Jedro

Tožnica bi imela pravico sklicevati se na cenitev gradbene vrednosti stanovanja (4. odst. 121.čl. stanovanjskega zakona), vendar samo pred sklenitvijo pogodbe. Tožnica pa je podpisala pogodbo potem, ko je že vedela za drugačno cenitev. S sklenitvijo pogodbe je realizirala svojo pravico iz 117.čl. stanovanjskega zakona in s tem izgubila možnost zahtevati sklenitev druge pogodbe pod drugačnimi prodajnimi pogoji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka prodati tožnici stanovanje P. za kupnino 773.916,00 Sit pod pogoji, ki jih za privatizacijo določa stanovanjski zakon. Ugotovilo je namreč, da sta pravdni stranki že dne 16.7.1993 sklenili prodajno pogodbo za isto stanovanje, vendar za višjo kupnino. Tožnica je pogodbo podpisala, čeprav je vedela za drugačno cenitev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po 117.čl. stanovanjskega zakona. Tožnica pa te pogodbe sploh ni izpodbijala.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je pogodbo podpisala samo zato, da je s tem potrdila, da vztraja pri odkupu stanovanja. Sklicuje se na 63.čl. zakona o obligacijskih razmerjih in trdi, da pogodba sploh ni nastala, saj je tožnica dne 20.5.1993 ni podpisala.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadalnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka je bila dolžna na tožničino zahtevo z njo skleniti prodajno pogodbo za stanovanje P. pod pogoji, ki jih za privatizacijo določa stanovanjski zakon (117.čl. stanovanjskega zakona). Tožena stranka je na tožničino zahtevo pogodbo pripravila in tožnica jo je po ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje in po lastni navedbi dne 16.7.1993 podpisala. S tem je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po 117.čl. stanovanjskega zakona in tožnica nima pravnega naslova, da bi lahko zahtevala ponovno sklenitev pogodbe pod drugačnimi pogoji. Tožnica sploh ne izpodbija pogodbe, ki jo je podpisala. V reviziji se sicer sklicuje na 63.čl. zakona o obligacijskih razmerjih in zatrjuje, da pogodba ni nastala, toda ta trditev je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe in je zato revizijsko sodišče ne more upoštevati (3. odst. 385.čl. ZPP) Tožnica bi imela pravico sklicevati se na cenitev gradbene vrednosti stanovanja (4. odst. 121.čl. stanovanjskega zakona), vendar samo pred sklenitvijo pogodbe. Tožnica pa je podpisala pogodbo potem, ko je že vedela za drugačno cenitev. S sklenitvijo pogodbe je realizirala svojo pravico iz 117.čl. stanovanjskega zakona in s tem izgubila možnost zahtevati sklenitev druge pogodbe pod drugačnimi prodajnimi pogoji.

Glede na navedeno je izpodbijana sodba pravilna. Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).