Jedro

Če se Upravno sodišče pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi le opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že toženka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve Upravnega sodišča ni mogoče šteti za arbitrarno.

Če je posameznik zaradi same udeležbe na protestu kakorkoli neupravičeno sankcioniran, o pravici do zbiranja in združevanja ter s tem povezanimi pravicami ni mogoče govoriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-2958/2023/39 (1222-05) z dne 27. 6. 2024, in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

2.Z navedeno odločbo je upravni organ zavrnil tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, mu določil desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odločil, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določil mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če ta območja zapusti v postavljenem roku.

3.Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe presodilo, da je napačna toženkina dokazna ocena, da naj bi bile tožnikove izjave kontradiktorne in da je preuranjen zaključek, da dejanja, ki so bila uperjena zoper njega, naj ne bi ustrezala opredelitvi preganjanja, kot je navedena v 26. členu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Pritrdilo je tožniku, da v zvezi z razlogi, zaradi katerih naj bi izgubil zaposlitev, v svojih izjavah ni kontradiktoren, saj pri podaji prošnje ni navajal drugačnih razlogov kot na osebnem razgovoru. V obeh primerih je navedel, da se ni želel včlaniti v komunistično partijo in da se je 11. 7. 2021 udeležil protestov. Enako je izpovedal tudi na zaslišanju na Upravnem sodišču. Po presoji slednjega tožnik tudi v tožbi ni zašel v kontradiktornosti s tem, ko je navedel, da mu je v službi povzročal težave šele tretji šef, saj to ni v nasprotju z obema prejšnjima izjavama, temveč je s tem le natančneje opredelil okoliščine v zvezi z izgubo službe.

4.Upravno sodišče je prav tako pritrdilo tožniku, da je napačno sklepanje, da zato, ker je Republika Kuba leta 2019 sprejela ustavo, ki priznava pravico do zbiranja, demonstracij in združevanja, ne držijo njegove navedbe o tem, da tam ni pravice do svobode izražanja. Po oceni Upravnega sodišča ni sporno, da je Republika Kuba sprejela ustavo, ki zagotavlja določene človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar pa to še ne pomeni, da v praksi ne more priti do nasilnega zatiranja protestov, kot se je izkazalo na demonstracijah 11. 7. 2021.

5.V zvezi s toženkino navedbo, da tožnik ni imel nikakršnih težav zaradi udeležbe na demonstracijah 11. 7. 2021, je poudarilo, da po njegovih navedbah sicer ni imel neposrednih težav na samih demonstracijah, vendar pa je že ves čas zatrjeval, da je zaradi udeležbe na demonstracijah imel težave v službi. Upravno sodišče se prav tako ni strinjalo s toženkino navedbo, da če bi imel v službi zares težave, ker se ni hotel včlaniti v komunistično partijo, potem ne bi mogel v bolnišnici delati tri leta. Po presoji Upravnega sodišča je namreč povsem življenjsko podvrženost takim pritiskom možna tudi skozi daljše časovno obdobje. Poleg tega se Upravno sodišče ni strinjalo s toženko, da tožnika na demonstracijah zaradi maske in čepice ni bilo mogoče prepoznati, ter da premestitev na nižje delovno mesto v okoliščinah konkretne zadeve in policijski posegi v prodajo mesa ne pomenijo šikaniranja. Na koncu pa je tožniku pritrdilo še, da od njega ni bilo mogoče pričakovati, da bi se zaradi šikaniranja v službi lahko obrnil na policijo ali sindikat, saj so v tovrstnih režimih organi pregona in sindikati z oblastjo povezani in ni mogoče pričakovati, da bi bil deležen zaščite.

6.Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožnikova tožba zavrne in se potrdi odločba upravnega organa z dne 27. 6. 2024, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

7.V pritožbi se ne strinja, da je bila njena dokazna ocena pomanjkljiva, ter v bistvenem navaja, da je tožnik navajal različne vzroke za odpustitev iz delovnega razmerja in da je tudi presoja zunanje verodostojnosti pokazala, da tožnikove izjave niso v skladu s preučenimi informacijami. Po pritožničini oceni je bilo v njeni odločbi z dne 27. 6. 2024 natančno obrazloženo, da tožnik ni podal prepričljivih pojasnil glede bistvenih razlik v svojih navedbah (glede ključnih elementov - časa, kraja in narave dogodkov). Opozarja, da je bilo na glavni obravnavi tožniku vprašanje glede razloga za odpoved delovnega razmerja postavljeno kapciozno in da Upravno sodišče ni obrazložilo, kako lahko tožnik v dveh različnih fazah postopka popolnoma spremeni razlog za izgubo zaposlitve. Poleg tega je Upravno sodišče prezrlo, da je tožnik kot tretji razlog za odpoved navajal odklonitev čiščenja tal. Pritožnica poudarja, da tožnik ni navedel dodatnih konkretnih okoliščin in dokazov, ki bi izkazovali, da je bila odpoved posledica političnega preganjanja, ter da je bil pritožnik (glede policijski pozivov in paznice ter časa zaposlitve v bolnišnici) neskladen tudi pri zaslišanju na Upravnem sodišču. Nadalje se ne strinja s presojo Upravnega sodišča glede okoliščin tožnikove udeležbe na protestu 11. 7. 2021. Opozarja, da je tožnik zatrjeval, da v Republiki Kubi ni svobode izražanja, kar pa demantira že njegova lastna udeležba na protestu, in da v nasprotju z ugotovitvijo Upravnega sodišča tožnik ni nikoli izjavil, da je bil kljub zakritosti obraza na spornem protestu prepoznaven, ter dodaja, da iz tožnikovih izjav ne izhaja, da bi bil preganjan zaradi svojega političnega prepričanja.

8.Tožnik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

9.V odgovoru na pritožbo v bistvenem navaja, da je pritožnica samovoljno odločila, da so njegove navedbe notranje in zunanje neskladne, kar pa po njegovi oceni ne drži. Prepričan je, da je ne glede na časovno oddaljenost dogodkov o pomembnih okoliščinah ves čas v pretežnem delu izpovedoval enako. Na osebnem razgovoru je navedel, da ima v Republiki Kubi vsaka ulica svojega ovaduha, zato so oblasti vedele, da se je 11. 7. 2021 udeležil protestov. To pa potrjujejo tudi informacije, ki jih je pridobila pritožnica in ki so jih predložili njegovi pooblaščenci. Opozarja, da pritožnica ne pojasni, kje v zvezi s tem je bil na zaslišanju na Upravnem sodišču neskladen. Prepričan je, da so njegova pojasnila življenjsko logična in verjetna ter da bi morala pritožnica pri svoji presoji bolj upoštevati splošno znane informacije o stanju v Republiki Kubi. Trdi, da Upravno sodišče upravičeno ni sledilo presoji pritožnice, da je bil, ker je navedel, da na protestih julija 2021 v njegovem kraju ni bilo veliko ljudi, nekonsistenten, ter da se pri zaslišanju glede glob in policijskih pozivov ni v ničemer zapletal, temveč je pojasnil, da ga je policija preganjala zaradi zavrnitve včlanitve v komunistično partijo in udeležbe na spornih protestih. Poudarja, da se v Republiki Kubi uporablja zakon "Ley peligro", ki je podlaga za kaznovanje ljudi, ki niso ničesar zagrešili in nimajo redne zaposlitve. Ne strinja se s pritožničino navedbo, da oblastni ukrepi, izvedeni zoper njega, niso imeli podlage v njegovem političnem prepričanju ter da njegove navedbe niso dovolj konkretizirane in dokazno podprte. Tožnik, ob sklicevanju na poročila mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic, izpostavlja, da je Republika Kuba znana po omejevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Dodaja še, da ne drži niti pritožničina navedba, da ni znal pojasniti, kako naj bil na spornih protestih prepoznaven.

10.Pritožba ni utemeljena.

11.V obravnavani zadevi Upravno sodišče pri svojem odločanju ni ugotavljalo novih dejstev in izvajalo novih dokazov, ki ne bi bili izvedeni že v postopku pred pritožnico, temveč jih je v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) le drugače ovrednotilo. Sporna je torej dokazna ocena Upravnega sodišča, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju, kakršnega je ugotovila pritožnica.

12.Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je v takem primeru pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. ZUS-1 sicer določa, da se sme sodba Upravnega sodišča s pritožbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa ta določba - kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že večkrat - potrebuje sistemsko ustrezno razlago. Tako je že ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, v skladu s katero ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je Upravno sodišče oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko. Če pa se Upravno sodišče pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi le opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že toženka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve Upravnega sodišča ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku v skladu z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja Upravnega sodišča, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) ter s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave Republike Slovenije). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred Upravnim sodiščem pravilno in zakonito izvedeno.

13.Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi.

14.Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da v tožnikovih izjavah, ki se nanašajo na izgubo zaposlitve, ni kontradiktornosti. Pravilno - tudi s sklicevanjem na številke strani - je pojasnilo, da je tožnik tako pri podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot na osebnem razgovoru za izgubo službe navedel dva razloga - zavrnitev včlanitve v komunistično partijo in udeležbo na protestih 11. 7. 2021. Zato tudi vprašanje sodnika Upravnega sodišča na glavni obravnavi, ali je tožnik službo izgubil zaradi enega ali drugega oziroma zaradi obeh razlogov in na katero je slednji odgovoril, da zaradi obeh, ni bilo kapciozno. Niti ne drži, da je Upravno sodišče prezrlo, da je tožnik za izgubo službe navajal še tretji razlog, in sicer da je odklonil "čiščenje tal". Povsem jasno je, da je štelo, da je bil tožnik zaradi navedenih dveh razlogov deležen šikaniranja (med drugim naložitve "čiščenja tal"), ki je v končni posledici vodilo do izgube zaposlitve.

15.Pritožnica Upravnemu sodišču očita, da je prezrlo, da je bil tožnik v svoji izpovedbi neskladen glede policijskih pozivov, števila udeležencev protesta 11. 7. 2021, obdobja zaposlitve v bolnišnici in paznice. Vendar je po presoji Vrhovnega sodišča povsem razumljivo, da se Upravno sodišče do zatrjevanih neskladnosti ni opredelilo, če pa jih kot takšnih oziroma kot bistvenih ni niti prepoznalo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za bistvene neskladnosti. Ni namreč pomembno, ali je tožnik (vnaprej) vedel, zakaj se mora zglasiti na policijski postaji ali ne. Bistveno je - kot je pojasnilo Upravno sodišče, ki je temu verjelo -, da je tožnik na zaslišanju povedal, da je pri prodaji mesa delal vse zakonito, vendar je imel svoja politična prepričanja, zato so ga preganjali - mu nalagali različne globe ali pa mu odvzeli meso. Dalje po presoji Vrhovnega sodišča ni v tožnikovi izjavi, da se je protestov 11. 7. 2021 v Republiki Kubi udeležilo več milijonov ljudi, v njegovem kraju pa ne toliko, nobene neskladnosti. Njegova izpovedka je v tem delu tudi povsem v skladu s tem, kar je izpovedal že na osebnem razgovoru. Enako velja tudi za obdobje zaposlitve v bolnišnici. Na zaslišanju na glavni obravnavi je pojasnil, da je z delom v bolnišnici zaključil po udeležbi na protestih 11. 7. 2021, in sicer približno avgusta ali septembra 2021, kar je povsem v skladu z njegovo izjavo na osebnem razgovoru, ko je dejal, da bilo to približno avgusta 2021. Poleg tega za presojo tožnikove verodostojnosti po presoji Vrhovnega sodišča ni bistveno, da je na zaslišanju na glavni obravnavi najprej dejal, da je paznica, ki mu je prenašala policijske pozive, zbežala iz Republike Kube in odšla v Rusijo, zatem pa, da je zdaj v Rusiji, ali je zbežala, pa ne ve.

16.Upravno sodišče je dalje presodilo, da je napačno sklepanje pritožnice, da ker je Republika Kuba leta 2019 sprejela ustavo, ki zagotavlja pravico do zbiranja, demonstracij in združevanja, ne držijo tožnikove navedbe o tem, da v Republiki Kubi ni pravice do svobode izražanja. Navedlo je, da ni sporno, da je Republika Kuba sprejela ustavo, v kateri so zagotovljene določene človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar pa to še ne pomeni, da v praksi ne more priti do nasilnega zatiranja protestov, kot se je to izkazalo na demonstracijah 11. 7. 2021.

Tej presoji Upravnega sodišča po naziranju Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati nelogičnosti ali arbitrarnosti. Nasprotno - taka presoja je pravilna in življenjsko logična. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da nima prav pritožnica, ki tudi v pritožbi zatrjuje, da že tožnikova udeležba na protestih 11. 7. 2021 demantira njegovo zatrjevanje, da v Republiki Kubi ni svobode izražanja. Kot je pojasnilo Upravno sodišče, iz odločbe upravnega organa z dne 27. 6. 2024 izhaja, da je glede na poročilo Kuba: Kriza človekovih pravic zahteva ukrepanje Združenih narodov oblast proteste julija 2021 zatrla s pomočjo elitne enote revolucionarnih oboroženih sil, znane tudi kot črne baretke, pri tem je bilo več kot 900 ljudi, tudi mladoletnikov, pridržanih ali so izginili (od teh so 443 osebam odvzeli prostost). Če pa je posameznik zaradi same udeležbe na protestu kakorkoli neupravičeno sankcioniran, o pravici do zbiranja in združevanja ter s tem povezanimi pravicami ni mogoče govoriti.

Kot nelogičnega in arbitrarnega ni mogoče presoditi niti zaključka Upravnega sodišča, ki je argumentirano in prepričljivo navedlo, da se ne strinja s pritožničinimi navedbami, da tožnika na spornih protestih ni bilo možno prepoznati iz razloga, ker je nosil masko in čepico, da je res, da je lahko zaradi tega prepoznavnost posameznika težja, vendar je lahko še vedno prepoznaven, če nima zakritega celotnega obraza, tožnik pa je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da je na protestih 11. 7. 2021 nosil medicinsko masko, ter da taka maska ne zakrije celotnega obraza. Neutemeljen je v zvezi s tem pritožničin ugovor, da je takšna presoja v nasprotju s tožnikovimi izjavami, saj je slednji na osebnem razgovoru povedal, da je na protestih 11. 7. 2021 nosil masko in čepico ter da meni, da so bili tam prisotni krajevni ovaduhi, prav tako pa je na zaslišanju na glavni obravnavi pojasnil, da je na teh protestih nosil medicinsko masko in kapuco ter da je v Republiki Kubi veliko ovaduhov in da nikoli ne veš, kdaj te bo kdo videl in ovadil.

Poleg tega je po oceni Vrhovnega sodišča logična in konsistentna tudi presoja Upravnega sodišča, da je treba vse tožnikove navedbe o šikanoznih ravnanjih, ki jih je bil deležen v Republiki Kubi zaradi svojega političnega prepričanja, obravnavati kot celoto. Zgolj nestrinjanje pritožnice z dokazno presojo Upravnega sodišča ter njeno zatrjevanje, da gre v tožnikovem primeru le za standardne policijske, inšpekcijske in delovnopravne postopke, pa še ne pomeni, da je bila presoja Upravnega sodišča arbitrarna.

Po obrazloženem bo morala pritožnica v ponovljenem postopku ravnati v skladu z napotki, ki ji jih je dalo Upravno sodišče v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da v obravnavani zadevi sicer ni videti razlogov, zaradi katerih Upravno sodišče zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega varstva ne bi samo celovito ugotovilo dejanskega stanja in na podlagi pooblastila iz 65. člena ZUS-1 v zadevi tudi odločilo.

Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

-------------------------------

1.Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021, točko 9, in sklep Vrhovnega sodišča I Up 118/2024 z dne 28. 5. 2024, točko 8.

2.Glej 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

3.Glej 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

4.Prav tam.

5.Glej list. št. 27 spisa.

6.Glej str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru.

7.Glej list. št. 27 spisa.

8.Glej str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru.

9.Glej 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

10.Prav tam.

11.Čemur je tožnik v tožbi ugovarjal; glej list. št. 4 spisa.

12.Glej 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

13.Glej str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru.

14.Glej list. št. 26 spisa.

15.Glej list. št. 27 spisa.

16.Glej 30., 31. in 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 26 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 75, 75/1, 75/1-3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.