Jedro

Priča je bila zaslišana na zadnji glavni obravnavi zaradi izvedbe dokaza, ki ga je predlagal toženec. Priča ima pravico do povračila potnih stroškov ter izgubljenega zaslužka. Sodišče je tako izvedlo dokaz, ki ga je predlagal toženec in je zato tudi pravilno, ker stroški za pričo niso bili založeni prej, tožencu naložilo, da je dolžan plačati priči pričnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se priči M.U., dr. med., odmeri pričnina v skupnem znesku 252,93 EUR (od tega izguba zaslužka - bruto plača 171,76 EUR, prispevek delodajalca - 27,65 EUR ter kilometrina v znesku 53,52 EUR) ter da je toženec dolžan plačati priči pričnino v znesku 252,93 EUR na njen transakcijski račun v roku 8 dni pod izvršbo.

2. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje toženec. Navaja, da sta zaslišanje priče M.U. predlagala tožnica že v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 12.9.2008, nato pa tudi on v pripravljalni vlogi z dne 28.11.2008 in da bi se pričnina morala porazdeliti na obe pravdni stranki. Predlaga, da naj višje sodišče ,,sklep za navedene stroške pričnine za pričo M.U. v celoti zavrne in naloži prvostopenjskemu sodišču, da izda sklep tako, da se stroški pričnine v višini 252,93 EUR enakomerno porazdelijo na obe stranki tako, da tožena in tožeča stranka plačata vsak eno polovico nastalih stroškov, kar pomeni, da se vsaki stranki naloži plačilo stroškov v višini 126,47 EUR."

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni dolžnosti.

5. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bi morala stroške priče M.U. do polovice kriti tožnica. Res je, da je tožnica prva predlagala zaslišanje te priče - v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, vendar pa je sodišče prve stopnje ta predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo že s sklepom 3.10.2008 in to izven naroka. Priča M.U. je bila zaslišana na zadnji glavni obravnavi zaradi izvedbe dokaza, ki ga je predlagal toženec. Po 242. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP ima priča pravico do povračila potnih stroškov ter izgubljenega zaslužka, kar je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno priznalo. Sodišče je tako izvedlo dokaz, ki ga je predlagal toženec in je zato tudi pravilno po tretjem odstavku 242. člena v zvezi s 153. členom ZPP, ker stroški za pričo niso bili založeni prej, tožencu naložilo, da je dolžan plačati priči M.U. pričnino v znesku 252,93 EUR. Toženec same odmere ne graja.

6. Po obrazloženem je višje sodišče, ko uradni preizkus ni pokazal nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti nepravilne uporabe materialnega prava, pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

7. Odločitev višjega sodišča temelji na 2. točki 365. člena ZPP. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj le-ti niso bili priglašeni.