Jedro

Predloženi krstni list še ne pomeni, da je posamezni prosilec resnično spremenil vero, ampak je potrebno pri oceni dejstva, ali jo je res spremenil, upoštevati in razčleniti tudi prosilčeve osebne okoliščine, njegove navedbe in ravnanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal v prošnji in kaj je navedel v osebnem razgovoru. Nadalje povzema, kaj je v prošnji povedala tožnica in kaj je ona povedala na osebnem razgovoru. Tožena stranka ugotavlja, da je sicer mogoče izjave, ki sta jih podala tožnika, oceniti kot večinoma skladne, v povezavi z vsemi proučenimi informacijami pa jih je mogoče oceniti za malo verjetne. Prav tako tožena stranka ugotavlja, da so njune izjave glede obiskovanja domačih cerkva v Iranu kontradiktorne in zavajajoče, njune navedbe glede prakticiranja krščanske vere v Iranu pa niso prepričljive. Tožnika sta kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedla, da ju je strah groženj s smrtjo zaradi spremembe veroizpovedi. Tožnika sta na osebnem razgovoru pojasnila, da zaradi tega, ker sta se v Iranu zanimala za krščansko vero, pred odhodom iz izvorne države nista imela nobenih problemov. Tožnica je navedla, da ji oblasti niso nikoli grozile ne neposredno ne posredno, v Iranu pa je živela na način, da svoje vere ni izražala. Tožena stranka ocenjuje, da tožnika v izvorni državi nista bila deležna dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero. Vendar pa je treba v konkretni zadevi presoditi, ali imata tožnika zaradi dejstva, da sta se po prihodu v Republiko Slovenijo najprej krstila v Evangeličanski cerkvi in kasneje še v Mormonski cerkvi, utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. Iz informacij o izvorni državi namreč izhaja, da se spreobrnitev iz islama v Iranu šteje za odpadništvo in je kaznovano s smrtno kaznijo. Varnostne in obveščevalne službe v Iranu spreobrnjence v krščansko vero preganjajo in se pri tem poslužujejo obtožb kot so „delovanje proti nacionalni varnosti“ in „propaganda proti državi“. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik neverodostojen in neprepričljiv v izjavi, da se verskih obredov na delovnem mestu ni udeleževal, ker so se le-ti vršili na drugih lokacijah, umaknjenih od delovnega mesta. Nerazumljive so tudi njegove izjave, da ga je strah za življenje zaradi spremembe vere, na vprašanje pooblaščenke na osebnem razgovoru pa je rekel, da se človek boji, ko napravi neko dejanje, za katerega ni prepričan, ko pa ga napravi z vsem srcem, pa ga ni več strah. Prav tako se toženi stranki zdi malo verjetna izjava tožnika, da je Biblijo prebral že v času služenja vojaškega roka. Tožena stranka ugotavlja tudi neverodostojnost v izjavah tožnice, saj navaja, da se je s strani B. prvič srečala s krščanstvom in takrat začela študirati tudi Islam in ostale religije, navedla pa je tudi, da je pred srečanjem z B. krščanstvo že poprej nekoliko spoznavala. Neprepričljiva je tudi, ko navaja, da je zelo previdna in o spremembi vere ni veliko govorila naokoli. Prav tako sta kontradiktorni izjavi tožnikov medsebojno. Tožnica je navedla, da v Iranu ni bila krščena, saj za to ni možnosti. Tožnik pa je nasprotno navedel, da sta bila oba z ženo krščena oziroma razglašena za kristjana. Prav tako se zdi toženi stranki malo verjetno, da bi tožnik, ki je zaposlen v državnem podjetju, lahko nenadzorovano zapuščal delovno mesto in da v primeru neprihoda na delovnem mestu ne bi poizvedovali po njem. Glede na to, da je potoval 10 ur z avtobusom in sta z ženo naslednjega dne legalno zapustila Iran, tožena stranka ocenjuje, da bi pristojni iranski organi obvestili vse mejne in cestne kontrole, da bi našle prosilca. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da sta se tožnika 24 dni po podani prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji krstila v evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Čeprav je glede na krstni list to neizpodbitno, pa tožena stranka ocenjuje, da so imele dejavnosti tožnikov od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Predloženi krstni list še ne pomeni, da je posamezni prosilec resnično spremenil vero, ampak je potrebno pri oceni dejstva, ali jo je res spremenil, ali pa gre zgolj za zlorabo postopka za priznanje mednarodne zaščite, upoštevati in razčleniti tudi prosilčeve osebne okoliščine, njegove navedbe in ravnanja. Tako je bila tožena stranka dne 21. 9. 2016 s strani pooblaščencev tožnikov obveščena, da sta tožnika prestopila v mormonsko cerkev. Torej sta po tem, ko sta najprej opravila krst in s tem vstop v evangeličansko cerkev, svoje prepričanje glede vere spremenila in prestopila v Mormonsko cerkev in se tudi tam krstila. Tožena stranka je zavzela stališče, da sprememba vere ni majhen ali nepomemben korak v življenju posameznika. Versko prepričanje je vsekakor osebna stvar posameznika, vendar je v primeru, kadar prosilec uveljavlja, da bi bil zaradi svojega verskega prepričanja v izvorni državi lahko deležen tudi smrti, potrebno vsekakor natančno pretehtati in oceniti vsa dejstva in okoliščine vsakega posameznega primera. Tožena stranka poudarja, da je iz navedb tožnikov mogoče sklepati, da sprememba vere ni pristna, ampak sta krst v evangeličanski verski skupnosti zgolj izkoristila v namen lažje pridobitve statusa begunca. Kot izhaja iz informacij o izvorni državi, je sprememba vere v Iranu skrajno zavrženo dejanje in navedeno dejstvo bi v primeru pristne spremembe vere lahko vodilo k priznanju statusa begunca. Tožnik je navedel, da sta z ženo v Sloveniji najprej obiskovala drugo evangeličansko cerkev, kjer jima je predavala neka gospa. Kasneje je rekla, da žal ne more več nadaljevati, zato sta šla k bratu A., kjer je bilo veliko so rojakov. Katero drugo evangeličansko cerkev sta tožnika obiskovala, nista navedla in tožena stranka tudi ni našla podatkov, da bi v Ljubljani poleg evangeličanske cerkve na Gosposvetski cesti 9 obstajala še kakšna druga evangeličanska cerkev. Po mnenju tožene stranke je sprememba veroizpovedi, pa čeprav v okviru iste vere, to je krščanstva, nerazumljivo dejanje in po mnenju tožene stranke tudi nauki cerkve ne morejo v tako kratkem času vplivati na odločitev po spremembi. Tožnika sta navedla, da sta se začela udeleževati bogoslužja v mormonski cerkvi v mesecu maju, torej dva meseca po krstu v evangeličanski cerkvi. Tako so njune izjave o želji po krstu v evangeličanski cerkvi toliko bolj neprepričljive. Tožena stranka meni, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnikov v povezavi z evangeličansko vero in kasneje z mormonsko, od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v 2. točki 30. člena določa, da priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih, če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu. Ker tožnika nista uveljavljala drugih razlogov, tožena stranka posledično ugotavlja, da v povezavi z njunimi navedbami zaradi težav, ki naj bi jih imela ob vrnitvi v izvorno državo zaradi dejstva, da sta se v Republiki Sloveniji krstila najprej v evangeličanski in kasneje v mormonski cerkvi, nista upravičena do podelitve statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena ZMZ-1. 2. V nadaljevanju je tožena stranka ugotavljala, ali tožnika izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite. V povezavi z 1. alinejo 28. člena ZMZ-1, to je resna škoda, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev, je tožena stranka pridobila in preučila številne informacije in jih v nadaljevanju obrazložitve odločbe zelo podrobno povzema. Tožena stranka je preučila številne informacije glede kristjanov in spreobrnitve v Iranu. Ob ugotovitvi, da sta tožnika neprepričljiva in neverodostojna, ni mogla sklepati, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z resno škodo v smislu 1. alineje 28. člena ZMZ-1. Glede 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki določa, da resna škoda pomeni tudi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi, pa je tožena stranka ugotovila, da v povezavi z neprepričljivimi izjavami tožnikov ob vrnitvi v izvorno državo ne bosta soočena s to škodo. Prav tako pa tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj v izvorni državi tožnikov ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, saj v kolikor bi potekal, bi mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. Tožnika tako ne izpolnjujeta niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

3. Tožnika v tožbi navajata, da tožena stranka ni obrazložila nobenega od izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. Nadalje ugotavljata, da tožena stranka ne zanika, da so posamezniki, ki spremenijo vero, v izvorni državi preganjani, težava pa je dokazna ocena tožene stranke, ki jo tožnika izpodbijata. Tožnika sta se o spremembi vere dobro pozanimala, razloge za spremembo vere sta natančno opisala in zato ni jasno, zakaj je tožena stranka zaključila, da sta vero spremenila zgolj zato, da bi se ugodilo prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je povedal, da islam omejuje osebno svobodo, svobodo izražanja, obnašanja, ženske pravice in svobodo izražanja mnenj o veri. Pri krščanstvu ga je najbolj pritegnilo upanje, ki ga daje človeku, dobrosrčnost, dobrodelnost in dajanje ljubezni. Prav tako je pojasnil, da je prestopil v mormonsko vero, ki je sorodno verstvo, razloge pa je tudi natančno pojasnil. Tudi tožnica je jasno izpovedala razloge za spremembo vere. Tožnika vlagata tudi izjavo starešine Mormonske cerkve z dne 13. 2. 2017, iz katere izhaja, da sta se od krsta dalje redno udeleževala nedeljskih bogoslužij in drugih aktivnosti. Prav tako vlagata izjavo, ki jo s podpisi potrjujejo člani Mormonske cerkve z dne 12. 2. 2017, da se od krsta dalje redno udeležujeta skupnih tedenskih srečanj. Nadalje navajata, da ni jasno, zakaj bi bil tožnik neverodostojen in neprepričljiv v izjavi, da se verskih obredov na delovnem mestu ni udeleževal, ker so se ti vršili na drugih lokacijah, umaknjenih iz delovnega mesta, saj tega tožena stranka v nadaljevanju sploh ne pojasni. Prav tako nasprotujeta sklepanju tožene stranke, češ da so nerazumljive tožnikove izjave, ko na več mestih izjavi, da ga je strah za življenje zaradi spremembe vere, na posebno pooblaščenkino vprašanje na osebnem razgovoru pa, da se človek boji ko napravi neko dejanje, ko pa ga napravi z vsem srcem, ga ni več strah. Prav tako tožena stranka ni pojasnila, zakaj se ji zdi malo verjetna izjava tožnika, da je Biblijo prebral že v času služenja vojaškega roka. Nadalje ni jasno, zakaj naj bi bila tožnica neverodostojna v tistem delu, ko je navajala, da se je s strani B. prvič srečala s krščanstvom in takrat začela študirati islam in ostale religije, navedla pa je tudi, da je pred srečanjem z B. krščanstvo že nekoliko spoznavala. Nadalje ni jasno, zakaj bi bila tožnica neprepričljiva, ko je navajala, da je zelo previdna in o spremembi vere ni veliko govorila. Ne drži, da bi tožnica navedla, da v Iranu ni bila krščena in da je tožnik nasprotno navedel, da sta bila oba krščena in da sta ti dve izjavi kontradiktorni. Oba sta pojasnila, da sta se krstila v Iranu, krstil pa ju je B. Prav tako ni logičen zaključek tožene stranke, da bi morali pristojni iranski organi takoj obvestili vse mejne in carinske kontrole. Izpodbijane odločbe pa tudi ni mogoče preveriti v delu, ko tožena stranka navaja, da v izvorni državi tožnikov ne poteka mednarodni ali oborožen spopad. Tožena stranka ni navedla nobenega konkretnega vira, ki bi se nanašal na stanje v izvorni državi. Tožena stranka se sklicuje na splošne informacije o izvorni državi, ki jih ni navedla. Pavšalno sklicevanje, da so nekatera dejstva znana toženi stranki, brez kakršnekoli informacije o tem, katera bi bila ta dejstva, ne morejo nadomestiti zakonske dolžnosti, da v procesu odločanja o subsidiarni zaščiti zbere potrebno procesno gradivo. Tožena stranka ni predstavila niti splošnih informacij niti specifičnih informacij o izvorni državi. Ocena neupravičenosti do subsidiarne zaščite temelji na trditvah tožene stranke o poznavanju varnostne tematike v Iranu, tega pa ni mogoče preveriti, saj ne izpostavi nobene konkretne informacije. Resna škoda je izkazana z vsemi poročili, ki jih tožena stranka povzema v izpodbijani odločbi in ni jasno, zakaj pri vprašanju statusa begunca tem poročilom ne oporeka, pri vprašanju subsidiarne zaščite pa zaključi, da resna škoda ni izkazana. Tožnika ponovno poudarjata, da se spreobrnitev iz islama šteje v Iranu kot odpadništvo in je kaznovano s smrtno kaznijo. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jima prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter meni, da je odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. členu določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče v pretežni meri sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar jo je tudi podrobnejše povzelo v tej obrazložitvi. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da predloženi krstni list še ne pomeni, da je posamezni prosilec resnično spremenil vero, ampak je potrebno pri oceni dejstva, ali jo je res spremenil, upoštevati in razčleniti tudi prosilčeve osebne okoliščine, njegove navedbe in ravnanja. Pravilno je njeno stališče, da sprememba vere ni majhen ali nepomemben korak v življenju posameznika. Pravilno je izpostavila, da je tožnik navedel, da sta z ženo v Sloveniji najprej obiskovala drugo evangeličansko cerkev, kjer jima je predavala neka gospa, katero drugo evangeličansko cerkev sta tožnika obiskovala, pa nista navedla in tožena stranka tudi ni našla podatkov, da bi v Ljubljani poleg evangeličanske cerkve na Gosposvetski cesti 9 obstajala še kakšna druga evangeličanska cerkev. Tožena stranka je prav tako pravilno ocenila, da je sprememba veroizpovedi, pa čeprav v okviru iste vere, to je krščanstva, nerazumljivo dejanje (pri čemer je treba upoštevati, da se je ta sprememba zgodila v zelo kratkem času). Pravilna je tudi njena ocena, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj ob ugotovitvi, da sta neprepričljiva, ni mogla sklepati, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z resno škodo v smislu 1. alineje 28. člena ZMZ-1, glede 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki določa, da resna škoda pomeni tudi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi, pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da v povezavi z neprepričljivimi izjavami tožnikov ob vrnitvi v izvorno državo ne bosta soočena s to škodo. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj v izvorni državi tožnikov ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, saj v kolikor bi potekal, bi mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali.

7. Glede tožbenih navedb, da tožena stranka ni ocenjevala, ali obstaja kateri izmed izključitvenih razlogov po 31. členu ZMZ-1, sodišče pojasnjuje, da tega ni bilo potrebno ugotavljati, saj so ti razlogi relevantni le v primeru, če bi bilo določenemu prosilcu potrebno priznati mednarodno zaščito, pa bi obstajali indici, da obstajajo razlogi za izključitev iz 31. člena ZMZ-1. 8. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da se mora koncept „utemeljenega strahu“ nanašati tudi na prihodnost in da ni nujno, da bi bil prosilec za mednarodno zaščito v izvorni državi že preganjan, vendar pa ne glede na navedeno sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da pri tožnikih ne more biti podan utemeljen strah za preganjanje v prihodnosti, saj je izhajala iz predpostavke, da v resnici do spremembe vere pri tožnikih ni prišlo, če pa do tega ni prišlo, pa tudi ne moreta imeti utemeljenega strahu, da bi bila v primeru vrnitve v Iran preganjana.

9. Nadalje sodišče sicer meni, da tožnika utemeljeno razlagata, da odločba v nekaterih delih, kjer se očita tožnikoma neverodostojnost in neprepričljivost, ni dovolj obrazložena, vendar pa je v bistvenem delu še vedno dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti in je še vedno dovolj prepričljivo navedeno, zakaj je tožena stranka prišla do zaključka, da dejansko pri tožnikih ni prišlo do spremembe vere.

