Jedro

Prenos nepremičnine v začasno uporabo je dopusten tudi pravnim naslednikom upravičenca in ne zgolj upravičencem glede na določbo 68. člena ZDen, saj je njen namen zavarovanje zahtev za denacionalizacijo, torej, da se prepreči, da bi bila izpolnitev zahteve v odločbi onemogočena ali otežena.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Ugotovi se, da je sklep Upravne enote Ž, št. ... z dne 19. 5. 2008, nezakonit. 2. Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom, št. ... z dne 19. 5. 2008, v 1. točki izreka odločil, da se strojnica hidroelektrarne v objektu, stoječem na parc. št. ..., k.o. ..., stavbišče 245 m2, vpisano pri vl. št. ..., k.o. ..., v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa prenese v začasno uporabo vlagateljic A.A., B.B. in C.C., tako, da se primopredaja izvede neposredno s Č.Č., v 2. točki izreka, da je zavezana stranka A. d.o.o. (tožnik v tem upravnem sporu), dolžna v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa izvesti primopredajo Hidroelektrarne neposredno s Č.Č., v 3. točki izreka, da ta sklep velja do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, s katero bo odločeno o denacionalizaciji Hidroelektrarne, v 4. točki izreka, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve, ter v 5. točki izreka, da stroškov postopka ni. Drugostopni organ je z odločbo, št. ... z dne 29. 12. 2008, odločil, da se pritožba tožnika zavrne. Prvostopni organ je v obrazložitvi sklepa navedel, da je pooblaščenka vlagateljic zahteve za denacionalizacijo A.A. predlagala prenos zgoraj navedene nepremičnine v začasno uporabo po določbi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen). Svojo zahtevo je utemeljevala z dolgotrajnostjo postopka denacionalizacije. Organ je 16. 11. 2007 izdal sklep, ki je pravnomočen in s katerim je odredil Občini Ž., da preda v začasno uporabo objekt Male Hidroelektrarne, parc. št. ..., k.o. ... . Formalno zavezana stranka je Občina Ž., v kleti stavbe pa je strojnica, s katero upravljajo A. d.o.o., ki je imela z Gozdnim gospodarstvom V. (ki danes ne obstaja več) sklenjen sporazum z dne 18. 2. 1986, s katerim je Gozdno gospodarstvo dovoljevalo uporabo strojnice za hidroelektrarno, pri čemer je bila določena odškodnina za uporabo za čas 20 let. Zavezana stranka A. d.o.o. je na predlog odgovorila, da se lahko odredi prenos nepremičnin izključno v začasno uporabo upravičencu, ne pa vlagatelju, predlog pa je tudi pavšalen in ne navaja konkretne nevarnosti, da bo premoženje, ki je zahtevano, utrpelo škodo, zaradi katerega vračilo ne bo mogoče, ali da bo povzročena škoda zmanjšala vrednost premoženja. Izročitev premoženja v posest pa tudi ne bo pripomogla k skrajšanju postopka. Vlagatelji zahteve so organu posredovali še omenjeni sporazum z dne 18. 2. 1986 ter lokacijsko dovoljenje z dne 21. 4. 1986. Organ je navedel, da je predmetno zahtevo obravnaval izključno glede na pogoje po določbi 68. člena ZDen. Dejanska in pravna podlaga za vrnitev nepremičnin je verjetno izkazana, kadar je verjetno izkazano upravičenje do denacionalizacije in kadar je verjetno izkazano, da je nepremičnine mogoče vrniti v naravi. Gre torej za ugotavljanje verjetnosti, kar je nižja stopnja od gotovosti, ki sicer ne izključuje dvoma, vendar so razlogi, ki govorijo za resničnost nekega dejstva močnejši od razlogov, ki bi govorili za njegovo neresničnost. Ni dvoma, da je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana, glede na podržavljenje premoženja z odločbo Okrajne zaplembene komisije Ž., št. ... z dne 4. 1. 1946. Po podatkih zemljiške knjige v vl. št. ..., k.o. ..., je parc. št. ... v lasti Gozdnega gospodarstva V., čeprav ta subjekt ne obstaja več. Zazidano in nezazidano stavbno zemljišče je po Zakonu o javnih skladih prešlo na občino, na območju, kjer nepremičnina leži. V tem primeru je Občina Ž. zavezana stranka za vračilo objekta po določbi 51. člena ZDen. Ker pa ta objekt uporablja pravna oseba A. d.o.o. na temelju obligacijskopravnega razmerja, je za predajo strojnice v kleti objekta zavezana stranka A. d.o.o. Upravičenje je v obravnavanem primeru po presoji organa izkazano, saj je Zakon o zaplembi in izvrševanju zaplembe naveden v 19. točki 3. člena ZDen, D.D. pa je bil ob podržavljenju jugoslovanski državljan. Po presoji organa upravičenec ni dobil in tudi ni bil upravičen zahtevati odškodnino od tuje države (Avstrije) po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen, kar je dokončno ugotovljeno z delno odločbo o denacionalizaciji prvostopnega organa, št. ... z dne 11. 4. 2003, ki pa še ni pravnomočna. S to odločbo je tudi rešeno vprašanje, ali so bila podržavljena zemljišča, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bil ob podržavljenju v letu 1945 ''X.'', podržavljena D.D. Ker je v postopku denacionalizacije sporno predvsem dejstvo, ali je D.D. upravičenec do denacionalizacije, pa je verjetnost obstoja pravne podlage izkazana tudi z obširno obrazloženim pravnim mnenjem, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo pri obravnavi ustavne pritožbe v zadevi z bistveno podobnim dejanskim in pravnim stanjem zadeve (Uradni list RS, št. 108/03, Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003). Po tem mnenju, ki ga organ v celoti sprejema, ne more biti več vprašljivo upravičenje do denacionalizacije tudi za D.D. Ker je dejanska in pravna podlaga izkazana, kar je izključni pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju, je nepremičnino moč prenesti v začasno uporabo. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika še dodal, da se je v zvezi z navedenim že večkrat izreklo tudi Vrhovno sodišče (npr.: sodba, opr. št. I Up 77/2001 z dne 4. 4. 2002), ter navedlo, da je dejanska in pravna podlaga za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana, kadar izhaja kot verjetno iz listin, na podlagi katerih se uveljavlja denacionalizacija, da gre za osebo, ki je po ZDen upravičenec oziroma njegove pravni naslednik in da je nepremičnine, za katere se zahteva zavarovanje, mogoče vračati v naravi. Namen te začasne odredbe je preprečitev razpolaganja s premoženjem oziroma preprečitev takšnega načina uporabe oziroma nevzdrževanja, ki bi lahko onemogočilo vračanje v obliki postavljenega zahtevka ter, da je nevarnost, da bi do tega prišlo, nedvomno izkazana v primerih, kadar je zahtevana oblika vračanja sporna in obstajajo nasprotni interesi med udeleženimi strankami. Odločitev v postopku izdaje začasne odredbe še ne pomeni, da bo v tej smeri tudi tako zaključen sam postopek denacionalizacije, saj bo tožnik v tem ugotovitvenem postopku še vedno imel možnost dokazovati in dokazati drugače. Prvostopni organ tako z odločitvijo ni prejudiciral odločitve o glavni stvari. Vrhovno sodišče je s sklepom, opr. št. I Up 362/2001 z dne 6. 2. 2002, res dejalo, da v postopku za izdajo začasne odredbe po določbi 68. člena ZDen ni dopustno ugotavljati dejanskega stanja glede načinov vrnitve, ker da se s tem prejudicira odločitev o glavni stvari, vendar pa je situacija v tem primeru drugačna, saj je bil pred prvostopnim organom zahtevek za izdajo začasne odredbe zavrnjen iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da ni verjetno izkazano, da je nepremičnine mogoče vrniti v naravi. Sodišče je v tej sodbi dejalo, da je nevarnost, da bi prišlo do takšnega razpolaganja s premoženjem, ki bi lahko onemogočilo vračanje v naravi v obsegu postavljenega zahtevka, nedvomno izkazana v primeru, kadar je zahtevana oblika vračanja sporna in zato v postopku izdaje začasne odredbe ni dopustno ugotavljati dejanskega stanja glede načinov vrnitve. Tudi Upravno sodišče je v sodbi, opr. št. U 1465/2003 z dne 9. 11. 2004, navedlo, da ker je odločanje o možni obliki podržavljenega premoženja del odločitve o glavni stvari, ni mogoče pred zaključkom denacionalizacijskega postopka sprejeti pravnega zaključka, da ni (verjetno) izkazano, da je nepremičnino mogoče vrniti v naravi in nanj opreti zavrnitve predloga za začasno odredbo. Na dejstva in okoliščine, ki so za odločitev o zahtevku relevantna, vendar so sporna in se ugotavljajo v okviru posebnega ugotovitvenega postopka, se pred zaključkom postopka ni mogoče opirati. Zato je sodišče še navedlo, da je v takem primeru za izkazovanje predloga za začasno odredbo predlagane oziroma predložene dokaze o podlagi za vračilo ocenjevati tako, da pri tem niso kršena temeljna načela upravnega postopka. Navedenemu je bilo v tem primeru zadoščeno. Kljub dejstvu, da v tem postopku ni dopustno ugotavljati dejanskega stanja glede načinov vrnitve, pa je organ v zvezi s pritožbenimi navedbami, da gre pri predmetnem objektu, v katerem se nahaja strojnica HE, za novo stvar in novo opremo, ki torej ni bila podržavljena pok. upravičencu, in se po mnenju tožnika ne more vrniti v naravi, pojasnjuje, da ZDen ne določa, kdaj je nepremičnino, na katerega se je nanašalo podržavljenje in ki se je po podržavljenju spremenila, šteti za novo, kdaj pa še vedno za isto, le spremenjeno. Vračanje nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju zaradi novih investicij bistveno povečala, ureja določba 25. člena ZDen. Vendar pa lahko investicije stvar tako spremenijo, da ni več mogoče govoriti o isti stvari. V takih primerih pa določba 25. člena ZDen ne pride v poštev. Treba bo ugotoviti, ali obstaja kontinuiteta prejšnjega podržavljenega objekta in sedanjega objekta oziroma strojnice v tem objektu ter ali je podržavljena nepremičnina v taki stvari spremenjena, da jo je šteti za novo. Po stvarnopravnih pravilih ima porušenje objekta za posledico izgubo lastninske pravice na tem objektu, kar je v ZDen uporabljivo v smislu kontinuitete starega in novega objekta. Obstoja konkretne nevarnosti pa pa ZDen ne predpisuje za izdajo začasne odredbe. Upravno sodišče pa v sodbi, opr. št. U 1870/2007 z dne 29. 1. 2008, ni osporavalo prenosa Hidroelektrarne vlagateljicam, zaradi česar tudi ne more sprejeti navedbe, da je prenos v začasno uporabo možen le upravičencu.

Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po določbi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1). Uvodoma je navedel, da ZDen v določbi 68. člena izrecno določa, da se lahko odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, kar pomeni, da lahko tak prenos predlaga le upravičenec sam, ne pa tudi njegovi pravni nasledniki in da lahko organ odredi prenos v začasno uporabe le upravičencu, ne pa tudi njegovim pravnim naslednikom. Če bi zakon to dopuščal, bi to izrecno določil, kot v določbi 61. člena, ki določa, kdo ima pravico vložitvi zahtevo za denacionalizacijo. Navedeno smiselno izhaja tudi iz določbe 3. odstavka 67. člena ZDen, ko se lahko da denacionalizirano premoženje upravičenčevemu pravnega nasledniku le v začasno upravljanje, ne pa v začasno uporabo. Če bi se določba 68. člena razlagala tako, kot jo razlaga organ, bi bil ZDen v nasprotju sam s sabo. Ni logično, da bi ZDen dopuščal pravnemu nasledniku že med postopkom celo začasno uporabo premoženja, po izdaji denacionalizacijske odločbe pa le začasno upravljanje premoženja. To izhaja tudi iz drugih določb ZDen – določbi 77. in 78. člena. Jasno je, da ZDen veže trenutek prenosa premoženja na pravne naslednike upravičenca šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Določbi 68. in 78. člena bi se torej izključevali. To potrjuje tudi sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1314/96 z dne 6. 10. 1999). Ker vlagateljice niso legitimirane za vložitev zahteve za prenos premoženja v začasno uporabo, a so nastopale kot stranke v postopku, je organ bistveno kršil določbe postopka. Navedel je tudi, da so vlagateljice glede sporazuma z dne 18. 2. 1986 navedle, da je v sporazumu navedeno, da naj bi imela B d.d. samo pravico uporabe strojnice v kleti objekta, na sam objekt in ostale naprave pa ne more imeti vpliva, sporazum pa je bil sklenjen za dobo 20 let, kar pomeni, da zavezana stranka uporablja to nepremičnine že tri leta brez plačevanja najemnine oziroma poskusa podaljšanja sporazuma. Do teh navedb se prvostopni organ ni opredelil, kar je v nasprotju z določbo 214. člena ZUP, jih je pa očitno sprejel, saj ni ugotovil, da bi bilo verjetno izkazano, da ovire za vračilo v naravi obstajajo. Sporazum z dne 18. 2. 1986 je bil sklenjen za uporabo strojnice za potrebe MHE 968, dokler bo ta obratovala, sporazum je bil sklenjen za nedoločen čas, dogovorjena pa je bila tudi odškodnina za uporabo strojnice za obdobje od leta 1968 do 2005. To ni edini sporazum. Gozdno gospodarstvo V. in B d.d. sta 13. 1. 1987 ponovno sklenili sporazum o uporabi strojnice na objektu na parc. št. ..., k.o. ..., s katero je A d.o.o. pridobila trajno služnostno pravico uporabe strojnice za potrebe MHR 968, dokler bo ta obratovala. Ker po splošnem pravilu kasnejša pogodba razveljavlja prejšnjo, sporazum z dne 13. 1. 1987 prevlada nad sporazumom z dne 18. 2. 1986. Tožnik, ki je hčerinska družba B d.d., je osnovna sredstva HE na podlagi določbe 8. člena Akta o ustanovitvi družbe A. d.o.o. in priloge k 8. členu Akta o ustanovitvi leta 2002 prevzel v last in posest. To pomeni, da ima tožnik še vedno veljavno pravico do uporabe te strojnice, to pa pomeni napačno odločitev prvostopnega organa, da ovir za vračilo v naravi ni in da je prenos v začasno uporabo upravičen. ZDen v določbi 24. člena namreč določa, da vrnitev stvari ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli, v določbi 2. odstavka istega člena pa omogoča trajanje teh razmerji še 10 let po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Obstoj takih razmerij vpliva na obliko vračanja, saj pomeni oviro za vračanje v last in posest in se premoženje vrne le z vzpostavitvijo lastninske pravice, ne pa tudi v njegovo neposredno posest. Podobno tudi določata določbi 29. in 30. člena ZDen. Strojnice tako ni mogoče vrniti v posest. Tožnik ima namreč trajno pravico uporabe, kar je razmerje, vezano na uporabo in s tem neposredno posest in je torej njim podobno razmerje. Podane so torej ovire za vračilo v naravi, zato dejanska in pravna podlaga nista verjetno izkazani, zato ni bil podan pogoj za izdajo začasne odredbe. Organ je tako nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in izdal odločbo na podlagi nepreverjenih trditev vlagateljic. Organ tudi ni upošteval, da je bila HE v 80-ih letih na novo zgrajena. Iz gradbenega dovoljenja in iz obračunske situacije izhaja, katera dela so bila opravljena in da je B d.d. zgradila nov objekt. Z denacionalizacijsko odločbo se ne more vrniti, niti med postopkom predati v začasno uporabo premoženje, ki ni bilo podržavljeno. Tako ni podan dejanski stan iz določbe 68. člena ZDen. Organ bi moral ugotoviti, da je dejansko stanje med strankama sporno in da torej ni verjetno izkazano, da je nepremičnino mogoče vrniti v naravi, saj pomeni nova stvar oviro za vračilo v naravi, ker ni več identitete med podržavljeno in sedanjo nepremičnino. Tožnik je opozoril na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. U 32/95-5, iz katere je med drugim tudi razvidno, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe tehtati v povezavi z zahtevkom v okviru presoje izkazane verjetnosti zahtevka po vsebini in obsegu. Organ bi tako moral ugotavljati, ali so zaradi opisanih razlogov podane ovire za vračilo v naravi. Če bi to ugotavljal, bi ugotovil, da ni verjetno izkazano, da je strojnico v HE mogoče vrniti v naravi. Ker tega ni storil, je nepopolno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo. Organ ni niti navedel dejstev, ki jih je navedel tožnik v odgovoru na zahtevo za vrnitev nepremičnin, niti se ni do njegovih navedb opredelil, kar je kršitev določbe 214. člena ZUP. Nadalje je navedel, da so vlagateljice vložile zahtevo po določbi 68. člena ZDen za prenos objekta – HE, ne pa tudi premičnin, ki se nahajajo v strojnici HE. V strojnici se nahaja strojna oprema, ki jo je leta 1987 kupila in namestila B. d.d., saj je bila prvotna strojna oprema kasneje odmontirana in se nahaja v tehničnem muzeju Bistra. B. d.d. je kot stvarni vložek v osnovni kapital tožnika prenesla HE, ki danes predstavlja sporno HE, osnovna sredstva pa so zajemala tudi strojno opremo, ki se nahaja v strojnici. Strojna oprema je last tožnika in ni bila podržavljena, zato ne more biti predmet denacionalizacije niti prenosa v začasno uporabo. Prvostopni organ je tako presegel zahtevo vlagateljic in kršil določbo 128. člena ZUP. Navedel je še, da je namen prenosa v začasno uporabo takrat, ko grozi nevarnost, da bo zaradi nadaljnjega razpolaganja s premoženjem s strani zavezane stranke onemogočeno vračanje premoženja v obliki in obsegu postavljenega zahtevka (tako tudi sklep, opr. št. I Up 362/2001 z dne 6. 2. 2002, in sodba, opr. št. U 1465/2003 z dne 9. 11. 2004). To pomeni, da je prenos upravičen le takrat, če je podana nevarnost, da bo premoženje utrpelo škodo, zaradi katere vračilo ne bo mogoče ali pa bo povzročena škoda zmanjšala vrednost premoženja. Za upravičen prenos v začasno uporabo ni dovolj le verjetno izkazana pravna in dejanska podlaga, ampak mora biti tudi izkazan obstoj nevarnosti, da bo nastala škoda, če premoženje ne bo preneseno v začasno uporabo. Poleg tega bi moral organ presojati, kakšne posledice bi brez izdaje začasne odredbe nastale vlagateljicam zahteve in tožniku. To izhaja tudi iz sodne prakse (sodba, opr. št. U 1032/93), po kateri organ ni dolžan ex lege izdati začasne odredbe, ampak jo lahko izda. Tako tudi ZLPP. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi sklep z dne 19. 5. 2008 ter samo odloči o stvari oziroma podredno, da tožbi ugodi, odpravi sklep in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek ter naloži toženki povrnitev stroškov postopka tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

V pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2009 je tožnik še navedel, da je bila strojnica HE glede na izrek dejansko prenesena v začasno uporabo skrbniku za posebni primer, kar pomeni kršitev določbe 68. člena ZDen, saj je nelogično, da bi skrbnik za posebni primer – ki v obravnavanem primeru niti ni upravičenčev pravni naslednik – še pred izdajo odločbe uporabljal premoženje, ki je predmet denacionalizacije. Iz same dikcije 68. člena pa tudi izhaja, da je treba izkazati razlog zavarovanja zahtev oziroma drug tehten razlog. Utemeljitev vlagateljic, da želijo prenos zaradi dolgotrajnosti postopka, ne more zadoščati kot tak razlog. Meni, da je uporabljena določba ZDen konkretizacija določb 292. člena ZUP in določb ZPP, kar pomeni, da bo organ izdal začasni sklep o zavarovanju, še preden bo izdal odločbo, če bo obstajala nevarnost, da bo zavezana stranka razpolagala s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, ali pa kako drugače onemogočila oziroma znatno otežila izpolnitev obveznosti, ali pa nevarnost, da bo premoženje oziroma stvar uničila, poškodovala ali kako drugače zmanjšala njeno vrednost. Organ tako nima prav, da se pogoji presojajo po ZDen, temveč se tudi – glede na ne posebno urejene druge pogoje za izdajo začasne odredbe – uporabi določba 304. člena ZUP (prej določba 292. člena ZUP), ki izdajo začasnega sklepa veže na obstoj nevarnosti, da bo zavezana stranka onemogočila ali znatno otežila izpolnitev obveznosti.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranke z interesom A.A., B.B., C.C. so v odgovoru na tožbo navedle, da je akt pravilen, da je zavezanka za objekt Občina Ž., tožnik pa je bil pritegnjen v postopek le kot upravljavec objekta do primopredaje. Tožnik ni nič vlagal v nepremičnino, ampak jo je le upravljal. Ker tožnik v strojnico ne vlaga, jo je bilo treba prenesti v začasno uporabo, s čimer se je doseglo, da strojnica ne propada in se vzdržuje v stanju delovanja. Aktivno legitimirana stranka je lahko tudi pravni naslednik po določbi 68. člena ZDen. Bistvo predaje po tej določbi je v ohranitvi substance stvari. O vprašanju predaje male hidroelektrarne v začasno uporabo pa je tudi odločilo že Upravno sodišče s sodbo, opr. št. U 1870/2007. Menijo tudi, da so pogoji po določbi 68. člena ZDen izkazani. Sklenjeni sporazum pa je obligacijske narave in lahko zavezuje le stranki sporazuma, ne pa tudi Občine Ž., niti vlagateljic zahteve za denacionalizacijo. Vgrajena premičnina v nepremičnini pa je sestavni del nepremičnine in se šteje za njeno prirast in se ne more obravnavati ločeno. Sicer sta pa oba sporazuma nična, ker nista bila podpisana s tedanjim zemljiškoknjižnim lastnikom (že leta 1962 je upravljanje z GG prešlo na okraj V.). Ob zamenjavi delov strojnice je prišlo do odprodaje zamenjanih delov, ki še danes obratujejo in se nahajajo v Z., stikalna plošča pa se nahaja v tehniškem muzeju Bistra pri Vrhniki. Tožbene navedbe o tem, da gre za novo stvar, pa naj sodišče ne upošteva, ker je to vprašanje le del ugotovitve dejanskega stanja, sicer pa to ne drži. To dokazuje tudi zapisnik o ogledu zgradbe in sliko stropa nad strojnico, ki je podprt z lesenim podpornikom, da se ta ne bi porušil. Upravičenec pa je v tej stavbi moral zapustiti povsem novo strojno opremo, ki mu je tudi bila podržavljena. Če je bila kasneje zamenjana, je to odraz uporabe in obrabe strojne opreme. MHE je delovala leta 1945 in deluje še danes, strojnica je sestavni del same elektrarne in se šteje za njeno prirast, leta 1986 pa so vse dele, ki so jih nadomestili, prodali in še vedno delujejo pri svojih lastnikih, razne stikalne plošče. Za prenos pa so se odločili zaradi slabega gospodarjenja, kar je bil tudi razlog pri MHE P. V pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2009 je tožnik še navedel, da mu je položaj stranke priznan, kar ne sme biti sporno. Prav tako s sklepom ni bilo ugotovljeno, da tožnik ni dober gospodar, kar mu tudi sicer ni mogoče očitati. Iz primopredajnega zapisnika z dne 8. 8. 2008 izhaja, da sta si tožnik in pooblaščenec strank z interesom ogledala zunanjost in notranjost strojnice HE in ugotovila, da se nahaja v stanju obratovanja in da zagotavlja obratovanje in proizvodnjo električne energije. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 18. 8. 2008 je tudi razvidno, da je elektrarna doživela še dograditev komandno krmilnih omar, kar pomeni, da je bila vzdrževana, da iz poročila ELEK-a iz avgusta 2008 izhaja, da relejna zaščita deluje pravilno, da je tožnik redno preverjal zaščitne naprave vgrajene tehnološke in hidromehanske opreme, itd. Ker pa je bila nepremičnina ustrezno vzdrževana, pa ni bil izpolnjen pogoj po določbi 68. člena ZDen. Domnevno slabo stanje MHE P. pa ne more biti razlog za prenos v uporabo predmetne MHE. Nadalje je še navedel, da je zelo verjetno, da je bil upravičenec D.D. avstrijski državljan, saj je bil lastnik nepremičnine v tuji državi, ki leta 1940 ne bi mogel biti lastnik nepremičnin v Avstriji, če ni bil njen državljan. To še podkrepi dejstvo, da je imel sklenjena zavarovanja v Celovcu in na Dunaju. Tega organ ni ugotavljal, temveč se je oprl na odločbo Občine Ž., št. ... z dne 6. 11. 1992, ki pa je nepopolna, saj ni ugotavljala določenih okoliščin, kot npr. obnašanje, pogovorni jezik družine in druge okoliščine iz podatkov in listin v spisih. Bistveno je ugotoviti, ali je bila oseba v času veljavnosti Zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948 slovenske narodnosti, treba pa bi bilo tudi ugotoviti, kdaj natančno je D.D. odšel v tujino. Če bi se ugotovilo, da dne 6. 4. 1941 ni bil domovinsko pristojen v eni od občin Kraljevine Jugoslavije, ne bi mogel dne 28. 8. 1945 pridobiti jugoslovanskega državljanstva. Poleg tega iz poročila po določbi 65. člena ZDen izhaja, da je bilo možno po Zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator in njegovi pomagači, možno takoj dobiti vrnjeno vso lastnino, kar so morali lastniki zahtevati pred sodiščem. Če bi D.D. lahko pred sodiščem zahteval in dosegel vrnitev premoženja, pa tega ni storil, bi se njegovo upravičenje do denacionalizacije drugače presojalo. Tudi tega ni ugotavljal prvostopni organ, čeprav bi bilo lahko bistvenega pomena za vprašanje, ali je bil jugoslovanski državljan. Poleg tega je bila dana možnost avstrijskim državljanom, da zahtevajo odškodnino od Avstrije za podržavljeno premoženje v Jugoslaviji. V sodbi, opr. št. U 1108/2000, je Upravno sodišče ugotovilo, da je D.D. dobil avstrijsko državljanstvo 25. 7. 1952, in je postal avstrijski državljan pred ratifikacijo Državne pogodbe s strani FLRJ, zato je bilo treba njegovo premoženje, ki je prešlo v last FLRJ pred 28. 11. 1955, šteti za likvidirano avstrijsko premoženje, kar pomeni, da je bil upravičen dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Avstrije. Ker tega organ ni ugotavljal, je sklep nezakonit. Navedel je še, da so bile stranke ob sklenitvi sporazuma dobroverne, sporazum je veljaven in vanj ni več mogoče posegati. Prav tako pa ni pomembno, kdo je bil kot upravljavec nepremičnine vpisan v zemljiško knjigo 1962, saj je bil sklenjen leta 1987. Glede zapisnika o ustni obravnavi, združeni z ogledom z dne 4. 11. 2008 pa je opozoril, da je bilo to dejanje opravljeno po izdaji izpodbijanega sklepa in zato ni dopusten kot dokaz, je pa navedel, da na ogled in na ustno obravnavo ni bil vabljen, kar pomeni kršitev določb ZUP.

