Jedro

Storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je kot dolgoletni voznik istega motornega vozila zavedal, da lahko stori dejanje, ki pomeni kršitev zakona in je predpisano kot prekršek, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo, ker se je očitno zanašal na to, da je število osi na OBU napravi ustrezno nastavljeno, kar je v skladu s 26. členom KZ-1 definirano kot zavestna malomarnost. Prekršek po 8. alineji četrtega odstavka 50. člena ZCestn stori posameznik, ki prevozi točko cestninjenja z OBU napravo neustreznega cestninskega razreda. Bistvo storilcu očitanega prekrška je v neizpolnitvi predpisane obveznosti nastavitve ustreznega števila osi vozila na OBU napravi, posledica neizpolnitve take obveznosti pa je nastanek škode v obliki premalo obračunane cestnine. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so predpisane obveznosti bile izpolnjene ravno zaradi tega, ker je bil storilcu izdan plačilni nalog, in ne pred izdajo plačilnega naloga. Storilčeva obveznost je bila nastaviti pravilno število osi, kar je storilec izpolnil po tem, ko je bil s strani podjetja, za katerega je opravljal prevoz, obveščen o tem, da število osi ni ustrezno nameščeno. To jasno izhaja iz dejstev, da ob povratku v Slovenijo ni bila zaznana istovrstna kršitev predpisov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevi za sodno varstvo storilca A. A. zoper plačilni nalog Cestninskega nadzora DARS d.d. PN-20227000070 z dne 12. 6. 2020 delno ugodi in se navedeni plačilni nalog spremeni v delu glede izreka sankcije za storjeni prekršek tako, da se storilcu za storjeni prekršek po 8. alineji četrtega odstavka 50. člena Zakona o cestninjenju izreče opomin.

Sodna taksa za postopek za zahtevo za sodno varstvo se ne določi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Cestninskega nadzora DARS d.d. Celje z dne 12. 6. 2020 kot neutemeljeno in izpodbijani plačilni nalog obdržalo v veljavi, storilcu pa je naložilo plačilo stroškov postopka sodne takse v znesku 80,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, ki bo naveden v pozivu prekrškovnega organa za plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj sodbo izpodbija zaradi kršitev materialnih določb ZP-1 ter odločitve o sankcijah. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in pri izreku sankcije upošteva določila 21. člena ZP-1 ter mu izreče opomin.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz plačilnega naloga, ki ga storilec izpodbija v predmetnem postopku z zahtevo za sodno varstvo, izhaja, da je storilec storil prekršek po 8. alineji četrtega odstavka 50. člena ZCestn, ki določa, da se z globo 800,00 EUR za prekršek kaznuje posameznik, ki prevozi točko cestninjenja z OBU napravo neustreznega cestninskega razreda. Ugotovljeno je namreč bilo, da je storilec 6. 4. 2020 ob 7.26 uri z vozilom reg. oznake LJ ..., katerega največja dovoljena masa presega 3.500 kg, na cestninski cesti A1 prevozil točko cestninjenja z OBU napravo registrirano na vozilo, ki ga je vozil, z neustreznim cestninskim razredom glede na število osi, ki ga je vozil, saj je imel prijavljen prvi cestninski razred, v katerega spadajo motorna vozila z dvema ali tremi osmi, katerih največja dovoljenja masa presega 3.500 kg, namesto drugi cestninski razred, v katerega spadajo motorna vozila z več kakor tremi osmi in katerih največja dovoljena masa presega 3.500 kg, s tem pa je kršil 10. alinejo prvega odstavka 42. člena ZCestn.

5. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo pojasnil, da je kot upokojeni delavec podjetja M. d.o.o. zaradi pomanjkanja delavcev na zaprosilo vodilnih delavcev podjetja 6. 4. 2020 opravil prevoz iz Slovenije v Nemčijo, s tovornim vozilom, katerega je vse do upokojitve vozil v tem podjetju; da je kritičnega dne v podjetju zadolžil natovorjeni kamion in se z njim odpravil proti Nemčiji; da gre v primeru konkretnega vozila za sedlasti vlačilec, zaradi česar je napravi OBU konstantno nastavljen cestninski razred 4+; da zaradi tega ni niti pomislil, da cestninski razred ni pravilno nastavljen in je šlo za splet nesrečnih okoliščin. V izjavi podani tekom postopka pa je navajal tudi, da se je pred odhodom na pot tako kot običajno večkrat pred tem prepričal o brezhibnosti vozila, vseh naprav na njem, med drugim tudi glede delovanja cestninskih naprav, ki jih je v vozilu kar nekaj, med njimi tudi DARS-ova in ko se je prepričal, da je vse pravilno nastavljeno, tudi število osi in da vse deluje kot bi moralo, odpravil na pot, ob prihodu na avtocesto v kraju R. pa prisluhnil zvočnemu signalu OBU naprave, zaznal enkratni pisk naprave, ki mu je sporočal, da cestnina deluje in je nič hudega sluteč nadaljeval vožnjo po avtocesti. Šele ko je zapustil avtocesto v Republiki Sloveniji in prestopil državno mejo z Republiko Avstrijo, so ga po telefonu poklicali iz sedeža podjetja in mu sporočili, da jih je DARS obvestil, da cestnina na vozilu ni delovala pravilno in naj njeno delovanje še enkrat preveri. Ob povratku v Slovenijo je ponovno preveril delovanje OBU naprave in se tudi zglasil na DARS-ovi poslovalnici ob avtocesti, nato pa še na bencinskem servisu v Lukovici, da so preverili delovanje preko antene, vendar nepravilnosti niso bile zaznane, uslužbenec pa mu je pojasnil, da pri njem ne gre za osamljen primer, ker naj bi pred časom imelo podobne težave več voznikov. Poudaril je tudi, da ni imel nikakršnega namena kogarkoli zavajati ali komurkoli povzročati škodo oziroma pridobivati materialno korist ter da je podjetje, ki je lastnik vozila, plačalo premalo plačano cestnino takoj po njeni uskladitvi.

6. Sodišče prve stopnje je glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo in storilčeve izjave dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo storilca ter prebralo dokazno gradivo o storjenem prekršku na list. št. 4 do 11 spisa ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da se je storilec nedvomno zavedal kakšno vozilo vozi ter da gre za vozilo z več kot tremi osmi, saj je to vozilo vozil pred upokojitvijo do 15. 1. 2020; da sodišče zato ne dvomi, da je bil seznanjen tudi z navodili o delovanju naprave za cestninjenje in obveznosti voznika, da za vsako vožnjo po cestninski cesti preveri in nastavi pravilno število osi vozila, ki izhaja iz Splošnega akta o cestninjenju; da je imel možnost na napravi preveriti število nastavljenih osi; da zato ni mogoče upoštevati navedb oziroma domneve storilca, da je zaradi tresljajev prišlo do spremembe nastavljenega števila osi; da je neutemeljeno tudi zanašanje storilca na pisk, ki ga je zaznal ob vstopu na avtocesto, saj zvočni signal v skladu s Splošnim aktom o cestninjenju pomeni le, da je transakcija na podlagi nastavljenega števila osi in emisijskega razreda vozila bila uspešno izvedena, ne signalizira pa pravilne nastavitve števila osi; da tako ni nobenega dvoma, da je po cestninski cesti vozil vozilo, za katerega ni bilo pravilno nastavljeno število osi ter da nepravilno delovanje naprave ni bilo ugotovljeno, saj storilec za trditve o preverjanju delovanja naprave na bencinskem servisu na L. konkretnega dokaza ni predložil. Nadalje je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je na podlagi navedenega mogoče zaključiti, da storilec pred začetkom vožnje nastavljenega števila osi ali ni preverjal in se je zanašal, da je število osi pravilno nastavljeno, kar bi se lahko sklepalo glede na to, da storilec ni bil več v delovnem razmerju pri pravni osebi, za katero je opravljal prevoz, je pa to vozilo uporabljal v času, ko je še bil v delovnem razmerju in se je zanašal na pravilno nastavitev, ali pa je njegov pregled naprave pred vožnjo bil površen in ni opazil nepravilnosti.

7. Ob takih ugotovitvah, na katere je pritožbeno sodišče vezano, saj sodbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), pa je vendarle materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je s takim ravnanjem storilec pristal na storitev prekrška in da je prekršek storil z eventualnim naklepom. Storilec tako utemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o vrsti naklepa, saj glede na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ni nobenega dvoma, da storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je kot dolgoletni voznik istega motornega vozila zavedal, da lahko stori dejanje, ki pomeni kršitev zakona in je predpisano kot prekršek, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo, ker se je očitno zanašal na to, da je število osi na OBU napravi ustrezno nastavljeno, kar je v skladu s 26. členom KZ-1 definirano kot zavestna malomarnost. Kot utemeljeno navaja storilec v pritožbi zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama po sebi ne dokazuje privolitev v nastalo posledico ne glede na to, ali je pri tem storilec ravnal malomarno in nastavitve števila osi na OBU napravi ni preveril, ker se je zanašal, da je število osi pravilno nastavljeno, ali pa da je do tega prišlo zaradi malomarnega dela pri nastavljanju števila osi, za katero je tekom postopka trdil, da jih je pred začetkom vožnje pravilno nastavil. Storilec tako sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da je materialnopravno zmotno opredelilo obliko njegove krivde za storjeni prekršek, kar pa nadalje vpliva tudi na presojo pogojev za izrek opomina.

8. V skladu z 21. členom ZP-1 se sme opomin izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, pa tudi v primeru, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v konkretnem primeru niso izkazane nobene posebne olajševalne okoliščine, ki bi prekršek delale posebno lahek in da niso izpolnjeni pogoji za izrek opomina po drugem odstavku 21. člena, ker so bile predpisane obveznosti izpolnjene ravno zaradi tega, ker je bil storilcu izdan plačilni nalog in ne pred izdajo plačilnega naloga. Taka presoja je po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna.

9. Glede na višino predpisane globe za prekršek, kot ga je storil storilec v obravnavani zadevi tj. 800,00 EUR, je mogoče sklepati, da zakonodajalec šteje tako kršitev kot relativno hud prekršek. Tako relativno visoko predpisana globa naj bi odvračala storilce od vožnje motornih vozil po cestninskih cestah z neustrezno nameščenim številom osi oziroma cestninskim razredom, da bi s tem dosegli nižje plačilo cestnine in zmanjšali svoje stroške poslovanja oz. stroške poslovanja delodajalca. Bistvo storilcu očitanega prekrška je v neizpolnitvi predpisane obveznosti nastavitve ustreznega števila osi vozila na OBU napravi, posledica neizpolnitve take obveznosti pa je nastanek škode v obliki premalo obračunane cestnine. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so predpisane obveznosti bile izpolnjene ravno zaradi tega, ker je bil storilcu izdan plačilni nalog, in ne pred izdajo plačilnega naloga. Storilčeva obveznost je bila nastaviti pravilno število osi, kar je storilec izpolnil po tem, ko je bil s strani podjetja, za katerega je opravljal prevoz, obveščen o tem, da število osi ni ustrezno nameščeno. To jasno izhaja iz dejstev, da ob povratku v Slovenijo ni bila zaznana istovrstna kršitev predpisov. Prav tako je zmoten zaključek, da je plačilo cestnine bilo opravljeno šele po tem, ko je bil storilcu izdan plačilni nalog. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je prekrškovni organ takoj naslednji dan po storitvi prekrška in ugotovitvah o premalo obračunani cestnini, cestnino pravilno obračunal, medtem ko je plačilni nalog bil izdan šele 12. 6. 2020. Res je sicer, da premalo zaračunane cestnine, do katere je prišlo v posledici storitve prekrška, ni plačal storilec, temveč podjetje, za katerega je opravljal prevoz, saj je nenazadnje le-to tudi cestninski zavezanec, vendar to za predmetno zadevo ni bistveno - odločilna je okoliščina, da je škoda, ki je nastala s storitvijo prekrška, bila odpravljena, pri tem pa v spisovnem gradivu ni zanesljive podlage za sklepanje o tem, da je do tega prišlo zgolj zaradi tega, ker je bil storilcu izdan plačilni nalog.

10. Poleg navedenega je potrebno v predmetni upoštevati, da je storilec glede na zgoraj pojasnjeno, prekršek storil z nižjo stopnjo krivde, to je zavestno malomarnostjo, pri čemer pa ni mogoče spregledati niti dejstva, da je isto motorno vozilo pri istem delodajalcu 10 let pred storitvijo prekrška, pa ob tem ni bila zaznana nobena podobna kršitev, prav tako pa ni zaznati okoliščin, ki bi kazale na to, da bi imel storilec kakršenkoli interes kršiti navedene predpise, saj s tako kršitvijo ni v ničemer olajšal opravljanje svojega dela, niti ni mogel zase pridobiti premoženjske koristi, saj bi znašala ugotovljena premoženjska korist približno 17,96 EUR (obračunana cestnina glede na napačno nastavljeno število osi je znašala približno 16,85 EUR, po popravku in ob upoštevanju pravilnega cestninskega razreda pa 34,81 EUR). Ker je glede na pojasnjeno očitno prišlo do nenamerne napake pri izpolnjevanju obveznosti namestitve pravilnega števila osi vozila na OBU napravi in je zaradi take kršitve prišlo do nastanka škode v majhnem premoženjskem znesku, ta škoda pa je bila tudi naknadno odpravljena, je pritrditi pritožbi, da so v obravnavani zadevi nedvomno izpolnjeni pogoji za izrek opomina za storjeni prekršek.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče storilčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja izreka te sodbe (deveti odstavek 163. člena ZP-1), posledično pa je spremenilo tudi odločitev glede obveznosti plačila sodne takse kot strošek postopka z zahtevo za sodno varstvo, saj drugi odstavek 147. člena ZP-1 določa, da se sodna taksa ne določi, če je bilo z odločbo sodišča odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo korist.