Jedro

Za odločanje v sporih o prenehanju delovnega razmerja je pristojno delovno sodišče (5. člen ZDSS-1). Ne gre za pravico, ki izhaja iz ZGD-1, temveč je določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi v primeru nekrivdnega odpoklica ali razrešitve, pod pogojem, da delavka zapusti družbo. Glede na to in v skladu z dosedanjo sodno prakso je treba tudi pravico do odpravnine šteti za pravico iz delovnega razmerja.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 26. 7. 2012 vložila tožbo pri Okrožnem sodišču v Celju. Uveljavlja tri zahtevke, in sicer ugotovitev, da ni huje kršila obveznosti, ki so navedene v sklepu nadzornega sveta tožene stranke z dne 27. 6. 2012, ugotovitev, da ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo ter izplačilo odpravnine v višini 44.388,00 EUR s pripadki.

2. Okrožno sodišče v Celju se je s sklepom I Pg 1032/2012-3 z dne 17. 9. 2012 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu sodišču v Celju. Obrazložilo je, da je ugotovitvena tožba v prvi točki nedovoljena, sicer pa je tožnica kot podlago za uveljavljanje zahtevka za plačilo odpravnine (zaradi odpoklica s funkcije člana uprave delniške družbe) navedla pogodbo o zaposlitvi (torej pogodbo delovnega prava). Zato gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Za reševanje tega spora je pristojno delovno sodišče. 3. Delovno sodišče v Celju pristojnosti ni sprejelo. Predlagalo je, da v sporu o pristojnosti na podlagi 24. in 25. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Meni, da je za odločanje stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Celju, ker gre za spor z elementi korporacijskega prava; tožnica je bila odpoklicana na podlagi prve alineje drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in zahteva odpravnino na podlagi 250. člena ZGD (1).

4. Za odločanje v zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

5. Tožnica je bila imenovana za članico uprave, bila pa je tudi v delovnem razmerju pri toženi stranki. Dne 27. 6. 2012 jo je nadzorni svet odpoklical zaradi hujših kršitev obveznosti, istočasno pa je odločil tudi, da ji na podlagi 6. in 3. člena pogodbe o zaposlitvi preneha delovno razmerje (po 30 dneh) (2). Do odpoklica je prišlo na podlagi določbe 268. člena ZGD-1, do prenehanja delovnega razmerja pa na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi. Tudi pravica do odpravnine v takšnem primeru ne izhaja iz določb ZGD-1 (saj ta zakon ne določa pravice do odpravnine), temveč iz pogodbe o zaposlitvi (3. člen), ki predvideva odpravnino le v primeru odpoklica oziroma razrešitve brez krivdnega razloga, pod dodatnim pogojem, da „delavka zapusti službo.“

6. Vrhovno sodišče RS je na občni seji dne 12. 6. 2008 sprejelo načelno pravno mnenje, da je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami stvarno pristojno okrožno sodišče, tudi če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

7. V konkretnem primeru tožnica ne izpodbija samega sklepa o odpoklicu, temveč zahteva ugotovitev, da ni huje kršila obveznosti (ki so bile podlaga za odpoklic). V nadaljevanju zahteva tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (3) in odpravnino. Evidentno je, da je za odločanje v sporih o prenehanju delovnega razmerja pristojno delovno sodišče (5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Gre za individualni delovni spor. Za takšen spor pa gre tudi v primeru zahtevka za odpravnino. Kot navedeno namreč ne gre za pravico, ki izhaja iz ZGD-1, temveč je določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi v primeru nekrivdnega odpoklica ali razrešitve, pod pogojem, da delavka zapusti družbo. Glede na to in v skladu z dosedanjo sodno prakso (4) je treba tudi pravico do odpravnine šteti za pravico iz delovnega razmerja.

8. Vrhovno sodišče je zato ob upoštevanju določb 24. in 25. člena ZPP sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

Op. št. (1): Ta trditev je sicer napačna, saj tožnica ne izhaja iz te določbe prejšnjega ZGD (!), določbe tega zakona pa tudi sicer ne morejo biti podlaga za odpravnino.

Op. št. (2): Pogodba v tem primeru (3. člen) govori o razrešitvi s strani Vlade RS.

Op. št. (3): V dosedanjem postopku razen nasprotovanju očitanim kršitvam sicer ne navaja drugih podlag za nezakonitost prenehanja delovnega razmerja.

Op. št. (4): Glej sklepe VIII R 1/2009 z dne 17. 3. 2009, VIII R 22/2009 z dne 15. 12. 2009, VIII R 16/2012 z dne 6. 11. 2012.