Jedro

Iz 88. člena EZ izhaja, da lahko zahtevo na Agencijo vloži samo upravičenec, katerega zahteva je bila v celoti ali deloma zavrnjena s strani sistemskega operaterja ali mu sistemski operater ni odgovoril v skladu z roki iz 88. člena EZ. Iz navedenega člena izhaja, da je rok za vložitev zahteve petnajst dni od vročitve pisnega odgovora s strani sistemskega operaterja oziroma od poteka roka za odgovor iz 88. člena EZ. Glede na to, da je organizator trga v zvezi z danima reklamacijama tožeči stranki odgovoril z dopisoma z dne 26. 4. 2005 in z dne 12. 5. 2005, bi tožeča stranka morala, upoštevajoč določilo 88. člena EZ, v roku 15 dni vložiti zahtevo na Agencijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Javne agencije RS za energijo, št. ... z dne 16. 8. 2005, s katerim je bila zahteva tožeče stranke zavržena. V obrazložitvi navedene odločbe tožena stranka navaja, da je Javna agencija RS za energijo (v nadaljnjem besedilu: Agencija) v zadevi ugotavljanja odstopanj in zneskov izravnave odstopanj ter kršitev splošnih dobavnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo, izdala sklep, s katerim je zavrgla zahtevo za odločanje zoper ugotavljanje odstopanj in zneskov izravnave odstopanj ter kršitev splošnih dobavnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo, ki jo je vložila tožeča stranka. Prvostopni organ - Agencija je odločila na podlagi petega odstavka 88. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ). Ugotovila je, da je tožeča stranka zamudila procesni rok za uvedbo tega postopka. Tožena stranka zavrača pritožbene ugovore tožeče stranke in zaključuje, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Navaja, da je posebni upravni postopek, po katerem v sporih med uporabniki omrežja oz. zainteresiranimi osebami in sistemskimi operaterji oz. organizatorji trga postopa Agencija, jasno in natančno opredeljen v 88. členu EZ. Slednji v tretjem odstavku najprej določa, da mora upravičenec, t. j. uporabnik omrežja oz. zainteresirana oseba, pred sprožitvijo postopka pred Agencijo vložiti pisno zahtevo na organizatorja trga za odpravo zatrjevane nezakonitosti ali nepravilnosti, kar predstavlja procesno predpostavko za uvedbo postopka. Organizator trga pa mora na to zahtevo pisno odgovoriti in navesti razloge za svojo odločitev najkasneje v dveh mesecih od vložitve zahteve s strani upravičenca. V kolikor je bila taka zahteva v celoti ali deloma zavrnjena s strani organizatorja trga ali mu slednji pisno ni odgovoril, pa lahko upravičenec pred Agencijo sproži obravnavani upravni postopek po prvem odstavku 88. člena EZ in sicer v roku petnajstih dni od vročitve pisnega odgovora s strani organizatorja trga oziroma od poteka roka za odgovor, t. j. po poteku petnajstih dni po poteku dvomesečnega molka organizatorja trga (četrti odstavek 88. člena EZ). Tožena stranka navaja, da je v zadevi bistveno vprašanje, katera vloga pritožnice se lahko šteje kot prva zahteva za odpravo zatrjevanih nezakonitosti ali nepravilnosti v skladu s tretjim odstavkom 88. člena EZ. Glede tega tožena stranka zaključuje, da so ugotovitve Agencije pravilne. Ugotavlja namreč, da je potrebno kot prvo zahtevo na sistemskega operaterja šteti zahtevo pritožnice z dne 25. 2. 2005, t. j. reklamacija količinskega obračuna, ko gre za količinski obračun za mesec januar, in zahtevo pritožnice z dne 29. 3. 2005, ko gre za količinski obračun za mesec februar. Navedeni reklamaciji sta glede na celotno predloženo dokumentacijo prvi zahtevi, naslovljeni na organizatorja trga. Glede na to, da pritožnica meni, da celo do sedaj ni dobila nobene pozitivne rešitve oz. odgovora s strani nasprotne stranke, bi morala postopati skladno z določbami 88. člena EZ, ki govorijo o molku organizatorja trga. Skladno z navedenim bi bila pravočasna zahteva pritožnice za uvedbo postopka vložena v roku petnajstih dni po poteku dvomesečnega roka od prvotnih zahtev za odpravo zatrjevanih nezakonitosti ali nepravilnosti, kar v konkretnem primeru predstavljajo navedene reklamacije. Pritožnica pa je svojo zahtevo na Agencijo naslovila šele 13. 7. 2005. Tožena stranka tako zaključuje, da Agencija ni napačno povezala reklamacije in obračune izravnav odstopanj. S tem ko je pritožnik vložil prvi reklamaciji, je sprožil postopek po 88. členu EZ in bi moral v nadaljevanju, v kolikor se ni strinjal z ravnanjem organizatorja trga, postopati skladno z zakonsko določenim postopkom. Torej bi moral v navedenem roku vložiti zahtevo na Agencijo, kot to določata tretji in četrti odstavek 88. člena EZ. V kolikor je vloga na Agencijo vložena v nasprotju z navedenim, peti odstavek 88. člena EZ določa, da se taka vloga zavrže kot nedovoljena oz. kot prepozna. Iz tega jasno izhaja, da mora biti vloga pravočasna, da je rok prekluziven in da je uvedba tega upravnega postopka časovno omejena z opredeljenim predhodnim postopkom. Naknadne zahteve, ki se nanašajo na vsebinsko isto zahtevo, pa ne morejo vplivati na tek rokov. Drugačna interpretacija bi naredila peti odstavek 88. člena EZ povsem irelevanten. Zato je tožena stranka ocenila, da je bil postopek organa prve stopnje v navedeni zadevi pravilen.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z odločitvijo ne strinja in uveljavlja tožbene razloge neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega zakona, kršitve pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z ugotovitvami tožene stranke in Agencije navaja, da je tožeča stranka prejela od A.A.A. (organizator trga) po elektronski pošti obračun odstopanj za mesec januar z dne 1. 3. 2005, 18. 3. 2005, 21. 3. 2005, 21. 4. 2005 in 26. 4. 2005 ter za mesec februar z dne 4. 5. 2005 in 12. 5. 2005 ter da sta obračuna za mesec januar in februar postala dokončna dne 26. 4. 2005 oziroma 12. 5. 2005 (prva obračuna z dne 25. 2. 2005 in 22. 3. 2005 namreč nista bila dokončna). Kot določa 199. člen Pravil za delovanje trga z električno energijo (Uradni list RS, št. 30/2001, 118/2003; Pravila), sta tožeča stranka in AAA skupaj prek elektronske pošte "pripravljali" oziroma "usklajevali" v skladu s Pravili dokončen količinski obračun za mesec januar v celotnem obdobju od prejema prvega obračuna (t. j. od dne 1. 3. 2005 do izdaje dokončnega obračuna odstopanj z dne 26. 4. 2005). Ker se tožeča stranka z dokončnim obračunom ni strinjala, je vložila zahtevo (z dne 4. 5. 2005) na organizatorja trga, da se ji v okviru količinskega obračuna za mesec januar posreduje podrobnejše podatke. Ker A.A.A. zoper takšno zahtevo ni odgovoril, je tožeča stranka po poteku dvomesečnega roka, v zakonskem roku 15 dni, vložila zahtevo za odločanje na Agencijo (z dne 12. 7. 2005). Enako je tožeča stranka ravnala tudi v primeru izdaje količinskega obračuna za mesec februar; tudi v navedenem primeru sta tožeča stranka in A.A.A. "pripravljala" oziroma "usklajevala" njegovo vsebino vse od prejema prvega obračuna z dne 4. 5. 2005 pa do izdaje dokončnega obračuna z dne 12. 5. 2005. Po izdaji dokončnega obračuna, s katerim se tožeča stranka ni strinjala, pa je tožeča stranka vložila tudi zahtevo z dne 16. 5. 2005, s katero je od A.A.A. zahtevala, da pripravi odgovor v skladu z ustrezno določbo 88. člena EZ. Ker A.A.A. zoper takšno zahtevo ni odgovoril (molk naslovnika), je tožeča stranka po poteku dvomesečnega roka, v zakonskem roku 15 dni, vložila zahtevo za odločanje na Agencijo (z dne 27. 7. 2005). Tekom dogovarjanja tožeče stranke in A.A.A. o vsebini mesečnih obračunov tožeča stranka nobene izmed svojih vlog ni vlagala kot zahteve v skladu z 88. členom EZ, temveč je celotna korespondenca temeljila na 199. členu Pravil, ki določa, da lahko tožeča stranka izrazi svoje nestrinjanje z vrednostmi količinskega obračuna (sicer se šteje, da se z obračunom strinja in le-ta postane dokončen). Vseh elektronskih oziroma navadnih dopisov, ki jih je tožeča stranka naslovila na A.A.A., se iz navedenih razlogov ne more šteti kot zahtev oziroma kot obrazloženih odgovorov na zahtevi v smislu 88. člena EZ, saj bi s tem zaobšli namen in pomen določbe 199. člena Pravil. Šele vlogi, ki sta bili podani po izdaji dokončnega obračuna (z dne 4. 5. 2005 in 16. 5. 2005), lahko obravnavamo kot zahtevi, vloženi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena EZ. Ker A.A.A. na nobeno izmed navedenih zahtev ni odgovoril, je tožeča stranka pravočasno začela upravni postopek, s tem, da je vložila zahtevi (prva zahteva je z dne 12. 7. 2005, druga zahteva pa z dne 27. 7. 2005) za sprožitev postopka za odpravo nezakonitosti na Agencijo. Tožeča stranka še poudarja, da sta tožena stranka in Agencija z navedeno odločitvijo tudi presegli zakonski okvir, določen v 88. členu EZ. Po 88. členu EZ je posameznik, ki želi predložiti spor v reševanje Agenciji, dolžan predhodno vložiti zahtevo na organizatorja trga za odpravo zatrjevanje nezakonitosti. V navedeni določbi 88. člena EZ pa ni vsebovanih nadaljnjih vsebinskih in časovnih omejitev in sicer: kolikokrat lahko vloži posameznik dopolnjeno/spremenjeno zahtevo na organizatorja trga (preden sproži upravni postopek na Agenciji); kdaj (v katerem roku, od katere časovne točke) je takšen posameznik dolžan vložiti zahtevo na organizatorja trga. Tožena stranka je neutemeljeno in brez zakonske podlage dodatno omejila možnost vlaganja zahtev s tem, ko je sama določila, da se kot pravno veljavna zahteva šteje zgolj prva zahteva, ki je naslovljena na organizatorja trga. Takšne omejitve EZ ne vsebuje. Pravilen tudi ni vsebinski zaključek, da samo prva zahteva, vložena v predhodnem postopku, sproži tek rokov, ki posledično ne tečejo od kasnejših vlog. Takšno stališče ni pravilno tudi zaradi tega, ker bi to pomenilo, da bi prva vloga o določenem spornem vprašanju, naslovljena na organizatorja trga, pomenila reševanje vprašanja, o katerem se v prihodnosti ne bi smelo več odločati, saj bi imela učinek materialno-pravnomočne zadeve. Takšen zaključek pa ni v skladu z določbo četrte točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri ima učinek materialno-pravnomočne zadeve zgolj upravna zavrnilna odločba. V konkretnem primeru pa organizator trga ne odloča v upravnem postopku, saj EZ izrecno v 88. členu določa, da v upravnem postopku na prvi stopnji odloča Agencija. Zaradi navedenega niti "negativna"odločitev organizatorja trga, niti molk organizatorja trga, nimata nikakršnih dokončnih oziroma pravnomočnih pravnih učinkov. Navedeno je še dodatni razlog, da lahko tožeča stranka v navedeni zadevi vse dotlej, dokler ne bo razpolagala z negativno pravnomočno upravno odločbo Agencije oz. tožene stranke, brez omejitve vlaga zahteve na organizatorja trga, ki prav tako ni vezan s svojo prejšnjo odločitvijo. Nasprotno stališče bi bilo v nasprotju z veljavno ureditvijo, vsebovano v ZUP in EZ. Tožeča stranka predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter da odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi, saj meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožeča stranka na organizatorja trga prvo reklamacijo količinskega obračuna za mesec januar vložila dne 25. 2. 2005. Po mnenju prvostopnega organa in tožene stranke predstavlja reklamacija ugovor zoper izstavljeni količinski obračun in s tem vsebinsko zahtevo za odpravo zatrjevane nezakonitosti ali nepravilnosti po tretjem odstavku 88. člena EZ. Da gre kot zahtevo po tretjem odstavku 88. člena EZ šteti ravno ta dopis, je tožena stranka ugotovila na podlagi celotne korespondenčne dokumentacije med tožečo stranko in organizatorjem trga. Vsi kasnejši dopisi tožeče stranke (dopisi z dne 22. 3. 2005, z dne 29. 3. 2005 in z dne 4. 5. 2005) vsebinsko predstavljajo povzetek prvega dopisa. Iz njih gre razbrati, da tožeča stranka zahtevanih podatkov še vedno ni prejela. Niso resnične trditve tožeče stranke v tožbi, da so bili navedeni dopisi "usklajevalne" oziroma "pripravljalne" narave in da so usklajevanja potekala skladno s 119. členom Pravil. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na dokončnost obračunov, ki jo časovno opredeli z datumi, glede katerih pa ni jasno, kaj pomenijo. V izpodbijanem upravnem postopku in niti kasneje se tožeča stranka na dokončnost obračunov ni sklicevala, niti o nastopu te dokončnosti ni predložila nobenih dokazil. Po mnenju tožene stranke je bistveno za rešitev konkretnega spora vprašanje, katera vloga tožeče stranke se lahko šteje kot prva zahteva za odpravo zatrjevanih nezakonitosti ali nepravilnosti v skladu s tretjim odstavkom 88. člena EZ. Glede na to, da tožeča stranka meni, da ni dobila nobene pozitivne rešitve oz. odgovora s strani organizatorja trga, bi morala postopati skladno z določbami 88. člena EZ, ki govorijo o molku organizatorja trga. Skladno z navedenim bi bila pravočasna zahteva za uvedbo postopka vložena v roku petnajstih dni po poteku dvomesečnega roka od prvotnih zahtev za odpravo zatrjevanih nezakonitosti ali nepravilnosti, kar bi bilo za prvo zahtevo najkasneje 10. 5. 2005 in za drugo najkasneje 13. 6. 2005. Tožeča stranka pa je svojo zahtevo na prvostopni organ naslovila šele 13. 7. 2005. Tožena stranka zavrača tudi trditve tožeče stranke, da sta prvostopni organ in tožena stranka neutemeljeno in brez zakonske podlage omejila možnost sprožitve upravnega postopka toženi stranki ter da sta s tem presegla zakonski okvir. Zato predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka družba A.A.A. na tožbo ni odgovorila.

Zastopnica javnega interesa je udeležbo v tem postopku priglasila z dopisom z dne 10. 10. 2005. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je organ prve stopnje - Javna agencija RS za energijo (v nadaljevanju: Agencija) postopala pravilno, ko je zahtevo tožeče stranke za odločanje zoper ugotavljanje odstopanj in zneskov izravnave odstopanj in kršitev splošnih dobavnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo, na podlagi 88. člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 79/99 in naslednji) zavrgla kot nedovoljeno oziroma kot prepozno in ali je pravilno postopanje upravnega organa druge stopnje - tožene stranke, ki je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep.

Iz 88. člena EZ izhaja, da Agencija v skladu s tem zakonom odloča v upravnem postopku na prvi stopnji v sporih med uporabniki omrežja oziroma zainteresiranimi osebami ter sistemskimi operaterji oziroma organizatorjem trga v posamičnih zadevah, ki izvirajo med drugim tudi iz ugotovljenih odstopanj in zneskov za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj ter kršitev splošnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo (d. točka 1. odstavka navedenega člena). Iz 3. odstavka 88. člena EZ izhaja, da mora pred sprožitvijo postopka iz prvega odstavka tega člena upravičenec vložiti pisno zahtevo na sistemskega operaterja za odpravo zatrjevanje nezakonitosti ali nepravilnosti ter da mora slednji na zahtevo pisno odgovoriti in navesti razloge za svojo odločitev najkasneje v dveh mesecih od vložitve zahteve s strani upravičenca. Iz četrtega odstavka tega člena nadalje izhaja, da lahko zahtevo za odločanje v skladu s prvim odstavkom tega člena vloži samo upravičenec, katerega zahteva je bila v celoti ali deloma zavrnjena s strani sistemskega operaterja, ali mu sistemski operater pisno ni odgovoril v skladu z roki iz prejšnjega odstavka. Rok za vložitev zahteve je petnajst dni od vročitve pisnega odgovora s strani sistemskega operaterja oziroma od poteka roka za odgovor iz prejšnjega odstavka. Peti odstavek pa določa, da v primeru, da je vloga za odločanje skladno s prvim odstavkom tega člena vložena na Agencijo v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom tega člena, jo Agencija zavrže kot nedovoljeno oziroma kot prepozno.

Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je v konkretni zadevi tožeča stranka podala zahtevo - reklamacijo količinskega obračuna na družbo A.A.A.,ki je določena za izvajanje gospodarske javne službe organiziranje trga z električno energijo, v skladu z določili EZ (5. alineja 1. člena Pravil za delovanje trga z električno energijo, Uradni list RS, št. 30/01 in naslednji). Tožeča stranka je prvo reklamacijo količinskega obračuna na družbo A.A.A. vložila 25. 2. 2005 (za mesec januar) in nato 22. 3. 2005 ( za mesec februar). Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da sta si nato tožeča stranka in družba A.A.A. v zvezi z omenjenima reklamacijama dopisovala (v upravnem spisu je več dopisov tožeče stranke in več dopisov družbe A.A.A.). Po oceni sodišča pa je v zvezi z omenjenima reklamacijama, ki jih je tožeča stranka naslovila na družbo A.A.A., glede na to, da sta si tožeča stranka in družba A.A.A. s tem v zvezi še dopisovala, potrebno za končni odgovor družbe A.A.A. šteti njen odgovor z dne 26. 4. 2005, ki se nanaša na obračun za mesec januar ter kot končni odgovor njen odgovor z dne 16. 5. 2005, ki se nanaša na obračun za mesec februar. Tako iz odgovora družbe A.A.A. z dne 26. 4. 2005 med drugim izhaja, da je bilo ob ponovni kontroli ugotovljeno, da so podatki pravilni, tako da je s tem količinski obračun dokončen. Iz odgovora družbe A.A.A. z dne 12. 5. 2005 pa izhaja, da je tožeči stranki poslala razširjeno datoteko s popravljenim količinskim obračunom ugotovljenih odstopanj za vsak obračunski interval februarskega obračunskega obdobja ter da je sprememba pri podatkih prejetih od SODO (sistemski operater distribucijskega omrežja) A. Zato je po oceni sodišča potrebno pritrditi tožbenim ugovorom tožeče stranke v delu, v katerem se sklicuje na to, da sta predmetna obračuna za mesec januar in za mesec februar postala dokončna dne 26. 4. 2005 in dne 12. 5. 2005. Vendar pa so neutemeljeni njeni nadaljnji tožbeni ugovori, iz katerih izhaja, da bi bilo potrebno, zaradi ponovno vloženih zahtev tožeče stranke v zvezi z navedenima obračunoma na družbo A.A.A. (zahteva z dne 4. 5. 2005 in z dne 16. 5. 2005), na katere družba A.A.A. ni več odgovorila, obravnavati v smislu molka družbe A.A.A. po 3. in 4. odstavku 88. člena EZ, zaradi česar naj bi po mnenju tožeče stranke bilo potrebno zahtevi tožeče stranke (z dne 12. 7. 2005 in z dne 27. 7. 2005), ki jih je v zvezi s predmetnima reklamacijama vložila na Agencijo, šteti kot pravočasni.