10. Tako se sodišče glede na zgoraj navedeno strinja s tožnikoma, da v odločbi ni obrazloženo, zakaj naj bi bil tožnik neverodostojen v izjavi, da se verskih obredov na delovnem mestu ni udeleževal, ker so se le-ti vršili na drugih lokacijah, umaknjenih od delovnega mesta. Prav tako po mnenju sodišča tudi ni pojasnjeno, zakaj naj bi bile nerazumljive tožnikove izjave, ko je rekel, da ga je strah za življenje zaradi spremembe vere, na pooblaščenkino vprašanje pa je izjavil, da se človek boji, ko napravi neko dejanje, za katerega ni prepričan, ko pa ga napravi z vsem srcem, ga ni več strah. Po mnenju sodišča v tem ni nič nerazumljivega. Prav tako se sodišče tudi strinja s tožbenimi navedbami, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj se ji zdi malo verjetno, da bi tožnik Biblijo prebral v času služenja vojaškega roka. Tudi to je res, da ni pojasnjeno, zakaj bi bila tožnica neverodostojna v izjavi, da se je s strani B. prvič srečala s krščanstvom in da je navedla, da je pred tem krščanstvo že nekoliko spoznavala. Tožnica je namreč v prošnji dobesedno navedla (str. 6 prošnje): „Radi hodimo v hribe in spoznali smo nekega gospoda B. s katerim smo skupaj hribolazili. Občasno je ta gospod omenjal krščanstvo, tudi sami smo krščanstvo že poprej nekoliko spoznavali.“ Sodišče v tej izjavi ne vidi nič kontradiktornega, saj je omenila, da je gospod B. omenjal krščanstvo, ki ga je tudi sama že prej nekoliko spoznavala. Nobene nelogičnosti ni v tem stavku. Prav tako se sodišče strinja tudi s tožbeno navedbo, da ni jasno, zakaj bi bilo neprepričljivo, če je tožnica izjavila, da je zelo previdna in da o spremembi vere ni veliko govorila naokoli. Če pa je rekla, da se je z udeleženci njenih energetskih tečajev pogovarjala na temo vere, pa to še ne pomeni, da jim je govorila o svojem spreobrnjenju. Ne glede na navedeno, da po mnenju sodišča tožnika upravičeno opozarjata na nekatere pomanjkljivosti v obrazložitvi, pa sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, zakaj je tožena stranka v odločbi v bistvenih delih prepričljivo utemeljila, zakaj meni, da do spremembe vere po njenem mnenju pri tožnikih ni prišlo.

11. Tožena stranka po mnenju sodišča upravičeno opozarja na kontradiktornost izjav tožnikov glede tega, ali sta bila v Iranu krščena. Tako je tožnica v prošnji za priznanje mednarodne zaščite (str. 7 prošnje) na vprašanja: „Ste vi spremenili vero? Ste krščeni?“ odgovorila: „Ti tečaji za energijo so bili pravzaprav bolj izgovor, da smo se lahko dobivali in se pogovarjali na temo vere, Korana in krščanstva. Ne, kje pa, za to v Iranu ni možnosti...“ Za razliko od tožnice pa je tožnik v prošnji na vprašanje, ali je krščen, povedal (str. 7 prošnje): „7. 8. 2015 je naš voditelj B., bili smo pri njem, prebral neke molitve in povedal nam je da smo od takrat naprej krščeni. Vprašal sem kaj pa krst kaj pa postopek, pojasnil mi je, da je to dovolj in nam prebral molitev v ta namen...“ V osebnem razgovoru pa je rekel, da v Iranu ni bil krščen (stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru). Ko je bil v zvezi s krstom opozorjen na to, da je pri podaji prošnje navedel, da mu je B. prebral neke molitve in mu takrat rekel, da je krščen, pa je odgovoril, da je s tem mislil, da se obred, ko človeka oblečejo v belo obleko in potopijo v vodo, ne more izvesti v Iranu. Za razliko od izjave v prošnji pa je tožnica na osebnem razgovoru na vprašanje, kje in kdaj sta se krstila, odgovorila, da v Iranu, pri čemer je imel B. vodo v posodici, vanjo pomočil prst in trikrat z njo potrkal po njenem čelu in zmolil v njej neznanem jeziku in nato v farsiju rekel, da jo imenu Boga, Očeta in Svetega duha krsti (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Torej gre za povsem različne izjave tožnice in tožnika in to tako v primerjavi med seboj, kot tudi če se primerja njuni izjavi v prošnji in kasneje na osebnem razgovoru. Ni dvoma o tem, da sta bila krščena ob prihodu v Ljubljano, popolnoma pa se razlikujejo njune izjave glede krsta v Iranu. Po mnenju sodišča je pri sprejemu v krščansko vero krst tisti obred, ki je najbolj ključnega pomena, saj s tem nekdo tudi uradno postane kristjan. Krst ima tako pomemben simboličen pomen pri nekomu, ki je sprejel krščansko vero, da bi morale biti glede tega izjave prosilcev popolnoma skladne. Tako pa se izjave v zelo pomembni okoliščini izrazito razlikujejo. Nadalje tožena stranka tudi utemeljeno opozarja na to, da je tožnik navedel, da sta v Ljubljani z ženo najprej obiskovala neko drugo evangeličansko cerkev, kasneje pa sta odšla k bratu A., pri čemer tožena stranka utemeljeno opozarja na to, da ni podatka, da bi v Ljubljani poleg evangeličanske cerkve na Gosposvetski cesti 9 obstajala še kakšna druga evangeličanska cerkev. Nadalje tožena stranka utemeljeno opozarja na to, da je sprememba vere v tako kratkem času, pa čeprav v okviru krščanstva, nerazumljivo dejanje in je prepričljivo navedla, da po njenem mnenju nauki cerkve ne morejo v tako kratkem času vplivati na odločitev po spremembi. Utemeljeno je opozorila na to, da sta se tožnika začela udeleževati bogoslužja v Mormonski cerkvi le dva meseca po krstu v evangeličanski cerkvi. S tem v zvezi je v svoji odločbi tudi logično sklepala, da so njune izjave o želji po krstu v evangeličanski cerkvi toliko bolj neprepričljive. Torej je odločba v tem delu, ki je bistvenega pomena, dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

12. Glede tožbenih očitkov, ki se nanašajo na domnevno nepopolno obrazloženost odločbe, kar se tiče vprašanja subsidiarne zaščite, pa sodišče pojasnjuje, da po mnenju sodišča za ugotavljanje resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ-1 ni vedno nujno, da bi moral pristojni organ zbrati poročila o stanju v izvorni državi. Ta resna škoda se nanaša na resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Iz odločbe izhaja, da je tožena stranka sklepala, da je splošno znano dejstvo, da v Iranu ni vojne oziroma samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožena stranka opozarja na to, da bi o tem mediji množično poročali. Ker gre po mnenju sodišča za splošno znano dejstvo o tem glede situacije v Iranu, toženi stranki ni bilo potrebno za potrditev tega dejstva zbirati še dodatnih poročil. Glede navedbe, da je resna škoda izkazana z vsemi poročili, ki jih tožena stranka sama povzema v izpodbijani odločbi in da poročila pojasnjujejo, da zaradi spremembe vere grozi tožnikoma smrt v izvorni državi, pa sodišče pojasnjuje, da je iz odločbe razvidno, da je tožena stranka izhajala iz stališča, da tožnika dejansko vere nista spremenila, izhajajoč iz tega stališča, pa logično izhaja, da če glede na stališče tožene stranke do spremembe vere ni prišlo, da jima tudi ne grozi ob vrnitvi nevarnost kot grozi tistim, ki pa so vero dejansko spremenili. Odločba je glede tega dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

13. Tožena stranka se v tožbi sklicuje tudi na izjavo starešine Mormonske cerkve z dne 13. 2. ter izjavo njenih članov z dne 12. 2. 2017. Skladno z 52. členom ZUS-1 sodišče teh dokazil ne more upoštevati,saj se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, v konkretnem primeru pa so priložena dokazila datirana že po izdaji odločbe (le-ta je bila izdana 31. 1. 2017).

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot sta predlagala tožnika, saj sta bila zaslišana že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Pri tem pa je ocenilo, da tudi zaslišanje starešine Mormonske cerkve ne bi moglo privesti do drugačnih ugotovitev, kot je do njih prišla tožena stranka, saj še vedno ostaja dejstvo, da so izjave tožnikov v nekaterih ključnih okoliščinah, kot tudi njuna ravnanja nerazumljiva (na primer dvakratna sprememba vere v zelo kratkem času) in tudi morebitno zaslišanje navedene priče ne bi moglo vplivati na dejansko stanje, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločbo.