Jedro

Če tožena stranka ni ugotovila terjatve po 72. členu ZTPDR (odškodninske odgovornosti delavca), taka terjatev še ni zapadla ter se ne more uveljavljati v pobotnem ugovoru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 211.635,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe do plačila in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 199.853,00 SIT v 8-ih dneh, potem pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter obsodilni del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne in naloži tožeči stranki plačilo nastalih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestim od izdaje sodbe dalje do plačila, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Nepravilna in v nasprotju z izvedenimi dokazi je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnik upravičen do pravic iz delovnega razmerja vse do 16.1.1993, ko je postal sklep o prenehanju delovnega razmerja dokončen. Tožnik namreč od 25.11.1992 ni več prihajal na delo in zato tožena stranka meni, da po tem datumu tudi ni upravičen do plače. Nadalje pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede plačila dnevnic za julij 1992. Ponovno poudarja, da je znesek 17.129,00 SIT izplačala tožniku skupaj z julijsko plačo z dne 5.9.1992, kar lahko potrdi M. Z., ki je opravljala obračun plač in drugih prejemkov za toženo stranko. Meni, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno njeno zaslišanje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da za pobot terjatev tožnika iz naslova neplačanih kilometrin in dnevnic in terjatev tožnika iz naslova škode, ki jo je povzročil tožnik toženi stranki ni pogojev. Meni, da je terjatev zapadla z dnem, ko je tožnik tlakovce prevzel na račun toženca. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede tožnikovega zahtevka za izplačilo zneska 50.035,00 SIT s pp. Gre namreč za zavarovalnino, ki se nanaša na škodni dogodek, ki ga je tožnik utrpel izven dela. Toženec je pri zavarovalnici prevzel zavarovalnino le kot njegov pooblaščenec in gre za tipičen civilno-pravni odnos, zato zadeva ne sodi v pristojnost delovnega sodišča. Nepravilno uporabo materialnega prava uveljavlja tudi v delu odločitve, ki se nanaša na prikrajšanje pri plači za mesece oktober, november in december 1992 ter januar 1993, ker sodišče ni upoštevalo, da je v spornem obdobju toženec posloval z izgubo. V takem primeru pa je bil upravičen izplačevati le zajamčeni osebni dohodek. Zato je tožnikov zahtevek za izplačilo plače, izven zajamčene plače za čas od vključno oktobra 1992, neutemljen.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožniku po 25.11.1992 ne grejo več pravice iz delovnega razmerja, ker od tega časa do dejanskega prenehanja delovnega razmerja z dne 16.1.1993, ko je postal sklep o prenehanju delovnega razmerja dokončen, ni več hodil na delo. Med strankama je nesporno, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 16.1.1993. Delavcu v delovnem razmerju pa po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) pripada v času trajanja delovnega razmerja plača oz. nadomestilo plače (49. - 52. člen ZTPDR). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 16.11.1993, temu priznalo do tega dne tudi plačo. Tožena stranka se pritožuje zaradi odločitve sodišča, da je dolžna tožniku plačati dnevnice za mesec julij 1992 v znesku 17.129,00 SIT in sicer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ponovno vztraja pri svoji trditvi, da je tožniku izplačala dnevnice skupaj z julijsko plačo, za kar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila nobenih dokazov, v pritožbenem postopku pa zahteva zaslišanje M. Z., ki je opravljala obračun plač pri toženi stranki.

Po oceni pritožbenega sodišča izvedba dokaza z zaslišanjem priče ne more pripomoči k razjasnitvi dejanskega stanja v zvezi s plačilom dnevnic za mesec julij 1992, saj gre za denarne dajatve, ki morajo biti prikazane v računovodskih listinah tožene stranke. Tožena stranka pa takih listih ni predložila. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem v tem delu neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s pobotom terjatev med strankama. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatve, ki jih v postopku, kot ga določa ZTPDR v 72. členu, ni ugotovila. Zato terjatve, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pobot, niso niti ugotovljene v postopku pri delodajalcu in tako tudi ne zapadle. Glede na navedeno so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Tožena stranka nadalje uveljavlja, da delovno sodišče ni bilo pristojno za odločanje o zahtevku tožnika v zvezi s plačilom 50.035,00 SIT, ki jih je iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja prevzel toženec pri zavarovalnici. Navaja, da je navedeni znesek prevzel kot zavarovalnino le v svojstvu pooblaščenca tožnika in da gre za tipično civilno-pravni odnos.

Šlo naj bi za zavarovalnino za škodni dogodek, ki ga je tožnik utrpel izven dela. Pritožba v zvezi s stvarno pristojnostjo delovnega sodišča v tem delu je neutemeljena, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je šlo za odškodnino prejeto iz naslova kolektivnega zavarovanja tožnika, kot delavca tožene stranke. Iz zapisnika o likvidaciji škode, ki se nahaja v prilogi A 6, izhaja, da je bil zavarovanec S. Z., to je tožena stranka, ki je prejel zavarovalnino zaradi škodnega dogodka, izostanka 17 dni, v znesku 65.035,00 SIT za svojega delavca V. G.. Gre torej za odškodnino, ki je vezana na delovno razmerje in je torej bilo za odločanje o tem delu zahtevka pristojno delovno sodišče. Gre za sporno razmerje med delodajalcem, ki je odškodnino prejel za delavca in delavcem, ki je utrpel škodo, a mu delodajalec prejete odškodnine ni v celoti izplačal. Gre torej za spor o premoženjski pravici v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem iz 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94). Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Tožena stranka se pritožuje tudi glede odločitve o višini plače za mesece oktober, november in december 1992 ter januar 1993 in meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo glede na dejstvo, da je toženec v navedenem obdobju posloval z izgubo.

Pravno naziranje tožene stranke, da bi bila dolžna izplačevati le zajamčeno plačo, je zmotno, saj dejstvo, da delodajalec posluje z izgubo, ne vpliva na njegovo obveznost, da izplačuje plače določene v pogodbi o zaposlitvi, ki mora biti skladna s kolektivno pogodbo dejavnosti. Tudi če delodajalec v določenem trenutku ni likviden in ne more izplačati plače v dogovorjenem znesku, ta njegova obveznost ne preneha, temveč ima delavec do njega terjatev do polne plače. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z likvidnostim stanjem tožene stranke oz. navedbe, da je posloval z izgubo za rešitev spora, nepomembne.

Delodajalec ima v takem primeru le možnost, da po ustreznem postopku zniža izhodiščne plače, česar pa tožena stranka v postopku niti ni zatrjevala, niti ne dokazovala.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Sklenilo je, da stranki trpita vsaka svoje stroške s pritožbo, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k rešitvi pritožbe.