Jedro

Sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov, sama po sebi ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Glede na zakonsko določbo se namreč navedeni ukrep lahko odredi le, če obstoji očiten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, v katerem kraju, iz katere države je doma in kakšno državljanstvo ima. Tožnik je med postopkom in tudi na naroku vseskozi navajal iste osebne podatke. Toženka tudi ni pojasnila, da bi se tožnik kadarkoli in kjerkoli izdajal za nekaj drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo po presoji sodišča mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo. Zgolj odsotnost osebnega dokumenta pa je po presoji sodišča premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve 2142-467/2018/6 (1312-07) z dne 14. 3. 2018 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. (v nadaljevanju tožnik), roj. ..., državljana Libije, pridržalo zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, Postojna (točka 1 izreka). Tožnik se pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 13. 3. 2018 od 12.55 ure, do prenehanja razlogov, največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 13. 3. 2018 pri pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da svoje istovetnosti ob prošnji ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Toženka navaja podatke iz policijske depeše in registrskega lista z dne 9. 3. 2018. Ob podaji prošnje je navedel, da je Libijo zapustil pred enim letom in da je želel priti v katerokoli evropsko državo. V Grčiji in na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker tega ne želi. V Sloveniji bi zaprosil za mednarodno zaščito, tudi če ga ne bi prijela policija. Potni list in osebno izkaznico ima v Turčiji pri tihotapcu, ki mu je vzel dokumente in z njimi odšel, ki naj bi jih poslal nazaj v Libijo, vendar jih do danes še ni vrnil. Ob podaji prošnje je toženka zastavila nekaj vprašanj o Libiji. V prošnji je navedel, da v Libiji ne želi živeti, ker tam prevladuje vojna in paravojaške skupine, ki oropajo. Osebno nikoli ni bil ogrožen ali napaden, pa tudi njegova družina ne.

2. Po podani prošnji je pristojni organ tožniku ustno na zapisnik izrekel ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce zaradi preverjanja ugotavljanja njegove istovetnosti in zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil (prva in druga alineja prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1). Toženka navaja, da ob podaji prošnje niti do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki ga citira, v povezavi z četrtim odstavkom 34. člena ZMZ-1, mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V konkretnem primeru se poraja dvom v osebne podatke tožnika, kakor tudi dvom glede navedb o osebnih dokumentih. Tožnik je ob podaji prošnje navedel, da mu je osebne dokumente vzel tihotapec z namenom, da jih pošlje nazaj v Libijo, pa tega do sedaj še ni storil. Toženka meni, da so takšne navedbe neprepričljive, saj to trdi velika večina prosilcev, ki prihaja iz držav na severu Afrike. Tožnik tudi ni bil prepričljiv pri pojasnjevanju okoliščin v zvezi z njegovimi dokumenti. V razgovoru s policisti navedel, da jih je poslal nazaj v Libijo in ni navedel, da jih je izročil tihotapcu. Toženka ne verjame tožnikovim navedbam, da bi dal tihotapcu kar oba dokumenta hkrati, torej potni list in osebno izkaznico. Zaradi teh okoliščin in ob upoštevanju, da Republika Slovenija glede na navedbe tožnika ni njegova ciljna država, toženka sklepa, da namerava tožnik nadaljevati svojo pot v druge države EU. Glede na dejstvo, da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, pa tožnik nedvomno povečuje svoje upe, da kasneje v t. i. dublinskem postopku ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo.

3. Toženka dvomi, da je tožnik podal resnične izjave glede posedovanja svojih dokumentov, zato je tožniku omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s čimer se zasleduje namen tega ukrepa, da se nemogoči osebam, katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo po državi in prepreči nadaljnje prehajanje meje držav članic EU. Da toženka lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar pa je ob odsotnosti predloženih dokazil bistven osebni razgovor s tožnikom. Iz tožnikove poti do Republike Slovenije jasno izhaja, da je prečkal več varnih držav (Grčija, Srbija, Hrvaška) in tako že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah, ampak tega ni storil. Tožnik je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija. Glede na izkušnje, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti Azilni dom, toženka dvomi, da bo tožnik v Republiki Sloveniji ostal toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor in nato odločiti o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Obstaja torej utemeljena nevarnost, da bo pobegnil, zaradi česar je toženka odločila, da se tožnika pridrži tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede odločitve, da se tožniku gibanje omeji na območje in prostore Centra za tujce, toženka navaja drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, ki določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnim brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Toženka je takšno odločitev sprejela, ker je ugotovila, da ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit, za kar podrobno navaja razloge. Pri svoji odločitvi za uporabo strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce se opira tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga bistvene kršitve določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni je mogoče izreči le v skrajnih primerih, sicer pa se mora ta ukrep uporabiti tako, da se tujca namesti v Azilni dom do ugotovitve osebne identitete. Osebna identiteta prosilca je bila ugotovljena na podlagi prstnih odtisov, ki jih je upravni organ odvzel in poslal v centralni enotni sistem EURODAC. Tožnika bo mogoče odslej identificirati po njegovem prstnem odtisu, zato odsotnost osebnega dokumenta s fotografijo ni razlog za omejitev gibanja v prostore Centra za tujce, ki ima položaj zapora. Ukrep omejitve gibanja je v nasprotju z 19. členom Ustave, ki določa višji (strožji) standard presoje, saj je treba pri odločanju uporabiti načelo sorazmernosti. Razlog za odvzem prostosti zgolj zaradi suma pobega in zaradi dejstva, ker toženka ni sposobna zagotoviti ustreznega varovanja v prostorih Azilnega doma, ni upravičen razlog. Navedeni ukrep ne prestane testa sorazmernosti. Tožnik je prepričan, da v njegovem primeru izpodbijani ukrep ni bil potreben oziroma nujen. Tožnik je povedal, da v Grčiji ni ustreznih pogojev za begunce, v Hrvaški ni želel zaprositi za zaščito, ker meni, da z Muslimani ne ravnajo korektno. Želel je zaprositi za azil v Sloveniji ali drugi državi. Toženka je tožniku obrazložila, da mu bo izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni, ker v Azilnem domu ni primernega varovanja. Dejstva, da tožnik nikjer, kjer se je do sedaj zadrževal, ni napravil nobenega prekrška, niti ni nikamor pobegnil, toženka ni presojala. Izrečeni ukrep za tožnika pomeni, da bo moral prebivati na točno določenem mestu znotraj tesno omejene lokacije, da je bila njegova svoboda gibanja omejena. Med nastanitvenimi oddelki centra ni prostega prehajanja. Prebivanje v centru je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se jih bo tožnik moral držati. Tak ukrep posega v pravico do osebne svobode in pomeni omejevanje osebne svobode iz razloga, ker v Azilnem domu ni primernega varovanja. Tožnik predlaga, da sodišče po izvedenih dokazih izpodbijani sklep odpravi in spremeni, tako da se tožnik nastani na odprt oddelek v Azilnem domu.

5. V odgovoru na tožbo se toženka ne strinja, da je bila tožnikova osebna identiteta ugotovljena na podlagi njegovih prstnih odtisov. Navaja četrti odstavek 34. člena ZMZ-1 in 97. člen ZTuj-2. Tožnik ne ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in ne kasneje v postopku ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo. Toženka se je opredelila, zakaj se je odločila tožnika pridržati na podlagi prve in druge alineje 84. člena ZMZ-1. Toženka oporeka navedbi tožnika, da ima Center za tujce položaj zapora. V nadaljevanju toženka navaja razloge, zaradi katerih ugotavlja, da v primeru begosumnosti prosilca ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ni učinkovit. Glede na tožnikove izjave v zvezi s potjo iz izvorne države do Republike Slovenije, ki jih je podal na PP Črnomelj in ob podaji prošnje za mednarodno zaščito toženka sklepa, da je namen tožnika čim prej zapustiti Republiko Slovenijo, s čimer bi preprečil meritorno odločitev o vloženi prošnji za mednarodno zaščito. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 in člen 10 Direktive 2013/33/EU. Toženka je upoštevala tudi poročila Varuha človekovih pravic iz preteklih let, iz katerih izhaja, da so razmere v Centru za tujce popolnoma ustrezne za bivanje. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po prvem odstavku 84. členu ZMZ-1, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma iz razlogov, so tam navedeni, med drugim: da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja); da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja). Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanj, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnih brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Po petem odstavku navedenega člena ukrep iz prvega in drugega odstavka tega člena, razen v primerih iz 5. alineje prvega odstavka tega člena, lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepa iz prvega in drugega odstavka tega člena se odpravita po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Glede na povedano, so razlogi za pridržanje samostojni in zadošča že tudi eden od tam navedenih razlogov. Toženka je navedla dve pravni podlagi za pridržanje in sicer po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 8. Za omejitev gibanja po prvi alineji 84. člena ZMZ-1 po presoji sodišča ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov s sliko, in da tudi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, pri čemer se toženki zdi malo verjetno, da bi oba osebna dokumenta, potni list in osebno izkaznico, izročil tihotapcu. Sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov, sama po sebi ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Glede na zakonsko določbo se namreč navedeni ukrep lahko odredi le, če obstoji očiten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Iz dejanskih ugotovitev v tej zadevi pa ta okoliščina po presoji sodišča ne izhaja. Toženka razen tega, da tožnik nima osebnih dokumentov, ni obrazložila, zakaj tožniku ne verjame, da je tista oseba, za katero se izdaja. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, v katerem kraju, iz katere države je doma in kakšno državljanstvo ima. Tožnik je med postopkom in tudi na naroku vseskozi navajal iste osebne podatke. Toženka tudi ni pojasnila, da bi se tožnik kadarkoli in kjerkoli izdajal za nekaj drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo po presoji sodišča mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo. Zgolj odsotnost osebnega dokumenta pa je po presoji sodišča premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma. Zato toženka razloga po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni izkazala. Sodišče se z njeno dokazno oceno, s katero opravičuje obstoj očitnega dvoma v istovetnost ali državljanstvo tožnika, ker je tožnik ob podaji prošnje navedel, da mu je osebne dokumente vzel tihotapec, kar naj bi bilo po oceni toženke neprepričljivo, ker da to trdi velika večina prosilcev, ki prihajajo iz držav iz severne Afrike in ker tožnik na PP Črnomelj ni izrecno navedel, da jih je izročil tihotapcu, ne strinja.

9. V obravnavani primeru je toženka kot pravno podlago za izrečeno zadržanje navedla tudi drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v tej zadevi, izhaja, da se je tožnik predstavil kot A.A., rojen v kraju ... , ... Povedal je, da je Libijo zapustil pred približno enim letom in želel priti v katerokoli evropsko državo. Libijo je zapustil zaradi paravojaških skupin, ki ropajo. Iz Libije je legalno z avtomobilom odpotoval v Tunizijo in nato z letalom v Turčijo, za katero je imel turistično vizo. Nato je šel ilegalno v Grčijo. Tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je dejal, da je tam polno migrantov. Iz Grčije je odšel na Kosovo, Srbijo, BiH in Hrvaško. Ob podaji prošnje je toženka tožniku zastavila tudi nekaj vprašanj o Libiji. Na vprašanje na zapisniku ob seznanitvi, kako da ne pozna glavnih znamenitosti Libije, je tožnik pojasnil, da Libijo bolj malo pozna, ker ni veliko potoval, enako je navajal tudi na naroku. Na vprašanje na naroku, kje se nahajajo njegovi dokumenti, je povedal, da so v Turčiji pri tihotapcu, in sicer potni list in osebna izkaznica, ker je bil to tihotapčev pogoj, preden je nadaljeval pot v Grčijo. Tihotapec naj bi osebne dokumente poslal v Libijo. Družine v Libiji glede tega ali so prejeli osebne dokumente v tem času tožnik ni kontaktiral. Glede njegove ciljne države je povedal enako kot v postopku, da je to katerakoli evropska država. Na vprašanje, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah, ki jih je prečkal, je tudi na naroku povedal, da ni nameraval ostati na tem območju Balkana. Na Hrvaškem ni zaprosil, ker ga je policija vrnila nazaj v BiH. Na vprašanje, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji takoj, ko je prečkal mejo, je na naroku povedal, da se je bal, da bi ga prijela slovenska policija in ga vrnila na Hrvaško. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito, ker je prišel iz vojnega področja v Libiji, kamor se zaradi negotovosti noče vrniti.

10. Po določbi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. To po presoji sodišča pomeni, da morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji, da se lahko prosilcu omeji gibanje iz tega razloga. Prvič, navesti je treba konkretna dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito ter nato določno identificirati razlog (dejstvo), zaradi katerega je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki ga bo pristojni organ ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretnega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi. To pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Ob vsem tem pa mora biti izpolnjen tudi tretji pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, kar mora biti tudi konkretno pojasnjeno.

11. V obravnavani zadevi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ima namen toženka ugotavljati in še manj je razvidno, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Konkretno je tožnik kot razlog za mednarodno zaščito navajal življenjske razmere v Libiji, kar po presoji sodišča pomeni, da bi toženka morala navesti konkretna dejstva, povezana s temi razmerami ter dokazati vzročno posledično zvezo med ugotavljanjem teh dejstev in omejitvijo gibanja tožniku in dodatno še obrazložiti utemeljeno nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Šele ko so vsi trije pogoji izpolnjeni, je po presoji sodišča lahko podan razlog za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker izpodbijani sklep takšnih razlogov ne vsebuje, sodišče ne more preizkusiti, ali so podani razlogi za pridržanje po navedeni določbi ZMZ-1 ter je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

12. Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, se do ostalih tožbenih razlogov tožnika ni posebej opredeljevalo.