Jedro

V zadevi ni sporno, da tožeča stranka dne 23. 12. 1990 v RS ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, zato je relevanten pogoj, ali je na dan 25. 6. 1991 prebivala v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, št. 2140-68/2007, ki je bilo izdano tožeči stranki dne 2. 11. 2007 (1. točka izreka); prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrnila (2. točka izreka); tožeči stranki naložila, da mora v 8 dneh po vročitvi odločbe toženi stranki vrniti dovoljenje za stalno prebivanje, izdano v obliki samostojne listine, s serijsko številko 000059603 (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo tožeči stranki na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) dne 2. 11. 2007 izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Po izdaji dovoljenja je ministrstvo dne 28. 10. 2013 prejelo dopis Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru skupaj s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 64795/2010 z dne 9. 12. 2011, s katero je sodišče spoznalo tožečo stranko in še A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe. Glede na to, da je bilo po izdaji dovoljenja za stalno prebivanje ugotovljeno, da je bilo to izdano na podlagi krivih izpovedb, je tožena stranka s sklepom z dne 25. 11. 2013 po uradni dolžnosti obnovila postopek. Ker je Ustavno sodišče RS glede ZUSDDD z odločbo št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 ugotovilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo RS, navedena ustavna neskladnost pa je bila odpravljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. list RS, št. 50/10 - ZUSDDD-B), je tožena stranka v obnovljenem postopku odločila po določbah zakona usklajenega z odločbo Ustavnega sodišča RS. Pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje določa tako ZUSDDD, kakor tudi sedaj spremenjeni zakon. Na podlagi podatkov zbranih v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 25. 6. 1991 dalje, ker je v obdobju od leta 2000 do 2006 živela tudi v Nemčiji. Navedeno izhaja tako iz izjave tožeče stranke, ki jo je podala v postopku, kot tudi iz sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru v kazenski zadevi I K 64759/2010 zaradi krive izpovedbe. Določba 1. č člena ZUSDDD, ki opredeljuje pojem dejanskega življenja v RS, pa v obravnavani zadevi ne pride v poštev, ker tožeča stranka v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. S tem pa tudi niso izpolnjeni pogoji po navedenem zakonu za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in zatrjuje, da je izpodbijana odločba nezakonita in nezadostno obrazložena, saj ni pojasnjeno, koliko časa naj bi tožeča stranka sploh živela v tujini in kje. Tožeči stranki je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje dne 2. 11. 2007 ter je v tujini bivala le za kratek čas. Tega dejstva pa tožena stranka ni ne upoštevala, ne preverila, ne ugotovila katero časovno obdobje je tožnica v tujini dejansko prebivala in ugotovila, ali gre za dovoljeno odsotnost iz kraja prebivališča brez pravnih posledic, ki bi vplivale na status tujca. Tožeča stranka tudi ugovarja, da je tožena stranka zamudila rok za obnovo postopka, saj ima kot upravni organ dostop tudi do centralne kazenske evidence in bi se lahko s pravnomočno kazensko sodbo seznanila bistveno prej. Razen tega pa tožeča stranka sklepa o obnovi postopka ni prejela v roku meseca dni od seznanitve tožene stranke s kazensko sodbo. Ker je od dokončnosti odločbe pa do obnove preteklo že več kot 6 let in 8 mesecev, obnova postopka nikakor ni več dovoljena. Tožena stranka se v sklepu o obnovi sicer sklicuje na izjemne okoliščine, katerih pa ne pojasni. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, sprejeta v obnovljenem postopku, da se tožeči stranki že izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v RS razveljavi in da se njena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS zavrne.

Obnova postopka je bila dovoljenja v skladu z 2. točko 260. člena ZUP s sklepom tožene stranke št. 2140-68/2007/11 (1312-11) z dne 25. 11. 2013, ki je postal pravnomočen. Zato sodišče kot brezpredmetne zavrača tožbene ugovore o zamudi rokov za obnovo postopka (tako subjektivnega kot objektivnega), saj bi tožeča stranka morala tovrstne ugovore uveljavljati v postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka, ne more pa jih več uveljavljati v že pravnomočno obnovljenem postopku.

Po presoji sodišča je zato navedena odločitev pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, s katerimi se sodišče strinja in se nanje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izrecno sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki jih kot neutemeljene zavrača in na drugačno odločitev ne morejo vplivati, še dodaja: V skladu z določbo 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka dne 23. 12. 1990 v RS ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, zato je relevanten pogoj, ali je na dan 25. 6. 1991 prebivala v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi. Glede izpolnjevanje navedenega pogoja pa se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, ki se opira na ugotovitve v kazenskem postopku opr. št. I K 64795/2010 (pravnomočno zaključenim s sodbo z dne 9. 12. 2011) in izjavo tožeče stranke, da je živela tudi v Nemčiji, da tožeča stranka v relevantnem časovnem obdobju ni neprekinjeno živela v RS, zaradi česar ne izpolnjuje zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca. Ob tem pa, glede na priznanje tožeče stranke, da je v navedenem obdobju živela v tujini, tudi ni relevanten tožbeni ugovor, da tožena stranka ni točno navedla časa in kraja življenja tožeče stranke v tujini, saj navedena okoliščina ni sporna.

Določba 1. č člena ZUSDDD, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, je bila vnešena v ZUSDDD-B, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, s katero je to odločilo, da je ZUSDDD v neskladju z ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja. V obrazložitvi odločbe je izrecno navedeno, da se le-ta nanaša le na tiste državljane drugih republik, ki so imeli do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče, kar pomeni, da so bili vpisani v register in tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva (točka 13). V primeru tožeče stranke pa ne gre za takšno situacijo, zato sklicevanje na določbo 1. č člena ZUSDDD ni utemeljeno (dovoljena odsotnost v neprekinjenem trajanju do enega leta). Zato bi morala izkazati dejansko neprekinjeno življenje v RS od 25. 6. 1991 dalje. Pri razlagi pojma dejanskega neprekinjenega življenja pa je tudi po stališču Ustavnega sodišča RS v že citirani odločbi (točka 30) ustavno dopustno upoštevati kriterije, ki so se glede dejanskega življenja uveljavili v zvezi s pridobitvijo državljanstva, na kar se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi (enkratna neprekinjena odsotnost v trajanju največ 60 dni ali več krajših odsotnosti, v skupnem trajanju največ 60 v skladu z Uredbo o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije).

Glede na navedeno je zato sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri se v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka