Jedro

Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da imajo države podpisnice Evropske konvencije za človekove pravice, med katere sodi tudi Ukrajina, odgovornost, da izročitev posameznika zavrnejo, kadar so izkazani znatni temelji (substantional grounds), na podlagi katerih je mogoče verjeti, da bo zahtevana oseba, v kolikor se jo izroči, soočena z realnim tveganjem, da bo podvržena ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP. Tudi iz sodne prakse slovenskih sodišč izhaja, da izkazan obstoj zadostne stopnje verjetnosti kršitev človekovih pravic pomeni razlog za zavrnitev izročitve, če bi sodišče ugotovilo obstoj te nevarnosti, skladno z obstoječo sodno prakso in standardi. Po sodni praksi ESČP je primarno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti, da bi bila zahtevana oseba v državi prosilki izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja ter dejanskim kršitvam človekovih pravic, na strani osebe, ki se izroča. Če so takšni dokazi izkazani, pa je na strani države, da odvrne vsakršne dvome v zvezi s tem.

V skladu z veljavno sodno prakso tujčev ugovor v zvezi z zatrjevanimi kršitvami 3. člena EKČP in 18. člena Ustave Republike Slovenije ni očitno neutemeljen, če število predloženih dokazov, njihova različna narava (poročila, članki, sodbe sodišč, zapisi), raznolikost virov, način vsebine podajanja dejstev, ki naj bi jih dokazi potrjevali, to utemeljujejo oziroma da posledice, ki jih tujec zatrjuje, niso tako nemogoče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi določil Evropske konvencije o izročitvi z dne 13. 12. 1957 s protokoli ter v zvezi s 528. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), sklenil, da so pogoji za izročitev obdolženega A. A. (osebni podatki so navedeni v izreku izpodbijanega sklepa) zaradi izvedbe kazenskega postopka zaradi storitve korupcijskega kaznivega dejanja, predvidenega v tretjem odstavku člena 27. in drugem odstavku 364. člena Kazenskega zakonika Ukrajine, državi Ukrajini izpolnjeni.

2.Pritožnik po svojih zagovornikih v pritožbi zoper navedeni sklep zatrjuje pritožbene razloge po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter kršitve človekovih pravic iz 17., 18., 22., 25. in 41. člena Ustave Republike Slovenije ter 2., 3., 6., 9. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da prošnjo države prosilke zavrne ter pritožnika izpusti na prostost oziroma podredno, da njegovi pritožbi ugodi in v celoti razveljavi sklep sodišča prve stopnje ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Iz spisovnega gradiva in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila pritožniku s strani policije dne 16. 1. 2025 ob 10:10 uri odvzeta prostost v ... na podlagi mednarodne tiralice Ukrajine št. ... z dne 10. 2. 2021. Mednarodna tiralica je bila izdana na podlagi naloga za prijetje oziroma sodne odločbe z enakim učinkom št. 991/606/19 z dne 9. 12. 2019 - sklepa o odreditvi pripora, ki ga je izdalo Vrhovno pritožbeno sodišče Vrhovnega protikorupcijskega sodišča Ukrajine zaradi kaznivega dejanja zlorabe pooblastil ali položaja s strani uradne osebe iz koristoljubja ali druge osebne koristi ali koristi tretjih oseb, če je pravnim osebam povzročila večjo škodo ali kakršnokoli drugo hudo posledico po 3. točki 27. člena in drugem odstavku 364. člena Kazenskega zakonika Ukrajine. Po zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom je bil zoper pritožnika odrejen ekstradicijski pripor, katerega zakonitost je presojalo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo XI Ips 3589/2025 z dne 16. 4. 2025, s katero je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

5.Ministrstvo za pravosodje Ukrajine je, poleg uradne prošnje za izročitev tujca z dne 10. 2. 2025, (prejeta po mailu 11. 2. 2025, nato prejeta dne 6. 3. 2025 preko Ministrstva za pravosodje RS po pošti), posredovalo vso zahtevano dokumentacijo, ki je potrebna za odločanje o dopustnosti izročitve tujca državi državi Ukrajini. Preiskovalni sodnik je v mnenju z dne 20. 5. 2025 obrazložil, da so podani pogoji za izročitev tujca državi Ukrajini. Mnenje preiskovalnega sodnika, skupaj z dodatno prispelo dokumentacijo z dne 28. 4. 2025 in dne 19. 5. 2025 je bilo posredovano zagovornikom in Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju. Na mnenje preiskovalnega sodnika je obramba podala odgovor, v katerem je smiselno enako kot v pritožbi, obširno zatrjevala, da pogoji za izročitev tujca niso podani. Svoja stališča v odgovoru je podkrepila s predložitvijo obširne dokumentacije, ki obsega številna poročila različnih nevladnih organizacij, poročila varuha človekovih pravic Ukrajine, številne članke glede vojnih razmer v Ukrajini. Izvenobravnavni senat je, po proučitvi spisovnega gradiva in mnenja preiskovalnega sodnika z dne 20. 5. 2025, sklenil, da so izpolnjeni vsi pogoji za izročitev tujca državi Ukrajini.

6.Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je pri svoji odločitvi oprlo na nezakonite dokaze. Nezakonitost dokazov pritožnik vidi v tem, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji in odločitvi upoštevalo tudi dokaze, ki so bili s strani države prosilke sodišču prve stopnje posredovani 17. 6. 2025. S temi dokazi, ki obsegajo več kot 70 strani, prvostopenjsko sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa obrambe ni seznanilo in mu tudi ni dalo možnosti, da bi se s temi dokazi seznanil.

7.V kolikor bi bile te trditve obrambe točne, bi bila vsekakor podana kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS, saj mora biti načelo kontradiktornosti zagotovljeno ves čas postopka. Vendar pa je iz spisovnega gradiva razvidno, da ta trditev pritožnika ne drži. Sodišče prve stopnje je najprej dne 11. 2. 2025 po mailu preko Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije prejelo naslednjo dokumentacijo: -) prošnjo za izročitev z dne 24. 1. 2025, -) določbe členov zakona Ukrajine o kazenski odgovornosti, -) informacije o poteku rokov za kazensko odgovornost, -) potrditev o informacijah, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja s strani zahtevane osebe, -) določbe procesne zakonodaje Ukrajine o izbiri ukrepa preprečitve, -) sklep senata Apelacijskega oddelka višjega sodišča za boj proti korupciji z dne 9. 12. 2019 o odreditvi pripora ter -) obvestilo Državne migracijske službe Ukrajine o zagotovitvi informacij. Dokumentacija je bila nemudoma vročena tujcu in zagovorniku. Dne 6. 3. 2025 je sodišče prve stopnje to isto dokumentacijo prejelo s strani Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije tudi po pošti (listna številka 297). Dne 19. 3. 2025 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju na pristojni organ Republike Ukrajine naslovil prošnjo za pridobitev dodatne dokumentacije ter hkrati določil tudi rok, v katerem mora država prosilka naši državi oziroma sodišču to dokumentacijo posredovati (listna številka 345 do 346). Dne 28. 4. 2025 je bila sodišču prve stopnje preko Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije po mailu posredovana še naslednja dokumentacija: -) zagotavljanje dodatnih informacij v zvezi izročitve tujca, -) službena opomba z dne 4. 4. 2025, -) odločba Visokega protikorupcijskega sodišča z dne 18. 2. 2021 in -) odločba z imenom Ukrajine z dne 7. 10. 2020. Na enak način, torej preko maila, pa je bila dne 19. 5. 2025 sodišču posredovana še dodatna dokumentacija, in sicer -) izvleček iz zakonodaje Ukrajine, -) dopis Višjega protikorupcijskega sodišča z dne 9. 5. 2025 o zagotovilih in jamstvih, -) kopija osebne izkaznice zahtevane osebe ter več fotografij zahtevane osebe. Vsa dodatno posredovana dokumentacija pristojnih organov Ukrajine je bila po odredbi preiskovalnega sodnika, skupaj z njegovim mnenjem z dne 20. 5. 2025 vročena tujcu in njegovemu zagovorniku (listna številka 473 spisa). Vsa dodatna dokumentacija, katero je sodišče sprva preko maila prejelo s strani Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije dne 28. 4. 2025 in nadalje še 19. 5. 2025, pa je bila prvostopenjskemu sodišču poslana tudi po pošti in jo je sodišče prejelo dne 17. 6. 2025. Ker je bila ta celotna dokumentacija predhodno že vročena tujcu in njegovemu zagovorniku, je razumljivo, da je sodišče prve stopnje ni ponovno vročalo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil pritožnik z delno dopolnitvijo prošnje seznanjen šele 5. 8. 2025, ko je samoiniciativno iz previdnosti vpogledal v spis. Kot je razvidno iz listne številke 1.204, je zagovornik dne 1. 8. 2025 vpogledal v kazenski spis in zaprosil za kopijo listin, ki jih je sodišče prejelo po pošti s strani Ministrstva za pravosodje dne 17. 6. 2025, vendar pa se je po proučitvi teh listin lahko prepričal, da gre za dokumentacijo, katero je v celoti prejel že pred izdajo izpodbijanega sklepa. To nenazadnje izhaja tudi iz njegovega odgovora na mnenje preiskovalnega sodnika, katerega je sodišče prejelo dne 2. 6. 2025 in v katerem se je do vsebine navedenih listin opredeljeval in jim tudi nasprotoval. Pritožbene trditve, da pritožniku ni bilo omogočeno, da bi se seznanil z vsebino delno dopolnjene dokumentacije, posredovane s strani države prosilke, so tako neutemeljene in protispisne, zatrjevane kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP pa niso podane.

