Jedro

Obsojencu izrečene kazni zapora, in sicer eno leto in pet mesecev in dve leti zapora nista združeni, niti ni bila predlagana tako imenovana neprava obnova kazenskega postopka v skladu z določbami 407. člena ZKP, zato je pritrditi pritožniku, da je z združevanjem kazni, čeprav samo v obrazložitvi sklepa, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (peti odstavek 372. člena ZKP). Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da se seštevajo zgolj izrečene kazni zapora, ne pa tudi ure, ki jih mora obsojenec namesto kazni zapora opraviti z delom v splošno korist.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je z v uvodu navedenim sklepom predlog obsojenega A. A. za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist ter za izvršitev kazni zapora tako, da obsojenec med prestajanjem zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, zavrnilo. Odločilo je še, da se obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti povrnitve vseh stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Pritožbo vlaga obsojenčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu obsojenca za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist ugodi, podredno pa, da se kazen zapora izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma oziroma podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preučitvi podatkov spisa in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v škodo obsojenca seštelo obsojenčeve izrečene zaporne kazni, ne da bi uporabilo pravila o izreku enotne kazni po več obsodbah.

5. Okrajno sodišče v Trbovljah je namreč s sodbo I K 72339/2021 z dne 7. 7. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 72339/2021 z dne 15. 12. 2022, pravnomočno dne 27. 12. 2022, obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in treh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter mu izreklo enotno kazen enega leta in petih mesecev zapora. Obsojenec opravlja delo v splošno korist po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 4226/2021 z dne 24. 12. 2021, pravnomočno istega dne, s katero mu je bila za kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 izrečena kazen dve leti zapora, ki se izvrši tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe 1.272 ur dela v splošno korist. Iz poročila Probacijske enote Ljubljana z dne 11. 8. 2023 je razvidno, da je obsojenec do dne 31. 7. 2023 opravil 767 ur dela v splošno korist. 6. Stališče prvostopenjskega sodišča, da tudi, če bi od prve izrečene zaporne kazni odšteli del, ki je bil z opravljanjem dela v splošno korist že izvršen, bi skupna dolžina zaporne kazni (eno leto in pet mesecev zapora in osem mesecev zapora, kar ustreza še neopravljenim 505 uram dela v splošno korist) še vedno presegla zakonski maksimum dve leti zapora (osmi odstavek 86. člena KZ-1), je napačno. Obsojencu izrečene kazni zapora, in sicer eno leto in pet mesecev (po sodbi Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 72339/2021 z dne 7. 7. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 72339/2021 z dne 15. 12. 2022) in dve leti zapora (po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 4226/2021 z dne 24. 12. 2021) nista združeni, niti ni bila predlagana tako imenovana neprava obnova kazenskega postopka v skladu z določbami 407. člena ZKP, zato je pritrditi pritožniku, da je z združevanjem kazni, čeprav samo v obrazložitvi sklepa, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (peti odstavek 372. člena ZKP). Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da se seštevajo zgolj izrečene kazni zapora, ne pa tudi ure, ki jih mora obsojenec namesto kazni zapora opraviti z delom v splošno korist. 7. Po povedanem je odločitev sodišča prve stopnje, da obsojenec ne izpolnjuje formalnih pogojev iz osmega odstavka 86. člena KZ-1, napačna, zato je pritožbeno sodišče pritožbi obsojenčevega zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem bo potrebno odločiti meritorno, ali so podane objektivne in subjektivne okoliščine na strani obsojenca, da se izrečena kazen eno leto in pet mesecev zapora izvrši tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist, oziroma podredno, da obsojenec med prestajanjem zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh.