26. 9. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. B. C., Č., ki ga zastopa Odvetniška družba Nina Cek, o. p., d. o. o., Koper, na seji senata 5. septembra 2023 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev 2. točke izreka sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4945/2022/12 (1221-11) z dne 20. 2. 2023.

3.Začasno zadržanje iz prejšnje točke začne učinkovati z dnem vročitve tega sklepa Ministrstvu za notranje zadeve.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (UL L 180, 29. 6. 2013, str. 31–59 – v nadaljevanju Dublinska uredba III), s 1. točko izreka sklepa sklenilo, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite pritožnika zavrže, z 2. točko izreka pa, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje pritožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2.Upravno sodišče je tožbi ugodilo, sklep odpravilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo zavrnilo. Sporno vprašanje v navedeni zadevi naj bi bilo, ali zaradi ravnanja hrvaške policije na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH) obstaja ovira za predajo pritožnika iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da lahko predajo prepreči obstoj tistih sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški, ki jim je prosilec dejansko lahko izpostavljen. Poudarilo je, da je treba upoštevati individualne okoliščine pritožnika in njegov položaj ob predaji. Iz poročil in sodb drugih sodišč naj ne bi izhajalo, da bi se z osebo, ki ima status prosilca za mednarodno zaščito in se jo preda v okviru dublinskega postopka, v Republiki Hrvaški ravnalo nečloveško ali da se njene prošnje ne bi vsebinsko obravnavalo. Zato naj ne bi bilo verjetno izkazano, da bi v položaju, v katerem je pritožnik, v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo predajo ali zahtevale posebno zagotovilo. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da z zatrjevanjem o prisilnem vračanju v BiH, onemogočanjem vložitve namere za mednarodno zaščito in dokazi, ki naj bi tako vračanje dokazovali, ni mogoče utemeljiti, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku predaje, med azilnim postopkom (dostop do postopka in nastanitev) in po njem, zaradi katerih pritožnika v njegovem položaju ne bi bilo dopustno predati Republiki Hrvaški. Vrhovno sodišče je navedlo, da so procesne garancije glede dostopa do azilnega sistema del skupnega azilnega sistema, vendar je poudarilo, da so bila pritožniku ta jamstva zagotovljena, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in ko je Republika Hrvaška na podlagi 13. člena Dublinske uredbe III prevzela odgovornost za vsebinsko obravnavanje prošnje. Vrhovno sodišče meni, da pritožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo predajo.

3.Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi pomisleke Upravnega sodišča o podatkih iz podatkovne baze Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) o stanju v Republiki Hrvaški in poročilo Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) o morebitnih pomanjkljivostih hrvaškega azilnega sistema po predaji prosilcev v dublinskem postopku. Poudarilo je, da iz poročil izhajajo pomanjkljivosti v posameznih primerih pri ravnanju s tistimi posamezniki, ki so prošnjo ali izrecno umaknili ali jim je bila že zavrnjena. Poročila pa naj ne bi vsebovala informacij o ovirah, s katerimi bi se srečali prosilci v položaju, kakršen je pritožnikov. Vrhovno sodišče je poudarilo konkretni položaj pritožnika (prvič je vložil prošnjo šele v Republiki Sloveniji in Republika Hrvaška je prevzela odgovornost na podlagi 13. člena Dublinske uredbe III). Zato je po stališču Vrhovnega sodišča neutemeljeno sklicevanje na primere sodnih odločb, ki so potrebo po posebnih zagotovilih utemeljevale na informacijah o verižnih vračanjih pri tistih prosilcih, pri katerih je šlo za ponovni sprejem. Vrhovno sodišče je navedlo, da je treba posebna zagotovila države pridobiti, če bi bil prosilec posebej ranljiv, vendar obravnavani primer ni tak. Pritožnik naj ne bi zatrjeval, da bi bil zaradi kakšne osebne okoliščine v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško prav on deležen nečloveškega ravnanja.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev 18., 22. in 23. člena Ustave ter 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da Vrhovno sodišče pri presoji ni upoštevalo njegovih trditev in ugotovitev v poročilih AIDA in EUAA, iz katerih naj bi izhajalo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti pri dostopu do azilnega postopka pri vstopu v Republiko Hrvaško. Dodaja, da ugotovitev, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema pri vstopu v državo, pomeni, da obstaja verjetnost, da se bo tudi v drugih fazah azilnega postopka enako ravnalo s prosilci. Vrhovno sodišče naj bi s stališčem, da so okoliščine, povezane z vstopom v Republiko Hrvaško, neupoštevne, kršilo 18. člen Ustave. Pritožnik meni, da se ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah ni sprejemljivo avtomatično zanesti na načelo medsebojnega zaupanja.

5.Pritožnik trdi, da bi bilo treba v tej zadevi upoštevati pravilno razporejenost dokaznega bremena in pritožnikovo dokazno stisko. Iz priloženih poročil naj bi nedvomno izhajalo, da so ovire pri dostopu do azilnega postopka in da obstaja realno tveganje tudi za prosilce, ki so vrnjeni v dublinskem postopku. Pritožnik naj bi svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil. S tem naj bi izkazal, da nima očitno neutemeljenega zahtevka z vidika 3. člena EKČP. Zato naj bi bilo dokazno breme na državi, da dokaže, da ne bo deležen nečloveškega ravnanja, ali pa naj pridobi posebno zagotovilo. Ker naj bi bilo pritožniku naloženo pretežko breme dokazovanja, naj bi bili kršeni 18., 22. in 23. člen Ustave ter 3. člen EKČP.

6.Pritožnik meni, da Vrhovno sodišče ni obrazloženo odstopilo od argumentacije Upravnega sodišča, kar naj bi pomenilo kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi kršilo 22. člen Ustave, ker naj ne bi upoštevalo podatkov, ki jih je pritožnik priložil, in naj jih ne bi presojalo v vsebinskem smislu. Iz številnih sodb sodišč iz drugih držav članic Evropske unije naj bi izhajalo, da so bile predaje v Republiko Hrvaško zaustavljene zaradi možnosti verižnega vračanja. Vrhovno sodišče naj se do navedenih očitkov ne bi opredelilo.

B.

7.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo (1. točka izreka). V nadaljevanju postopka bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

8.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) senat na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Sklep MNZ o predaji pritožnika Republiki Hrvaški je z odločitvijo Vrhovnega sodišča postal pravnomočen, zato bi lahko prišlo do njegove izvršitve. To pomeni, da bi lahko bil pritožnik predan Republiki Hrvaški, še preden bi Ustavno sodišče odločilo o njegovi ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi človekovih pravic, in sicer predvsem pravice iz 18. člena Ustave. Z izvršitvijo navedenega pravnomočnega sklepa MNZ bi torej lahko pritožniku nastale nepopravljive škodljive posledice. Zato je Ustavno sodišče na podlagi 58. člena ZUstS odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev 2. točke izreka sklepa MNZ (2. točka izreka), pri čemer začasno zadržanje začne učinkovati z dnem vročitve tega sklepa MNZ (3. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Za sprejem ustavne pritožbe so se izrekli sodnici Kogovšek Šalamon in Šugman Stubbs ter sodnika Accetto in Čeferin.

dr. Matej Accetto Predsednik

23. 11. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B. C., Č., ki ga zastopa Odvetniška družba Nina Cek, o. p., d. o. o., Koper, na seji 23. novembra 2023

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180, 29. 6. 2013, str. 31–59 – v nadaljevanju Dublinska uredba III), s 1. točko izreka sklepa sklenilo, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite pritožnika zavrže, in z 2. točko izreka sklenilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje pritožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2.Upravno sodišče je tožbi ugodilo, sklep odpravilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo zavrnilo. Sporno vprašanje v navedeni zadevi naj bi bilo, ali zaradi ravnanja hrvaške policije na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH) obstaja ovira za predajo pritožnika iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da lahko predajo prepreči obstoj tistih sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški, ki jim je prosilec po predaji dejansko lahko izpostavljen. Poudarilo je, da je treba upoštevati individualne okoliščine pritožnika in njegov položaj ob predaji. Iz poročil in sodb drugih sodišč naj ne bi izhajalo, da bi se z osebo, ki ima status prosilca za mednarodno zaščito in se jo preda v okviru dublinskega postopka, v Republiki Hrvaški ravnalo nečloveško ali da se njena prošnja ne bi vsebinsko obravnavala. Zato naj ne bi bilo verjetno izkazano, da bi v položaju, v katerem je pritožnik, v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ki bi preprečevale njegovo predajo ali zahtevale posebno zagotovilo. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da zgolj z zatrjevanjem o prisilnem vračanju v BiH in onemogočanju vložitve namere za mednarodno zaščito ter z dokazi, ki naj bi tako ravnanje dokazovali, ni mogoče utemeljiti, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku predaje, med azilnim postopkom (dostop do postopka in nastanitev) in po njem, zaradi katerih pritožnika v njegovem položaju ne bi bilo dopustno predati Republiki Hrvaški. Vrhovno sodišče je navedlo, da so procesne garancije glede dostopa do azilnega sistema del skupnega azilnega sistema, vendar je poudarilo, da so bila pritožniku ta jamstva zagotovljena, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in ko je Republika Hrvaška na podlagi 13. člena Dublinske uredbe III prevzela odgovornost za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje. Vrhovno sodišče meni, da pritožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom, ki bi preprečevale njegovo predajo.

3.Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi pomisleke Upravnega sodišča, temelječe na podatkih iz podatkovne baze Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) o stanju v Republiki Hrvaški in iz poročila Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) o morebitnih pomanjkljivostih hrvaškega azilnega sistema po predaji prosilcev v dublinskem postopku. Poudarilo je, da iz poročil izhajajo pomanjkljivosti v posameznih primerih pri ravnanju s tistimi posamezniki, ki so prošnjo ali izrecno umaknili ali pa jim je bila ta že zavrnjena. Poročila pa naj ne bi vsebovala informacij o ovirah, s katerimi naj bi se srečali prosilci v položaju, kakršen je pritožnikov. Vrhovno sodišče je poudarilo konkretni položaj pritožnika (prvič je vložil prošnjo šele v Republiki Sloveniji in Republika Hrvaška je prevzela odgovornost na podlagi 13. člena Dublinske uredbe III). Zato je po stališču Vrhovnega sodišča neutemeljeno sklicevanje na primere sodnih odločb, ki so potrebo po posebnih zagotovilih utemeljevale na informacijah o verižnih vračanjih pri tistih prosilcih, pri katerih je šlo za ponovni sprejem na podlagi Dublinske uredbe III. Vrhovno sodišče je navedlo, da je treba posebna zagotovila države pridobiti, če bi bil prosilec posebej ranljiv, vendar obravnavani primer ni tak. Pritožnik naj ne bi zatrjeval, da bi bil zaradi kakšne osebne okoliščine v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško prav on deležen nečloveškega ravnanja.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev 18., 22. in 23. člena Ustave ter 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da Vrhovno sodišče pri presoji ni upoštevalo trditev pritožnika in ugotovitev v poročilih AIDA in EUAA, iz katerih naj bi izhajalo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti pri dostopu do azilnega postopka pri vstopu v Republiko Hrvaško. Pritožnik meni, da ugotovitev, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema pri vstopu v državo, pomeni, da obstaja verjetnost, da se bo s prosilci tudi v drugih fazah azilnega postopka ravnalo enako. Vrhovno sodišče naj bi s stališčem, da so okoliščine, povezane z vstopom v Republiko Hrvaško, nerelevantne, kršilo 18. člen Ustave. Meni, da ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah ni sprejemljivo, da se država avtomatično zanese na načelo medsebojnega zaupanja.

5.Pritožnik trdi, da bi bilo treba v tej zadevi upoštevati pravilno razporejenost dokaznega bremena in pritožnikovo dokazno stisko. Iz priloženih poročil naj bi nedvomno izhajalo, da so ovire pri dostopu do azilnega postopka in da obstaja realno tveganje tudi za prosilce, ki so vrnjeni v dublinskem postopku. Pritožnik naj bi svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil. S tem naj bi izkazal, da nima očitno neutemeljenega zahtevka z vidika 3. člena EKČP. Zato naj bi bilo dokazno breme na državi, da dokaže, da ne bo deležen nečloveškega ravnanja, ali pa bi morala država pridobiti posebno zagotovilo. Ker naj bi bilo pritožniku naloženo pretežko breme dokazovanja, naj bi bili kršeni 18., 22. in 23. člen Ustave ter 3. člen EKČP.

6.Pritožnik meni, da Vrhovno sodišče ni obrazloženo odstopilo od argumentacije Upravnega sodišča, kar naj bi pomenilo kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi kršilo 22. člen Ustave, ker naj ne bi upoštevalo podatkov, ki jih je priložil, in naj jih ne bi presojalo v vsebinskem smislu. Iz številnih sodb sodišč iz drugih držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) naj bi izhajalo, da so bile predaje v Republiko Hrvaško zaustavljene zaradi možnosti verižnega vračanja. Vrhovno sodišče pa naj se do navedenih očitkov ne bi opredelilo.

7.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-919/23 z dne 26. 9. 2023 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče in MNZ.

B.

Splošna izhodišča presoje

8.Pritožnik zatrjuje, da je Vrhovno sodišče kršilo 18., 22. in 23. člen Ustave ter 3. člen EKČP. Pri navajanju razlogov, s katerimi utemeljuje kršitev 18. člena Ustave, se splošno sklicuje tudi na obrazložitev sodbe Upravnega sodišča v tej zadevi in navaja, da je ta obrazložitev del njegove trditvene podlage v tej ustavni pritožbi. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti s splošnim sklicevanjem na navedbe in utemeljitve, vsebovane v pravnih sredstvih, izčrpanih pred vložitvijo ustavne pritožbe.[1] Enako pa velja tudi za splošno sklicevanje na obrazložitev v sodbi Upravnega sodišča, ki je bila izdana v obravnavanem postopku. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presojanja. Zato je treba v ustavni pritožbi na podlagi tretje alineje prvega odstavka 53. člena ZUstS izrecno navesti razloge, ki naj bi jo utemeljili. Glede na navedeno Ustavno sodišče obrazložitve sodbe Upravnega sodišča ni štelo za trditveno podlago pri odločanju o tej ustavni pritožbi.

9.Bistveni očitek pritožnika je, da je Vrhovno sodišče s stališči, s katerimi je zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep MNZ (Vrhovno sodišče je v tej zadevi samo odločilo o tožbi), na podlagi katerega bo predan v Republiko Hrvaško, kršilo 18. člen Ustave in 3. člen EKČP. Ustavno sodišče se mora v navedeni zadevi torej najprej opredeliti do vprašanja, ali so stališča Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi nesprejemljiva z vidika 18. člena Ustave. Iz ustavnosodne presoje[2] izhaja, da je vsebina 3. člena EKČP zajeta v 18. členu Ustave, zato je Ustavno sodišče očitke pritožnika o kršitvi 3. člena EKČP presojalo v okviru 18. člena Ustave.

10.Predaja pritožnika v Republiko Hrvaško temelji na Dublinski uredbi III, ki določa merila in mehanizme za določitev države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ter postopek predaje in sprejema prosilcev med državami članicami EU. Sprejeta je bila na podlagi prvega odstavka 78. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU), ki določa, da EU oblikuje skupno politiko o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti z namenom ponuditi ustrezen status vsem državljanom tretjih držav, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in zagotoviti skladnost z načelom nevračanja. Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) izhaja, da uporaba Dublinske uredbe III pomeni izvajanje prava EU iz prvega odstavka 51. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina).[3] SEU je sprejelo stališče, da dejstvo, da se uporabi pravo EU, vključuje uporabo temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina.[4] Republika Slovenija je izvrševanje dela svojih suverenih pravic prenesla na EU, kar pomeni, da je nanjo prenesla tudi normativno urejanje na nekaterih področjih. Zato mora Ustavno sodišče v tem primeru na podlagi tretjega odstavka 3.a člena Ustave pri opredeljevanju vsebine človekovih pravic in temeljnih svoboščin upoštevati primarno zakonodajo EU, zlasti Listino, ter sodno prakso SEU.[5]

Načelo nevračanja (18. člen Ustave)

11.Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami.[6] Vendar je suverenost države omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (v nadaljevanju nečloveško ravnanje). Načelo nevračanja (non-refoulment) je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju. V skladu s prvim odstavkom 33. člena Konvencije o statusu beguncev ter Protokola o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju Ženevska konvencija) sta prepovedana izgon ali prisilna vrnitev begunca na meje ozemlja, na katerem bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja. Člen 18 Ustave določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da 18. člen Ustave prepoveduje, da bi bila oseba, glede katere obstaja resnična nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma izgnana vanjo.[7] Spoštovanje načela nevračanja je torej varovano v okviru 18. člena Ustave. Podobno kot v Ustavi je tudi na podlagi 3. člena EKČP prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds), ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti (real risk), da bo ta oseba izpostavljena nečloveškemu ravnanju.[8]

12.Posamezniku, ki zaprosi za zaščito, načelo nevračanja zagotavlja pravico do vstopa v državo, ki jo zaprosi za zaščito, in bivanja v njej.[9] Zagotavlja mu pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno.[10] Zagotovljena mu mora biti podrobna in natančna presoja, ki vključuje tudi oceno, da odstranitev iz države ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti nečloveškemu ravnanju.[11] Odstranitev posameznika, ki zatrjuje, da potrebuje zaščito, iz države brez podrobne in natančne presoje njegovih trditev, da obstaja resna nevarnost, da bo zaradi odstranitve iz države podvržen nečloveškemu ravnanju, pomeni kršitev načela nevračanja.[12]

13.V 4. členu Listine je urejena prepoved mučenja, ki določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve je zagotovljeno tudi z drugim odstavkom 19. člena Listine. V skladu s to določbo Listine se nihče ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Člen 18 Listine priznava pravico do azila ob upoštevanju Ženevske konvencije, s čimer je vključeno tudi načelo nevračanja iz 33. člena Ženevske konvencije.[13]

14.SEU je sprejelo stališče, da skupni evropski azilni sistem temelji na popolni in splošni uporabi Ženevske konvencije in zagotovitvi, da nihče ne bo poslan nazaj na območje, na katerem bi lahko bil ponovno preganjan.[14] Temeljna pravica, ki je zagotovljena s 3. členom EKČP, je del splošnih načel prava EU.[15] SEU je sprejelo stališče, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 53. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa EKČP.[16] Navedlo je, da je pravica iz 4. člena Listine absolutne narave.[17] SEU je tudi sprejelo stališče, da je treba pri razlagi 4. člena in drugega odstavka 19. člena Listine upoštevati sodno prakso ESČP.[18]

15.Načelo nevračanja prepoveduje tako neposredno vračanje (direct refoulement) kot posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.[19]

16.Država sme posameznika predati tretji državi brez vsebinske presoje, ali bi predaja v to državo povzročila ogroženost njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenost nečloveškemu ravnanju, samo v primeru, če je tretja država varna (t. i. koncept varne tretje države).[20] ESČP je sprejelo stališče, da se dolžnost države, da posameznika ne izpostavi realnemu tveganju, da bo izpostavljen ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP, v primerih vrnitve v tretjo državo izpolni drugače kot v primerih vrnitve v izvorno državo. V primeru izgona v izvorno državo pristojni organi preverijo, ali je prošnja za mednarodno zaščito utemeljena, in v skladu s tem obravnavajo domnevna tveganja v izvorni državi. V primeru vrnitve v tretjo državo je njihovo glavno vprašanje, ali bo imel posameznik dostop do ustreznega postopka za priznanje mednarodne zaščite v tretji državi. Poleg tega mora država izgona preveriti še pogoje pridržanja ali življenjske pogoje prosilcev za mednarodno zaščito v državi sprejema.[21]

17.ESČP je sprejelo stališče, da iz splošno veljavnih načel in njegove sodne prakse izhaja zahteva, da morajo države v primeru uporabe koncepta varne tretje države temeljito preučiti ustrezne pogoje v tretji državi ter zlasti dostopnost in zanesljivost njenega azilnega sistema. Načela, ki izhajajo iz sodne prakse ESČP glede ocene tveganj v izvorni državi prosilca za mednarodno zaščito, se smiselno uporabljajo tudi za preučitev vprašanja, ali je tretja država, v katero bo predan prosilec, varna.[22]

18.Varnost tretje države lahko država oceni v vsakem konkretnem primeru ali pa na splošno. Pri splošnem pristopu ocena varnosti tretje države temelji na načelu medsebojnega zaupanja.[23] Predaja posameznika med državami članicami EU na podlagi Dublinske uredbe III pomeni uporabo koncepta varne tretje države, pri katerem je varnost tretje države (države članice EU) določena na splošno. SEU je sprejelo stališče, da pravo EU temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji EU, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava EU, s katerim se te vrednote izvajajo. Pravni sistemi držav članic so zmožni zagotoviti enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s 1. in 4. členom, ki določata eno temeljnih vrednot EU in njenih držav članic.[24] Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Dublinske uredbe III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine in Ženevske konvencije.[25]

19.Vendar pa meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno. Prosilec mora imeti možnost, da domnevo o varnosti tretje države izpodbije. V posameznem postopku mora imeti možnost dokazati, da tretja država zanj konkretno ni varna.[26] Tudi domneva o varnosti držav članic EU je izpodbojna.[27] Okoliščina, da država predaja posameznika drugi državi članici EU, ne more vplivati na obseg zaščite, ki ga zagotavlja načelo nevračanja iz 18. člena Ustave. Tudi pri predaji posameznika drugi državi članici EU mora biti zagotovljena natančna in individualna presoja posameznikove situacije. Pristojni organi in sodišča morajo v primeru, ko prosilec zatrjuje, da država članica EU konkretno zanj ni varna, presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja.[28]

20.Iz sodne prakse SEU izhaja, da je predajo posameznika drugi državi članici mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine.[29] SEU je sprejelo stališče, da organi države članice, vključno z njenimi sodišči, pri predaji ne smejo zanemariti presoje elementov, s katerimi je mogoče izkazati, da bi predaja lahko pomenila dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.[30]

21.SEU je poudarilo, da prepoved predaje posameznika drugi državi članici na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III izhaja iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v 4. členu Listine. Iz nje izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.[31] Za namene uporabe 4. člena Listine ni pomembno, ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici na podlagi Dublinske uredbe III, nastane ob predaji, med postopkom za priznanje mednarodne zaščite ali po njem.[32]

22.Sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji, kadar ima na voljo elemente, ki jih je zadevna oseba predložila, da bi dokazala obstoj take nevarnosti, mora na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo EU, preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb.[33]

23.SEU je tudi sprejelo stališče, da se država članica v skladu s 4. členom Listine pri presoji ne sme omejiti na to, da upošteva zgolj izjave tretje države, ali na to, da je ta država sprejela mednarodne pogodbe, ki načeloma zagotavljajo spoštovanje temeljnih pravic. Pristojni organ se mora za namen te preveritve opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene elemente, ki lahko med drugim izhajajo iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe tretje države prosilke ter odločbe, poročila in drugi dokumenti, ki jih pripravijo organi Sveta Evrope ali organi v okviru sistema Združenih narodov.[34]

Presoja pritožnikovih očitkov z vidika 18. člena Ustave

24.Pritožnik zatrjuje, da v Republiki Hrvaški obstajajo (1) sistemske pomanjkljivosti pri dostopu do azilnega postopka pri prehodu meje med BiH ter Republiko Hrvaško, ki povzročajo, da so prosilci izpostavljeni življenjskim razmeram, ki pomenijo nečloveško ravnanje, in (2) sistemske pomanjkljivosti v postopku obravnave prošenj za mednarodno zaščito, saj naj bi Republika Hrvaška v primeru ponovnega sprejema nekatere prošnje za mednarodno zaščito v nasprotju z Dublinsko uredbo III obravnavala kot ponovne prošnje.

25.V navedenem postopku je torej ključno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, tj. ali obstaja utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo takšne sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile, da bi bil pritožnik izpostavljen nevarnosti nečloveškega ravnanja v smislu 18. člena Ustave.

26.Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je pri presoji treba upoštevati, da bo pritožnik na podlagi Dublinske uredbe III predan v Republiko Hrvaško v postopku sprejema in nastanjen v hrvaškem nastanitvenem centru, kjer bodo pristojni organi njegovo prošnjo po vsebini obravnavali. MNZ in Upravno sodišče sta po stališču Vrhovnega sodišča upoštevno dejansko stanje ugotovili enako. Iz poročil AIDA in EUAA, sodb, ki so jih sprejela sodišča v drugih državah članicah, poročil nevladnih organizacij, ki jih je predložil pritožnik v upravnem postopku, ter navedb pritožnika v upravnem postopku in upravnem sporu izhaja, da so posamezniki pri prehodu meje med BiH ter Republiko Hrvaško lahko izpostavljeni spornemu ravnanju hrvaške policije, ki bi lahko pomenilo nečloveško ravnanje v smislu 18. člena Ustave. Iz poročil AIDA in EUAA tudi izhaja, da pristojni hrvaški organi v posameznih primerih prošenj prosilcev, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v postopku ponovnega sprejema (ne pa sprejema), ne obravnavajo skladno z Dublinsko uredbo III in prošnje obravnavajo kot ponovne prošnje.

27.Vrhovno sodišče je poudarilo, da je treba domnevo o varnosti druge države članice presojati v vsakem individualnem primeru tako, da se presoja nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo članico. Vrhovno sodišče je večkrat poudarilo, da pritožnik, ko bo vrnjen v Republiko Hrvaško, ne bo v enakem položaju kot posamezniki, ki poskušajo prečkati mejo med BiH ter Republiko Hrvaško. Pritožnik ne bo v položaju tistih prosilcev, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v postopku ponovnega sprejema, temveč bo v Republiko Hrvaško vrnjen v postopku sprejema.[35] Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da zgolj z navedbami, povezanimi s spornim ravnanjem hrvaških policistov pri prehodu hrvaško-bosanske meje in morebitnimi nepravilnostmi pri obravnavi prosilcev v postopku ponovnega sprejema, pritožnik ne more utemeljiti, da obstajajo v Republiki Hrvaški take sistemske pomanjkljivosti v postopku predaje, med azilnim postopkom (dostop do postopka in nastanitev) in po njem, da ga zato ne bi bilo dopustno predati Republiki Hrvaški.

28.Pritožnik nasprotno meni, da je azilni sistem treba obravnavati enotno, in če se kršitve človekovih pravic dogajajo v fazi vstopa v državo oziroma pri obravnavi prošenj za mednarodno zaščito v postopku ponovnega sprejema, je treba domnevati, da se kršitve sistematično dogajajo v celotnem azilnem sistemu, in zato njegova predaja v to državo ni dopustna.

29.Vrhovno sodišče ni sprejelo stališča, da z ravnanjem hrvaških policistov pri pri prehodu meje med BiH ter Republiko Hrvaško ni mogoče izkazati obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, ki bi lahko preprečili predajo, kar trdi pritožnik. Vrhovno sodišče tudi ne zanika trditev pritožnika, da je ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka del skupnega azilnega sistema. Sporno ravnanje hrvaških policistov po mnenju Vrhovnega in Ustavnega sodišča nedvomno pomeni resno kršitev temeljnih pravic posameznikov. S takšnim ravnanjem je lahko državljanom tretje države dejansko onemogočen dostop do ozemlja države in s tem dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Takšno ravnanje zato lahko vpliva na pravilno delovanje azilnega sistema. Prav tako je z vidika načela nevračanja lahko sporno ravnanje pristojnih organov druge države članice, če prošenj tistih prosilcev za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni v postopku ponovnega sprejema, ne bi obravnavali v postopku, v katerem bi jim bila zagotovljena vsa jamstva iz Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L 180, 29. 6. 2013, str. 60–95 – v nadaljevanju Postopkovna direktiva) in Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) (UL L 337, 20. 12. 2011, str. 9–26 – v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva). Takšno ravnanje bi lahko povzročilo t. i. posredno vračanje, ki pomeni postopanje v nasprotju z načelom nevračanja.

30.V navedeni ustavni pritožbi je treba presoditi ustavno skladnost stališča Vrhovnega sodišča, da zgoraj navedene okoliščine same po sebi (brez drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih) ne vodijo k zaključku, da predaja pritožnika v Republiko Hrvaško ni dopustna. Pri presoji dopustnosti predaje posameznika drugi državi članici je treba ugotavljati, ali obstaja resnična nevarnost, da bo konkretni posameznik v prihodnosti izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Zato predaje v drugo državo sama po sebi ne more preprečiti ugotovitev, da je bil pritožnik v preteklosti že izpostavljen nečloveškemu ravnanju.[36]

31.Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Če ni informacij, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Dublinski uredbi III v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, ni mogoče govoriti o obstoju utemeljenih razlogov za domnevo, da bo ta prosilec med postopkom obravnave prošnje in po koncu postopka izpostavljen nevarnosti kršitve načela nevračanja. To velja tudi v primeru, ko posamezna država pri dostopu prosilcev za mednarodno zaščito na njeno ozemlje dopušča prakse, s katerimi se kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine, ali ko so ugotovljene sistemske pomanjkljivosti pri obravnavi prošenj za mednarodno zaščito tistih prosilcev, ki so v državo članico predani v postopku ponovnega sprejema po Dublinski uredbi III. Pritožnik po predaji v postopku sprejema po Dublinski uredbi III namreč ne bo (več) v zgoraj opisanih okoliščinah, v katerih se lahko odrazijo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka.

32.Iz ugotovljenega dejanskega stanja v tej zadevi izhaja, da ob predaji ali po njej v postopku sprejema po Dublinski uredbi III ni izkazana verjetnost nevarnosti nečloveškega ravnanja s prosilci v nastanitvenih centrih v Republiki Hrvaški[37] ali da bi se s prošnjami za mednarodno zaščito prosilcev, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško v postopku sprejema (torej ne ponovnega sprejema), ne ravnalo v skladu s Postopkovno direktivo in Kvalifikacijsko direktivo.[38] Pritožnik v ustavni pritožbi tem ugotovitvam tudi ne nasprotuje. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča, da ravnanje hrvaških policistov pri prehodu meje med BiH ter Republiko Hrvaško in morebitne pomanjkljivosti pri obravnavi prošnje za mednarodno zaščito prosilcev, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško v postopku ponovnega sprejema, v konkretnem primeru ne morejo biti pravno odločilne okoliščine, ki bi (brez drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih) lahko bistveno vplivale na odločitev o predaji pritožnika iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško, ne pomeni kršitve pravice iz 18. člena Ustave.

33.Pritožnik tudi trdi, da bi v okoliščinah konkretnega primera morali pristojni organi pridobiti posebno zagotovilo Republike Hrvaške glede obravnave pritožnikove prošnje. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da mora država posebno zagotovilo pridobiti, če po presoji dejanskih okoliščin v državi sprejemnici zaradi splošnih razmer v tej državi ali zaradi individualnega položaja posameznika še vedno obstajajo resni dvomi o spoštovanju 3. člena EKČP v državi sprejemnici.[39] V konkretnem primeru pritožnik ne pojasni (niti iz njegovih okoliščin ni razvidno), kakšno posebno zagotovilo glede nastanitve oziroma obravnave pritožnikove prošnje bi morala zagotoviti Republika Hrvaška, razen izrecnega zagotovila, da mu ne bo kršila človekovih pravic. Ker je v konkretnem primeru pristojni organ na podlagi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih informacij ugotovil, da v odgovorni državi članici ne obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Dublinski uredbi III, ki bi lahko bile upoštevane v okoliščinah, v katerih se je pritožnik znašel po predaji, ni mogoče šteti, da obstajajo resni dvomi, da pritožniku ob predaji v Republiko Hrvaško in po njej grozi kršitev pravice iz 18. člena Ustave.

34.V takih okoliščinah mora pristojni organ svojo presojo opreti na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami, na katerem temelji evropski azilni sistem, in predajo opraviti, ne da bi predhodno zahteval dodatne informacije ali posamezna jamstva glede obravnave pritožnika ob predaji med obravnavo prošnje za mednarodno zaščito in po koncu tega postopka. Načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami EU je v pravu EU temeljnega pomena, saj omogoča vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja. Natančneje, načelo vzajemnega zaupanja zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.[40] Pristojni organ je zavezan zagotoviti tudi učinkovito izvrševanje Dublinske uredbe III ter hitro določitev odgovorne države članice in hitro obravnavo prošnje, ki sta cilja Dublinske uredbe III.[41] Glede na navedeno Vrhovno sodišče s stališčem, da v pritožnikovem primeru ni treba pridobiti posebnega zagotovila Republike Hrvaške, ni kršilo 18. člena Ustave.

35.Vendar pa to ne pomeni, kot zmotno misli pritožnik, da sta se pristojni upravni organ in Vrhovno sodišče pri odločanju o njegovi predaji avtomatično zanesla na načelo medsebojnega zaupanja. Pritožnik je imel v postopku možnost, da izpodbije domnevo o varnosti Republike Hrvaške. V konkretnem postopku je imel možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Pristojni organ in Vrhovno sodišče sta te okoliščine presojala po vsebini. Zgolj dejstvo, da se pritožnik s presojo upravnega organa in Vrhovnega sodišča ne strinja, ne more utemeljiti kršitve 18. člena Ustave.

36.Pritožnik tudi trdi, da naj bi mu bilo naloženo pretežko dokazno breme pri dokazovanju obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s hrvaškim azilnim sistemom, ki imajo za posledico nečloveško ravnanje. S tem naj bi Vrhovno sodišče kršilo pravico iz 18. člena Ustave.

37.Iz ustavnosodne presoje,[42] sodne prakse SEU[43] in sodne prakse ESČP[44] izhaja, da mora prosilec predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je torej v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca. Vendar morajo pristojni organi s tem prosilcem sodelovati, ko presojajo varnost tretje države. Zahteva za sodelovanje države članice pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati in omogočiti, da se zberejo vsi dokazi, ki bi lahko izkazali, da država članica za prosilca ni varna,[45] ter informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti.[46]

38.Iz te obrazložitve že izhaja, da lahko Ustavno sodišče v postopku odločanja o ustavni pritožbi presoja le, ali so stališča sodišča nesprejemljiva z vidika posamezne človekove pravice. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe prava ali napačne dokazne ocene. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi sodišče sprejelo kakršnokoli stališče o dokaznem bremenu prosilcev za mednarodno zaščito tako v postopku za priznanje mednarodne zaščite kot v postopku na podlagi Dublinske uredbe III. Tudi pritožnik v ustavni pritožbi ni opredelil konkretnega stališča Vrhovnega sodišča o dokaznem bremenu prosilca za mednarodno zaščito, ki naj bi bilo v neskladju s pravico iz 18. člena Ustave. Trditve pritožnika, da je z navedbami in informacijami, ki jih je predložil v upravnem sporu, zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu in da bi zato moral pristojni organ dokazati, da je njegova predaja v Republiko Hrvaško varna, po vsebini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno. S temi očitki pritožnik ne more utemeljiti kršitve 18. člena Ustave.

39.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da so lahko razlog, da predaja v drugo državo članico ni dopustna, poleg sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem tudi vse druge okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Ker pritožnik v ustavni pritožbi ni zatrjeval, da bi mu nevarnost nečloveškega ravnanja v smislu 18. člena Ustave v Republiki Hrvaški grozila zaradi osebnih okoliščin, zaradi katerih bi bil posebej ranljiv, temveč je zatrjeval le, da predaja v Republiko Hrvaško ni dopustna zaradi obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ti očitki pritožnika za odločitev o ustavni pritožbi ne morejo biti upoštevni.

Presoja z vidika 22. in 23. člena Ustave

40.Pritožnik meni, da je kršitev 22. člena Ustave podana, ker sodba Vrhovnega sodišča ni zadostno obrazložena. Vrhovno sodišče naj ne bi argumentirano obrazložilo odstopa od stališč Upravnega sodišča in naj se ne bi obrazloženo opredelilo do vseh podatkov o razmerah v državi članici.

41.Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, jih pretehtati in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je Vrhovno sodišče, če v pritožbenem postopku, ki se začne s pritožbo MNZ, spremeni sodbo Upravnega sodišča in samo odloči o tožbi pritožnika, dolžno v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe MNZ, temveč tudi na vse upoštevne tožbene očitke pritožnika.[47] Vrhovno sodišče, ki je spremenilo odločitev Upravnega sodišča, je dolžno jasno in argumentirano utemeljiti svoje pravno stališče. Pri tem se mora opredeliti do drugačnih nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča.[48]

42.Vendar pritožnik ni pojasnil, do katerih drugačnih nosilnih razlogov Upravnega sodišča se Vrhovno sodišče naj ne bi obrazloženo opredelilo in v katerem delu naj ne bi jasno in argumentirano utemeljilo svojega stališča. Vrhovno sodišče je pojasnilo, zakaj meni, da ravnanje, ki mu je bil podvržen pritožnik pri prehodu meje med BiH ter Republiko Hrvaško, ne more biti pravno odločilno za odločitev, pojasnilo je, zakaj je dalo drugačno težo ugotovitvam v poročilih AIDA in EUAA, in z upoštevanjem dokaznega gradiva pojasnilo, zakaj so trditve pritožnika o možnosti posrednega vračanja neutemeljene. Vrhovno sodišče se je opredelilo do ugotovitev v sodbah drugih sodišč (20., 23., 24. točka obrazložitve), pritožnik pa v ustavni pritožbi ni navedel, do katerih ugotovitev in v kateri sodbi sodišč iz drugih držav se Vrhovno sodišče naj ne bi opredelilo. Ob tako pavšalnih navedbah Ustavno sodišče teh očitkov niti ne more presoditi.

43.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 23. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do sodnega varstva. Iz pravice do sodnega varstva izhaja, da mora stranka imeti možnost, da spor predloži sodišču in da sodišče v tem sporu tudi meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo (ali je ta odločitev pravilna, pa ni več vprašanje ustavne pravice do sodnega varstva). Pritožnik ne navede posebnih razlogov, s katerimi bi utemeljil kršitev te pravice, zato jih Ustavno sodišče ne more presoditi.

44.Ker Vrhovno sodišče ni kršilo 18., 22. in 23. člena Ustave, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

C.

45.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnik Accetto ter sodnici Šugman Stubbs in Kogovšek Šalamon, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej sklepa Ustavnega sodišča št. Up-80/16 z dne 25. 10. 2016, 6. točka obrazložitve, in št. U-I-186/17, Up-1038/16 z dne 11. 5. 2018, 9. točka obrazložitve.

[2]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013 (Uradni list RS, št. 114/13, in OdlUS XX, 12), 11. točka obrazložitve, in št. U-I-59/17 z dne 18. 9. 2019 (Uradni list RS, št. 62/19, in OdlUS XXIV, 14), 27. točka obrazložitve.

[3]Glej sodbe SEU v združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department ter M. E. in drugi proti Refugee Applictions Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform, C‑411/10 in C‑493/10, z dne 21. 12. 2011, 69. točka obrazložitve, ter v zadevah C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, C-578/16, z dne 16. 2. 2017, 53. in 54. točka obrazložitve, in Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, C-163/17, z dne 19. 3. 2019, 77. točka obrazložitve.

[4]Primerjaj s sodbo SEU v zadevi Åklagaren proti Hansu Åkerbergu Franssonu, C-617/10, z dne 26. 2. 2013, 21. točka obrazložitve.

[5]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-59/17, 25. točka obrazložitve.

[6]Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 30. 10. 1991, 102. točka obrazložitve, in Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, 73. točka obrazložitve.

[7]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-78/00 z dne 29. 6. 2000 (Uradni list RS, št. 66/2000, in OdlUS IX, 295), 12. in 13. točka obrazložitve, št. U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 134/06, in OdlUS XV, 83), 10. točka obrazložitve, in št. Up-763/09 z dne 17. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 6. točka obrazložitve.

[8]Glej sodbe ESČP v zadevah Soering proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 7. 1989, 91. in 91. točka obrazložitve, Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu, 103. točka obrazložitve, in Ilias in Ahmed proti Madžarski z dne 21. 11. 2019, 126. točka obrazložitve.

[9]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-155/11, 22. točka obrazložitve.

[10]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-155/11, 23. točka obrazložitve, in št. U-I-189/14, Up-663/14 z dne 15. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 82/15), 26. točka obrazložitve.

[11]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-763/09, 7. točka obrazložitve, in št. U-I-189/14, Up-663/14, 26. točka obrazložitve. Procesni standardi postopka, v katerem se odloča o odstranitvi posameznika iz države, so se oblikovali tudi v sodni praksi ESČP (glej sodbe v zadevah Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu, Jabari proti Turčiji z dne 11. 7. 2000, Bahaddar proti Nizozemski z dne 19. 2. 1998 in Salah Sheekh proti Nizozemski z dne 11. 1. 2007).

[12]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-155/11, 22. točka obrazložitve.

[13]Glej Scope of the principle of non-refoulement in contemporary border management: evolving areas of law, Agencija EU za človekove pravice, Luxembourg 2016, str. 14.

[14]Glej sodbo SEU v združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department ter M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform, 75. točka obrazložitve.

[15]Glej sodbo SEU v zadevi Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie, C-465/07, z dne 17. 2. 2009, 28. točka obrazložitve.

[16]Glej sodbe SEU v zadevah C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, 67. točka obrazložitve, in Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, 91. točka obrazložitve, ter v združenih zadevah Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni republiki Nemčiji ter Zvezna republika Nemčija proti Tausu Magamadovu, C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17, z dne 19. 3. 2019, 89. točka obrazložitve.

[17]Glej sodbe SEU v zadevah C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, 69. točka obrazložitve, in Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, 78. točka obrazložitve, ter v združenih zadevah Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni republiki Nemčiji ter Zvezna republika Nemčija proti Tausu Magamadovu, 87. točka obrazložitve.

[18]Glej sodbe SEU v zadevah C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, 68. točka obrazložitve, Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie, 28. točka obrazložitve, in Centre public d’action sociale d’Ottignies-Louvain-La-Neuve proti Moussi Abdidi, C-562/13, z dne 18. 12. 2014, 47. točka obrazložitve.

[19]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-155/11, 22. točka obrazložitve, ter sodbe ESČP v zadevah M. S. S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, 286. točka obrazložitve, J. K. in drugi proti Švedski z dne 23. 8. 2016, 78. točka obrazložitve, in Ilias in Ahmed proti Madžarski, 129. točka obrazložitve.

[20]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-155/11, 22. točka obrazložitve, in št. U-I-59/17, 32. točka obrazložitve.

[21]Glej sodbo ESČP v zadeji Ilias in Ahmed proti Madžarski, 130. in 131. točka obrazložitve.

[22]Prav tam, 140. točka obrazložitve.

[23]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-59/17, 33. točka obrazložitve.

[24]Glej sodbo SEU v zadevi Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, 80. točka obrazložitve.

[25]Prav tam, 82. točka obrazložitve.

[26]Glej sodbo SEU v združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department ter M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform, 99. točka obrazložitve, in sodbo ESČP v zadeji M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, 342. in 345. točka obrazložitve.

[27]Primerjaj s sodbo ESČP v zadeji Tarakhel proti Švici z dne 4. 11. 2014, 102. točka obrazložitve. Glej sodbo SEU v zadeji Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, 83. in 84. točka obrazložitve.

[28]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-59/17, 38. točka obrazložitve.

[29]Glej sodbe SEU v zadevah C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, 65. točka obrazložitve, A. S. proti Republiki Sloveniji, C-490/16, z dne 26. 7. 2017, 41. točka obrazložitve, ter Khadija Jafari in Zainab Jafari, C-646/16, z dne 26. 7. 2017, 101. točka obrazložitve.

[30]Glej sodbo SEU v zadeji C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, 75. točka obrazložitve.

[31]Glej sodbo SEU v zadeji Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, 87. točka obrazložitve.

[32]Prav tam, 88. točka obrazložitve.

[33]Prav tam, 90. točka obrazložitve.

[34]Glej sodbo SEU v zadeji I. N., C-897/19, z dne 2. 4. 2020, 65. točka obrazložitve.

[35]Iz Dublinske uredbe III izhaja, da se prosilci vračajo v posamezne države članice EU na dveh podlagah, in sicer (1) gre za zahtevo po ponovnem sprejemu (točke b) do d) prvega odstavka 18. člena in peti odstavek 20. člena Dublinske uredbe III), ko prosilec vloži prošnjo za mednarodno zaščito v več državah (postopek ponovnega sprejema), in (2) gre za zahtevo po prevzemu odgovornosti za vsebinsko obravnavanje prošnje po merilih, ki jih določajo 8. do 16. člen in drugi odstavek 17. člena Dublinske uredbe III (postopek sprejema prosilca). SEU je v sodbi v združenih zadevah Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie proti H. in R, C-582/17 in C-583/17, z dne 2. 4. 2019, 54. do 85. točka obrazložitve, razložilo razliko med postopkoma.

[36]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 30/09), 12. točka obrazložitve.

[37]To vključuje presojo, ali bi bili sprejemni pogoji tako slabi, da bi se oseba neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev.

[38]V tem primeru bi prosilcem grozilo, da bi bili odstranjeni z ozemlja Republike Hrvaške, ne da bi bila njihova prošnja obravnavana po vsebini.

[39]Glej sodbi ESČP v zadevah Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016, 191. točka obrazložitve, in Savran proti Danski z dne 7. 12. 2021, 130. točka obrazložitve.

[40]Glej sodbo SEU v zadevi Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, 81. točka obrazložitve.

[41]Glej peto uvodno izjavo Dublinske uredbe III.

[42]Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 98/11, in OdlUS XIX, 27), 18. točka obrazložitve, in št. Up-763/09, 7. točka obrazložitve.

[43]Primerjaj s sodbo SEU v zadeji M. M. proti Minister for Justice, Equality and Law Reform in drugi, C-277/11, z dne 22. 11. 2012, 65. in 66. točka obrazložitve.

[44]Primerjaj s sodbama ESČP v zadeji Ilias in Ahmed proti Madžarski, 141. točka obrazložitve, in Savran proti Danski, 130. točka obrazložitve.

[45]Primerjaj s sodbo SEU v zadeji M. M. proti Minister for Justice, Equality and Law Reform in drugi, 65. in 66. točka obrazložitve.

[46]Primerjaj s sodbama ESČP v zadejah N. proti Finski z dne 26. 7. 2005, 160. točka obrazložitve, in Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu, 107. točka obrazložitve.

[47]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2195/06 z dne 11. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 85/07, in OdlUS XVI, 104), 15. točka obrazložitve, št. Up-2963/08 z dne 5. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 22/09), 7. točka obrazložitve, št. Up-958/09, U-I-199/09 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 37/10), 9. točka obrazložitve, št. Up-897/11 z dne 19. 1. 2012 (Uradni list RS, št. 9/12), 6. točka obrazložitve, in št. Up-162/14 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14), 8. točka obrazložitve.

[48]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-162/14, 7. točka obrazložitve.

14. 12. 2023

ODKLONILNO LOČENO MNENJE

SODNICE DR. NEŽE KOGOVŠEK ŠALAMON

K ODLOČBI ŠT. Up-919/23 Z DNE 23. 11. 2023

Vprašanje obstoja "sistemskih pomanjkljivosti" v luči predaje po Dublinski uredbi III

1.Pritožnik je prosilec za mednarodno zaščito, ki je po sklepu Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) v postopku predaje Republiki Hrvaški po Dublinski uredbi III.[1] Pritožnik je v Slovenijo prispel prek ozemlja Hrvaške, pri neregularnem vstopu na Hrvaško iz Bosne in Hercegovine pa je bil večkrat deležen nečloveškega in ponižujočega ravnanja s strani hrvaške policije. V obravnavani zadevi se je postavilo vprašanje, ali nečloveško in ponižujoče ravnanje na eni od meja države članice Evropske unije lahko pomeni, da v državi obstajajo take sistemske pomanjkljivosti na področju mednarodne zaščite v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, da take države ni več mogoče šteti za varno državo niti za prosilce, ki so predani po Dublinski uredbi III.

2.Upravno sodišče je predajo prosilca najprej zadržalo, nato je tožbi ugodilo, sklep MNZ odpravilo in ga vrnilo v novo odločanje. Menim, da je Upravno sodišče ustrezno razsodilo, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU, kamor naj bi bili predani, izpodbijajo takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t. i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici, pa tudi v vseh drugih okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Po presoji Upravnega sodišča je strogo ločevanje med t. i. azilnim postopkom in policijskim postopkom, na katerega se je pri svoji odločitvi naslonilo MNZ, napačno.

3.Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo zavrnilo. Pritrdilo je stališču MNZ, da sporno ravnanje hrvaških policistov ob prehodu meje ne pomeni obstoja pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka v delu, ki se nanaša na obravnavo prosilcev, predanih v dublinskem postopku. Navedlo je, da ni dokazov, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Povedano drugače, dejstvo, da je bil pritožnik že izpostavljen takemu ravnanju kot tujec, po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni, da mu bo ponovno izpostavljen ob predaji na Hrvaško kot prosilec za mednarodno zaščito.

4.Menim, da je to vprašanje na pojmovni ravni še odprto. Več sodišč v državah članicah EU je zaustavilo t. i. "dublinske predaje" z obrazložitvijo, da na Hrvaškem zaradi nedostopnosti azilnega sistema in nečloveškega policijskega obravnavanja potencialnih prosilcev za azil na meji z Bosno in Hercegovino obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu.[2]

5.Dejstvo, da ta vprašanja niso razčiščena na ravni prava EU, je razvidno tudi iz odprtega postopka v zadevi C-392/22 pred Sodiščem Evropske unije (SEU), ki obravnava vprašanje za predhodno odločanje na isto temo. Vprašanje je zastavilo sodišče v Haagu na Nizozemskem v zvezi s predajo sirskega prosilca za mednarodno zaščito na Poljsko. Prosilec je predaji na Poljsko ugovarjal, ker je bil na zunanjih mejah Poljske po hitrem postopku zavrnjen ter nato domnevno nezakonito pridržan na mejnem prehodu te države članice v neprimernih pogojih.[3] Ker gre za vprašanje, ki je v izključni pristojnosti prava EU, menim, da bi Ustavno sodišče moralo počakati na odločitev SEU v zadevi C-392/22 ali pa še samo zastaviti podobno vprašanje za predhodno odločanje skladno z 267. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije,[4] saj so dejanske okoliščine slovenskega primera nekoliko drugačne (poleg očitka o nezagotavljanju dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite so podani tudi očitki o nečloveškem in ponižujočem ravnanja, ki jih v že odprtem postopku pred SEU ni). Iz navedenega razloga odločbe nisem podprla.

6.Poleg tega odločba sporoča, da je pri odločanju o predaji določeni državi nepomembno, da je bil pritožnik v tej državi že nesporno izpostavljen nečloveškemu ravnanju policije in s tem kršitvi 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.[5] Menim, da to dejstvo ni nepomembno, da je Upravno sodišče to dejstvo ustrezno upoštevalo pri izdaji sodbe ter da vračanje ljudi v države, kjer so bili konkretno ti ljudje že izpostavljeni nečloveškemu ravnjanju, ni skladno z duhom 18. člena Ustave. Tudi iz tega razloga odločbe nisem podprla.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon

Sodnica

[1]Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, UL L 180, 29. 6. 2013, str. 31–59.

[2]Med drugim so dublinske predaje zaustavili Zvezno upravno sodišče v Švici, nizozemski Državni svet in nekatera regionalna upravna sodišča v Nemčiji, in sicer tista v Freiburgu, Hannovru in Stuttgartu. Glej poročilo Agencije EU za azil, https://euaa.europa.eu/asylum-report-2023/426-assessing-transfers-specific-countries.

[3]Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Jeana Richarda De La Toura, predstavljeni 13. 7. 2023, zadeva C‑392/22, https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=275417&pageIndex=0&doclang=en&mode=req&dir=&occ=first&part=1.

[4]UL C 202, 7.6.2016

[5]Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94.