Jedro

Približno leto dni trajajoče šumenje v ušesih, ki je bistveno prizadelo kvaliteto življenja oškodovanke v tem času, predstavlja takšen primer začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki upravičuje do odškodnine za duševne bolečine tudi za začasno zmanjšanje svoje življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino 3.772,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2003 do prenehanja obveznosti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.617,23 EUR. Zaradi delnega umika tožbe je tudi ustavilo postopek v delu, ki se je nanašal na plačilo odškodnine v znesku 4.172,92 EUR. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje naložilo stranskemu intervenientu, da povrne tožeči stranki separatne stroške v znesku 114,75 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni napadeno sodbo tako, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža za nadaljnjih 20 % na račun soodgovornosti tožeče stranke, spremeni pa naj tudi stroškovni del izpodbijane odločitve, tako da se upošteva pri odmeri stroškov končni uspeh pravdnih strank. Podrejeno predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožničina sokrivda za škodo večja od 10 %, saj znaša najmanj 30 %. Tožnica je vedela za stanje mokrih in drsnih ploščic okoli bazenov, kar je nekaj običajnega. Tej mokroti se ni dalo izogniti in gre za pričakovano stvar. Tožnica je sama povedala, da je videla druge ljudi pasti na teh istih ploščicah in da je bila mokra pot v tistem delu, kjer so bazeni. Pri ploščicah ni šlo za neko odstopanje od povprečne drsnosti teh ploščic. Tožnica je po ploščicah hodila bosa z mokro nogo, kar je prispevalo k njenemu padcu. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj je pri odmeri stroškov odločilno, koliko znaša končni uspeh glede na vrednost prisojenega zneska, ne more pa biti kriterij uspeha najprej uspeh po temelju in nato še uspeh po višini ter v končni fazi povprečje teh postavk.

Stranski intervenient vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se prisojena odškodnina tožnici ustrezno zniža, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je soodgovornost tožnice prenizka, saj bi morala znašati 40 %. Tožnica je bila že večkrat na dopustu pri toženi stranki in je vedela, da se tam dogajajo padci. Zato bi tožnica lahko bila bolj pozorna pri hoji po kopališču. Vedela je, da so ploščice gladke, da drsi predvsem, ko so mokre. Bila je premalo pazljiva pri hoji. Za odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ni podlage. Pri tožnici tudi ne gre za zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi izgube sluha v višini 2 %.

Stranski intervenient se je pritožil tudi zoper sklep o separatnih stroških, in sicer zaradi zmotne uporabe določb ZPP. Predlaga razveljavitev sklepa. V pritožbi navaja, da v konkretnem primeru sodišče ni moglo uporabiti določbe 1. odstavka 156. člena ZPP. Pri vprašanju, ali so pripombe na izvedensko mnenje oziroma nova dejstva in novi dokazi pravočasni, je potrebno uporabiti 2. in 3. odstavek 286. člena ZPP. Zaradi tega lahko stranski intervenient tudi na sami glavni obravnavi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, saj v tej smeri ZPP nima nobenih prepovedi. Takšno ravnanje stranskega intervenienta je tudi v skladu s 1. odstavkom 4. člena ZPP in 284. členom ZPP.

Tožeča stranka ni odgovorila na vročene pritožbe.

Glede pritožb zoper sodbo: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile na mestu, kjer je prišlo 4.5.2003 do tožničine poškodbe, vgrajene gladke (neustrezne) in ne protidrsne keramične ploščice, da so bile te neustrezne keramične ploščice zamenjane po nastanku obravnavanega škodnega dogodka v jeseni 2003, da na tem kritičnem mestu, kjer je prišlo do tožničine poškodbe, niso bili nameščeni varnostni drogovi, plastični predpražniki na prehodih, varovalna ograja ali ročaji za oprijem in preproga, da opozorila za opozarjanje na mokra tla tedaj na tem delu niso bila postavljena, da kopalcem niso bila na voljo navodila za obvezno uporabo določene obutve v prostorih kopališča, da je tožena stranka posvečala premalo pozornosti varnosti kopalcev pri nudenju svojih kopaliških storitev glede preprečevanja zdrsev in padcev oziroma da tožena stranka ni izvajala predpisanih varnostnih ukrepov in da tožena stranka ni poskrbela za varnejšo hojo obiskovalcev kopališča. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da je prav zaradi teh opustitev tožene stranke tožnici nastala škoda, ker tožena stranka ni ravnala v skladu z določili Zakona o varnosti v urejenih kopališčih in Pravilnika o varnosti v urejenih kopališčih, namestitev protidrsnih ploščic, varovalne ograje, ročaja za prijem ali predpražnikov pa bi po oceni sodišča prve stopnje z veliko verjetnostno preprečila tožničin padec. Ker pa je po stališču sodišča prve stopnje tožnica bila tedaj premalo pozorna pri hoji oziroma bi morala biti še bolj pazljiva kot je bila, je tožnica prispevala tudi sama k nezgodi, in sicer v obsegu 10 %.

Obe pritožbi napadata odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi tožničinega prispevka k nastanku škode, češ da je le-ta višji kot pa le 10 %. S to trditvijo pritožbi ne moreta uspeti. Tožena stranka je bila kot lastnik kopališča pri izvajanju svoje poklicne dejavnosti dolžna ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (2. odstavek 6. člena OZ). Zato je treba njeno dolžno ravnanje oziroma opustitve takšnega ravnanja strožje presojati. V času obravnavanega dogodka sicer ni več veljal Zakon o varnosti v urejenih kopališčih ampak Zakon o varstvu pred utopitvami, ki je določal, da mora lastnik oziroma upravljalec kopališča zlasti tudi zagotoviti naprave, opremo in sredstva za varno obratovanje kopališča ter na vidnem mestu postaviti znake, ki opozarjajo na nevarnosti in ustrezna ravnanja (1. in 2. alinea 26. člena). Tedaj še veljavni Pravilnik o varnosti v urejenih kopališčih pa je med drugim določal, da morajo biti (tudi v kopališčih) nedrseči in varni tudi prehodi in dohodi (7. člen) in da mora upravljavec kopališča vse nevarnosti, ki grozijo kopalcem, ter prepovedi in obveznosti, ki jih morajo ti upoštevati, označiti z napisi oziroma znaki (5. odstavek 14. člena). Prej povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da je tožena stranka te svoje obveznosti, ki izhajajo iz navedenih predpisov, močno zanemarila, saj na tistem mestu prehod oziroma dohod ni bil nedrseč in varen, na nevarnosti in obveznosti (v zvezi s hojo po drsečih tleh) na tem delu pa tožena stranka kopalcev ni z ničemer opozarjala. Tožena stranka ni storila ničesar oziroma je dala vgraditi namesto neustreznih protidrsne keramične ploščice šele jeseni 2003 (še pozneje pa izvedla nekatere druge varnostne ukrepe), čeprav jo je na nujnost takojšnjega ukrepanja, da se zagotovi večja varnost obiskovalcev kopališča, opozarjala že dalj časa trajajoča nevzdržna situacija z vidika zagotavljanja čimvečje varnosti kopalcev. Iz priloge izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu dr. V. B. (knjiga poškodb) namreč izhaja, da je bilo na kopališču tožene stranke v obdobju od 1.5.2002 do 31.5.2003 več deset primerov poškodb obiskovalcev tudi zaradi zdrsov in padcev. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica tedaj sicer bila pazljiva pri hoji, da pa bi morala biti še bolj pazljiva, pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tistih okoliščinah tožničino ravnanje ni moglo prispevati k nastanku nezgode v deležu, večjem od 10 % (prej navedene ugotovitve o neustreznem ravnanju tožene stranke bi ob številnih in tehtnih opustitvah njenega dolžnega ravnanja v skladu z varnostnimi predpisi prej kazale celo na izključno odgovornost tožene stranke), oziroma tožničino ravnanje, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje, teh ugotovitev pa pritožbi ne izpodbijata, ni moglo povečati verjetnosti nastanka škode v večjem deležu od 10 %. Zato pritožnici ne moreta doseči večjega obsega tožničinega deleža pri nastanku škode od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Stranska intervenientka v pritožbi brez potrebe zatrjuje, da tožnici ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi izgube sluha v višini 2 %, saj očitno prezre, da sodišče prve stopnje na račun tega tožnici ni prisodilo nobene odškodnine. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila namreč tožnici prisojena odškodnina le za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, in sicer zaradi šumenja v ušesih, ki je trajalo približno leto dni, v tem času pa je bila zaradi tega po ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke dr. M. Ž. kvaliteta tožničinega življenja bistveno prizadeta. Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti sicer le izjemoma upravičuje oškodovanca do odškodnine za duševne bolečine za to obliko nematerialne škode, in sicer ko gre za hudo obliko ali za posebne primere. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je obravnavani primer začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti takšen, da je tožnica upravičena do odškodnine za duševne bolečine tudi za začasno zmanjšanje svoje življenjske aktivnosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

