Jedro

Med medije ni mogoče uvrstiti tistih programskih vsebin, ki niso uredniško oblikovane. Med takšne programske vsebine, ki jih ZMed ne obravnava, spada tudi neposreden televizijski prenos dogodka, kakršna je bila tudi konkretna seja državnega zbora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke, da prvi dan po pravnomočnosti sodbe na začetku Dnevnika objavi popravek in odgovor s sledečo vsebino: Dne 20. aprila 2004 ob 0,37 uri je kandidatka za ministrico A.B. v Državnem zboru na seji, ki jo je prenašala RTV Slovenija, neresnično trdila o S.V.M.: - "Bil je v kazenskem postopku zaradi goljufije na škodo strank kot odvetnik in bil je tudi obsojen na prvi stopnji," kar je laž, ker S.V.M. nikoli nisem bil pred sodiščem spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije; - "Ministrica me je dejansko zaprosila za podatke iz našega spisa o njegovem postopku, ker je morala odločati o njegovi kandidaturi", kar je laž, ker je M.Z. o kandidaturi za notarja odločila že 20.12.1994, kar je ugotovilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji sodbi, šele po nezakonitem umiku je M.Z. začela zbirati dokumentacijo in pri tem ji je pomagala A.B. z zlorabo uradnega položaja s pismom z dne 17.2.1995." Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in naloži toženi stranki tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Poudarja, da je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. člena v zvezi s členom 7 ZPP, ker je sodišče uporabilo preiskovalno načelo namesto načela dispozitivnosti in razpravnosti in so te kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožena stranka ni podala ugovora žaljivosti, le ta ni bila podana, ker je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Navedba, da je storilec povzročil ali zakrivil določeno kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje razžalitve, lahko bi bilo kaznivo dejanje obrekovanja, če bi zatrjevano dejanje ne bilo resnično.

Sodišče je spregledalo tudi določilo 3. odstavka 169. člena KZ.

Sodišče tudi ni podalo ocene ali je pismo z dne 17.2.1995 privatno ali uradno pismo in tudi ni navedlo, na podlagi katerega predpisa sme državni tožilec pošiljati sodbe iz tožilske evidence v privatne namene drugi osebi. Gre za zlorabo uradnega položaja in je bila ovadba tožnika zoper A.B. s strani pristojnega Okrožnega državnega tožilca v Ljubljani zavržena zaradi zastaranja in ne zato, ker dejanje ne bi bilo kaznivo dejanje. Navedba A.B.: "Bil je v kazenskem postopku zaradi goljufije na škodo strank kot odvetnik in bil je tudi obsojen na prvi stopnji" je laž. Več kot štiri mesece niti A.B. niti toženka nista sodišču pokazali obsodilne sodbe za očitano kaznivo dejanje goljufije. Takšne sodbe ni in je očitek A.B. neresničen. Pritožnik se sklicuje tudi na pritožbene navedbe v pritožbi z dne 5.7.2004 na straneh 2 in 3. Tudi dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno in nadalje je tudi bistveno kršena določba 2. odstavka 362. člena ZPP, ker v prvem postopku tožnik še ni mogel predložiti Dela z dne 8.7.2004. V tem časopisu piše novinar "M. ujel B-jevo na laži". Tega B-jeva ni zanikala in tega tudi ni zanikala v Magu štev. 33/2000 v članku "Lep pozdrav A." navedb tožnika, da je s pismom z dne 17.2.1995 zlorabila uradni položaj. A.B. v časopisih tožniku ne odgovarja, ker ve, da mu bodo omogočili odgovor. Zato je presedlala na drug medij - RTV Slovenija, ki je apologet vsakokratne oblasti in državljanu ne omogoča pravice do odgovora in popravka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče nepravilno oprlo svojo odločitev na ugotovitev, da sta sporni popravek oz. odgovor žaljiva, čeprav se na ta razlog za zavrnitev objave popravka oz.

odgovora tožena stranka ni sklicevala niti v postopku določenem v Zakonu o medijih (v nadaljevanju: ZMed) pred vložitvijo tožbe niti v tem pravdnem postopku do prve izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ko bi lahko upoštevaje določilo 1. odstavka 286. člena ZPP še lahko navajala tudi nove trditve in predlagala nove dokaze, ki jih ni navedla oz. predlagala že v tožbi. Po določbi 2. odstavka 7. člena ZPP (ki se glede na določbo 2. odstavka 44. člena ZMed uporablja tudi v tem postopku) pa sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odstavek

3. člena ZPP), pri čemer svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. V pravdnem postopku torej praviloma velja načelo razpravnosti, ki praviloma omogoča le takšne sodne odločitve, ki temeljijo na trditvenem in dokaznem gradivu, ki ga ponudijo pravdne stranke (in torej ne preiskovalno načelo, kakršno je v tem delu svojih razlogov uporabilo sodišče prve stopnje).Tudi v konkretnem primeru upoštevaje dejstvo, da očitno sodišče ni odločalo o zahtevku, s katerim stranke ne smejo razpolagati, sodišče prve stopnje ne bi smelo svoje odločitve opreti na dejstva, katerih tožena stranka sploh ni pravočasno zatrjevala, pri čemer do same vsebine odgovora in popravka tudi ni pravočasno izrazila odklonilnega stališča, temveč se je omejila na formalni ugovor, da je šlo za besede izrečene med neposrednim televizijskim prenosom.

Vendar pa je izpodbijana odločitev vseeno pravilna, iz drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v nadaljevanju svoje obrazložitve, ko se je pri ponovnem sojanju ukvarjalo tudi z ugovorom tožene stranke, da je šlo v konkretnem primeru zgolj za neposredni televizijski prenos, za katerega pa tožena stranka ne odgovarja. Sporne izjave A.B. so bile namreč res izrečene v okviru neposrednega televizijskega prenosa izredne seje Državnega zbora RS dne 20.4.2004, ko so poslanci obravnavali točko - imenovanje novih ministrov. Tožeča stranka je to dejstvo navedla v tožbi, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo to okoliščino izpostavila kot oviro za objavo popravka in odgovora. Okoliščina, da je šlo za neposreden televizijski prenos, predstavlja torej nesporno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje tudi povzelo v razloge sodbe.

Po uvodni določbi 2. člena ZMed pa se za medije, na katere se nanaša oz. katere obravnava navedeni zakon in v zvezi s katerimi tudi določa pravico do popravka objavljenega obvestila in pravico odgovora na objavljeno informacijo ter ureja postopek v zvezi z uveljavljanjem navedenih pravic, štejejo časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti. Izpeljava te uvodne - razlagalne zakonske določbe je razvidna tudi iz določb 1. odstavka 26. člena ter

2. odstavka 42. člena ZMed, ki omogočata uveljavljanje pravice do popravka na objavljeno obvestilo oz. pravice do odgovora na objavljeno informacijo, in torej ne zgolj posneto obvestilo oz.

posneto informacijo. Med medije torej citirane zakonske določbe ne uvrščajo tistih programskih vsebin, ki niso uredniško oblikovane, torej tistih televizijskih emisij, na vsebino katerih odgovorno uredništvo nima nobenega vpliva in katere se oblikovno in vsebinsko uredniško ne posega ter nato objavlja, temveč so omejene zgolj na neposredno predvajanje dogajanja, kakršnega posnamejo kamera in zvočne naprave. Med takšne programske vsebine, ki jih navedeni zakon ne obravnava, pa vsekakor spada neposreden televizijski prenos dogodka, kakršna je bila tudi konkretna seja državnega zbora. Tožnik je torej v tožbi navedel dejstvo, ki ne omogoča takšne pravne posledice, kakršno uveljavlja v tožbenem zahtevku - to je sodno uveljavitev popravka oz. odgovora in je njegova tožba zato tudi nesklepčna. Okoliščina, da so bile trditve izrečene med neposrednim televizijskim prenosom, predstavlja v konkretnem primeru formalno oviro za uspešno uveljavitev zahtevanega sodnega varstva. Ker tožniku navedeni zakon ne omogoča uveljavljavitev tožbenih pravic, je njegov tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen iz nanizanih razlogov.

Ker je pritožbeno sodišče lahko potrdilo izpodbijano sodbo iz drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, se mu ni bilo potrebno ukvarjati z ostalimi pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo oz. izpodbijajo materialnopravne razloge, kakršne je navedlo sodišče prve stopnje. Uradni preizkus tudi ni pokazal na kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).