Iz že citiranega 88. člena EZ izhaja, da lahko zahtevo na Agencijo vloži samo upravičenec, katerega zahteva je bila v celoti ali deloma zavrnjena s strani sistemskega operaterja ali mu sistemski operater pisno ni odgovoril v skladu z roki iz prejšnjega odstavka. Nadalje iz navedenega člena izhaja, da je rok za vložitev zahteve petnajst dni od vročitve pisnega odgovora s strani sistemskega operaterja oziroma od poteka roka za odgovor iz prejšnjega odstavka. Glede na to, da je družba A.A.A., v zvezi z danima reklamacijama tožeče stranke, tožeči stranki odgovorila z dopisoma z dne 26. 4. 2005 (v njem je celo navedla, da je s tem obračun za mesec januar dokončen) in z dne 12. 5. 2005, bi tožeča stranka morala, upoštevajoč navedeno določilo 88. člena EZ, v roku 15 dni vložiti zahtevo na A.A.A. Glede na to, da tožeča stranka v navedenem roku zahteve na Agencijo ni vložila, pač pa jo je vložila po preteku navedenega roka, je zahtevo vložila prepozno. Iz navedenega razloga je odločitev tožene stranke pravilna, čeprav se v razlogih za tako odločitev sklicuje na napačne razloge. Sklicuje se namreč na razloge, ki jih povezuje s potekom roka v primeru molka, pri čemer šteje dvomesečni rok (rok v primeru molka) od prvih dveh dopisov tožeče stranke (reklamaciji z dne 25. 2. 2005 in 22. 3. 2005) in ob upoštevanju dodatnega 15 dnevnega roka. Z enakimi razlogi kot tožena stranka je svojo odločitev utemeljil tudi prvostopni organ.

Sodišče zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, ki meni, da bi v konkretni zadevi bilo potrebno upoštevati njene ponovne vloge, ki jih je v zvezi s predmetnima obračunoma dala na družbo A.A.A. dne 4. 5. 2005 in 16. 5. 2005 in na katere družba A.A.A. ni odgovorila, zaradi česar bi bilo potrebno šteti, da gre za molk družbe A.A.A. in zato šteti, da sta bili vlogi tožeče stranke, ki jih je vložila na Agencijo, zaradi molka družbe A.A.A. in ob upoštevanju 3. in 4. odstavka 88. člena EZ, pravočasni.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na 199. člen Pravil za delovanje trga z električno energijo, ki se nanaša na dokončnost obračuna. Tretji odstavek navedenega člena določa, da v primeru, da se udeleženec količinskega obračuna odstopanj ne strinja z izdanim količinskim obračunom, mora to pisno sporočiti organizatorju trga najkasneje v roku treh delovnih dni po izstavitvi količinskega obračuna. Kolikor je ugovor upravičen, organizator trga izvede nov količinski izračun odstopanj za to bilančno skupino oziroma bilančno podskupino, ki je dokončen. Sama tožeča stranka se v predmetni zadevi, s sklicevanjem na 199. člen Pravil, sklicuje na to, da sta predmetna obračuna postala dokončna dne 26. 4. 2005 in dne 12. 5. 2005, iz česar, ob upoštevanju določbe 88. člena EZ izhaja, da bi zoper tak dokončen obračun tožeča stranka morala v roku 15 dni vložiti zahtevo na Agencijo. Z dopisoma z dne 26. 4. 2005 in z dne 12. 5. 2005 je namreč družba A.A.A. v celoti oz. deloma zavrnila zahtevo tožeče stranke (v dopisu z dne 26. 4. 2005 je celo navedla, da je obračun dokončen), s čimer je bil izpolnjen pogoj, ki je za vložitev zahteve na Agencijo predpisan v 4. odstavku 88. člena EZ. Ker tožeča stranka v predpisanem roku ni vložila zahteve na Agencijo, je nastopila situacija iz 5. odstavka 88. člena EZ, ki določa, da v primeru, da je vloga za odločanje vložena na Agencijo v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom tega člena, jo Agencija zavrže kot nedovoljeno oziroma kot prepozno.

Glede na to, da je izpodbijana odločitev pravilna iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče, sodišče tožbenih ugovorov tožeče stranke, ki se nanašajo na napačne razloge, s katerima sta upravna organa utemeljila svojo odločitev, ni ocenjevalo.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba iz pojasnjenih razlogov pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi tretje alineje 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1), v zvezi z 2. odstavkom 105. člena tega zakona, kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke pa je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 UPB) - v zvezi s 1. odstavkom 23. člena ZUS - po katerem ima pravico do povrnitve stroškov postopka le stranka, ki je s tožbo uspela.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 1. odstavka 107. člena tega zakona.