Tudi glede odločitve o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. V sporih zaradi denarne odškodnine za nematerialno škodo je treba pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati celoten uspeh pravdnih strank, ne pa le po višini. Tožena stranka je namreč ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi po temelju, saj je trdila, da je tožnica v celoti sama odgovorna za nastalo nezgodo. Sodišče prve stopnje se je zato moralo ukvarjati tudi s presojo temelja tožbenega zahtevka, zaradi česar je moralo celo angažirati sodnega izvedenca ustrezne stroke. Glede na ugotovljeno odgovornost tožeče stranke za nezgodo v obsegu 10 % je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica glede temelja uspela v obsegu 90 %, glede višine pa v obsegu 45 %, tako da je znašal tožničin skupen oziroma celoten uspeh v pravdi 70 % (zaokroženo). Odločitev o pravdnih stroških je zato v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje glede na povedano pri tem upoštevalo vse okoliščine obravnavanega primera.

Glede pritožbe zoper sklep: Sodišče prve stopnje je stranskemu intervenientu (enako kot pravdnima strankama) vročilo izvedensko mnenje s pozivom, da poda morebitne pripombe nanj v roku 15 dni. Gre za sodni rok, katerega so stranke oziroma udeleženci postopka dolžni spoštovati. V nasprotnem primeru ti roki ne bi imeli nobenega smisla. Sodni rok predstavlja enega od instrumentov, ki jih ima sodišče na voljo, da zagotavlja vodenje postopka v skladu z določbo 1. odstavka 11. člena ZPP. Če stranka oziroma udeleženec ne more opraviti s strani sodišča zahtevanega procesnega dejanja (sporočilo morebitnih pripomb na izvedensko mnenje) v danem sodnem roku iz opravičenega razloga, ima možnost, da še pred potekom tega roka predlaga njegovo podaljšanje (110. člen ZPP). Če tega ne stori, roka pa se tudi ne drži, mora računati s tem, da jo bodo zaradi tega lahko zadele tudi neugodne posledice. V konkretnem primeru se je izkazalo, da je bil narok dne 27.3.2008 nepotreben, saj bi ga sodišče v primeru pravočasnih pripomb stranskega intervenienta na izvedensko mnenje lahko preklicalo in bi v tem primeru tožeči stranki ne nastali stroški zastopanja na tem naroku (glavna obravnava je bila preložena le zaradi tega, ker je stranski intervenient šele na naroku podal pripombe na izvedensko mnenje ter predlagal določitev novega sodnega izvedenca medicinske stroke). Pri tem se stranski intervenient ne more sklicevati na določbe 286., 4. in 284. člena ZPP, ne da bi se pri tem ne upoštevalo tudi določbe 9. člena ZPP, saj je v takšnih situacijah, kot je obravnavana, stranka oziroma udeleženec postopka pri svojih procesnih dejanjih omejen s sodnim rokom, ki tudi njega zavezujejo h koncentraciji in pospešitvi postopka, procesne pravice pa mora uporabljati pošteno. Glede na to predstavlja obravnavano ravnanje stranskega intervenienta zakrivljeno ravnanje po 1. odstavku 156. člena ZPP, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je stranski intervenient dolžan povrniti tožeči stranki separatne stroške.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo vse pritožbe kot neutemeljene in potrdilo tako sodbo v izpodbijanem delu kot sklep (353. člen, 2. točka 365. člena in 366. člen ZPP).

Tožena stranka in stranski intervenient trpita svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama zoper sodbo nista uspela (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).