Jedro

Na splošno nastajajo oškodovancem zaradi približno enakih škodnih primerov približno enake škode. Zato jim tudi pripada približno enaka odškodnina. Odstopanja odškodnin po višini zaradi določenih posebnosti na strani posameznih oškodovancev pa so lahko le razumna, družbeno opravičljiva (drugi odstavek 200. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec izključno odgovoren za škodni dogodek, pri katerem je tožnica utrpela v komolčni sklep segajoč zdrobljen zlom leve nadlaktnice z okvaro levega srednjega živca ter je tožencu naložilo, da po zmanjšanju 40% odškodnine na podlagi 191. člena ZOR, plača tožnici 3,000.000,00 SIT odškodnine. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo ter je na pritožbo tožnice razveljavilo odločitev o 40% zmanjšani odškodnini, na pritožbo toženca pa je razveljavilo odločitev o premoženjski škodi (200.000,00 SIT) ter spremenilo preostali del obsodilne sodbe tako, da je toženčevo obveznost do tožnice (glede na pravnomočno odločitev o 60% obveznosti) znižalo na 2,160.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se sodba v zanju neugodnih delih ustrezno spremeni. Po tožničinih izvajanjih je sodišče zagrešilo očitani kršitvi z delom odločitve, kolikor je na prvi stopnji določeno odškodnino znižalo. Kršitev postopka se kaže v tem, da sodišče druge stopnje svojega naziranja o višini nepremoženjske škode ni uskladilo z izvedeniškim mnenjem dr. Franceta Zupančiča ter odškodnine ni ustrezno individualiziralo. Materialnopravna presoja višine posameznih oblik nepremoženjske škode pa je dalje zmotna še zato, ker se ni upošteval večji obseg škode, ki jo trpi tožnica zaradi tega, ker je prizadeto njeno umetniško ustvarjanje.

Po revizijskih izvajanjih toženca ni podana njegova izključna odgovornost za škodni dogodek. Tožnica je namreč padla, ko ga je porinila in je zato sama odgovorna za nastalo škodo. O poteku dogodka bi lahko izpovedal G. B., ki je sedaj dosegljiv, v času kazenskega postopka pa zaradi vojne v Bosni ni bil dosegljiv in zato ni bil zaslišan. Ker pa je ugovarjal izključno krivdo tožnice, je s tem uveljavljal tudi njeno eventualno sokrivdo ter je drugačno stališče sodišča zmotno. Pri ugotavljanju odgovornosti za škodni dogodek sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica pred dogodkom použila precej alkohola. Odločitev o višini odškodnine ni pravilna tudi zato, ker je sodišče za posamezne oblike nepremoženjske škode priznalo previsoke odškodnine.

V skladu z določilom tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP (katerega določbe so bile v tem postopku uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99), sta bili reviziji vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo ter obema pravdnima strankama, ki pa na revizijo druga druge nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

K toženčevi reviziji glede odškodninskega temelja: Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen na dva meseca zapora pogojno za dobo enega leta, zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe po členu 53/IV v zvezi z I. KZ RS, storjenega s tem, da je 17.9.1991 tako močno odrinil tožnico, da je izgubila ravnotežje in je padla ter pri tem utrpela zdrobljen odprt zlom leve nadlahtnice. Ker je bil toženec obsojen v kazenskem postopku, je bilo pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca (tretji odstavek 12. člena ZPP). Pravnomočno je ugotovljen tudi način storitve kaznivega dejanja (po katerem je tožnica padla in se poškodovala zato, ker jo je toženec odrinil), in tega sedaj toženec v pravdi ne more izpodbijati (z navajanji, češ da tožnice ni odrinil in da je sama padla). Pravno pravilna je bila zato tudi presoja sodišč nižjih stopenj, da aktivna vloga toženca pri poškodbi tožnice ne more biti predmet obravnavanja, in da zato ni potrebno zaslišanje predlagane priče B. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo svoje stališče o navedeni priči ter so zato drugačne revizijske trditve neutemeljene in netočne.

Ne more biti vprašljivo revidentovo stališče, da ugovor izključne krivde vsebuje tudi uveljavljanje sokrivde. Problem je drugje. Namreč ugovor izključne krivde ali sokrivde nasprotne stranke mora biti podprt z navajanji dejstev in ustreznih dokazov. Toženec pa je do konca glavne obravnave uveljavljal le trditev, da tožnice ni pahnil, in da ga je nasprotno ona porinila in da je zato izgubila ravnotežje (kar naj bi kazalo na njeno izključno krivdo), ni pa do konca glavne obravnave uveljavljal tistih okoliščin, (domnevno vinjenost tožnice), zaradi katerih naj bi bila za del škode soodgovorna tudi tožnica. Revizijsko sodišče ob takem stanju ugotavlja, da sodišči nižjih stopenj nista zagrešili v reviziji zatrjevanih kršitev postopka. Prav tako pa ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno zaključili, da je podana izključna toženčeva odgovornost za škodni dogodek, iz katerega tožnica uveljavlja v tem sporu odškodninsko terjatev.

K revizijama obeh pravdnih strank glede višine odškodnine: S pravnomočno sodbo je bila ugotovljena naslednja odškodnina za škodo, ki je tožnici nastala na nepremoženjskem področju in sicer za telesne bolečine 900.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,000.000,00 SIT in za skaženost 400.000,00 SIT. Od te odškodnine, ki je bila ugotovljena v višini 3,600.000,00 SIT, je pravnomočno dosojeno 60%, to je 2,160.000,00 SIT, ker je preostalih 40% predmet nadaljnjega obravnavanja, ker je toženec uveljavljal zmanjšanje odškodnine po 191. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po presoji revizijskega sodišča celotna odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo za posamezne njene oblike ni prenizka, kot meni tožnica in ne previsoka, kot nasprotno izvaja toženec. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je tožnica 17.9.1991 utrpela zaradi toženčevega ravnanja v komolčni sklep segajoč zdrobljen zlom leve nadlahtnice in (časovno omejeno) okvaro levega srednjega živca. V bolnici se je zdravila prvič do 3.10.1991, drugič pa od 16. do 21.3.1992, ko so ji odstranili vijake in plošče. Tri tedne je bila tudi v zdravilišču Dolenjske toplice. Resne bolečine je trpela predvsem v prvem obdobju zdravljenja in to 12 dni zelo intenzivne, nato pa zmerne občasne do 300 dni in nato občasno še lažje. Trpela je primarni in sekundarni strah. Po tabeli Zavarovalnice Triglav je ostala pri tožnici omejena gibljivost komolčnega sklepa lažje stopnje, ki znaša 10%.

Regeneracija živca je trajala vsaj 10 mesecev. Ostala pa je tudi skaženost zaradi brazgotine na iztezni strani levega komolca (25cm x 2cm) ter na upogibni strani levega komolca (2 x 2cm).

Odškodnina za škodo, ki je spredaj glede obsega le na kratko povzeta iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj, je bila odmerjena po določbah 200. in 203. člena ZOR. Po teh določbah prizna sodišče pravično denarno odškodnino, pri čemer mora upoštevati vse okoliščine primera, tako objektivne kot subjektivne. Odškodnino mora tudi ustrezno individualizirati. Vse to je bilo v obravnavanem primeru po presoji revizijskega sodišča pravilno upoštevano na sodišču druge stopnje, ki je odškodnine za vse štiri oblike nepremoženjske škode določilo v pravilni višini. Tožnica zmotno meni, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo pri presoji višine odškodnin za posamezne oblike škode mnenja dr. Franceta Zupančiča. Specifičnosti tožničinega primera je poudarilo prav v prvem odstavku na četrti strani svoje sodbe. Na ostale tožničine revizijske trditve, ki poudarjajo posebnosti njenega primera, je odgovoriti, da na splošno nastajajo oškodovancem zaradi približno enakih škodnih primerov približno enake škode. Zato jim tudi pripada približno enaka odškodnina. Odstopanja odškodnin po višini zaradi določenih posebnosti na strani posameznih oškodovancev pa so lahko le razumna, družbeno opravičljiva (drugi odstavek 200. člena ZOR). In kot že rečeno: sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe tožničino prizadetost zaradi posledic poškodbe upoštevalo ter po presoji revizijskega sodišča zaradi navedenih okoliščin ni mogoče priznati še višje odškodnine. Na drugi strani pa je neutemeljena tudi toženčeva revizija, kolikor očita odmeri odškodnin za posamezne oblike škode pretirano višino. Ugotovljene okoliščine, ki so v sodbah sodišč nižjih stopenj izčrpno navedene, utemeljujejo po presoji revizijskega sodišča take odškodnine za telesne bolečine, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, kot jih je priznalo sodišče druge stopnje. Te odškodnine so tudi primerljive z odškodninami za podobne škodne primere. Ta ugotovitev velja v celoti tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki jo toženec v reviziji še posebej izpostavlja. Pri tem neutemeljeno meni, da je bil odločilen procent telesne okvare, ki jo je izvedenec le informativno navedel in pri tem pojasnil, da ga povzema iz tabele Zavarovalnice Triglav. Sodišče druge stopnje je pri presoji odškodnine za obravnavano škodno postavko poudarilo obseg okvare, ki ga izkazuje izvedenčev opis in v manjšem obsegu tudi posebnosti tožničinega primera, ki je dajal podlago za individualizacijo odškodnine za navedeno obliko škode.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi ugotavlja revizijsko sodišče, da revizija nobena od pravdnih strank ni bila utemeljena iz uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev. Zato je obe zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).