Jedro

Če je bilo procesno dejanje stranke opravljeno (oz. preklicano), ker je stranka stvarni in pravni položaj presodila nepravilno, gre za motivno zmoto, ki se v postopku ne more upoštevati.

Če se dokazni predlog umakne, se šteje, kot da ni bil vložen in se lahko na novo vloži, vendar v pritožbi le pod pogojem iz 1. odst. 496. a čl. ZPP. Ker procesni učinki vloženega dokaznega predloga z umikom odpadejo ex tunc, se namreč v pritožbi ponovljeni dokazni predlog šteje kot nov.

Izrek

1. Pritožba zoper prvi odstavek 1. točke izreka in zoper 3. točko izreka prvostopne odločbe se kot neutemeljena zavrne ter se le-ta v tem delu potrdi.

2. Pritožbi zoper drugi odstavek 1. točke izreka prvostopne odločbe se ugodi ter se le-ta v tem delu spremeni tako, da sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. III Ig 167/93 z dne 26.1.1993, ostane v 3. točki izreka v veljavi za izvršilne stroške v višini 5.441,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1993 do plačila, medtem ko se razveljavi za izvršilne stroške v višini 1.761,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1993 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za zakonite zamudne obresti od 226.891,40 SIT od 20.11.1992 do 3.5.1993 in od 5.462,10 SIT od 12.12.1992 do 3.5.1993, v skupnem znesku 59.798,30 SIT (prvi odstavek 1. točke izreka prvostopne odločbe), v 3. točki izreka pa za 7.202,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1993 do plačila (drugi odstavek 1. točke izreka prvostopne odločbe). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 7.219,50 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1997 do plačila (3. točka izreka prvostopne odločbe).

Proti navedenemu delu prvostopne odločbe se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, predlagala pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne odločbe z vrnitvijo zadeve v razveljavljenem delu prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba zoper prvi odstavek 1. točke izreka prvostopne odločbe ni utemeljena.

Tožena stranka se je sklicevala na izvensodno poravnavo, saj je želela, da bi se njena vsebina upoštevala pri sodbi. Vendar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati njene vsebine, torej tudi ne tega, da naj bi se nanašala tudi na zamudne obresti (in stroške postopka).

Na sklenitev izvensodne poravnave bi sicer (kot indic) lahko kazalo vračilo zneska 125.701,10 SIT, vendar je tožeča stranka dejstvo, da naj bi bil navedeni znesek vrnjen prav zaradi sklenjene poravnave, prerekala. Zato bi ga morala tožena stranka, ki se je nanj sklicevala, dokazati, česar pa ji ni uspelo.

Tožena stranka je kot dokaz za ugotovitev vsebine izvensodne poravnave na naroku za glavno obravnavo dne 11.11.1994 sicer smiselno predlagala zaslišanje direktorjev obeh strank, vendar je ta dokazni predlog z vlogo z dne 20.10.1997 umaknila (ni več vztrajala pri njem). V pritožbi je navedla, da je to storila "v zmoti, da bo zaradi nespornosti sklenjene poravnave prišlo do mirne rešitve spora - umika tožbenega zahtevka", vendar sodišče druge stopnje njeni navedbi ni moglo slediti. Če je bilo neko dejanje opravljeno (oz. preklicano), ker je stranka stvarni in pravni položaj presojala nepravilno, gre namreč za motivno zmoto, ki se v postopku ne more upoštevati.

Če se dokazni predlog umakne, se šteje, kot da ni bil vložen in se lahko na novo vloži, vendar v pritožbi le pod pogojem iz 1. odst. 496.a čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker procesni učinki vloženega dokaznega predloga z umikom odpadejo ex tunc, se namreč v pritožbi ponovljeni dokazni predlog šteje kot nov.

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanih dejstev dejansko stanje ugotovilo pravilno in dovolj popolno (tožena stranka namreč tudi ni ugovarjala izračunu obresti, temveč le njihovemu plačilu), na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem tudi ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev (pri zapisu, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo na naroku dne 1.12.1997 (namesto na naroku dne 11.11.1994) gre namreč za pomotni zapis, ne pa za bistveno postopkovno kršitev; pa tudi sicer se ta zapis nanaša na 2. točko izreka prvostopne odločbe, ki je tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala), je sodišče druge stopnje na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopno odločbo v tem delu (sodbi) potrdilo.

Pritožba zoper drugi odstavek 1. točke izreka prvostopne odločbe je utemeljena.

Tožeča stranka zneska 358.054,60 SIT ni vtoževala na podlagi izvensodne poravnave, ampak je očitno zaradi izvensodne poravnave, ki je bila sklenjena med postopkom, tožbo delno umaknila. Zato je potrebno šteti, da v umaknjenem delu s tožbo ni uspela (saj tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da bi tožbo delno umaknila zaradi plačila s strani tožene stranke) - prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 8.10.1998, opr. št. III Ips 98/98. Ob upoštevanju navedenega pa se pokaže, da je sodišče prve stopnje izvršilne stroške tožeče stranke nepravilno odmerilo od zneska 358.054,60 SIT, namesto od zneska 59.798,30 SIT (ki predstavlja obračunane zamudne obresti in pri plačilu katerega je tožeča stranka vztrajala po delnem umiku tožbe. Torej tožeči stranki kot izvršilni stroški ne gredo stroški sodnih taks za predlog in sklep o izvršbi v znesku 7.161,00 SIT, ampak le v znesku 5.400,00 SIT.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 380. čl. ZPP pritožbi ugodilo in prvostopno odločbo (sodbo) v tem delu (sklepu - gl. 5. odst. 129. čl. ZPP) spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi v 3. točki izreka ohranilo v veljavi za 5.441,00 SIT izvršilnih stroškov (poleg stroškov sodnih taks za predlog in sklep o izvršbi še za poštne stroške v znesku 41,00 SIT), medtem ko ga je za razliko 1.761,00 (7.202,00 - 5.441,00) SIT razveljavilo.

Pritožba zoper 3. točko izreka prvostopne odločbe ni utemeljena.

Ko je sodišče druge stopnje preverilo odmero nadaljnjih pravdnih stroškov (ali so utemeljene posamezne stroškovne postavke po temelju in po višini), je ugotovilo, da glede na uspeh tožeče stranke s tožbenim zahtevkom v znesku 59.798,30 SIT nadaljnji pravdni stroški tožeče stranke niso previsoko odmerjeni (prim. tar. št. 2/2 in 2/5/a taksne tarife ob stroškovni odmeri veljavnega Zakona o sodnih taksah).