Jedro

Za veljavno izpolnitev obveznosti, ki jo namesto dolžnika izpolni tretji, ni potrebno, da je način izpolnitve vnaprej predviden. Prav tako za veljavnost vsebine dogovora, ki se je nanašala na izpolnitev s strani tretje osebe, ni potrebna pisna oblika, saj OZ v 271. členu pisne oblike za veljavno izpolnitev pogodbe s strani tretje osebe ne določa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v ... VL 78602/2017 s 4. 9. 2017 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v višini 7.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2016 do plačila (I. točka izreka) ter v tretjem odstavku izreka za stroške v višini 166 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2017 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 3.847,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno predlaga spremembo sodbe. Graja zaključek sodišča, da je denar po posojilni pogodbi prejela. Tožnik je na naroku izpovedal, da toženki denarja ni izročil, saj ga niti ni imel. Kljub temu, da je neizročitev posojila dokazala, je sodišče zaključilo, da je denar prejela od družbe A., in to po sklenitvi posojilne pogodbe, kar je napačno, v nasprotju z vsebino posojilne pogodbe, izvedenimi dokazi, pa tudi s tožnikovimi trditvami. Iz posojilne pogodbe namreč ne izhaja, da bo tožnik svojo obveznost izpolnil preko tretje osebe ali na kakšen drug način. Dokazni postopek je nadalje pokazal, da toženka tudi od A. v spornem obdobju (29. 6. 2016 do 13. 8. 2016 in tudi kasneje) ni prejela nobenega zneska. Iz posojilne pogodbe z 29. 6. 2016 ne izhaja, da izdana bianco menica velja tudi v primeru, če je toženka dobila denar od kakšne druge osebe. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da nakazilo zneska 6.075 EUR Zavodu B. ne izkazuje, da je bil denar dan toženki. Zaključek sodišča, da pravdni stranki nista sklenili običajne posojilne pogodbe, je protispisen. Iz posojilne pogodbe namreč ne izhaja nič neobičajnega. Za vsebino dogovora, ki se tiče tretjih oseb, bi morala biti izkazana pisna oblika, poleg tega bi s takim dogovorom morala soglašati A., kar v postopku ni bilo dokazano. Menična izjava, na kateri tožnik temelji svoj zahtevek, takega dogovora ne vključuje, zato tožbeni zahtevek na tej podlagi ni utemeljen. Pritožba vztraja pri ugovoru navideznosti posojilne pogodbe, ki je bila sklenjena na zahtevo tožnika zaradi zavarovanja njegove terjatve do A. nove iz naslova vračila plačila, plačanega družbi C., za primer, če A. ne bo izpolnila svoje obveznosti iz naročila. Kot je izpovedala toženka, njen namen ni bil pridobiti posojilo zase kot fizično osebo, ampak da ji A. poplača dolg do Zavoda B. Tožnik je sicer zanikal, da bi bilo naročilo s strani A. izpolnjeno, vendar odstopa ali zahteve za izpolnitev naročila ni izkazal. Sodišče je toženki neutemeljeno očitalo, da teh trditev tožnika ni prerekala. V 10. točki obrazložitve je sodišče povzelo dejstva, ki naj bi bila nesporna, vendar to niso, zato bi moralo ta dejstva obrazložiti z dokazno oceno izvedenih dokazov. Ker sodba v tem delu nima razlogov, sta podani absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 8. člena ZPP. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je družba C. družbi A. za odstopljeno terjatev plačala. Šlo je za odstop v zavarovanje, kar izhaja iz izpovedi priče C. P. To izhaja tudi iz listine v prilogi C5. Sodišče je spregledalo, da za cesijo zadostuje obvestilo dolžnika, ni pa potrebna njegova izjava, da se z odstopom strinja. Prav tako je sodišče zanemarilo odločilno okoliščino, da je tožnik po 26. 9. 2016 (A8) z dopisom zavrnil račun A., zahteval dobropis in vračilo plačanih sredstev, saj od A. ni dobil izpolnitve. Tožnik bi lahko zoper družbo C. uveljavljal ugovor neizpolnitve, sodišče pa v zvezi s tem ni napravilo dokazne ocene priče D. D., ki je potrdil, da je bilo naročilo izpolnjeno, kot izhaja iz računa s 23. 6. 2016. Zato je dejansko stanje o izpolnitvi naročila ostalo nepopolno in napačno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je arbitrarno začrtalo vsebino dogovora med pravdnima strankama, pri čemer zaključka o vsebini dogovora ni obrazložilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je dejansko stanje ostalo napačno ugotovljeno. Dokazni postopek je pokazal, da je C. zahteval udeležbo tožnika kot dolžnika in v zvezi s tem soglasje oziroma izdajo pisne izjave. To pa je tista odločilna okoliščina, ki je najverjetneje aktivirala tožnika, da je še pred podpisom izjave s 30. 6. 2016 in pred podpisom pogodbe o odstopu terjatve in aneksa k pogodbi od toženke zahteval zavarovanje, in sicer s podpisom posojilne pogodbe in izdajo menice, s katero je bilo dano jamstvo za vrnitev posojila. Zavarovanje je zahteval tudi od A. z izdajo menice, s katero je ta jamčila za vrnitev posojila po posojilni pogodbi z 29.6. 2016. Posojilna pogodba je tožniku služila za primer, če mu A. ne bi izpolnila naročila. Sodišče je v celoti opustilo dokazno oceno, da tožnik zoper cesionarja C. ni uveljavljal ugovorov, ki bi jih sicer lahko, in sicer ugovora neizpolnitve pogodbe oziroma ni s tožbo od A. zahteval izpolnitve obveznosti ali regresnega zahtevka. Posledično toženka izpodbija tudi odločitev glede zamudnih obresti in stroškovno odločitev.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tem postopku od toženke zahteva vrnitev posojila v višini 7.000 EUR na podlagi posojilne pogodbe, ki sta jo sklenila 29. 6. 2016, z rokom vračila 13. 8. 2016. Zatrjuje, da je pri družbi A., s katero ga je v stik spravila toženka, naročil izdelavo gradbenega dovoljenja za kogeneracijsko napravo, za kar mu je A. 23. 6. 2016 izstavila račun v višini 7.067 EUR z valuto 45 dni. Ker je toženka potrebovala posojilo za kritje stroškov hčerke, ki je študirala v tujini, je tožnik soglašal z odstopom terjatve, ki jo je do njega imela družba A., cesionarju - družbi C., ki je to terjatev plačala. Dogovorjeno je bilo, da družba A. prejeta sredstva v imenu tožnika izroči toženki kot tožnikovo posojilo. Posojilno pogodbo sta tožnik in toženka sklenila 29. 6. 2016. Tožnik se je zavezal družbi C., da bo terjatev v višini 7.000 EUR plačal do 15. 8. 2016, medtem ko se je toženka v posojilni pogodbi z 29. 6. 2016 zavezala, da bo tožniku posojilo vrnila do 13. 8. 2016. Z njenim pravočasnim vračilom bi svojo obveznost do cesionarja lahko pravočasno poravnal, toženka pa bi prišla do finančnih sredstev, ki jih je potrebovala. Tožnik je družbi C. 17. 8. 2016 plačal znesek 3.533,50 EUR, 29. 8. 2016 pa še znesek 3.533,50 EUR, ter s tem poravnal svojo obveznost, toženka pa mu posojila ni nikoli vrnila.

6. Toženka v postopku zatrjuje, da je posojilna pogodba z 29. 6. 2016 navidezna, ker je bila sklenjena na zahtevo tožnika, da bi dobil ustrezno zavarovanje za terjatev, ki jo je imel do tretje osebe iz druge podlage. Trdila je, da si od tožnika nikoli ni sposodila zneska 7.000 EUR in da ji tožnik tega denarja ni izročil. Sodišče prve stopnje je v okviru materialno procesnega vodstva toženko pozvalo, da obrazloži fiktivnost pogodbe, pri čemer je toženka pojasnila, da je pogodbo sklenila zgolj zato, ker je želela pomagati družbi A., da bi lahko odstopila svojo terjatev do tožnika, ni pa vedela, komu bo terjatev odstopljena.

7. Po skrbni in natančni oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo in da je toženka denarna sredstva, ki so bila predmet posojilne pogodbe, prejela. Tožnik in toženka sta se dogovorila, da bo tožnik soglašal z odstopom terjatve, ki jo je do njega imela družba A., cesionarju družbi C., kar je bil tudi pogoj za takojšnje plačilo, ter da je A. lahko prejeti znesek izročila toženki kot tožnikovo posojilo. Tožnik je odstopljeno terjatev v višini 7.067,00 EUR povrnil prevzemnici terjatve C. Da je družba C. za odstopljeno terjatev plačala, med pravdnima strankama ni bilo sporno.

8. Toženka v pritožbi obširno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je prejela denar od družbe A. na podlagi posojilne pogodbe s tožnikom. Pri tem izpostavlja njegovo izpoved, da ji denarja osebno ni izročil. Vendar pa v skladu z določilom prvega odstavka 271. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) obveznost poleg dolžnika lahko izpolni tudi tretji. V obravnavani zadevi je tožnik trdil in izkazal, da je bila družba A. njegov izpolnitveni pomočnik, ki je obveznost do toženke izpolnil v njegovem imenu. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tej smeri prekoračilo trditveno podlago, ni utemeljen. Tožnik je namreč že v dopolnitvi tožbe (list. št. 62) izrecno trdil, da je družba A. sredstva, prejeta za odkupljeno terjatev, izročila toženki v njegovem imenu kot njegov izpolnitveni pomočnik. Ker za veljavno izpolnitev obveznosti, ki jo namesto dolžnika izpolni tretji, ni potrebno, da je način izpolnitve vnaprej predviden, so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako ni utemeljen očitek, da bi morala biti za veljavnost vsebine dogovora, ki se je nanašala na izpolnitev s strani tretje osebe - A., izkazana pisna oblika, saj OZ v 271. členu pisne oblike za veljavno izpolnitev pogodbe s strani tretje osebe ne določa. Da je A. soglašala s takšnim načinom izpolnitve, izhaja iz njenega ravnanja, ko je dogovorjeni znesek posojila plačala. Prejem posojila potrjuje tako posojilna pogodba z 29. 6. 2016 kot tudi menica, ki jo je toženka podpisala za vtoževani znesek (prilogi A2 in A3). Na pravilnost navedenega zaključka še dodatno kaže izpovedba direktorja družbe C. E. E., ki mu je direktor družbe A. sporočil, da denar potrebuje hitro, ker ga mora dati naprej za posojilo.

9. O dejstvu, da je toženka znesek posojila prejela, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na podlagi v prejšnji točki izpostavljenih okoliščin, še posebej okoliščine, da toženka po podpisu posojilne pogodbe tožnika nikoli ni obvestila, da zneska ni prejela. Kot dodaten indic pa je sodišče prve stopnje upoštevalo bančni izpisek Zavoda B. Iz njega izhaja, da je omenjeni zavod, ki se ukvarja s pravnim svetovanjem in katerega edina ustanoviteljica in družbenica je toženka, od družbe A. prejel znesek 6.075,40 EUR. Ker višini posojenega zneska toženka ni ugovarjala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je prejela celotni vtoževani znesek v višini 7.000 EUR, kot to izhaja iz posojilne pogodbe z 29. 6. 2016, ki jo je pripravila sama. Pri tem je upoštevalo, da je izpolnitev veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil (280. člen OZ).

10. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da je bil denarni znesek nakazan Zavodu B. in ne toženki, ni utemeljen. Do navedenega se je sodišče prve stopnje opredelilo v 29. točki obrazložitve. Toženka je v postopku sicer navajala, da je družba A. imela dolgove do njenega Zavoda B., vendar vsebine in višine terjatev ni konkretizirala, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku. Zato so pavšalne pritožbene navedbe, da se je nakazani znesek s strani A. nanašal na poplačilo dolgov do toženkinega zavoda in ne na dogovorjeno posojilo, neprepričljive.

11. V postopku med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je družba C. plačala za odstopljeno terjatev, to pa sta v dokaznem postopku potrdila tudi oba direktorja družb E. E. in D. D. 12. Neutemeljena je pritožbena graja zaključkov sodišča prve stopnje iz 25. točke obrazložitve sodbe, saj so ti jasni, medsebojno skladni in temeljijo na skrbno opravljeni dokazni oceni, ki je življenjsko logična in prepričljiva ter jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbena navedba toženke, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini dogovora med pravdnima strankama prešibke in nimajo opore v trditveni in dokazni podlagi, je tako neutemeljena. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje arbitrarno začrtalo vsebino dogovora med pravdnima strankama, kot tudi ne očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izjave tožnika v prilogi C5, saj je njeno vsebino povzelo v 10. točki obrazložitve, in sicer, da je bil tožnik z odstopom terjatve seznanjen in da se je s to izjavo zavezal, da bo terjatev do družbe A. plačal družbi C. najkasneje do 15. 8. 2016. S samim odstopom terjatve je bila seznanjena tudi toženka, kar izhaja iz sms sporočila, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 21. točki obrazložitve (»nočeš odkupa, prosim povej, da poiščem drugje«). Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da bo tožnik odstopljeno terjatev povrnil družbi C., ni utemeljena, saj navedeno ugotovitev izrecno potrjujeta izjavi v prilogi A12 in C5. Da je tožnik 7.067,00 EUR plačal družbi C., je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi potrdil o plačilih v prilogah A13 in A14. 14. Obširne pritožbene navedbe, da tožbeni zahtevek tožnika na podlagi menične izjave ni utemeljen, za presojo v tem sporu niso relevantne, saj je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika ugodilo na pogodbeni podlagi, in sicer na podlagi posojilne pogodbe, ne pa na podlagi menične izjave toženke.

15. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve zmotno ugotovilo obstoj nespornih dejstev, je pavšalna, ker ne konkretizira, katero izmed ugotovljenih dejstev naj bi bilo zmotno ugotovljeno kot nesporno. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. člena ZPP ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da toženka navideznosti posojilne pogodbe v dokaznem postopku ni izkazala (7. in 212. člen ZPP). Da je toženka dan pred sklenitvijo posojilne pogodbe nujno potrebovala denar za hčerin študij v tujini, izhaja iz njenih sms sporočil tožniku, ki jih je sodišče prve stopnje citiralo v 21. točki obrazložitve. Poleg tega toženka ni prerekala, da je sama pripravila posojilno pogodbo in bianco menici. Za oceno toženkine verodostojnosti ni nepomembno, da je za izpolnitev njene obveznosti iz posojilne pogodbe zavarovanje z menico dala tudi družba A. Če bi bila posojilna pogodba med tožnikom in toženko zgolj navidezna in bi bila namenjena le v zavarovanje, potem ni logično, zakaj bi se kot garant za toženkino plačilo zavezala tudi A. in zakaj bi toženka takšno pogodbo sploh sklenila.

17. Četudi pa bi držala toženkina verzija o navideznosti posojilne pogodbe zaradi zagotovitve zavarovanja tožnika (da mu bo izpolnjena terjatev do tretje osebe (A.) iz druge pravne podlage), toženkin ugovor, s katerim zavrača obstoj pogodbenega razmerja s tožnikom, ni utemeljen. OZ namreč v drugem odstavku 50. člena določa, da če navidezna pogodba (v tem primeru posojilna pogodba) prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Navedb, zakaj prikrita pogodba o zavarovanju tožnikove terjatve ni veljavna, toženka v postopku kljub dodatnemu pozivu sodišča prve stopnje ni podala. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da A. svoje obveznosti do tožnika ni izpolnila. V tej zadevi za presojo toženkinih ugovorov ni nepomembno, da je toženka pravnica, ki se poklicno ukvarja s pravnim svetovanjem, in je sama sestavila pogodbo, na podlagi katere tožnik vtožuje svojo terjatev. OZ v 9. členu kot eno izmed temeljnih načel uzakonja načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti. S tem ko je toženka posojilno pogodbo, ki jo je sama sestavila, podpisala, je v skladu s prej omenjenim načelom prevzela tudi obveznost njene poštene izpolnitve v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Ob sklepanju pogodbe pa je bila dolžna ravnati skrbno ter vestno in pošteno (5. in 6. člen OZ).

18. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko staje glede okoliščine, ali je A. izpolnila svojo obveznost do tožnika, ni utemeljen. Da družba A. tožniku svoje obveznosti po pogodbi (izdelava dokumentacije za regeneracijsko napravo) ni izpolnila, namreč toženka v postopku ni prerekala. Pa tudi sicer te navedbe za odločitev v zadevi niso pravno odločilne glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je bila med pravdnima strankama neodvisno od razmerja tožnika s A. sklenjena posojilna pogodba.

19. Pritožbeni očitek odločitve o zakonskih zamudnih obrestih in stroških je nekonkretiziran in pavšalen, zato se pritožbeno sodišče do njega ne opredeljuje.

20. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso pravno odločilne, pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. Toženka s pritožbo ni uspela. Tožniku pa so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 500 odvetniških točk (tar. št. 21 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 10 točk, kar skupaj znaša 510 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR nagrada pooblaščenca tožnika v pritožbenem postopku znaša 306,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 373,32 EUR. Nagrade za prejem in pregled pritožbe v višini 50 točk pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnika ni priznalo, ker je nagrada za navedeno odvetniško storitev že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.