Jedro

Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) je specialen predpis, v katerem je določen prekluzivni rok za vlaganje začasnih odredb do 7.6.1993. Ta rok ni bil podaljšan. Zato z uveljavitvijo ZLPP določba 68. člena ZDen ne more biti pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine z dne 10.1.1994, s katerim je zavrgel predlog za izdajo začasne odredbe v denacionalizacijski zadevi vrnitve podržavljenega premoženja vlagatelja - tožeče stranke v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja ... V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila odločitev prvostopnega organa o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe pravilna. Rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe iz zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) je potekel 7.6.1993, predlog tožnika pa je bil podan po poteku tega roka. Navedeni rok ni bil spremenjen. Analogija, ki je navedena kot pritožbeni razlog, in sicer, da se je po odločbi ustavnega sodišča, ki je podaljšalo rok za denacionalizacijo iz 64. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), analogno podaljšal tudi rok za vlaganje začasnih odredb do 12.5.1994, ni mogoča. Z odločbo ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, je bilo omogočeno, da so pravne osebe pridobile status upravičenca. Vendar se navedena odločba nanaša le na določbe ZDen, ne pa na določbe ZLPP. Zato analogija o podaljšanju roka za vložitev predlogov za izdajo začasnih odredb za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja s strani pravnih oseb ni mogoča. ZLPP v času uveljavitve ZDen še ni bil sprejet, zaradi česar ni bila znana ureditev zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja. Zato je bila v ZDen vključena določba 68. člena, po kateri je bilo zavarovanje na določen način opredeljeno, vendar je glede na specialno ureditev zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov po kasnejšem ZLPP šteti, da določba ZDen ni več pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja.

Tožnik v tožbi nasprotuje odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi in navaja, da je v neenakopravnem položaju z drugimi upravičenci, kar ni bil namen ustavnega sodišča, ki je z odločbo podaljšalo rok za vložitev zahtev, da mora biti rok za vse upravičence enak, sicer gre za kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. V tem primeru je zahteva za denacionalizacijo brez pravne vrednoti, če ni premoženje predhodno zavarovano z začasno odredbo. Sicer pa tudi ne držijo navedbe, da je ZLPP specialni predpis glede na ZDen. Upravna organa I. in II. stopnje bi morala uporabiti tudi določbo 292. člena zakona o upravnem postopku (ZUP) za zavarovanje denacionalizacijskega premoženja. Sicer pa je tožnik prepričan, da je v odločbo ustavnega sodišča varovan rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe v povezavi z zahtevo za denacionalizacijo ... do 12.5.1994. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo nastalih stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi v izpodbijani odločbi in dodaja, da tožena stranka ni zatrjevala, da je ZLPP specialni zakon v razmerju do ZDen. Vprašanje je določba 68. člena ZDen, ki ga v tej zadevi ni bilo mogoče uporabiti, saj je ZLPP kot poznejši predpis uredil zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev v postopkih denacionalizacije. Ob noveli 3. odstavka 88. člena ZDen in določila 12. člena ZLPP je določilo 68. člen ZDen nepotrebno uporabljati.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožnik v zmoti, ko trdi, da je bil z odločbo ustavnega sodišča U I 25/92 z dne 4.3.1993, s katero je za pravne osebe podaljšalo rok iz 64. člena ZDen, podaljšan tudi rok za zavarovanje zahtevkov po ZLPP oziroma, da je mogoče v korist izenačitve pravic vseh upravičencev do denacionalizacije, šteti kot pravočasno zavarovanje zahtevkov po ZLPP tudi, če je bil predlog vložen po 7.6.1993, za kar naj bi bila podana zakonita podlaga v 68. členu ZDen. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da se odločba ustavnega sodišča nanaša le na določbe ZDen, ne pa na določbe ZLPP, zaradi česar analogija v podaljšanju rokov za vložitev začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja s strani pravnih oseb ni mogoča. Sodišče pri tem še dodaja, da se že sicer rok za vlaganje denacionalizacijskih zahtevkov po ZDen in rok za zavarovanje teh zahtevkov po ZLPP nista pokrivala in je bil zadnji krajši iz razloga, da se zaradi postopkov denacionalizacije ne bi bistveno podaljševal proces lastninskega preoblikovanja podjetij. Navedeni rok iz ZLPP bi zato po mnenju sodišča lahko podaljšal le zakonodajalec, nikakor pa tega roka ni možno podaljšati na način kot navaja tožnik. Rok iz ZLPP je prekluziven rok in navedeni zakon v 15. členu določa tudi posledice, če upravičenci v roku, določenem s tem zakonom, ne vložijo predloga za izdajo začasne odredbe. ZLPP kot kasnejši zakon je v poglavju zavarovanja pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev (9. - 16. člen) posebej uredil zavarovanje zahtevkov na vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij in zato po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more biti pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Sodišče se tudi ne more strinjati s trditvijo tožnika, da bi ob taki razlagi prišle pravne osebe v neenakopraven položaj z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci. Po ZDen se sicer premoženje vrača v naravi, vendar zakon v primeru, če vrnitev premoženja ni možna, določa druge načine odškodnine (2. odstavek 2. člena). Tudi za pravno osebo, ki je rok za vložitev predloga po 12. členu ZLPP zamudila, zakon v 15. členu določa, da upravičencu pripada odškodnina (obveznice odškodninskega sklada ali delnice v lasti RS).

Po povedanem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa ni utemeljena, zaradi česar jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), katerega določbo je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker po 61. členu ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške.