnjih tednih ali zadnjih dneh mesecev, prav tako se njihove izpovedbe o prihodih in odhodih z dela ne ujemajo z izpisi varnostne službe. Sodišče ni obrazložilo svoje odločitve o tem, da je glede na večje število zaposlenih tožena stranka imela veliko dela, zaradi česar je kdaj nastala tudi potreba po nadurah. Delovna obremenitev pri toženki je bila majhna, zato objektivno ni bilo potrebe po opravljanju nadur. Sodišče je neupravičeno odreklo verodostojnost pričam C.C. in E.E.. Sodišče napačno tolmači navedbe tožnice, da so vse stranke sprejeli. To ne pomeni, da so zaposleni delali nadure, saj storitve niso bile opravljene isti dan. Sodišče tudi ni upoštevalo dela izpovedbe toženke, da je bil pravnik navzoč pri branju zapisov le, če ni imel drugih delovnih obveznosti. V zvezi s prihodi in odhodi tožena stranka izpostavlja, da če skupno število ur, ko naj bi se vsi zaposleni nahajali v pisarni v določenem tednu, ne dosega nadur, ki jih za tisti teden zatrjuje tožnica, to pomeni, da nadur ni opravljala. Ni jasen zaključek, zakaj bi se tožnica, ki je bila s toženko v dobrih odnosih, bala uveljavljati nadure. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke, kaj je pravi razlog za zahtevek tožnice, ki se je pojavil konec leta 2011. Toženka je v letu 2011 prejela obvestilo o prekoračenem računu za storitve ..., zaradi česar je domnevala, da je prišlo do vdora v njen informacijski sistem in je v zvezi s tem podala prijavo na policijo, ki pa je ugotovila, da so bili podatki preneseni iz računalnika tožničinega moža, zaradi česar je bila zoper tožnico vložena ovadba. Sodišče je nepravilno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v spisa, opr. št. Kt (0) 3808 in spis I Pd 162/2013, saj je potrebno odnose med strankama presojati v luči teh, že zaključenih postopkov. Tožnica sicer pretirava z zatrjevanimi nadurami. Tožena stranka ji je sicer ves čas spornega obdobja izplačevala višjo plačo od pogodbeno dogovorjene, na račun neenakomerno razporejenega delovnega časa. Toženka se sklicuje še na odločbo VS RS, opr. št. VII Ips 80/2015, v kateri je VS RS zavzelo stališče, da je delavec načeloma za delo upravičen do plačila, pri čemer je tudi kompenzacija opravljenih nadur s prostimi urami primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek za nadurno delo.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ter v izpodbijani sodbi niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so uveljavljane v pritožbah, oziroma na katere se pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko je zavrnilo vpogled v spisa, opr. št. Kt (0) 3808 in I Pd 162/2013 in s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče F.F.. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je na zadnjem naroku za glavno obravnavo sklenilo, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo, v izpodbijani sodbi pa je navedlo, katerih dokazov ni izvedlo in podrobno obrazložilo, zakaj ne. Zaslišanje F.F. je bilo predlagano v zvezi z rokovnikom, katerega verodostojnost je sodišče prve stopnje presodilo na podlagi trditev strank in drugih izvedenih dokazov, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča zaslišanje ni bilo potrebno, ker je dejansko stanje s tem v zvezi ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi vpogled v spis Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr. št. Kt (0) 3808/11 in spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 162/2013. V zadevi I Pd 162/2013 se je namreč obravnavala redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, v kazenskopravni zadevi Kt (0) 3808 pa se je tožnici očitalo kaznivo dejanje vdora v informacijski sistem. Iz tega izhaja, da navedeni zadevi nimata nobene povezave z obravnavanim sporom, v katerem tožnica zahteva plačilo nadur.

7. V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v svojih pritožbah uveljavljata obe stranki. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh okoliščin, relevantnih za odločitev v tej zadevi, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo. Obrazložitev je jasna, sprejeta odločitev pa je ustrezno argumentirana, tudi o tem, zakaj je sodišče tožnici prisodilo povprečno 9 nadur na mesec v letih 2008 in 2009. Stranki se ne strinjata z dokazno oceno in odločitvijo sodišča prve stopnje, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb postopka po citirani določbi ZPP. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo navedb tožene stranke o tem, da naj bi bil pravi razlog za odpoved dejstvo, da je bilo v kazenskem postopku, opr. št. Kt (0)3808, ugotovljeno, da je tožnica zlorabila toženkino geslo za vstop v sistem .... Presojalo je namreč utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo nadur, za katerega je na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je delno utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vse izvedene dokaze, tudi izpovedi strank in prič ter jih pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi.

8. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala izplačilo nadur za leta 2007 - 2010, za katere trdi, da jih je opravila pri toženi stranki, med postopkom pa je tožbo glede zahtevka za plačilo nadur za leto 2007 umaknila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer je tožnici za leta 2008-2010 prisodilo nadure v skupni višini 3.827,53 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, kot je navedeno v I. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa, v presežku pa je tožbeni zahtevek za plačilo nadur za leta 2008-2010 zavrnilo, kot to izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je v pretežnem delu materialnopravno pravilna, razen glede plačila nadur za mesece januar in april 2008 ter december 2009 (del 1. alineje I. točke izreka in del 2. alineje I. točke izreka).

K pritožbi tožnice:

9. Sodišče prve stopnje je odločitev glede opravljenih nadur utemeljeno sprejelo tudi na podlagi uporabe dokaznega standarda, ki mora biti v pravdnem postopku na ravni prepričanja. Tekom dokaznega postopka je sodišče namreč pričelo dvomiti v verodostojnost tožničinega dnevnika opravljenih nadur iz več razlogov: ker je ure občasno pisala tudi za 14 dni nazaj, ker se ure v maju 2010 ne ujemajo z nadurami, ki izhajajo iz evidence varnostne službe in ker je tožnica v času službe opravljala tudi zasebna opravila - pripravništvo na sodišču, magisterij in tečaj nemščine. Glede na tako obstoječ dvom v tožničin dnevnik opravljenih nadur sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo tega dokaza, temveč je na podlagi ostalih izvedenih dokazov in ob upoštevanju izpovedbe tožene stranke ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju (od leta 2008 do 2010) nadure opravljala zadnje tri delovne dni v mesecu največ po tri nadure na dan. V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje tožnice na izračune o povprečnem številu dni in nadur, ki jih je tožnica opravila. Sodišče prve stopnje je namreč za vsak posamezen mesec v letih 2008, 2009 in 2010 navedlo, koliko nadur je tožnici priznalo.

10. Za leti 2008 in 2009 je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh dokazov, predvsem pa toženkine izpovedbe, da je tožnica nadure opravljala zadnje tri delovne dni v mesecu največ po tri nadure na dan in v okviru toženkinega dnevnika opravljenih nadur, priznalo do največ 9 nadur na mesec, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se s tako presojo strinja. Za leto 2010 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo preko polnega delovnega časa opravljala tudi v preostalem delu meseca in skladno s tem tožnici prisodilo med 1 in 10 nadurami za posamezni mesec v letu 2010, pri čemer je upoštevalo izpovedbo tožene stranke, tožničin dnevnik o opravljenih nadurah ter evidence o vklopih in izklopih alarma. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožnici za leto 2010 nerazumno prisodilo povprečno le 9 nadur mesečno po enakem ključu kot za leti 2008 in 2009. 11. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožene stranke o tem, kdaj je tožnica obiskovala tečaj nemščine, oziroma kdaj je imela druga izobraževanja ali opravke v okviru pripravništva na sodišču, ki jih tožnica ni prerekala. Priča C.C., ki je bila poleg tožnice in toženke edina, ki se je tečaja nemščine udeleževala, je potrdila izpovedbo toženke, da so se tečaja udeleževali prostovoljno. Pravilen pa je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da tožnica ni dokazala svojih navedb o tem, da je za toženko skupaj z A.A. pripravila vzorce pogodb. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da so se dogovorili za posodobitev že obstoječih vzorcev pogodb.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnici pripada 130% povišanje bruto urne postavke za vsako opravljeno naduro in pri tem izhajalo iz določb 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 81/1991 in spremembe). Ta kolektivna pogodba namreč med drugim velja za vse delavce, zaposlene v organizacijah in pri delodajalcih ter drugih pravnih osebah s področja negospodarskih dejavnosti, kar dejavnost notarja zagotovo je. Pritožba tožnice neutemeljeno zatrjuje, da ta kolektivna pogodba v konkretnem primeru ne velja in se pavšalno sklicuje na to, da ji pripada 150% povišanje urne postavke za vsako opravljeno naduro, pri čemer temelja za tako povišanje ne izkaže. 13. Pravilna je tudi odločitev v zvezi z zastaranjem zakonskih zamudnih obresti. Skladno s 1. odstavkom 347. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami; OZ) obresti namreč zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Ker je bila tožba vložena 27. 12. 2012, so zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do vključno 27. 12. 2009, zastarale. Nasprotne pritožbene navedbe tožnice v zvezi s tem so neutemeljene. Neutemeljene in neobrazložene pa so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče stroške postopka moralo izračunati ob upoštevanju uspeha po temelju in po višini. Za tak način računanja stroškov postopka ni podlage v določbah ZPP. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo 154. člena ZPP in tožnici odmerilo stroške postopka glede na njen uspeh v pravdi, upoštevajoč le višino tožbenega zahtevka (17%).

