Jedro

Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da gre za spor med dvema tujima osebama, za rešitev katerega slovensko sodišče ni pristojno kljub privolitvi toženca. Tožnik ni slovenski državljan. Tožena stranka (katere delavec je bil tožnik) je tuja pravna oseba s sedežem v tujini, ki v Sloveniji nima svojega predstavništva ali zastopništva. Nesreča se je zgodila v tujini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije. Tožnik ni slovenski državljan, tožena stranka pa je pravna oseba s sedežem v tujini in v Sloveniji nima podružnice. Na podlagi 46. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82 in nasl.- ZUKZ) je slovensko sodišče pristojno, če ima tožena stranka v Republiki Sloveniji sedež oziroma prebivališče ali vsaj bivališče. Sporazum o pristojnosti slovenskega sodišča pa je mogoč le v primeru, da je vsaj ena stranka državljan Republike Slovenije ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopni sklep. Ob ugotovitvi, da tožnik ni slovenski državljan in da je tožena stranka tuja pravna oseba s sedežem v tujini in da se je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, opravljalo v tujini, je pravilna odločitev, da ni podana sodna pristojnost slovenskega sodišča. Nobeno od odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi lahko bilo pristojno slovensko sodišče, v času vložitve tožbe ni obstajalo (81. člen ZUKZ). Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z napotki pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu in upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča v sodbi (pravilno sklepu) opr. št. VIII Ips 13/2004 z dne 16.5.2004. Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo "iz vseh revizijskih razlogov po členu 370 ZPP", v obrazložitvi pa nato navaja le, da je pritožbeno sodišče pri odločanju "zmotno uporabilo materialno pravo". V obrazložitvi revizije predvsem ponavlja pritožbene navedbe o nestrinjanju z ugotovijo sodišča, da je tožena stranka tuja pravna oseba in ki kažejo na to, da je njen status vsaj dejansko, če že ne formalno, enak statusu domače pravne osebe. Zato obstajajo razlogi zaradi katerih je podana pristojnost slovenskega sodišča za meritorno odločanje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP se revizija lahko vloži tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Z izpodbijanim sklepom je bil postopek v tej sporni zadevi pravnomočno končan in ker ne gre za primer iz drugega odstavka 384. člena ZPP, je revizija dovoljena.

Kadar gre za razmerja z mednarodnim elementom, je treba ugotoviti bodisi pristojnost sodišča, ki naj sodi, bodisi pravo, ki naj se za obravnavanje tožbenega zahtevka uporabi. Zato mora sodišče ugotoviti okoliščine, ki so zanju pravno odločilne, saj brez njih bodisi ne more začeti postopka bodisi o zahtevku ne more meritorno odločiti.

Na mednarodno pristojnost pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (tretji odstavek 18. člena ZPP). Če ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo; razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila. Pomanjkanje Slovenske jurisdikcije je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in tudi revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka le na splošno zatrjuje (z navedbo, da revizijo vlaga "iz vseh revizijskih razlogov po členu 370 ZPP"), ne da bi jih izrecno navedla ali pa revizijo utemeljila tako, da bi bilo vsaj smiselno mogoče ugotoviti, katere kršitve ima v mislih. Ob taki vsebini revizije pa revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ne moglo ne smelo preizkušati.

Izpodbijani sklep je procesni (postopkovni) sklep, s katerim je sodišče pravnomočno ugotovilo, da ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje slovenskega sodišča o tožbenem zahtevku. Navedbe v reviziji, da je pritožbeno sodišče pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo, so zato neutemeljene, saj do uporabe materialnega prava sploh ni prišlo. Sodišče je pri odločitvi uporabilo določbe ZPP, ki je v celoti postopkovni predpis, in določbe ZUKZ, ki je v določbah o pristojnosti prav tako le postopkovni predpis. Sodišče ni ugotavljalo okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o tem, katero pravo bi bilo treba uporabiti, zato navedb v tej smeri ni mogoče upoštevati (na primer o okoliščinah, ki kažejo na povezanost zadeve s slovenskim pravom).

Tožnik tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava utemeljuje z navedbami o nestrinjanju z ugotovljenim dejanskim stanjem oziramo nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča o dejstvih, pomembnih za odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 372. člena ZPP pa lahko stranke (še) v reviziji navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Tožnik v reviziji ne navaja nobenih novih dejstev ali dokazov.

Za odločitev odločilno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje pa je naslednje. Do nesreče tožnika je prišlo dne 6.7.1992, tožbo pa je tožnik vložil 12.5.1994 zoper dve toženi stranki: G, Monrovia, in S., Portorož.

Zahtevek zoper drugotoženo stranko (S.) je bil pravnomočno zavrnjen s sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 514/94-42 z dne 2.10.2002. V tem delu se zoper sodbo, s katero je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko (G.), tožnik ni pritožil. Tako tožnik kot tožena stranka G. (ki je na prvi obravnavi 14.3.2001 zahtevek po temelju priznala) pa sta se pritožila zoper odločitev o višini dosojene odškodnine.

Ob obravnavi obeh pritožb zoper meritorno odločitev prvostopnega sodišča, je sodišče druge stopnje s sklepom opr. št. Pdp 549/2004-2 z dne 2.7.2004 izpodbijano sodbo razveljavilo zato, ker ni bilo ugotovljeno, ali so sploh izkazani pogoji za pristojnost slovenskega sodišča. Tožena stranka (G.) pristojnosti slovenskega sodišča ni izpodbijala, vložila pa je ugovor stvarne nepristojnosti (takratnega) Sodišča združenega dela in predlagala odstop zadeve stvarno pristojnemu rednemu sodišču v Kopru. Ne glede na ugovor stvarne nepristojnosti je pooblaščenec tožene stranke pristopil na prvi narok za glavno obravnavo, podal odgovor na tožbo in se spustil v obravnavanje.

Po določbi prvega odstavka 53. člena ZUKZ je bilo v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah - med drugimi tudi - 50. člena ZUKZ. Po določbi 50. člena ZUKZ je pristojnost slovenskega sodišča lahko odvisna od privolitve toženca tudi v odškodninskih sporih. Privolitev je lahko izrecna, ali pa se predpostavlja: če je toženec vložil odgovor na tožbo in pri tem ni izpodbijal pristojnosti (slovenskega sodišča) ali če se je spustil v obravnavanje. To pomeni, da bi bila tudi v tem sporu lahko podana pristojnost slovenskega sodišča, kljub temu, da toženec nima sedeža v Sloveniji, ker je v pristojnost slovenskega sodišča privolil. Tako tudi pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejetega na občni seji 17.10.1995 (Pravna mnenja VSS 1/95, stran 18), vendar z dostavkom, da je taka prorogacija pristojnosti možna v vseh primerih, ko je po ZUKZ možna izrecna prorogacija, torej v primerih, ko je možen sporazum o pristojnosti slovenskega sodišča (drugi odstavek 49. člena in 50. člen ZUKZ). Po določbi drugega odstavka 49. člena ZUKZ je bil sporazum o pristojnosti slovenskega sodišča dopusten le, če je bila vsaj ena stranka državljan Republike Slovenije ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Sedaj veljavna ureditev v Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/1999 - ZMZPP) ima glede tega izrecno določbo v prvem odstavku 53. člena.

Podlage za pristojnost slovenskega sodišča tudi ni možno najti v 55. členu ZUKZ že zato, ker lahko velja taka pristojnost le za spore iz obveznosti, ki so nastale v Sloveniji ali jih je treba tu izpolniti. Gre torej le za obveznosti, ki izvirajo iz poslovanja tuje pravne osebe na območju Republike Slovenije (tako sedaj izrecno 59. člen ZMZPP).

Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da gre za spor med dvema tujima osebama, za rešitev katerega slovensko sodišče ni pristojno kljub privolitvi toženca. Tožnik ni slovenski državljan. Tožena stranka (katere delavec je bil tožnik) je tuja pravna oseba s sedežem v tujini, ki v Sloveniji nima svojega predstavništva ali zastopništva. Nesreča se je zgodila v tujini (v pristanišču v Južni Koreji). Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da slovensko sodišče ni pristojno za odločitev v tem odškodninskem sporu iz razlogov, ki jih je navedlo tudi že Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. VIII Ips 13/2004 (enako tudi na primer sklepa opr. št. VIII Ips 275/2004 z dne 19.4.2005 in opr. št. VIII Ips 32/2004 z dne 12.10.2004).