Stranke z interesom so v vlogi z dne 18. 5. 2009 še dodale, je bilo ob primopredaji ugotovljeno, da je bila MHE v zelo slabem stanju, kar podrobno opišejo. Navedle so še, da je že Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, ali je imel D.D. pravico dobiti odškodnino od tuje države ali ne in je bilo tedaj jasno, da mu ni pripadala nobena odškodnina od Avstrije. Nesporno dejstvo pa je, da je bil D.D. jugoslovanski državljan, kar je pravnomočno dokazano.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2009 še dodal, da ne more biti prekludiran, ko opozarja na dejstva, ki bi jih moral ugotoviti tudi upravni organ. Sodišče pa lahko po določbi 20. člena ZUS-1 tudi izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi. Stranka z interesom pa je k vlogi tudi priložila dokumente v srbskem in nemškem jeziku, kar pomeni, da ni ravnala po določbi 104. člena ZPP. Sicer pa Avstrijsko veleposlaništvo ni organ, ki bi bil pristojen odločiti, da v konkretnem primeru D.D. ni imel pravice do uveljavljanja odškodnine od Republike Avstrije. Tožnik pa je tudi vztrajal, da sodišče opravi poizvedbo pri avstrijskih organih, ali je D.D. kot lastnik posestva v Avstriji imel avstrijsko državljanstvo.

V pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2009 je tožnik še navedel, da komisija za denacionalizacijo ni bila sestavljena v skladu z določbo 55. člena ZDen, saj je bila sestavljena iz več kot 5 članov, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka, saj je postopek vodil nepristojen organ. Iz sklepa z dne 9. 10. 2006 tudi izhaja, da je bila razrešena E.E., ni pa izkazano, da je bila imenovana kot članica komisije F.F. Pooblastilo za vodenje postopka in opravljanje drugih dejanj je tudi izkazala le za F.F., ne pa za druge člane komisije. Iz sklepov o sestavi komisije ne izhaja, kdo nastopa kot izvedenec ustrezne stroke in katera stroka je to. Izkazano tudi ni, da sta člana komisije, ki nastopata kot izvedenec ustrezne stroke in geodet, res izvedenca.

Stranke z interesom so v vlogi z dne 23. 6. 2009 povzele stanje v zadevi in še dodale, da D.D. ob podržavljenju ni bil avstrijski državljan, saj je to postal šele 25. 7. 1952, zato ni imel pravice zahtevati odškodnine od Avstrije. Poudarile so, da tožnik ni stranka v postopku glede na določbe ZDen. Prav tako ni sklenil nobenega sporazuma s sedanjo zavezanko Občino Ž., zato mu je status stranskega udeleženca tudi že potekel. Organ pa tudi tožnika ni določil za zavezanca za vrnitev v postopku denacionalizacije. Kot zavezanka za vrnitev celote je Občina Ž., strojnica pa je le del HE. Ta elektrarna pa ni prilagojena le za obratovanje v mirnodobnem času, temveč tudi za obratovanje v skladu z Zakonom o splošni ljudski obrambi v času vojne. Cca. 49 – 51 % sredstev je prispevala država za financiranje te rekonstrukcije. Rekonstrukcija pa ne pomeni nov objekt, temveč spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta. Nikjer tudi ni razvidna pridobitev trajne služnostne pravice na tožnika glede na določbe SPZ. Prav tako pa tožnik ni upravičen do uveljavitve bistveno povečane vrednosti po določbi 25. člena ZDen. V vlogi z dne 15. 7. 2009 so še navedle, da strokovna komisija ni organ odločanja.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2009 še dodal, da iz dokumentacije ni razvidno, da bi bila F.F. imenovana za članico komisije, pa bi morala biti. Ne glede na status in pooblastila komisije, pa mora biti komisija sestavljena v skladu z zakonom in če ni, je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločanja. V vlogi z dne 28. 9. 2009 je še ponovno poudaril, da je stranka v postopku. Ponovil je, da je D.D. postal avstrijski državljan pred 28. 11. 1955, torej pred ratifikacijo Državne pogodbe s strani FLRJ, zato je bilo treba njegovo premoženje, ki je prešlo v last FLRJ pred 28. 11. 1955 šteti za likvidirano avstrijsko premoženje. Iz tega izhaja, da je pomembno državljanstvo v času sprejema Državne pogodbe. Po ZDen in sodni praksi pa zadostuje, da je oseba imela možnost dobiti odškodnino, četudi je dejansko ni pridobila. Strojnica pa je še po svoji naravi samostojna nepremičnina in zato ne more šteti za premičnino, zato zanjo ne more veljati določba 54. člena SPZ, po katerem se lastninska pravica na nepremičnini razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine. Gre namreč za prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami.

Stranke z interesom so v vlogi z dne 2. 10. 2009 še dodale, da morebitna napačna sestava komisije ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Elektrarno pa imajo že v posesti, strojnica je njen del, brez katere ne more obratovati, zato se šteje za njeno prirast. V vlogi z dne 16. 10. 2009 pa so še navedle, da tožnik ni stranka v postopku, saj služnostna pravica ni predmet denacionalizacije, zato se tožnik ne more šteti za zavezanca. Menijo tudi, da služnostna pravica ni podobna razmerjem iz določbe 24. člena ZDen. Tožnik bi pa moral, če je v strojnico vlagal, svoj zahtevek priglasiti v roku iz ZDen.

Tožnik je v vlogi z dne 26. 10. 2009 vztrajal pri vseh svojih navedbah.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o prenosu strojnice hidroelektrarne v objektu, stoječem na parc. št. ..., vl. št. ..., k.o. ..., v začasno uporabo vlagateljicam zahteve za denacionalizacijo – v tem sporu strankam z interesom – po določbi 68. člena ZDen.

Po določbi 68. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) se lahko odredi prenos nepremičnin v začasno uporabo upravičencu (zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov), če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin verjetno izkazana. Tudi po mnenju sodišča je dejanska in pravna podlaga zahteve izkazana, kadar je verjetno izkazano upravičenje do denacionalizacije in kadar je za nepremičnine, za katere se zahteva prenos v začasno uporabo, verjetno izkazano, da jih je mogoče vrniti v naravi. Sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je upravičenje do denacionalizacije verjetno izkazano. Pok. D.D. je bilo namreč celotno premoženje (vključno s premoženjem, ki je predmet izpodbijanega sklepa), podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije Ž., št. z dne 4. 1. 1946 in preneseno na FLRJ, izdano na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe, ki je naveden kot eden izmed predpisov v določbi 3. člena ZDen, pok. upravičenec pa je bil ob podržavljenju jugoslovanski državljan, kar pa je bilo pravnomočno ugotovljeno z odločbo Občine Ž., št. ... z dne 16. 11. 1992. Ker prvostopni organ o vprašanju državljanstva v tem postopku ni odločal – ugotovitev državljanstva kot samostojna pravna celota v postopku denacionalizacije pomeni predhodno vprašanje po določbi 144. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86) -, tožbeni ugovor o napačni odločitvi o državljanstvu na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati, saj ta organ o njegovem državljanskem statusu ni odločal, pač pa se je oprl na dejstvo, ugotovljena z ugotovitveno odločbo o državljanstvu. Sodišče se tudi strinja z razlago prvostopnega organa, da pok. upravičenec ni imel pravice dobiti odškodnine od Republike Avstrije, kar bi njegovo upravičenje do denacionalizacije izključilo glede na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen, saj je Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003 (na katero se je oprl tudi prvostopni organ), v zadevi s podobnim pravnim in dejanskim stanjem (pok. upravičenec je bil v času podržavljenja jugoslovanski državljan, ne pa avstrijski državljan, je pa postal avstrijski državljan pred uveljavitvijo Avstrijske državne pogodbe dne 28. 11. 1955) navedel, da je v takem primeru mogoče odreči upravičenje do denacionalizacije osebam, za katere je ugotovljeno jugoslovansko državljanstvo le, če je bila ta oseba na dan 13. 3. 1938 in na dan 28. 4. 1945 hkrati tudi avstrijski državljan. Nadalje se sodišče tudi strinja, da dosedanji postopek, glede na utemeljitev prvostopnega organa, izkazuje kot verjetno, da bo mogoče nepremičnino (v kateri se nahaja strojnica, ki je predmet spornega prenosa) vrniti v naravi. Tožnik sicer ugovarja, da ima pravico uporabljati strojnico na podlagi sporazuma z dne 13. 1. 1987 (in ne, kot navaja prvostopni organ, na podlagi sporazuma z dne 18. 2. 1986, saj kasnejši sporazum razveljavlja prejšnjega), zaradi česar naj bi po njegovem mnenju bila podana ovira za vrnitev v posest, ker gre pri omenjenem sporazumu za podobna pravna razmerja glede na določbo 24. člena ZDen, vendar pa je to vprašanje – ko se odloča o možni obliki vrnitve podržavljenega premoženja (premoženje je namreč možno vrniti tudi z vzpostavitvijo lastninske pravice in ne zgolj z vračilom v last in posest) – del končne odločitve o stvari, zaradi česar se nanj ni možno opirati pred zaključkom postopka. Enako velja tudi glede tožnikovega ugovora, da gre pri predmetnem objektu za novo stvar. Morebitna nepravilna sestava komisije pa tudi ne pomeni takšne bistvene kršitve pravil postopka, ki bi vplivala na odločitev v zadevi, saj je o sami stvari odločil upravni organ in ne komisija.

Sodišče se tudi ne strinja s tožnikom, da se po zgoraj citirani določbi 68. člena ZDen lahko odredi začasen prenos nepremičnin v uporabo le upravičencu in ne njegovim pravnim naslednikom oziroma skrbniku za posebni primer. Sodišče namreč meni, da je treba citirano zakonsko določbo razlagati tako, da prenos nepremičnine v začasno uporabo dopušča tudi pravnim naslednikom upravičenca. Namen institutov iz določbe 68. člena ZDen je zavarovanje zahtev za denacionalizacijo, torej, da se prepreči, da bi bila izpolnitev obveznosti po odločbi onemogočena ali otežena zaradi morebitnega razpolaganja ali drugega ravnanja zavezanca v škodo upravičenca. Glede na to pa ni možna razlaga tožnika, da bi bilo takšno zavarovanje možno samo v primeru, ko je upravičenec še živ, ne pa tudi v primeru, ko je mrtev in kot aktivna stranka v postopku nastopa njegov pravni naslednik oziroma nasledniki. Namen tega instituta je treba po mnenju sodišča razlagati tudi v povezavi z določbo 72. člena ZDen, ki določa, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, ne priznavajo, kar nasprotno pomeni, da se takšni zahtevki denacionalizacijskim upravičencem priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve denacionaliziranega premoženja. To pa pomeni, da ZDen denacionalizacijskim upravičencem priznava določena upravičenja za nazaj, kot da bi lastninsko pravico pridobili že ob uveljavitvi zakona, v nadomestitev take že izdelane, vendar iz več razlogov nesprejete rešitve (ZDen s komentarjem, str. 487, Anton Frantar, GV 2000). Tako tudi sporna določba pomeni priznanje določenega upravičenja denacionalizacijskemu upravičencu še pred zaključkom denacionalizacijskega postopka in pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini – če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. S to razlago sodišče sicer odstopa od razlage v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1314/96 z dne 6. 10. 1999 (ki pa je edina sodba Vrhovnega sodišča o tem vprašanju v bazi IUS-INFO), vendar pa po mnenju sodišča tudi določbe 3. odstavka 67. člena ter določbe 77. in 78. člena ZDen, na katere se sklicuje Vrhovno sodišče v citirani sodbi in tudi tožnik v tožbi, ne izključujejo takšne razlage določbe 68. člena ZDen iz te sodbe. Po določbi 1. odstavka 67. člena ZDen se nepremičnina, vrnjena v naravi, vrne v last in posest upravičencu, če pa je le-ta pokojni, pa se denacionalizirano premoženje da v začasno upravljanje skrbniku za posebni primer (določba 3. odstavka 67. člena ZDen). Materialnopravni učinki odločbe o denacionalizaciji nastopijo šele z njeno pravnomočnostjo (določba 3. odstavka 66. člena ZDen), s tem trenutkom pa preneha veljati akt, s katerim je bil odrejen prenos nepremičnine v začasno uporabo, kar pomeni, da tak akt v pravice in pravna razmerja iz odločbe o denacionalizaciji ne posega. Prav tako ne posega v dedovanje denacionaliziranega premoženja. Po določbi 77. člena ZDen začnejo roki, ki začnejo po zakonu o dedovanju teči od dneva uvedbe dedovanja, v tem postopku teči od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Dedovanje po umrlem pa se v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku, pa preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (določba 78. člena ZDen). Postopek dedovanja denacionaliziranega premoženja se tako začne po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, takrat pa preide tudi pokojnikova zapuščina na dediče. Sodišče tudi meni, da je odločitev o prenosu v začasno uporabo v zadostni meri utemeljena, saj, kot je sodišče že navedlo, je dejanska in pravna podlaga za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. Organ je očitno pri tem sledil razlogom v tem postopku strank z interesom, ki so svojo zahtevo utemeljevale z dolgotrajnostjo denacionalizacijskega postopka, v zvezi s katerim pa ZDen, kot tudi že navedeno, upravičencem priznava odškodninske zahtevke po določbi 2. odstavka 72. člena. Tako je prenos v začasno uporabo tudi institut, ki je namenjen zmanjšanju nadomestila, ki bi ga sicer upravičenec lahko uveljavljal od uveljavitve ZDen dalje, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma z njo upravljal. Sodišče se pa strinja s tožnikom, da pa v zadevi ni bilo v zadostni meri razčiščeno, ali bodo vlagateljice lahko uporabljale strojnico hidroelektrarne, ki se jim jo v začasno uporabo izroča, na način, kot sedanji zavezanec. Med upravičenja lastninske pravice namreč sodi uporaba stvari in je glede začasnosti tega ukrepa treba ugotoviti, ali vlagateljice lahko v celoti vstopijo v položaj tožnika kot uporabnika, zlasti glede na ugovor tožnika, da je bilo (sicer že po izdaji izpodbijanega sklepa) pri že izvršeni primopredaji ugotovljeno, da je sporna strojnica v stanju delovanja in da zagotavlja obratovanje in delovanje hidroelektrarne. Ker teh razlogov izpodbijani sklep ne vsebuje, je iz tega razloga nezakonit. Tako tudi naslovno sodišče v primeru s podobnim dejanskim in materialnopravnim stanjem v sodbi, opr. št. U 1870/2007. Sodišče glede na navedeno tako ugotavlja, da je bilo v postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, kršena pa so bila tudi pravila postopka, zaradi česar je tožbi v skladu z določbo 2., 4. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US) ugodilo tako, da je ugotovilo nezakonitost sklepa po določbi 2. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker pa je po podatkih spisa izpodbijani sklep že izvršen (primopredaja strojnice v objektu s parc. št. ..., k.o. ..., je bila glede na primopredajni zapisnik opravljena 8. 8. 2008), njegova odprava pa bi nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi v tem postopku strank z interesom (pri čemer je treba upoštevati naravo stvari, ki je bila prenešena v začasno uporabo – strojnica hidroelektrarne kot objekt hidroelektrarne), zlasti ob precej izkazani verjetnosti, da bo obravnavano premoženje pok. upravičencu vrnjeno v naravi. Po podatkih spisa je prvostopni organ namreč izdal delno odločbo, št. ... z dne 21. 4. 2009, s katero je pok. upravičencu D.D. vrnil v last in posest objekt in naprave Hidroelektrarne, stoječ na parc. št. ..., stavbišče 245 m2, vl. št. ..., k.o. ..., ki pa še ni pravnomočna, z njeno pravnomočnostjo pa bo veljavnost izpodbijanega sklepa prenehala.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v določbi 2. odstavka 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV.