Jedro

Dobro znana in utemeljena kritika dr. Dolenca nediferenciranih in pretirano preprostih odklonilnih stališč do informativnih dokazov ne podpira pritožničinih pritožbenih prizadevanj. Avtor opozarja na smiselnost odstopa od načelno pravilnega odklanjanja informativnih dokazov v tistih primerih, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati (in dokazovati). Situacija, ko naj bi tožnica za toženca nekaj plačala ter potrdila o tem torej sama imela, ne predstavlja tovrstnega primera.

Za toženca, ki je bil poklicni voznik, je treba uporabiti strožji kriterij, kot velja za povprečnega voznika, pa že ta mora poznati in spoštovati cestnoprometne predpise - pravilno prehitevanje pa je po splošnem razumevanju in življenjskih izkušnjah eno temeljnih. Huda malomarnost je podana, kadar ravnanje odstopa od običajne skrbnosti, torej če oseba ne ravna tako, kot se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Napačno prehitevanje poklicnega voznika pomeni hudo malomarno ravnaje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženec tožnici dolžan plačati 328 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnica mora tožencu povrniti 465 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 12.000,00 EUR, ki ga je ta od toženca zahtevala na podlagi posojilne pogodbe. Presodilo je, da je sicer podpis posojilne pogodbe pomenil novacijo raznih obveznosti, ki pa niso bile v celoti konkretizirane, kolikor pa so bile, niso bile dokazane. Odločilo je tudi o stroških postopka, po načelu uspeha.

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje, nominalno iz vseh po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih razlogov, s predlogom za njeno spremembo oz. razveljavitev. Sodišču očita, da ni dopustilo njenih dokaznih predlogov za opravo poizvedb pri pristojnih državnih organih Avstrije, Nemčije in Madžarske o tem, ali je bila tožencu v času, ko je vozil zanjo, izrečena kakšna kazen oz. globa. Zakonita zastopnica A. A. je zaslišana pojasnila, da je do zneska 12.000 EUR prišla tako, da je seštela vse listke od plačanih kazni in glob, ki so bili v mapi na toženčevo ime, nato pa te listke izročila tožencu. Meni, da bi bilo v njenem primeru treba dopustiti tudi informativni dokaz, saj je navedena druga dokazila izročila tožencu v dobri veri, ker je podpisal posojilno pogodbo. Zato je v informacijski stiski. Ne sme se ji nalagati pretiranega bremena; ni razumno, da bi vedela za vse podrobnosti, ima 50 zaposlenih. Sklicuje se na stališča M. Dolenca iz člankov v reviji Pravna praksa št. 31-32, 2010 in Podjetje in delo 6-7. Pritožnica nasprotuje odločitvi tudi v delu, kjer je dokazala tri terjatve do toženca, ki naj bi imele po presoji sodišča naravo odškodninske obveznosti. Meni, da slednje ne drži. Meni, da delodajalec ni dolžan plačevati glob in prekrškov, ki so bili izrečeni delavcu, ne pa njemu samemu. Tudi presoja kvalificirane oblike krivde sodišča naj bi bila zmotna. Za poklicne voznike velja, da je kršitev cestnoprometnih predpisov vedno naklepno ali hudo malomarno ravnanje. Sklicuje se na dve sodbi VDSS. Pritožnica je prepričana tudi, da je dokazala škodo zaradi izpada dobička 2.600,00 EUR oz. 3896,16 EUR, ko je toženec zadel obcestno svetilko. Za to je predložila vse dokaze, sodišče pa navede, da jih ni, zato očita kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sicer pa pritožnica nasprotuje tudi pravnemu naziranju sodišča, da mora v primeru veljavne novacije dokazati obstoj vseh predpostavk obveznosti, ki se prenavlja; dokazati mora le temelj in višino, kar je tudi storila. Toženec ni dokazal, da posojilna pogodba ne bi bila sklenjena.

3. Toženec je na pritožbo obrazloženo odgovoril, se zavzel za njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, pravilno je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva, materialno pravo pa je za del terjatve (328 EUR) napačno uporabilo.

6. Sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno presodilo, da je novacija kavzalna in ne abstraktna obveznost in da zato lahko dolžnik ugovarja, da prejšnje obveznosti ni bilo. Pri tem se sodišče prve stopnje ustrezno sklicuje na komentar Obligacijskega zakonika (OZ), ki utemeljuje, da se za veljavno novacijo poleg splošnih pogojev za veljavnost posla zahtevajo še tri dodatni, posebni, namreč da obveznost obstaja, da obstaja volja za novacijo in da se spreminja glavni predmet oz. podlaga (glej 11. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe na str. 8). Pritožbeno ugovarjanje temu stališču je pavšalno, neargumentirano. Drži, da je toženec ugovarjal tudi obstoju splošne predpostavke za veljavnost novacije, namreč da nove pogodbe sploh ni sklenil, češ da je njegov podpis zlorabljen oz. ponarejen, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker se je zadeve lotilo po obratni poti, in ugotavljalo obstoj posebnih pogojev. A ker je ugotovilo, da ti niso podani, je v skladu z načelom ekonomičnosti, da ni ugotavljalo še splošnih, saj že odsotnost teh, posebnih, narekuje isto posledico - zavrnitev zahtevka.

7. Nadalje je sodišče prve stopnje ravnala pravilno, ko ni dopustilo informativnih dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Če drži, kar ta navaja, da je namreč po podpisu kreditne pogodbe vsa dokazila o terjatvah do toženca izročila slednjemu, je zaradi lastnega neskrbnega ravnanja v informacijski (in dokazni) stiski. Dobro znana in utemeljena kritika dr. Dolenca nediferenciranih in pretirano preprostih odklonilnih stališč do informativnih dokazov ne podpira pritožničinih pritožbenih prizadevanj. Avtor opozarja na smiselnost odstopa od načelno pravilnega odklanjanja informativnih dokazov v tistih primerih, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati (in dokazovati).1 V situaciji, ko naj bi tožnica za toženca nekaj plačala ter potrdila o tem torej sama imela, tega ni mogoče prepoznati.2 Pavšalnost pri večjem delu uveljavljane terjatve je razvidna že iz povzetka tožbe, kjer je navedeno, da predstavlja znesek 12.000 EUR vsoto posojil denarnih zneskov v „raznih višinah“ in plačilo kazni ter glob, pritožnica pa se sklicuje na izpoved svoje zakonite zastopnice, češ da celoten znesek predstavlja vsoto plačanih kazni.

8. Ima pa pritožnica delno prav glede očitka, da ji je toženec kot poklicni voznik dolžan povrniti škodo, ki jo je povzročil iz hude malomarnosti (1. odst. 177. čl. Zakona o delovnih razmerjih). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica 22. 10. 2015 plačala (toženec z njeno kartico) 328 EUR kazni zaradi napačnega prehitevanja in posledično odvzetega vozniškega dovoljenja. Za toženca, ki je bil poklicni voznik, je treba uporabiti strožji kriterij, kot velja za povprečnega voznika, pa že ta mora poznati in spoštovati cestnoprometne predpise - pravilno prehitevanje pa je po splošnem razumevanju in življenjskih izkušnjah eno temeljnih. Huda malomarnost je podana, kadar je ravnanje odstopa od običajne skrbnosti, torej če oseba ne ravna tako, kot se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Napačno prehitevanje poklicnega voznika pomeni hudo malomarno ravnaje. Pritožnica ima prav, ko se ob tem sklicuje tudi na sodno prakso, konkretno na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 629/2012. Argument sodišče prve stopnje, da ne gre za hudo malomarnost, ker je s tem toženec varoval koristi tožnice (pravočasnost dobave), je napačen. Presoja storilčevega odnosa do lastnega protipravnega ravnanja ni odvisna od tega, da ima nekdo tretji od tega morda korist. Ni pa bilo zatrjevano, in še manj dokazano, da bi bil v kršenje pravil toženec kakorkoli prisiljen. Omenjeni znesek je zato toženec tožnici dolžan povrniti po že navedeni pravni podlagi.

9. Ne velja pa enako sklepanje glede ostalih dveh terjatev, ki sta prav tako ugotovljeni, namreč plačilo za prekršek v kraju Bregenz 2. 3. 2015 v znesku 865 EUR, saj ni pojasnjeno in ugotovljeno, za kakšno in čigavo protipravno ravnaje naj bi šlo (glej 21. tč. izpodbijane sodbe), enako velja za plačilo zneska 2.789,67 EUR. Za zavrnitev slednjega je naveden še dodaten argument, da je namreč nastal po sklenitvi pogodbe o novaciji, na podlagi katere tožnica uveljavlja svoj tožbeni zahtevek (glej 26. tč. obrazložitev izpodbijane sodbe).

10. Očitek o storjeni kršitvi določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z navedbo, da naj dokazi za škodo glede izpada dohodka in zadetja v obcestno svetilko ne bi bili predloženi, v resnici pa so bili, ni utemeljen. Ni jasno, na kateri del obrazložitve izpodbijane sodbe se ta očitek nanaša. Treba pa je ponovno opozoriti, da si tožnica ves čas prihaja v nasprotje, ko pojasnjuje, kaj naj bi njej zahtevek predstavljal. V tožbi trdi, da gre za vsoto posameznih posojil in plačil kazni ter glob, v izpovedbi zakonita zastopnica izpoveduje, da je celotna vsota znesek kazni in glob, poleg tega pa (tudi v pritožbi) znotraj istega zneska uveljavlja še premoženjsko škodo v obliki izgubljenega dobička in navadne škode zaradi poškodbe. Tudi upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da škoda, razen tiste, obravnavane v tč. 8 zgoraj, ni dokazana.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za utemeljene le v relativno majhnem delu; v tem je bilo treba pritožbi ugoditi in po 5. al. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremeniti. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena, in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica je uspela le z minimalnim delom (manj kot 3 %), zato mora sama kriti stroške svoje pritožbe, tožencu pa mora povrniti stroške odgovora, ki mu jih je z njo povzročila (3. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 625 tč. po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 465 EUR. Priznane stroške mora tožnica tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Dolenc M., Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna Praksa št. 31-32, 2010, GV Založba Ljubljana. Avtor navaja posamezne primere iz nemške sodne prakse. Med njimi ni nobenega, ki bi bil podoben obravnavanemu. 2 Tudi če se zdi prepričljivo, da bi tožnica dokazila („listke“) izročila tožencu v dobri veri v trenutku, ko je podpisal posojilno pogodbo, o tem v posojilni pogodbi ni nobene omembe, dandanes pa je povsem enostavno trajno hranjenje elektronskih kopij že z navadnim mobilnim telefonom.