K pritožbi tožene stranke:

14. Sodišče prve stopnje je rokovnik tožene stranke glede na vse okoliščine utemeljeno štelo kot neverodostojen dokaz. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj šteje rokovnik in s tem tabele iz pripravljalne vloge, ki so bile narejene tudi na podlagi rokovnika, za neverodostojen dokaz. Sporne tabele je potrebno šteti kot enoten in celovit dokaz, in glede na zavzeto stališče o njihovi neverodostojnosti se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo z deli teh tabel, ki so bili narejeni na podlagi ... vpisnika in arhiva notarskih zapisnikov. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi sicer neresnično navaja, da naj tožnica predloženih tabel ne bi prerekala.

15. Kot neverodostojno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo tudi izpoved priče E.E., ki je zanikala, da bi v spornem času kdo od zaposlenih opravljal nadure, saj je tudi toženka izpovedala, da so se konec meseca v določeni meri nadure opravljale. Sodišče je pristranskost izpovedi E.E. utemeljeno pripisalo dejstvu, da je ta priča še vedno zaposlena pri toženi stranki. Podobno je kot neverodostojno označilo tudi izpoved C.C. v zvezi s tem, ali so sodelavci hodili skupaj v službo, saj je ta priča o tem izpovedovala nasprotujoče, kar vse je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se zato strinja, da je potrebno izpovedi prič E.E. in C.C. presojati ob upoštevanju dejstva, da sta še vedno zaposleni pri toženi stranki, zaradi česar mestoma izpovedujeta pristransko in v njeno korist. 16. Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje z vpogledom v notarske zapise lahko primerno ocenilo verodostojnost navedb tožnice in prič B.B., A.A. in D.D.. Sodišče prve stopnje je izpovedbe tožnice in navedenih prič o veliki obremenitvi v zadnjem delu meseca presodilo ob upoštevanju vseh preostalih izvedenih dokazov, tudi izpovedi toženke, da so delavci zadnje tri delovne dni opravili po dve do tri nadure na dan. Iz navedenega razloga niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bila delovna obremenitev pri toženi stranki majhna, zaradi česar naj nadure ne bi bile potrebne. Nerelevantne za odločitev pa so navedbe, da je tožnica prejemala višjo plačo od pogodbeno dogovorjene. Tožena stranka namreč ni dokazala, da naj bi bil ta „dodatek“ k plači dogovorjen zaradi neenakomerno razporejenega delovnega časa, kot to navaja v pritožbi, prav tako ni izkazala, da bi bile s tem plačane opravljene nadure. Zato sodišče prve stopnje tega povišanja plače utemeljeno ni štelo za plačilo za opravljene nadure, enako kot za kompenzacijo nadur ni upoštevalo prostih izhodov, ki jih je koristila tožnica. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo VS RS, opr. št. VIII Ips 80/2015, saj je bila v tem primeru kompenzacija ur odrejena s strani delodajalca, tožeča stranka (v tej citirani zadevi) pa je poleg tega prejela tudi dodatek za nadurno delo.

17. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje glede obsega opravljenega nadurnega dela po posameznih mesecih, pri čemer izhaja iz predloženih tabel, ki so bile narejene na podlagi rokovnika, arhiva notarskih zapisov in ... vpisnika. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje te tabele utemeljeno štelo za neverodostojen dokaz in jih pri ugotavljanju nadur ni upoštevalo. Nadure po posameznih mesecih je ugotovilo na podlagi drugih dokazov (izpoved toženke, dnevnik tožnice in evidenca vklopov in izklopov alarma), zato pritožbene navedbe, povezane s tem, koliko notarskih zapisov je bilo narejenih posamezni dan oz. mesec, niso utemeljene.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je tožnici priznanih več nadur kot jih je zahtevala za zadnje tri delovne dni v posameznem mesecu v letu 2010. Za leto 2010 je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov namreč ugotovilo, da je tožnica delo preko polnega delovnega časa opravljala tudi v preostalem delu meseca in ne le v zadnjih treh delovnih dneh. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z prisojenimi nadurami za mesec februar 2008. Pritožba tožene stranke namreč neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje ob upoštevanju 1,5 ure tečaja nemščine, tožnici moralo priznati 5,5 nadure, in ne 6,5 nadure, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe. Ob upoštevanju tožničinega zahtevka, zavzetega stališča, da je tožnica v letu 2008 opravila zadnje tri delovne dni v mesecu po tri nadure in ob upoštevanju, da tožnica za dan 28. 2. 2009 zahteva 4 nadure (pri čemer je ta dan 1,5 ure trajal tečaj nemščine), je pravilen izračun sodišča prve stopnje, da tožnici za ta mesec pripada 6,5 nadur.

19. Delno pa so utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče tožnici priznalo nadure tudi za dneve, ko jih tožnica ne uveljavlja (za meseca januar 2008 in december 2009) oziroma da ni pravilno izračunalo nadur, ki gredo tožnici (mesec april 2008). Tožnica je za 31. 1. 2008 zahtevala dve naduri, sodišče pa ji je za ta dan priznalo 3 nadure, kar pomeni, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnici za mesec januar 2008 tako pripada 8 nadur namesto 9, kot jih je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje. Za 31. 12. 2009 (ki je bil sicer delovni dan) tožnica ni uveljavljala nadur, zato bi ji sodišče moralo prisoditi po tri nadure le za 29. 12. in 30. 12. 2009 (skupaj torej 6 nadur za mesec december 2009, in ne 9, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe). Za april 2008 je sodišče prve stopnje tožnici napačno priznalo 8,5 nadure. Ob upoštevanju tožničinega zahtevka in ob upoštevanju, da je tožnica za dan 29. 4. 2008 zahtevala 5 nadur, od česar je potrebno odšteti 1,5 nadure zaradi tečaja nemščine, do katerih tožnica ni upravičena, znaša pravilen seštevek 8 nadur. Glede na vrednosti nadur, ki jih je izračunalo sodišče prve stopnje in jim tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje, je tožnica upravičena do plačila za nadurno delo za januar 2008 v znesku 106,5 EUR (8 nadur x 10,24 EUR x 130%), za april 2008 v znesku 105,76 EUR (80 nadur x 10,17 EUR x 130%) in za december 2009 v znesku 92,67 EUR (6 nadur x 11,88 EUR x 130%).

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo v delu 1. alineje I. točke, ki se nanaša na odločitev o plačilu nadur za mesece januar in april 2008 tako, da je znesek 2.973,71 EUR znižalo na znesek 2.953,79 EUR, in v delu 2. alineje I. točke, ki se nanaša na odločitev o plačilu nadur za mesec december 2009 tako, da je znesek 139,00 EUR znižalo na znesek 92,67 EUR, presežek (19,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 in znesek 46,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2010 dalje) pa se zavrne.

21. Ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niti pritožbeni razlogi tožnice ali tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke v preostalem delu in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (del 1. alineje I. točke, ki se nanaša na plačilo nadurnega dela za preostale mesece leta 2008 in 2009, preostali del 2. alineje in ostale alineje I. točke izreka, in točko II.). Ker se kljub delni spremembi I. točke uspeh tožnice ni bistveno spremenil, pritožbeno sodišče ni spremenilo odločitve o stroških postopka v IV. točki izreka. Pritožbeno sodišče pa ni presojalo preostalih pritožbenih navedb, ki glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako pa svoje stroške pritožbe krije tožena stranka, ki je s pritožbo uspela v minimalnem delu.