Jedro

Postopek za denacionalizacijo teče na zahtevo stranke, ki mora zahtevi za denacionalizacijo predložiti vsa predpisana dokazila, med drugim tudi listino o podržavljenju, ki dokazuje, da je zasebno premoženje upravičenca do denacionalizacije prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (2. odst. 8. čl. ZDen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 25.7.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Upravne enote O., Oddelka za kmetijstvo, z dne 21.3.2000. Z njo je bilo na podlagi 3. odstavka 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavrnjena zahteva tožnice za denacionalizacijo nepremičnega premoženja njenih staršev, M.B. in M.M., vpisanega v vl. št. 224, k.o. H. in vl. št. 52, 167, 68 in 179, k.o. F., iz razlogov, da ni pogojev za denacionalizacijo, ker ne gre za odvzem premoženja po predpisih, ki so navedeni v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ampak za sodbo in sklep o razveljavitvi izročilne in ženitne pogodbe.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da tožnica kljub pozivu na dopolnitev vloge ni predložila akta o podržavljenju premoženja njenim staršem. Predložena listina (darilna pogodba med V.M. in zadrugo J.O. z dne 4.1.1962) se ne nanaša na tožničine pravne prednike, saj sta M.B. in M.M. lastništvo nad navedenimi nepremičninami izgubila v pravdnem sporu z V.M. (sodba Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 29.5.1946, potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 19.11.1946). Na tej podlagi se je lastninska pravica na navedenih nepremičninah vknjižila v korist V.M. (prisojilna listina I Z 584/46 z dne 22.10.1946). Sodišče tudi ni upoštevalo Odločbe ljudskega odbora na P. z dne 16.8.1948, saj ta dokaz predstavlja tožbeno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Navaja, da izpodbijana sodba neupravičeno ni upoštevala pravne podlage za denacionalizacijo po 5. členu v zvezi s 4. členom ZDen. M.B. in M.M. sta lastništvo nad nepremičninami izgubila na podlagi sodbe z dne 29.5.1946, ki je brez obrazložitve in brez pravnega pouka o pravici do pritožbe, kar ni mogoče razlagati drugače kot zlorabo takratne oblasti. Nepremičnine pa so kasneje na podlagi darilne pogodbe med V.M. in zadrugo J.O. neodplačno prešle v družbeno lastnino. Navaja še, da odločbe Občinskega ljudskega odbora s P. z dne 16.8.1984 ni mogla uspešno predložiti v upravnem postopku, ker so jo vnaprej zavračali, da ni do ničesar upravičena. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

V postopku denacionalizacije se odloča o vrnitvi premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih, ki so navedeni v 3. in 4. členu ZDen. Postopek teče na zahtevo stranke, ki mora predložiti vsa predpisana dokazila, med drugim tudi listino o podržavljenju, ki dokazuje, da je zasebno premoženje upravičenca do denacionalizacije prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (2. odstavek 8. člena ZDen). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da listine, ki jih je v tej zvezi predložila tožnica, takega prehoda lastništva ne dokazujejo. Sodba okrajnega sodišča se namreč ne nanaša na podržavljenje, darilna pogodba pa se ne nanaša na tožničine pravne prednike. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno potrdilo odločbo tožene stranke. Pri tem pritožbeno sodišče le še pripominja, da si tožnica napačno razlaga, da je podana pravna podlaga za denacionalizacijo po 5. členu v zvezi s 4. členom ZDen. Tožnica namreč ne more kombinirati elementa zvijače državnega organa iz 5. člena ZDen z elementom neodplačnega podržavljenja iz 4. člena, saj mora upravičenec do denacionalizacije (poleg ostalih pogojev) izpolnjevati vse pogoje, ki jih zahtevata ali 4. ali 5. člen ZDen.

Sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo odločbe OLO P., saj v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so jih imele možnost navajati v postopku pred izdajo akta (3. odstavek 14. člena ZUS). Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica imela ves upravni postopek možnost predložiti omenjeno listino, vendar te možnosti ni izkoristila, zato je ta pritožbeni ugovor neutemeljen.

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.