8.Zakon o kazenskem postopku v 521. členu določa, da se v postopku za izročitev obdolžencev in obsojencev uporabljajo določbe tega zakona, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu prošnjo države Ukrajine za izročitev obdolženca njihovi državi, glede ugotavljanja pogojev za izročitev, ob upoštevanju 521. člena ZKP, primarno obravnavalo po Evropski konvenciji o izročitvi z dne 13. 12. 1957, Dodatnem protokolu k Evropski konvenciji o izročitvi z dne 15. 10. 1975 in Drugem dodatnem protokolu h konvenciji o izročitvi z dne 17. 3. 1998 (v nadaljevanju EKI), subsidiarno, torej če mednarodna pogodba ne določa drugače, pa ob uporabi določil ZKP. Po presoji celotnega spisovnega gradiva je senat sodišča prve stopnje sledil presoji preiskovalnega sodnika, da so izpolnjeni pogoji za izročitev v skladu z določbami EKI in določbami 522. člena ZKP. Ob tem je senat poudaril, da sta navedeno konvencijo ratificirali tako zaprošena pogodbenica, Republika Slovenija, kot tudi prosilka, država Ukrajina, pri čemer med državama ni bil sklenjen noben poseben dvostranski sporazum, ki bi dodatno urejal vprašanja izročitve zahtevane osebe. Sodišče prve stopnje je pogoje, pod katerimi se lahko v konkretnem primeru dovoli izročitev tujca v skladu z Evropsko konvencijo o izročitvi, argumentirano pojasnilo v točkah 7 in 8 obrazložitve, presojo pogojev izročitve po prvem odstavku 522. člena ZKP pa je obširno obrazložilo v točki 9 obrazložitve.

9.Po presoji vseh, v citirani konvenciji in v prvem odstavku 522. člena ZKP, predpisanih pogojev za izročitev, je sodišče prve stopnje sklenilo, da so pogoji za izročitev tujca zaradi izvedbe kazenskega postopka državi Ukrajini izpolnjeni.

10.Pritožnik v pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega suma, da je tujec storil kaznivo dejanje, zaradi katerega se zahteva njegova izročitev Ukrajini. V pritožbi zatrjuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo razlogov, na podlagi katerih je sklepalo na obstoj utemeljenega suma, da je pritožnik storil očitano mu kaznivo dejanje po tretjem odstavku 27. člena in drugem odstavku 364. člena Kazenskega zakona Ukrajine. Prav tako se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do obsežnih navedb pritožnika v odgovoru z dne 30. 5. 2025 o tem, da obtožnica očitno ne vsebuje potrebnih dokazov, ki kažejo na obstoj utemeljenega suma, in da bi morala država prosilka te dokaze predložiti v izročitvenem postopku. Zato je sodišče prve stopnje, po stališču pritožnika, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršilo je pritožnikovo pravico do obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave ter poštenega postopka iz 6. člena EKČP, nadalje pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave oziroma učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Prav tako pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je v zvezi z obstojem utemeljenega suma zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

11.Pritožbeni očitki glede podanosti utemeljenega suma kot enega izmed pogojev za izročitev (13. točka prvega odstavka 522. člena ZKP) niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je podanost tega pogoja pravilno in v zadostni meri obrazložilo na straneh 18 in 19 izpodbijanega sklepa. V obrazložitvi je najprej povzelo vse dokumente, ki jih je sodišču prve stopnje posredovala država prosilka in iz katerih izhaja utemeljen sum, da je tujec storil kaznivo dejanje, zaradi katerega se zahteva njegova izročitev Ukrajini. Pojasnilo je, da na podlagi predložene in dopolnjene dokumentacije, zlasti pa iz opisa dejanskega stanja iz prošnje za izročitev izhaja, da so podani zadostni in konkretizirani dokazi, ki utemeljujejo sum, da je zahtevana oseba storila kaznivo dejanje, za katerega se zahteva izročitev. Opredelilo se je do nasprotnih stališč obrambe, navedenih v odgovoru na mnenje preiskovalnega sodnika ter ob tem, sklicujoč se na komentar Zakona o kazenskem postopku, poudarilo, da se v postopku izročitve sodišče ob presoji utemeljenega suma ne spušča v presojo in oceno dokazov, ki so bili pridobljeni v tujem postopku, temveč se obstoj utemeljenega suma presoja na podlagi priložene dokumentacije, v konkretnem primeru predvsem obtožbe in sklepa o priporu.

12.Glede preverjanja obstoja utemeljenega suma v okviru izročitvenih postopkov se je izoblikovala bogata sodna praksa, iz katere je mogoče sklepati, da se sodišče ob presoji utemeljenega suma ne loteva presoje in ocene dokazov, ki so bili pridobljeni v tujem postopku, kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ampak obstoj utemeljenega suma presodi na podlagi priložene dokumentacije (obtožbe, sklepa o priporu, zahteve za preiskavo in podobno). Sodišče torej presodi ali iz listin sodnega organa tuje države, ki je podlaga prošnji tuje države za izročitev in iz dokaznega gradiva, zbranega v ekstradicijskem postopku, izhaja dovolj dokazov za utemeljenost suma.

Če se zahteva izročitev tujca zaradi vodenja kazenskega postopka, domače sodišče presoja utemeljenost suma na podlagi odločb tuje države, ki so priložene prošnji za izročitev ter dokazov, na katere se sklicujejo te odločbe, ki pa jih tuja država ni dolžna priložiti svoji prošnji za izročitev. Tudi te odločbe oziroma dokaze, na katere se sklicuje odločba tuje države, presoja domače sodišče po načelu proste presoje dokazov, ne da bi bilo pri tem vezano na ugotovitve tujega organa glede utemeljenosti suma.

V postopku za izročitev sodišče ne more ocenjevati verodostojnosti dokazov. Le v primeru, da bi bili obremenilni dokazi v primerjavi z razbremenilnimi res tako neprepričljivi, da bi bilo že na prvi pogled jasno, da ni podan utemeljen sum, bi lahko sodišče zavrnilo prošnjo za izročitev. Postopek izročitve namreč ni namenjen ugotavljanju krivde ali nedolžnosti posameznika glede kaznivega dejanja niti zbiranju dokazov za vložitev obtožbe, temveč zgolj ugotavljanju pogojev za izročitev. Presoja dokazne moči posameznih dokazov je praviloma pridržana razpravljajočemu sodišču, saj načelo neposredne ocene dokazov zahteva, da se dokazi izvajajo na glavni obravnavi, zato ima izročena oseba možnost izpodbijati verodostojnost posameznih dokazov v kazenskem postopku, ki bo tekel pred sodiščem države prosilke.

