Jedro

Preiskovalno dejanje hišne preiskave je, z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti, sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast), skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Toda čeprav sta fazi namenoma ločeni, preprosto zato, da je poseg v posameznikove pravice podvržen sodni kontroli, gre z vidika posameznika, v čigar zasebnost se posega, za eno dejanje države. Njena odškodninska odgovornost je zato lahko podana bodisi ker je sicer brezhibno odredbo policija napačno izvedla bodisi ker je hibna že sama odredba, oboje pod pogojem, da napaka policije oziroma sodišča doseže stopnjo kvalificirane napačnosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje o pritožbi.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je s tožbo zahteval, naj sodišče razsodi, da mu mora država za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine in strah), ki jo je utrpel v zvezi s hišno preiskavo 8. 6. 2015, plačati 15.000 EUR odškodnine z obrestmi. Trdil je, da je bila hišna preiskava opravljena brez sodne odredbe, saj se je odredba z dne 27. 5. 2015, na podlagi katere so policisti zjutraj vstopili v njegovo hišo in jo začeli pregledovati, glasila na drugo nepremičnino. Ko so policisti nato pridobili ustrezno odredbo, je bila hišna preiskava praktično že opravljena. Izpostavil je še, da nobena od obeh sodnih odredb ni bila zadostno obrazložena, tako da je bila hišna preiskava tudi iz tega razloga nezakonita in protiustavna.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo povračilo toženkinih pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Zaporedje dogodkov** - Okrožno sodišče na Ptuju je 27. 5. 2015 izdalo odredbo (I Kpd 19306/2015) zoper A. A. (tožnikov sin) za hišno preiskavo na naslovu ... in za osebno preiskavo.

- Policisti so 8. 6. 2015 opazili, da osumljenec ne živi na naslovu ..., ampak v sosednji novogradnji brez hišne številke. Policisti so nato na tem naslovu brez številke (torej v novogradnji) osumljenemu in tožniku omejili gibanje in ju seznanili, da bo pridobljena razširjena odredba za hišno preiskavo.

- Sodišče je 8. 6. 2015 izdalo odredbo za hišno preiskavo stanovanja (novogradnja brez hišne številke), v kateri je A. A. v resnici živel. Istega dne so policisti nato opravili hišno preiskavo.

- Tožnik je 10. 9. 2018 vložil tožbo zoper državo, ki jo sodišče obravnava v tem postopku.

- Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo 15. 12. 2020. - Tožnik je 2. 3. 2021 vložil pritožbo zoper to sodbo.

- Vrhovno sodišče je v kazenskem postopku ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo pravnomočno obsodilno sodbo (zoper tožnikovega sina) ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje (sodba I Ips 19306/2015 z dne 30. 9. 2021).

- Višje sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo 9. 11. 2021. - Tožnik je 10. 11. 2021 vložil dopolnitev pritožbe.

- Višje sodišče je tožnikovo dopolnitev pritožbe zavrglo 15. 11. 2021. - Tožnik je 24. 1. 2022 vložil predlog za obnovo postopka ter predlog za dopustitev revizije.

- Vrhovno sodišče je 7. 9. 2022 delno ugodilo predlogu za dopustitev revizije.

- Sodišče prve stopnje je s sklepom P 139/2018 z dne 2. 3. 2023 ustavilo postopek z obnovo, in sicer do konca revizijskega postopka.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

4. Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera vstop policije v stanovanjsko hišo tožnika in ob tem izvedeni ukrepi ne predstavljajo protipravnega ravnanja v smislu 26. člena Ustave RS?1 **Razlogi sodišč prve in druge stopnje za zavrnitev zahtevka**

5. Toženka je zatrjevala, da so policisti po ugotovitvi o dejanskem bivališču osumljenca (tožnikovega sina) pristopili do tožnikove hiše, kjer jim je tožnik odprl vrata in jih po predstavitvi razloga prihoda povabil v hišo, po vstopu pa so policisti tožniku in njegovemu sinu omejili gibanje zaradi nevarnosti, da bo dokazno gradivo uničeno, oba pa so tudi seznanili, da bo pridobljena razširjena odredba za hišno preiskavo. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na presojo, da je odredba Okrožnega sodišča na Ptuju I Kpd 19306/2015 dovoljevala tako hišno kot tudi osebno preiskavo tožnikovega sina, s tem pa je pomenila tudi pravno podlago za vstop v stanovanje, v katerem je v resnici živel, za njegovo prijetje ter za zavarovanje kraja, kjer se je nahajal. Zato ni ugotavljalo, ali je tožnik policiste sam povabil v stanovanje, niti dogajanja po tem, ko so policisti s strani sodišča dobili prilagojeno odredbo za hišno preiskavo, saj tožnik v tej smeri ni podal navedb. Sodišče je ugotovilo, da policisti do prejema prilagojene odredbe niso opravljali hišne preiskave, temveč so kraj le zavarovali, odredbi za hišno preiskavo pa sta bili ustrezno obrazloženi, zato protipravnost ravnanja državnega organa ni podana. Ugotovilo je tudi, da policisti niso vstopili v stanovanjske prostore, temveč le na hodnik stanovanjske hiše, na verando oziroma vetrolov, ki ga ni mogoče šteti za stanovanjski prostor.

6. Pritožbeno sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je policija v tožnikovo stanovanje smela vstopiti na podlagi veljavne odredbe za osebno preiskavo, sodišče prve stopnje pa je pravno podlago za to pravilno prepoznalo v drugem odstavku 214. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP2). Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se toženka sicer ni sklicevala na odredbo za osebno preiskavo, navajala pa je, da je imela dovoljenje za vstop, kar zadostuje za to, da sodišče samo poišče ustrezno pravno podlago. Pritožbeno sodišče je ugotovilo tudi, da je policija na podlagi 56. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol3) lahko zavarovala kraj, kjer so nameravali opraviti hišno in osebno preiskavo, ter omejila gibanje tam navzočih. Zavzelo je še stališče, da navedb o neobrazloženosti odredb o hišni in osebni preiskavi ne more presojati, saj v pravdnem postopku ne more preizkusiti, ali je bil v fazi predkazenskega postopka dosežen potreben dokazni standard in ali sta bili zato odredbi zadostno obrazloženi.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

7. Tožnik navaja, da je Vrhovno sodišče v kazenski zadevi, ki je tekla zoper njegovega sina, ugotovilo, da odredbi za hišno preiskavo nista vsebovali obrazložitve, na čem temelji presoja o izpolnjenosti zakonskih in ustavnih pogojev za poseg v pravico do prostorske zasebnosti, zato je podana kršitev 215. člena ZKP ter 22. in 36. člena Ustave. Vrhovno sodišče je poseg v navedene pravice presojalo z vidika tožnikovega sina, logično pa je, da nezakoniti in protiustavni vstop v hišo tožnika in nadaljnja hišna preiskava pomenita tudi poseg v tožnikove pravice iz 32., 33., 34. in 36. člena Ustave ter 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Obe odredbi sta že na prvi pogled nezakoniti in protiustavni, saj sta povsem pavšalni in neobrazloženi. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s prvim odstavkom 215. člena ZKP in z merili iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1006/13-20 in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Dragojević proti Hrvaški.

Napačna je presoja sodišča druge stopnje, ki je bilo po dopolnitvi pritožbe že seznanjeno s prej navedeno sodbo Vrhovnega sodišča v kazenski zadevi, da presoja, ali je bil v predkazenskem postopku dosežen potreben dokazni standard, ne more biti stvar pravdnega postopka. Civilno sodišče se je z navedenim napačnim stališčem izognilo presoji protipravnosti in torej sploh ni moglo ugotavljati, ali gre za kvalificirano stopnjo napačnosti.

Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, ko sta se postavili na stališče, da je imela policija pravno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika že na podlagi odredbe za osebno preiskavo tožnikovega sina in da to pravno podlago predstavlja drugi odstavek 214. člena ZKP ter da je imela policija na podlagi iste odredbe upravičenje zavarovati kraj in omejiti gibanje, podlago za to pa predstavlja 56. člen ZNPPol. Noben zakon ne določa, da lahko policija vstopi v tujo hišo brez sodne odredbe zgolj na podlagi sodne odredbe za osebno preiskavo osebe, ki ni lastnik te hiše. Odločitev sodišč je bila tudi mimo trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank, saj se toženka ni sklicevala na odredbo o osebni preiskavi kot podlago za vstop – navajala je, da je policiste v hišo povabil tožnik sam. Sklicevanje sodišča na 56. člen ZNPPol glede omejevanja gibanja tožnika je materialnopravno zmotno, ker že iz četrtega odstavka 1. člena ZNPPol izhaja, da policija po določbah tega zakona ravna le, če drugi zakoni ne določajo pravil glede zbiranja dokazov, v konkretnem primeru pa je jasno, da so policisti v hišo vstopili z namenom opravljanja hišne preiskave.

8. Stranski intervenient na vročeno revizijo ni odgovoril, toženka pa v svojem odgovoru izpostavlja predvsem, da imajo ravnanja oblastnih organov značilnosti protipravnosti le, če gre za zavestno, namerno in očitno, tj. kvalificirano napačnost. Sem spadajo nerazumno odstopanje od določb materialnega prava ali uveljavljene sodne prakse, neuporaba jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobe kršitve postopkovnih pravil in napak, ki so zunaj pravno še dopustnega. V obravnavanem primeru za tako stopnjo napačnosti ni moglo iti, saj je policija v tožnikovo hišo vstopila na podlagi veljavnih odredb za hišno in osebno preiskavo. Zakonitost teh odredb je potrdilo prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče; nezakonitost je ugotovilo šele Vrhovno sodišče, kar pomeni, da ni šlo za nezakonitost, ki bi bila očitna že na prvi pogled. Naknadna drugačna presoja sodišča ne utemeljujejo odškodninske odgovornosti države.

9. Revizija je utemeljena.

10. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP4) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče na revizijske navedbe, ki ta okvir presegajo, ne bo odgovarjalo.

11. Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost gre za javnopravno odškodninsko odgovornost, pri kateri za presojo ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, temveč je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov.5 Pri presoji, ali ravnanje državnih organov dosega standard protipravnosti kot nosilne predpostavke javnopravne odškodninske odgovornosti države, je treba upoštevati utrjeno stališče sodne prakse, da vsaka napake ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti države, temveč so ravnanja oblastnih organov protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne.6 Sodišča so protipravnost ugotovila v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja, in v podobnih primerih kvalificiranih kršitev.7

12. Vstop policije v posameznikovo stanovanje pomeni poseg v prostorski vidik pravice do zasebnosti kot pravice javnopravnega značaja, ki je v slovenski ustavnopravni ureditvi zajamčena na dveh ravneh: s pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave) in v sklopu splošnega varstva pravic zasebnosti (35. člen Ustave).8 Pojem stanovanja v okviru navedene pravice odraža zgolj prostorski vidik širše zasnovane pravice do zasebnosti. V zvezi z razlogi sodišča prve stopnje, ki je ugotavljalo, ali je verando in vetrolov mogoče šteti za stanovanjske dele, Vrhovno sodišče zato opozarja, da je ustavno in kazenskopravno razumevanje pojma stanovanja širše od opredelitve, ki jo pozna 4. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1).9 V skladu s testom razumno pričakovane zasebnosti10 je odločilno, ali je posameznik v določenem prostoru pričakoval zasebnost in v njem bival z občutkom varnosti pred vdorom ter ali je bilo to njegovo pričakovanje objektivno sprejemljivo in utemeljeno.11

13. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zapisali, da sta vstop v stanovanje in hišna preiskava dva ločena in različna ukrepa. Šele vstop v stanovanje omogoči nadaljnjo izvedbo hišne preiskave, pri čemer pooblastilo za hišno preiskavo vsebuje tudi pooblastilo za vstop v stanovanje, obratno pa ne velja; pri vstopu v stanovanje mora uradna oseba ostati v bistvenem pasivna in v integriteto prostora ne sme poseči bolj, kot je neizogibno za izvršitev namena, za katerega je pooblastilo dano.12

14. Vstop v stanovanje in s tem poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja je praviloma mogoč le na podlagi obrazložene sodne odredbe. Zakon lahko predpiše pogoje, pod katerimi sme uradna oseba brez odredbe sodišča vstopiti v stanovanje, vendar le, če je to neogibno potrebno, da se neposredno prime storilec kaznivega dejanja (t. i. _hot pursuit_) ali da se zavarujejo ljudje in premoženje (peti odstavek 36. člena Ustave). Pravna podlaga za vstop v stanovanje brez sodne odredbe je v okviru zakonodajnega pooblastila in omejitev iz petega odstavka 36. člena Ustave določena v prvem odstavku 53. členu ZNPPol13 in v prvem odstavku 218. člena ZKP.

15. Revident srž svojih revizijskih navedb osredotoča na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 19306/2015 z dne 30. 9. 2021, s katero je razveljavilo obsodilno sodbo (zoper tožnikovega sina), ker je temeljila na dokazu, ki je pridobljen s kršitvijo človekovih pravic (konkretni razlog: hišna preiskava je temeljila na odredbi sodišča, ki ni bila v zadostni meri obrazložena). Revident trdi, da je bilo ravnanje toženke protipravno že _ab initio_, saj niso bili izpolnjeni pogoji za vstop v stanovanje, kar je v svoji sodbi potrdilo Vrhovno sodišče. Navaja, da sta bili obe odredbi o hišni preiskavi (in tista o osebni) zaradi svoje popolne pavšalnosti in neobrazloženosti že na prvi pogled nezakoniti in protiustavni, zato je podana kvalificirana napačnost. 16. Preiskovalno dejanje hišne preiskave je z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast), skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Toda čeprav sta fazi namenoma ločeni, preprosto zato, da je poseg v posameznikove pravice podvržen sodni kontroli, gre z vidika posameznika, v čigar zasebnost se posega, za eno dejanje države.

17. Enotnost dejanja se kaže tudi drugače: druga, »policijska« faza je izvedba predhodno dovoljenega dejanja (»sodna« faza), ki ne predvideva ponovne kontrole zakonskih pogojev. To pomeni, da policija (praviloma)14 ne more (in ne sme) preverjati, ali odredba, ki jo mora izvršiti, zadostuje zakonskim pogojem ali ne – zavezana je, da jo izvrši tako, kot ji sodišče nalaga. Kljub doslednemu spoštovanju vsebine izdane odredbe lahko v izvedbeni fazi pride do nastanka škode in možne odškodninske odgovornosti države, kar je v obravnavanem primeru tožnik sicer zatrjeval,15 toda iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, sledi, da izvedba preiskave ni potekala zunaj običajne, z zakonom in Ustavo predpisane metode. Zaradi izvedbe odredbe o hišni preiskavi odškodninske odgovornosti države v obravnavanem primeru torej ne more biti. Po drugi strani pa to še ne pomeni, da je odškodninska odgovornost države s tem že izključena. Če namreč policija (brez lastnih napak) izvrši odredbo sodišča, je odgovornost države podana, če oškodovanec dokaže, da je do kvalificirane protipravnosti prišlo pri odreditvi preiskovalnega dejanja – v »sodni« fazi.

18. Pri izdaji odredbe o hišni preiskavi je bistvo predhodne sodne kontrole v tem, da sodnik, ki odloča o predlogu za njeno izdajo, kot predstavnik sodne veje oblasti preizkusi obstoj ustavnih in zakonskih pogojev zanjo. Pri tem nastopa v vlogi garanta, torej varuha pravic obdolženca in nadzornika nad delom tožilstva ter policije. ZKP z abstraktnim urejanjem preiskovalnih dejanj sodišču dopušča določeno prosto presojo, kar preiskovalnemu sodniku omogoča, da glede na predložene dokaze, neodvisno in strokovno ovrednoti konkreten primer in sprejme odločitev o (ne)odreditvi preiskovalnega ukrepa. To pomeni, da mora najprej kritično, neodvisno in nepristransko presoditi, ali so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni, ter nato svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Gre za vrednotenje predloženih informacij in dokazov, ki se izteče v dveh alternativnih zaključkih: v odreditvi preiskave ali v nestrinjanju s predlogom.16 Preiskovalni sodnik tehta, ali so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in ali so izpolnjeni zakonski pogoji za opravo preiskave; poleg obstoja utemeljenih razlogov za sum mora obrazložiti predvsem, na čem temelji presoja o verjetnosti, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek (214. člen ZKP). Pri tem lahko napravi napako. Če se ta izkaže kot nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in od uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka ali drugega primera kvalificirane napačnosti, je podana odškodninska odgovornost države za ravnanje sodišča. 19. Odgovor na revizijsko vprašanje, ali je bil vstop policije v stanovanjsko hišo tožnika protipraven, torej ni odvisen le od tega, ali je policija vstop opravila v skladu s sodno odredbo ali ne, temveč tudi, ali je sodišče, ki je izdalo odredbo o hišni preiskavi, ravnalo (kvalificirano) protipravno.

20. Tožnik je toženki (med drugim) očital, da odredba preiskovalnega sodnika ni (ustrezno) obrazložena in ne le da ne dosega zakonsko predpisanega dokaznega standarda. Sodišče prve stopnje je presojo teh trditev opravilo v točkah 35–37 svoje sodbe, višje sodišče pa se je zadovoljilo s stališčem, da je bila odredba veljavno izdana, ne da bi presodilo pravilnost stališča sodišča prve stopnje in ne da bi odgovorilo na pritožbene navedbe o kvalificirani protipravnosti izdanih odredb o preiskovalnih dejanjih. Na pritožbeni stopnji je torej ostalo nerazčiščeno, ali je preiskovalni sodnik ravnal kvalificirano napačno. Ob tem Vrhovno sodišče še pripominja, da se pritožbeno sodišče v 11. točki svoje obrazložitve sklicuje na odločbo VS RS II Ips 374/2013 in povzema obrazložitev v zvezi s presojo dokaznih standardov ter razlago prava znotraj meja pooblastil, vendar zanemari nadaljevanje te odločbe, v katerem Vrhovno sodišče opozarja, da pravnomočnost sodne določbe ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti ravnanja v odškodninskem sporu.17 **Odločitev o reviziji**

21. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (drugi odstavek 380. člena ZPP), sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrača temu sodišču v novo odločanje o pritožbi (I. točka izreka). Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz gornje obrazložitve.

**Odločitev o revizijskih stroški**

22. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklep VS RS II DoR 51/2022 z dne 7. 9. 2022. 2 Uradni list RS, št. 63/94 s spremembami in dopolnitvami. 3 Uradni list RS, št. 15/13 s spremembami in dopolnitvami. 4 Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 5 VS RS II Ips 220/2017 z dne 7. 9. 2016. 6 VS RS III Ips 5/2014 z dne 25. 3. 2014, II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014, III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013, II Ips 170/2012 z dne 19. 12. 2013 in III Ips 98/2010 z dne 20. 3. 2013. 7 Šturm, L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, 2011, str. 40 in nasl. 8 Odločbi US RS U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, tč. 75, in Up-32/94 z dne 13. 4. 1995. 9 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 312/2003 z dne 19. 2. 2004. 10 Koncept pričakovane zasebnosti je razvilo Vrhovno sodišče ZDA v zadevi Katz v. United States, v evropski sodni praksi pa ga je prevzelo ESČP v zadevi Halford proti Združenemu kraljestvu. 11 Šugman Stubbs, K., Gorkič, P.: Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 122–123; V. Jakulin, V., v KURS Dopolnitev – A, 2011, str. 516. 12 Šugman Stubbs, K., Gorkič, P., zgoraj navedeno delo, str. 125. 13 Prvi odstavek 53. člena ZNPPol določa, da smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore, če imetnik stanovanja to dovoli, če kdo kliče na pomoč, če je to potrebno za preprečitev samomora, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru ali v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali premoženja. Prvi odstavek 218. člena ZKP določa, da smejo policisti brez odredbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore ter po potrebi opraviti preiskavo, če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju, ali če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je zaradi pregona tja zatekel. 14 Vsaj teoretično ni mogoče izključiti primerov povsem nerazumnih odredb. 15 Trdil je, da so ga policisti psihično trpinčili, žalili, pritiskali nanj, da naj vpliva na sina, da prizna storitev kaznivih dejanj ... 16 ZKP v prvem odstavku 215. člena določa: Preiskavo na obrazložen pisni predlog upravičenega tožilca odredi preiskovalni sodnik z obrazloženo pisno odredbo. Če se preiskovalni sodnik ne strinja s pisnim predlogom upravičenega tožilca, z obrazloženim mnenjem zahteva, naj o tem odloči senat (šesti odstavek 25. člena), ki mora odločiti najpozneje v 72 urah od prejetja pisnega predloga in obrazloženega mnenja ter svojo odločitev brez odlašanja sporočiti upravičenemu tožilcu. 17 VS RS II Ips 374/2013 z dne 8. 10. 2015, tč. 10. Vrhovno sodišče se sklicuje tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Slovenije 14. 12. 1995, odločbo Ustavnega sodišča Up-2/04 z dne 4. 5. 2005 ter odločbi VS RS II Ips 252/2013 z dne 2. 4. 2015 in II Ips 688/2005 z dne 6. 3. 2008.