Jedro

Tožena stranka v reviziji neutemeljeno navaja, da predpisi o varstvu pri delu nalagajo oškodovancem dolžnost takojšnjega zdravljenja, najkasneje v roku treh dni po poškodbi, sicer poškodbe ni mogoče šteti za hudo telesno poškodbo. Predpisi o varstvu pri delu ne vsebujejo nobene take določbe. Tudi OZ v zvezi s pravico do odškodnine termina huda telesna poškodba ne navaja, ampak govori o nepremoženjski škodi za telesne in duševne bolečine, strah ter okrnitev ugleda pravne osebe. V civilnem pravu zakon na ta pojem ne veže nobenih pravnih posledic, kot na primer v kazenskem pravu, kjer je huda telesna poškodba eden od znakov kaznivega dejanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici, zaradi padca na poledenelih tleh in poškodbe zapestja desne roke, ki jo je utrpela med opravljanjem dela pri toženi stranki, plačati odškodnino v višini 4.590,22 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na razliko odškodnine v znesku 4.172,93 in na zakonske zamudne obresti od zneska 4.590,22 EUR za čas od 8. 1. 2005 do 1. 8. 2005. Toženi stranki je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili tožena in tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožeči stranki prisodilo odškodnino v višini 6.050,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbo tožene stranke pa zavrnilo v celoti.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je za obravnavani škodni dogodek in njegove posledice podana njena krivdna odgovornost, ker njeni vzdrževalci niso očistili novo zapadlega snega, ki je prekril poledenela tla. Poškodba zapestja desne roke tožnice ni v celoti posledica padca, saj se je tožnica začela zdraviti šele tri mesece po škodnem dogodku, zaradi česar se je obseg njene poškodbe bistveno povečal. Škodni dogodek se je pripetil 20. 2. 2004, tožnica pa se je začela zdraviti šele 20. 5. 2004, v vmesnem obdobju pa je svoje delo redno opravljala naprej, v nespremenjenem obsegu. Sodišče bi zaradi opustitve pravočasnega zdravljenja tožnice moralo uporabiti pravilo o deljeni odgovornosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica ob obravnavanem dogodku utrpela hudo telesno poškodbo. Takšna narava poškodbe po predpisih o varstvu pri delu nalaga oškodovancem dolžnost takojšnjega zdravljenja, najkasneje v roku treh dni po poškodbi. Sicer poškodbe ni mogoče šteti za hudo telesno poškodbo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotovilo relevantnega obsega škode, zaradi česar je bila tožnici dosojena previsoka odškodnina.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka kršitev določb pravdnega postopka ni zatrjevala, zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Pravni temelj za odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, povzročeno delavcu (javnemu uslužbencu) pri delu ali v zvezi z delom v državnem organu je opredeljen v Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002) v 140. členu, ki določa, da mora delodajalec tako škodo delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, ki so vsebovana v 2. oddelku Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01). Za obstoj subjektivne (krivdne) odškodninske odgovornosti delodajalca je potreben hkraten obstoj naslednjih predpostavk: nedopustno ravnanje (ali opustitev), škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena (prvi odstavek 131. člena OZ), kar v praksi pomeni, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Če oškodovanec tudi sam prispeva k nastanku škode ali povzroči, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine na podlagi 171. člena v povezavi s 185. členom OZ.

10. Sodišče je sprejelo svojo odločitev na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano: - sporno območje, na katerem je tožnica padla, bi morala tožena stranka očistiti in posuti, česar pa ni storila, s čimer je opustila dolžno ravnanje in ravnala nedopustno, - tožnica je pri opravljanju svojih delovnih nalog dne 20. 2. 2004 padla in si poškodovala zapestje desne roke (strganje skafolunatnih vezi), - poškodba tožnice je nastala kot posledica opustitve tožene stranke, - na podlagi mnenja sodnega izvedenca, je sodišče ugotovilo, da tožnica ni sama vplivala na poslabšanje svojega zdravstvenega stanja, ko po padcu ni takoj odšla k zdravniku, ampak je še tri mesece delala pri toženi stranki.

11. Ob gornjih dejanskih ugotovitvah sodišče soglaša, da so bile podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je utrpela tožnica v posledici padca dne 20. 2. 2004 in da je za tožnici nastalo škodo izključno odgovorna tožena stranka.

12. Ob ugotovitvi sodišča, da kasnejše iskanje zdravniške pomoči ni vplivalo na obseg škode, ki jo je utrpela tožnica, revizijske navedbe, da naj bi k hujšim posledicam poškodbe in večji škodi prispevala tudi tožnica sama, pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato teh navedb sodišče ni moglo upoštevati.

13. Tožena stranka v reviziji neutemeljeno navaja, da predpisi o varstvu pri delu nalagajo oškodovancem dolžnost takojšnjega zdravljenja, najkasneje v roku treh dni po poškodbi, sicer poškodbe ni mogoče šteti za hudo telesno poškodbo. Predpisi o varstvu pri delu ne vsebujejo nobene take določbe. Tudi OZ v zvezi s pravico do odškodnine termina huda telesna poškodba ne navaja, ampak govori o nepremoženjski škodi za telesne in duševne bolečine, strah ter okrnitev ugleda pravne osebe. V civilnem pravu zakon na ta pojem ne veže nobenih pravnih posledic, kot na primer v kazenskem pravu, kjer je huda telesna poškodba eden od znakov kaznivega dejanja.

14. Ne glede na to, da tožena stranka v reviziji ni posebej izpodbijala same odmere odškodnine za skupno nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v posledici predmetne poškodbe, revizijsko sodišče glede višine prisojene odškodnine ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče odškodnino za nepremoženjsko škodo, upoštevaje ugotovitve izvedenca o teži poškodbe in načinu zdravljenja ter posledicah poškodbe, tudi sicer odmerilo v okviru določb 179. člena OZ.

15. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Ker tožena stranka z odgovorom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.