Jedro

Okoliščina, da je tožeča stranka uveljavljala od tožene uporabnino v višini izstavljenih računov za najemnino, za toženo stranko v postopku pred sodiščem na prvi stopnji očitno ni bila sporna, saj tako opredeljenemu zahtevku z ničemer ni konkretno ugovarjala. Njenih ugovorov, s katerimi je izpodbijala le zahtevek tožeče stranke po temelju, pač ni mogoče šteti kot konkretno prerekanje zahtevka tudi po višini.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi v izpodbijanih delih (2. in 3. točka izreka sodbe) sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu z dne 08.10.2001 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka za glavnico v višini 943.755,73 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v izreku sodbe določenih posamičnih zneskov do plačila in za stroške izvršilnega postopka v višini 32.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.10.2001 dalje; 2.) ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo v plačilo znesek 678.756,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od, v izreku sodbe navedenih posamičnih glavnic do plačila; za znesek 264.979,49 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo; pod točko 3 pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 22.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 08.10.2001 dalje do plačila ter nadaljnje pravdne stroške v višini 66.563,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.04.2006 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je, glede odločitve pod točko 2 in 3 izreka sodbe, po svoji pooblaščenki pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev oziroma podrejeno spremembo z zavrnitvijo tudi podrednega tožbenega zahtevka. Navaja, da sodba v izpodbijanem delu temelji na pomanjkljivo in napačno ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče pa je tudi kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvenstveno meni, da tožeča stranka ni upravičena do uporabnine, tega namreč v postopku ni uspela dokazati. Tudi toženčeva korist ne ustreza najemnini, kot je napačno zaključilo sodišče v pobijani sodbi. Za zaključek, da naj bi bila uporabnina enaka višini najemnine sodišče nima podlage v listinah niti v drugih izvedenih dokazih. Tudi trditev sodišča, da tožena stranka ni nikoli izpodbijala višine tožbenega zahtevka, ne drži. Višino oziroma izdane račune je tožena stranka „pobijala“ tudi tedaj, ko jih je prejemala, le da je to opravila ustno in v pisarni tožeče stranke, ne pa s pisno zavrnitvijo računa, sicer pa višino in temelj pobija od prvega dne postopka na sodišču. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zgolj pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti drugih takih kršitev določb pravdnega postopka, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Da je tožena stranka v obravnavanem primeru uporabljala poslovni prostor tožeče stranke, med strankama ni bilo nikoli sporno. Sporno pa je bilo vprašanje, ali je tožeča stranka toženi dovolila brezplačni najem poslovnega prostora. Ugotovitev sodišča prve stopnje je, da tožena stranka, na kateri je bilo res dokazno breme, svoje trditve o brezplačnem dogovoru uporabe poslovnega prostora s tožečo stranko ni dokazala. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je podprta s prepričljivimi in tehtnimi argumenti, ki jih tudi s pritožbenimi izvajanji ni mogoče izpodbiti. Ob dejstvu, da je dogovor o brezplačni uporabi poslovnega prostora izrecno zanikal bivši zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki se je s tožencem neposredno dogovarjal o tej zadevi, na to, da je bila med strankama dogovorjena določena uporabnina, kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka nekaj računov, ki jih je tožeča stranka iz tega naslova izdala, tudi poravnala. Zato s temi pritožbenimi izvajanji tožena stranka ne more biti uspešna. Okoliščina, da je tožeča stranka uveljavljala od tožene uporabnino v višini izstavljenih računov za najemnino, za toženo stranko v postopku pred sodiščem na prvi stopnji očitno ni bila sporna, saj tako opredeljenemu zahtevku z ničemer ni konkretno ugovarjala. Njenih ugovorov, s katerimi je izpodbijala le zahtevek tožeče stranke po temelju, pač ni mogoče šteti kot konkretno prerekanje zahtevka tudi po višini. To pa pomeni, da dejansko predstavljajo pritožbene navedbe, kolikor izpodbijajo višino uporabnine, pravno neupoštevne novote, za katere tožena stranka niti ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti pred sodiščem prve stopnje (1.odst. 337.čl. ZPP). Zato tudi teh trditev pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.