13.Glede na navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru podan pogoj za izročitev po 13. točki prvega odstavka 522. člena ZKP, kar je sodišče prve stopnje v zadostni meri prepričljivo obrazložilo v izpodbijanem sklepu. Vsi pritožbeni očitki v zvezi s tem so zato neutemeljeni.

14.Pritožnik nadalje v pritožbi zatrjuje, da ni izpolnjen pogoj za izročitev iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, ker obstaja verjetnost, da bi bila zahtevana oseba v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se pri svoji odločitvi ni opredelilo do trditev obrambe v zvezi s tem pogojem, navedenih v odgovoru na mnenje preiskovalnega sodnika z dne 30. 5. 2025 ter zlasti do številnih dokazov, ki jih je obramba priložila odgovoru na mnenje in s katerimi je dokazovala nasprotno, kot izhaja iz zagotovil pristojnih organov države prosilke glede tega pogoja. Ker se do številnih dokazov, ki jih je predložila obramba pred izdajo izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje ni opredelilo, je posledično tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede pogoja za izročitev iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP.

15.Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da imajo države podpisnice Evropske konvencije za človekove pravice, med katere sodi tudi Ukrajina, odgovornost, da izročitev posameznika zavrnejo, kadar so izkazani znatni temelji (substantional grounds), na podlagi katerih je mogoče verjeti, da bo zahtevana oseba, v kolikor se jo izroči, soočena z realnim tveganjem, da bo podvržena ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP.

Tudi iz sodne prakse slovenskih sodišč izhaja, da izkazan obstoj zadostne stopnje verjetnosti kršitev človekovih pravic pomeni razlog za zavrnitev izročitve, če bi sodišče ugotovilo obstoj te nevarnosti, skladno z obstoječo sodno prakso in standardi.

Po sodni praksi ESČP je primarno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti, da bi bila zahtevana oseba v državi prosilki izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja ter dejanskim kršitvam človekovih pravic, na strani osebe, ki se izroča. Če so takšni dokazi izkazani, pa je na strani države, da odvrne vsakršne dvome v zvezi s tem. Stranka, na kateri je primarno breme izkazovanja določenih dejstev (torej oseba, ki se izroča), mora namreč svojemu dokaznemu bremenu zadostiti na način, da predloži utemeljena dejstva, ki v zadostni meri izkazujejo (veliko) verjetnost, da bi bila v primeru izročitve podvržena realnemu tveganju, da bo mučena ali da bodo z njo nečloveško ravnali. V skladu z veljavno sodno prakso tujčev ugovor v zvezi z zatrjevanimi kršitvami 3. člena EKČP in 18. člena Ustave Republike Slovenije ni očitno neutemeljen, če število predloženih dokazov, njihova različna narava (poročila, članki, sodbe sodišč, zapisi), raznolikost virov, način vsebine podajanja dejstev, ki naj bi jih dokazi potrjevali, to utemeljujejo oziroma da posledice, ki jih tujec zatrjuje, niso tako nemogoče.

Iz listin sodnega spisa je razvidno, da je obramba svojemu odgovoru na mnenje preiskovalnega sodnika z dne 30. 5. 2025 predložila več poročil varuha za človekove pravice, iz katerih izhajajo številne pomanjkljivosti, tako v Centru za pridržanje Črnivci, kamor bi bil tujec v primeru izročitve Ukrajini nameščen, kakor tudi v zaporih, v katerih naj bi po zagotovilu Ministrstva za pravosodje Ukrajine v primeru izročitve ter v primeru obsodbe na zaporno kazen, le-to prestajal. Nadalje je obramba predložila številne članke, iz katerih med drugim izhaja, da so bili ruski zračni napadi izvedeni tudi nad zahodnim delom ozemlja Ukrajine, na območju, na katerem se nahajajo zapori, kamor naj bi bil v primeru izročitve tujec nameščen. Iz predloženih člankov, številnih poročil varuha za človekove pravice (za leta 2023, 2024 in 2025), številnih poročil nevladnih organizacij, kot na primer nevladne organizacije Skupina za človekove pravice iz Harkova (KhPG) z naslovom "Poročilo o rezultatih nadzornega obiska pripornega centra v Črnivcih" iz aprila 2025, poročil navedene nevladne organizacije glede obiskov v zaporih, kjer bi lahko tujec v primeru izročitve predvidoma prestajal zaporno kazen, poročil ameriškega State Departmenta glede človekovih pravic v Ukrajini za leto 2023, poročil Amnesty International iz aprila 2025 ter predložene sodne prakse sodišč Evropskih držav v zvezi z izročanjem ukrajinskih državljanov Ukrajini, je pritožnik izkazal verjetnost, da posledice, ki jih zatrjuje in katerim bi bil lahko izpostavljen v primeru izročitve, niso tako nemogoče, kakor tudi, da bi bil lahko, kljub drugačnim zagotovilom Ministrstva za pravosodje Ukrajine ter Višjega protikorupcijskega sodišča Ukrajine, v primeru izročitve soočen z zatrjevanimi kršitvami 3. člena EKČP. Skladno z 2. členom EKČP je država dolžna varovati temeljno pravico do življenja, skladno s 3. členom EKČP pa država zahtevane osebe ne sme izročiti v drugo državo, če obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da bo oseba izpostavljena tveganju mučenja ali nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja v tej državi.

Sodišče prve stopnje je sicer s stališča obrambe, navedena v odgovoru na mnenje preiskovalnega sodnika, korektno povzelo v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa, vendar se do številnih predloženih dokazov, s katerimi pritožnik dokazuje obstoj bistveno drugačnih razmer v državi Ukrajini in v konkretnih zaporih, kamor naj bi bil v primeru izročitve, nameščen, vsebinsko ni opredelilo. Pri presoji pogojev iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP je sodišče prve stopnje v celoti sledilo zagotovilom pristojnih pravosodnih organov Ukrajine, da zahtevana oseba v primeru izročitve ne bo izpostavljena nečloveškemu ravnanju ter da ne bodo kršene njene temeljne človekove pravice. Čeprav iz dokumentacije, ki jo je sodišču posredovala država prosilka, izhajajo podrobni podatki in zagotovila, da bodo tujcu v primeru izročitve Ukrajini zagotovljene vse temeljne človekove pravice, pa vsebina dokazov, ki jih je predložila obramba, vsaj na prvi pogled, izkazuje drugačne razmere v državi prosilki, kot to izhaja iz sicer podrobnih podatkov in zagotovil njenih pristojnih pravosodnih organov. Tako iz Poročila nevladne organizacije KhPG iz aprila 2025 izhaja, da je bil na območju preiskovalnega zapora Černivci izveden zračni napad Ruske federacije, v času katerega pripornikom in zapornikom ni bilo zagotovljeno, da se zatečejo v zaklonišče. Enako izhaja tudi iz Poročil Varuha človekovih pravic Ukrajine iz marca in oktobra 2024. Iz poročil, ki jih je predložila obramba, izhajajo številne pomanjkljivosti glede razmer v zaporih, kamor naj bi bil pritožnik v primeru izročitve nameščen.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da se mora sodišče, skladno z ustaljeno sodno prakso, do navedb strank v postopku in z njihove strani predloženih dokazov, opredeliti na način, da pojasni razloge, zakaj navedbam in dokazom stranke ni sledilo. To pomeni, da jih mora vsebinsko vrednotiti in argumentirano zavrniti. Ker se je sodišče prve stopnje v postopku izročitve opredelilo zgolj do navedb države prosilke, ne pa tudi do navedb in dokazov obrambe glede vojnega stanja v državi prosilki in glede razmer v ustanovah za prestajanje kazni, kamor naj bi bil tujec v primeru izročitve, po zagotovilih države prosilke, nameščen, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb iz kazenske kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče zato ocenjuje, da so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi s tem dejansko vsebinsko pomanjkljivo ocenjeni, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

Sodišče prve stopnje se bo moralo pri ponovnem odločanju vsebinsko opredeliti do trditev obrambe v zvezi z razmerami v pripornem in zapornih zavodih, kamor naj bi bil tujec, v primeru izročitve Ukrajini, po zagotovilih njenih pravosodnih organov, nameščen. Pri tem se bo moralo vsebinsko opredeliti zlasti do poročil varuha, iz katerih izhajajo aktualne razmere v teh zaporih, kakor tudi poročil nevladnih organizacij (konkretno KhPG), katerih poročila je predložila obramba tekom postopka. Za obstoj konkretne nevarnosti nečloveškega ravnanja v državi prosilki sicer ne zadošča le navajanje okoliščin, da v proseči državi obstajajo slabe razmere v zaporih, temveč morajo obstajati tudi verjetni dokazi, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bo ravno oseba, ki se izroča, izpostavljena dejanski nevarnosti mučenja, nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja. ESČP je v svoji sodni praksi zavzelo stališče, da slab položaj v državi prosilki glede spoštovanja človekovih pravic sam po sebi še ne more biti razlog za zavrnitev izročitve.

Kljub temu pa bo moralo sodišče prve stopnje obstoj pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP presojati tudi v luči vojnih razmer v državi, ko kljub zagotovilom države prosilke, da bo tujec v primeru izročitve nameščen v zaporu, ki se ne nahaja na območju vojnih spopadov, iz predloženih člankov s strani obrambe izhaja, da so bili zračni napadi ruske vojske tudi na tem območju in da sta v posledici le-teh umrla dva človeka. Nadalje, da kljub zagotovilom države prosilke, da sta v zaporu Črnivci zagotovljena pripornikom dva zaklonišča, iz poročil varuha izhaja, da pripornikom v primerih alarma za zračni napad ni bila zagotovljena premestitev v zaklonišča, temveč so morali v svojih celicah celo stati, kakor da so bile s strani varuha in nevladnih organizacij, ki so opravili pregled zaporov, ugotovljene številne kršitve. Pri ponovnem odločanju se bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko opredeliti do dokaznega gradiva, ki ga je predložila obramba v podkrepitev svojih trditev glede verjetnosti kršitve temeljnih človekovih pravic v primeru izročitve tujca državi Ukrajini ter nato v luči zagotovil, ki jih je podala država prosilka s strani pravosodnih organov na eni strani (kar daje tem zagotovilom sicer pomembno težo) in dokazov, ki jih je predložila obramba, ponovno presoditi, ali obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma da bi se jo na tak način kaznovalo. V primeru, če bi po presoji sodišča prve stopnje takšna verjetnost obstajala, pogoj iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP seveda ne bi bil izpolnjen. V nasprotnem primeru, v kolikor bo sodišče prve stopnje presodilo, da takšna nevarnost, glede na zagotovila države prosilke ne obstaja, pa bo moralo trditve obrambe o nasprotnem argumentirano zavrniti in na ta način odpraviti procesne kršitve. Pri tem bo moralo izhajati tudi iz pritožbenih navedb, do utemeljenosti katerih se pritožbeno sodišče, glede na ugotovljene procesne kršitve, ni moglo opredeliti.

20.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

-------------------------------

1Sklep VSL I Kp 41186/2017 z dne 6. 9. 2018.

2Sklep US RS Up - 83/98 z dne 15. 6. 1998.

3Sodbi VS RS XI I Ips 47551/2016 z dne 13. 2. 2017 in XI I Ips 44529/2021 z dne 11. 11. 2021.

4Sklep US RS Up 83/98 z dne 15. 6. 1998, komentar Zakona o kazenskem postopku, stran 604 do 605.

5Sodba ESČP S0ering proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 7. 1989, odst. 88 do 91.

6Sklep VSL I Kp 42229/2019 z dne 10. 2. 2020.

7Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 647 do 648.

8Sodba ESČP Elmuratov proti Rusiji z dne 3. 3. 2011.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 522, 522/1

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 2, 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.