Jedro

Tožnikovih razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, in niti ne z razlogi resne škode. Tožnik namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z iskanjem boljšega življenja in ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca z osebnim imenom A. A., roj. ... v kraju Casablanca, državljana Kraljevine Maroko, zavrne kot očitno neutemeljena. V izreku odločbe je še odločeno, da z dnem izvršljivosti 1 točke izreka postane bivanje osebe iz 1 točke izreka v Republiki Sloveniji nezakonito. Osebi iz 1 točke izreka se določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1 točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 3. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo odstrani v izvorno državo Kraljevino Maroko. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14 junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 23. 2. 2026 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec je predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, in sicer dne 19. 6. 2025. Kot razlog za iskanje mednarodne zaščite je navedel finančno in socialno situacijo. Prosilec je dne 23. 8. 2025 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani. V roku treh dni od datuma zapustitve se v azilni dom ni vrnil, niti ni ničesar sporočil, zato je pristojni organ dne 5. 9. 2025 postopek ustavil. Prosilec je bil vrnjen v Republiko Slovenijo dne 19. 2. 2026 s strani švicarskih varnostnih organov v skladu z Uredbo (EU) št 604/2013.

3.Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 23. 2. 2026 je prosilec povedal, da je njegovo ime A. A,, da je rojen ... v kraju Casablanca  in da je državljan Kraljevine Maroko. Povedal je, da je maroške narodnosti, po etnični pripadnosti je Amazigh in je muslimanske veroizpovedi. Njegov materni jezik je arabski, govori pa tudi angleško. Zaključeno ima pripravljalno šolo. Nazadnje je bil zaposlen kot frizer. V izvorni državi ima še tri družinske člane. Iz izvorne države je odšel leta 2022 zaradi novega življenja. Nato tožena stranka povzema vsebino osebnega razgovora z dne 2. 4. 2026. Po veroizpovedi je musliman. Zaključenih ima devet razredov, to je osnovna šola in tri leta pripravljalne šole. Ni član politične stranke ali organizacije in še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Od osebnih dokumentov ima s seboj potni list in osebno izkaznico, in sicer v azilnem domu; po opravljenem osebnem razgovoru, je prosilec uradni osebi predložil potni list. Vse življenje je živel v Maroku, v več krajih, saj se je veliko selil zaradi službe. Živel je skupaj z mamo in dvema bratoma in sestro, njegov oče pa je že pokojen. Vsi navedeni družinski člani še živijo v Maroku, izven izvorne države družinskih članov nima. V Maroku se je najprej preživljal kot vojak. V vojski je bil od leta 2013 do 2019. Na začetku je služil v Casablanci, nato pa se je selil v več krajev, kamor so ga prerazporedili. Ko je zapustil vojsko, se je izučil za frizerja. To delo mu ni bilo všeč, zato je začel delati kot pečar, polagal je keramične plošče. Z dohodkom je živel normalno življenje, finančno pa je pomagal tudi doma, saj je imela njegova sestra zdravstvene težave. Je edini iz družine, ki je delal, saj je najstarejši otrok. Včasih je kakšen mesec malo zaslužil in imel premalo denarja, a ko je dovolj delal, je v tistem mesecu normalno in dostojno živel. Ni pa mogel doseči nivoja, da bi kaj prihranil za prihodnost ali kaj dosegel v življenju. Včasih, ko je šel iskati službo v kakšnem drugem kraju, a je ni našel takoj, je moral beračiti za hrano.

4.Prišel je do Slovenije, kjer je ostal teden dni. Naprej je odšel v Italijo, kjer je bival dva meseca in nato v Švico, kjer je ostal tri mesece. Tam je zaprosil za mednarodno zaščito, a so ga vrnili nazaj v Slovenijo. Denar za pot je privarčeval iz svojega dela; dve leti je načrtoval pot in prihranil 3.000 evrov. Prosilec je na poti do Slovenije prehajal tudi Bolgarijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, a je prejel negativno odločitev. Njegova ciljna država je bila najprej Španija in nato Italija; na poti je slišal mnogo zgodb migrantov, ki zamešajo misli.

5.Vlada Republike Slovenije je Maroko uvrstila na seznam varnih držav. Prosilec je povedal je, da je Maroko zapustil, da bi ponovno živel življenje, kot da bi se ponovno rodil. V Maroku je težko živeti, tam so različni pritiski, droga je zelo prisotna. Veliko mladih je brez dela, sedijo v kavarnah, pijejo kavo in se drogirajo. Maroko je zapustil, da bi uresničil svoje sanje, da bi našel delo, kupil stanovanje in živel dostojno življenje. Tam tudi ni mogoče normalno urediti dokumentov, saj uradi ne delajo normalno. V Maroku je težko živeti. Kar se tiče preselitve v kakšen drug kraj v Maroku, je prosilec povedal, da je največ dela in zaposlitev v Casablanci, a hkrati je Casablanca tudi najbolj nevarno mesto v Maroku, če želiš dobro zaslužiti, moraš delati v Casablanci.

6.Prosilčeva pooblaščenka je prosilca povprašala, kako se je dejstvo, da je Amazigh, odražalo v njegovem življenju v Maroku. Prosilec je povedal, da to dejstvo nanj ni imelo nobenega vpliva in je živel normalno. Amazighi so največje pleme v Maroku in glede tega ni rasizma. Prosilec od Slovenije pričakuje, da bo lahko pridobil potrdilo za delo in da bo lahko delal, da bo lahko tu živel in uresničil svoje sanje. Ko so ga deportirali iz Švice nazaj v Slovenijo, se je odločil ostati tu. Če bi se moral vrniti nazaj v Maroko, bi tam normalno živel, saj je prišel do te faze, da mu je vseeno. Tudi, če so bo vrnil v Maroko, se bo ponovno vrnil nazaj.

7.Pristojni organ ugotavlja da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z iskanjem boljšega življenja. Prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito šteje za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Pristojni organ ocenjuje, da njegovih razlogov ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, in niti ne z razlogi resne škode. Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z iskanjem boljšega življenja. Prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja.

8.Glede na naravo prosilčevih navedb, ko v postopku navaja zgolj osebne razloge, je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali preganjanjem. Prosilec je dejal, da bi v primeru vrnitve v Maroko živel normalno življenje, kar pa ne izkazuje resne škode ali ogroženosti v primeru vrnitve. Prosilec namreč navedenega dejstva sploh ni izkazal ali kako drugače utemeljil. Izpolnjeni so pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Prav tako pa pristojnemu organu ni znano, da bi bile razmere v prosilčevi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo kršeno načelo nevračanja.

9.V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, tam ni mogel živeti dostojnega življenja. Tožnik svoje države ni zapustil, ker bi si želel lagodnega življenja, ampak zato, da bi lahko dostojno živel. Za tako prošnjo pa meni, da ne more biti očitno neutemeljena. Tožnik je tekom razgovorov pojasnil, da je po smrti očeta živel z materjo, dvema bratoma in sestro. V Maroku je končal devet let šole. Ker je bil najstarejši otrok, je čutil dolžnost, da doma finančno pomaga. Prav tako je moral pomagati, zato ker je imela njegova sestra zdravstvene težave. Doma je bil edini, ki je delal. Tožnik je pojasnil tudi, da je v Maroku težko živeti. Uradi ne delajo normalno, težko je urediti dokumente. Tam so različni pritiski, droga je zelo prisotna. Veliko je brezupnosti, mladi ne dobijo dela. Upanja za boljše življenje ni.

10.Tožnik se je zato zelo trudil in v Maroku opravljal različna dela. Bil je v vojski kot vojak, nato se je učil za frizerja, nato je delal kot polagalec keramičnih plošč in podobno. Zaradi službe se je bil pripravljen tudi seliti, zato je živel v več krajih.

11.Tožnik je sicer pojasnil, da je z zasluženim lahko živel normalno življenje, a le če je imel v posameznem mesecu dovolj dela. Temu pa ni bilo vedno tako. Včasih je prišlo do tega, da kakšen mesec ni dovolj zaslužil za dostojno življenje. Včasih, ko je iskal službo v kakšnem drugem kraju, pa je moral tudi beračiti za hrano. Večinoma je sicer tožnik lahko živel normalno življenje, vendar bi že po nekaj mesecih brez dela, lahko pristal na robu preživetja, država pa ljudem v stiski ne pomaga. Živel je v stalni negotovosti glede prihodnosti. Kljub temu, da se je trudil ni mogel doseči ničesar v življenju. Glede na navedeno tožnik meni, da zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika.

12.S tem, ko je tožnik pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo (t.j. ker tam ni bilo mogoče dostojno življenje in je obstajala velika negotovost glede prihodnosti), je pojasnil, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Čeprav je to država, ki jo sicer Slovenija šteje za varno na splošno. Glede na navedeno tožnik meni, da tudi zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

13.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da iskanje boljšega življenja ter soočanje z življenjskimi pritiski ne more predstavljati kršitve človekovih pravic, da bi le-to preraslo v preganjanje ali resno škodo, kot jo definira 28. člen ZMZ-1, in tako meni, da je sklicevanje na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1 pravilno. Tožnik je imel tako na prvi prošnji, kot tudi na osebnem razgovoru možnost, da izkaže vse svoje individualne okoliščine zaradi katerih Maroko zanj ne bi bila varna država. Tožnik torej ni izkazal, da zaradi njegovih posebnih okoliščin izvorna država zanj ne bi bila varna država. Tožba ni utemeljena.

14.Sodišče lahko skoraj v celoti pritrdi utemeljitvi odločitve tožene stranke tako glede statusa begunca kot tudi glede subsidiarne zaščite in načela nevračanja. Sodišče bo napravilo sodni nadzor nad zakonitostjo odločitve tožene stranke z vidika tožbenih ugovorov in bo pri tem naredilo določene minimalne poudarke, oziroma dopolnitve v argumentaciji tožene stranke z vidika materialnega prava.

15.Tožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. To je dovolj za ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca in toženi stranki v takem primeru ni bilo treba dodajati argumenta, da ni vzročne zveze med dejanji preganjanja in razlogov za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. V tožbi odločitve glede statusa begunca niti ne izpodbija, saj nasprotuje zgolj utemeljitvi tožene stranke, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo.

16.Enako velja tudi z vidika subsidiarne zaščite, pri čemer tožnik v nobeni fazi postopka ni zatrjeval, da mu slab socialni položaj v Maroku povzročajo državni ali nedržavni subjekti namenoma, kar je sicer eden od pogojev za subsidiarno zaščito. Sodišče v tej zvezi dopolnjuje utemeljitev tožene stranke z referenco na sodno prakso Sodišča EU, in sicer da resna škoda, ki jo opredeljuje druga alineja 28. člena ZMZ-1, ne zajema položaja, v katerem bi bilo zatrjevano nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerno povzročene odtegnitve določenih bistvenih socialnih (in/ali zdravstvenih) storitev ter dostopa do trga dela prosilcu za mednarodno zaščito.

17.Sodišče EU v zadevi M'Bodj namreč pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. Omenjeno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti torej v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti tveganja, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo bilo mogoče priznavati kot resno škodo. Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku očitno izhaja, da takšne okoliščine glede dostopa do trga dela z boljšim zaslužkom prosilec ni izkazal in enako velja tudi za navedbe v tožbi. Zato je tisti del obrazložitve, kjer tožena stranka pravi, da razlogi, ki jih navaja tožnik ne ustrezajo razlogom za subsidiarno zaščito, treba razumeti, da očitno ne gre za namerno povzročeno ekonomsko stisko tožnika v Maroku, kajti sicer tveganje za resno škodo iz druge alineje 28. člena ZMZ-1 ni vezano na kakšen poseben razlog, kar sicer velja za pogoje za status begunca..

18.Na tej podlagi lahko sodišče zaključi, da tudi glede tega vidika spora tožnik ni imel zahtevka v zvezi s 4. členom Listine in drugo alinejo 28. člena ZMZ-1, ki ne bi bil očitno neutemeljen. Tožena stranka mora namreč opraviti strogo presojo tveganja z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah s pridobitvijo informacij o stanju v državi tudi po uradni dolžnosti, le pod pogojem, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z vrnitvijo v državo, ki je na seznamu varnih izvornih držav. Take okoliščine v konkretnem primeru niso izkazane.

1.Enako velja tudi glede načela nevračanja, ki ga tožena stranka preverja v tretjem odstavku na strani 6 izpodbijanega akta in tudi sicer iz spisa ne izhaja, da bi moralo sodišče kar koli posebej ugotavljati glede načela nevračanja.

2.Sodišče zgolj dodaja kratkemu stališču tožene stranke, ker se tožnik v tožbi sklicuje na standard "dostojnega" življenja, da v okviru načela nevračanja lahko sicer pridejo v poštev tudi določeni humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia. Tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, in enako velja tudi za upravni spor. Glede opisa njegove ekonomske in družinske situacije v Maroku se sodišče namreč lahko v celoti sklicuje na povzetek, ki ga je naredila tožena stranka v izpodbijanem aktu, in ki ustreza vsebini v zapisniku o osebnem razgovoru, zato v tem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

3.Posebni standardi veljalo za primere ranljivosti tožnikov v postopku vračanja v zvezi z posebej slabim zdravstvenim stanjem oseb v postopku vračanja, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, zato teh standardov sodišče ne navaja.

4.Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito. Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

-Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

-omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

5.V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta. Zaslišan je bil ob osebnem razgovoru dne 2. 4. 2025 ob prisotnosti PIC. Dobil je relevantna vprašanja odprtega in zaprtega tipa, razgovor je trajal 65 minut, poleg tega je branje zapisnika trajalo 15 minut in iz podatkov v spisu ni razvidno kar koli, kar bi kazalo na to, da se tožnik ne bi mogel izreči o vsem pomembnem za njegovo obrambo.

6.Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da uveljavi kakršnekoli interpretacije glede ustne javne obravnave, ko gre za varstvo "civilne pravice" posameznika, ki zgolj ne bi smele iti pod minimalno raven, ki jo zagotavlja praksa ESČP. Drugačna razlaga bi namreč lahko vodila do ogrožanja načela primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni zListino, zato ker vnjih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene zustavo te države. V skladu zustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati vučinkovitost prava Unije na ozemlju te države.

7.V skladu z ustaljeno sodno prakso so učinki načela primarnosti prava EU zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale.

8.Ker ima Sodišče EU tako izključno pristojnost, da poda dokončno razlago prava EU, mora pri izvajanju te pristojnosti pojasniti obseg načela primarnosti prava EU glede na ustrezne določbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage določb nacionalnega prava niti od razlage določb prava EU, ki jo je podalo nacionalno sodišče in ki ne ustreza razlagi Sodišča EU.

9.Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava EU, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve "ali prakse", tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava EU, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku.

10.Ko Sodišče EU omenja nacionalno ureditev in prakso, to vključuje določbe nacionalnega pravnega reda ali vsako zakonodajno, upravno ali sodo prakso, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava EU.

11.Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12.Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno. V okviru le-teh je treba namreč upoštevati tudi učinkovitost v smislu ekonomičnosti sodnih postopkov. Zato bi sistematično izvajanje glavnih obravnav v azilnih zadevah ne glede na to, kdaj je glavna obravnava zaradi ustnega zaslišanja prosilca za mednarodno zaščito in morebitnega izvajanja drugih dokazov nujno potrebna na podlagi prava EU, izrazito podaljšalo čas reševanja drugih nujnih sporov s področja varstva človekovih pravic, ki nimajo točno določenih zakonskih rokov za odločanje, kot to velja za azilne zadeve. Zaradi tega je po oceni sodišča poseg v ustavno pravico do javne ustne obravnave prosilca za mednarodno zaščito v konkretnem primeru sorazmeren glede na varstvo pravic do sojenja v razumnem roku drugih strank, ki imajo tožbe vložene na oddelku za varstvo ustavnih pravic, pri čemer pa je sodišče v tej zadevi pazilo, da odločanje brez glavne obravnave ni oviralo ustreznega in celovitega obravnavanja tožnikovega zahtevka.

13.Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

26

Ibid. odst. 190, točka c.).

27

Glej mutatis mutandis: FO, C-610/23 [Al Nasiria], 3. 7. 2025, odst. 65, tudi odst. 75-61..