Jedro

Tožnica je v skladu z 51. členom ZDen denacionalizacijska zavezanka. Po določbi 74. člena Zakona o zadrugah prehod premoženja iz družbene lastnine v last zadruge ne posega v pravice prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih prednikov po predpisih o lastninskem preoblikovanju podjetij in o denacionalizaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30.1.2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper delno odločbo Upravne enote M. z dne 29.3.2001. Z navedeno odločbo je bilo med drugim tudi odločeno, da je tožeča stranka dolžna izročiti v last upravičencu - A.K. ter v posest skrbnici za posebne primere nepremičnine pripisane pri vl. št. 279 k.o. Ž. Po presoji tožene stranke je pravilna ugotovitev prvostopnega organa, da je tožeča stranka zavezanka za vrnitev zemljišč vpisanih pri vl. št. 279 k.o. Ž. Po določbi 74. člena Zakona o zadrugah, prehod premoženja iz družbene lastnine v last zadruge, ne posega v pravice prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih naslednikov po predpisih o lastninskem preoblikovanju podjetji in o denacionalizaciji.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v tej zadevi sporno, ali je tožeča stranka denacionalizacijska zavezanka za vrnitev spornih nepremičnin v last in posest. Sklicuje se na 51. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) po katerem je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katerem premoženju so stvari, ki se po ZDen vračajo upravičencem. Ni sporno dejstvo, da se obravnavane nepremičnine nahajajo v premoženju tožeče stranke, vendar tožeča stranka meni, da ni zavezanka, ker je zadruga v privatni lasti z znanimi lastniki in tako njeno premoženje ni v družbeni lastnini. Toda za takšno stališče ni pravne podlage. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka pridobila obravnavane nepremičnine na podlagi odločbe o arondaciji z dne 23.1.1964, na podlagi katere so zemljišča postala družbena lastnina, s katero je upravljala Kmetijska zadruga K., ki je bila pravna prednica tožeče stranke. Pridobljeno premoženje je torej bilo v družbeni lastnini v uporabi zadruge in ne v zadružni lastnini v smislu znanih lastnikov. Zadružna lastnina je bila uvedena šele z ustavnim amandmajem XIX. (Ur. l. SFRJ, št. 70/88). Tožeča stranka pa v postopku ne zatrjuje in dokazuje, da je svojo organiziranost uskladila z zveznim zakonom o zadrugah (Ur. l. SFRJ, št. 3/90), ki je določal, da postanejo sredstva obstoječih zadrug zadružna lastnina. Iz izpiska iz zemljiške knjige je razvidno, da je prišlo do preoblikovanja zadruge na podlagi sklepa z dne 8.9.1992 ter sporazuma o preoblikovanju z dne 8.4.1993, torej po uveljavitvi Zakona o zadrugah (Ur.l. RS, št. 13/92). Navedeni zakon pa izrecno določa, da prehod premoženja obstoječih zadrug iz družbene lastnine v last zadruge ne posega v pravice prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih naslednikov po ZDen in to premoženje denacionalizacijskih upravičencev zadruge vodijo in izkazujejo ločeno od drugega svojega premoženja (4. odstavek 74. in 75. člen cit. zakona). Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tožeča stranka v tej zadevi denacionalizacijska zavezanka. Ravno tako je neupošteven tožbeni ugovor, da je tožeča stranka nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, pridobila odplačno s pravnim poslom. Dejstvo, da je nepremičnina, ki je predmet vrnitve pridobljena odplačno, ni ovira za vzpostavitev lastninske pravice na tej nepremičnini v korist denacionalizacijskega upravičenca. Po 73. členu ZDen gre v navedenem primeru zavezancu odškodnina, ki pa jo zavezanec ne more uveljavljati v denacionalizacijskem postopku, ampak v posebnem odškodninskem postopku po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico, da je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Tožeča stranka je dejansko zadruga v privatni lasti z znanimi lastniki, zato ne more biti zavezanka za denacionalizacijo. V dosedanjem postopku je že poudarila in trdila, da je pridobila premoženje, ki je predmet denacionalizacije z odplačnim pravnim poslom od fizičnih oseb. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in njeni tožbi v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev prvostopnega sodišča in pred njim tudi upravnih organov obeh stopenj, da je tožeča stranka skladno z določbami 51. člena ZDen denacionalizacijska zavezanka za vrnitev nepremičnin vpisanih pri vl. št. 279 k.o. Ž. je pravilna. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je pravna prednica tožeče stranke pridobila navedena zemljišča z arondacijo, na teh zemljiščih pa je bila nato vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe v njeno korist. Tožeča stranka se moti, ko zatrjuje, da ni zavezana za vrnitev predmetnih nepremičnin. Sedaj ima res status zadruge z znanimi lastniki, vendar je prišlo do njenega lastninskega preoblikovanja šele po uveljavitvi Zakona o zadrugah, na podlagi sklepa registrskega sodišča z dne 8.9.1992 in sporazuma o preoblikovanju z dne 8.4.1993. Prvostopno sodišče se v zvezi s tem tudi pravilno sklicuje na 4. odstavek 74. člena Zakona o zadrugah. Ta izrecno določa, da prehod premoženja obstoječih zadrug iz družbene lastnine v last zadruge ne posega v pravice prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih naslednikov po predpisih o lastninskem preoblikovanju podjetij in o denacionalizaciji ter na 75. člen, po katerem morajo zadruge podržavljeno premoženje voditi in izkazovati ločeno od drugega svojega premoženja.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS.