Jedro

Četudi je pogodba sicer sklenjena za določen čas, vendar jo stranki izpolnjujeta tudi po poteku v pogodbi določenega časa, se šteje, da je molče podaljšana za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti znesek 1.863.938,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1994 do plačila in pravdne stroške. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da v roku 8 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 186.399,00 SIT. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala njeno spremembo in torej ugoditev tožbenemu zahtevku, oz. podrejeno, njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je izstop tožeče stranke iz sindikata avtomatično vplival na prenehanje obveznosti za plačevaje članarine, pri čemer pa sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za svoje stališče, da ta obveznost z omenjenim izstopom ni prenehala; protispisna bi bila ugotovitev, da obveznost članarine ni prenehala zato, ker so tožničini delavci s podpisom pristopnih izjav postali člani tožene stranke; irelevantno je, ali so tožničini delavci posebne pristopne izjave o tem članstvu podpisali ali ne, ker gre pri dogovoru z dne 11.2.1991 za dogovor dveh pravnih oseb (pravdnih strank) in članstvo delavcev ni njegov predmet. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožnik sicer prav, ko opozarja, da obveznost plačevanja sporne članarine toženi stranki ni temeljila na pristopnih izjavah, ki naj bi jih podpisali delavci tožeče stranke in na podlagi katerih naj bi postali člani tudi tožene stranke. Zato je tudi odveč razlogovanje sodišča prve stopnje v smeri, češ da naj bi obveznost delavcev za plačevanje članarine temeljila na tem članstvu. Dejansko je šlo za dogovor med pravdnima strankama, ki je bil sklenjen dne 11.2.1991, po katerem se je tožeča stranka zavezala toženi stranki plačevati - nakazovati 45 %-ni delež članarine (kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in s temi ugotovitvami soglaša tudi pritožnik). Da je bil temelj za to obveznost omenjeni dogovor (ne pa kaj drugega, npr. članstvo tožeče stranke v sindikatu), sta potrdili tudi priči T.R. in B.M., ki ju je citiralo tudi sodišče prve stopnje, tako da ne vzdrži pritožbena trditev, češ da izpodbijana sodba nima razlogov o tem. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka na podlagi navedenega dogovora dne 11.2.1991 sprejela sklep, s katerim je računovodstvu družbe C. naložila plačevanje članarine toženi stranki in ta sklep je bil preklican šele 23.5.1994. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v predmetni zadevi citiralo tudi prvotni dogovor med pravdnima strankama z dne 19.6.1990, pri katerem gre očitno za predhodnika kasnejšega dogovora z dne 11.2.1991. In že v prvotnem dogovoru je bilo izrecno navedeno, da tožeča stranka pristopa k toženi stranki kot kolektivni član, pri čemer je bil določen delež članarine, ki ga prejema tožena stranka. Ta dogovor je bil sklenjen za eno leto z možnostjo vsakoletnega obnavljanja. Vsebinsko nadaljevanje (v razširjeni obliki) prvotnega dogovora predstavlja torej dogovor z dne 11.2.1991, ki je bil res sklenjen le do 31.12.1991, vendar je bilo to razmerje očitno molče podaljšano za nedoločen čas (357. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih=ZOR), saj je tožeča stranka tudi po navedenem datumu in vse do aprila 1994 plačevala članarino. Zato ni utemeljena trditev tožeče stranke, da je izvršila plačilo članarine v času od 1.1.1993 do aprila 1994 brez pravnega temelja in torej tudi ni utemeljen njen zahtevek iz tega naslova, ki ga je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo. Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.