Jedro

Izrek je najpomembnejši sestavni del odločbe, ker ta postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Iz izreka inšpekcijske odločbe mora zato določno poimensko izhajati, na katere osebe (subjekte) se inšpekcijskih ukrep nanaša.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS, Ministrstva za obrambo, Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Izpostava Celje, številka 0611-3483/2007-24 z dne 20. 7. 2008 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka 0611-3483/2007-24 z dne 20. 7. 2009 prvostopnega upravnega organa je odločeno, da etažni lastniki večstanovanjskega objekta na naslovu … navedeni v prilogi, ki je sestavni del te odločbe (dalje zavezanci), ki jih zastopa upravnik B., …, morajo odpraviti naslednje pomanjkljivosti iz področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami: 1. za zaklonišče na naslovu … pridobiti potrdilo o primernosti in 2. v zaklonišču na naslovu … namestiti komplet gasilske in samoreševalne opreme za reševanje iz zaklonišča. V točki II. izreka je odločeno, da je rok za odpravo pomanjkljivosti 1. 10. 2009. Prvostopni organ, katerega odločitev je potrdila tožena stranka, navaja, da je bil 7. 7. 2009 pri zavezancu opravljen inšpekcijski nadzor, kjer je ugotovljeno, da zaklonišče ni pridobilo potrdila o primernosti, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 139. člena Pravilnika o tehničnih normativih za zaklonišča in zaklonilnike, ki določa, da je potrebno za zaklonišče opraviti kontrolni preizkus, na podlagi katerega se izda potrdilo o primernosti. Ugotovljeno je, da je v tem zaklonišču sicer gasilska in samoreševalna oprema za reševanje iz zaklonišča, vendar ta ne vsebuje vseh kosov in kompletov, ki so določeni v prilogi A Pravilnika o tehničnih normativih za zaklonišča in zaklonilnike, kar je v nasprotju z 79. členom tega pravilnika, ki določa, da morajo imeti zaklonišča komplet gasilske in samoreševalne opreme za reševanje iz zaklonišča, ki je določeno v prilogi A. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Ugovarja pasivni legitimaciji in se sklicuje na prvi odstavek 212. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP), ki določa, da mora uvod odločbe obsegati ime organa, ki odločbo izdaja, predpis o njegovi pristojnosti, način uvedbe postopka, osebno ime stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero gre v postopku. Ni se dopustno sklicevati na neko listino v spisu kot to naredi organ prve stopnje ali sploh izpusti navedbe stranke, kot je to naredil organ druge stopnje. Zato je odločba nezakonita, ni znano zoper katerega je izdana. Sklicuje se na to, da ni izpostavljena skupnost etažnih lastnikov, ki bi lahko bila subjekt pravic in dolžnosti, kar pomeni, da v pravnem prometu vsak etažni lastnik nastopa posebej oziroma po njihovem pooblastilu tudi upravnik. Etažni lastniki se skozi časovno obdobje menjujejo in niso več enaki kot so bili leta 2007, ko je bil upravni postopek zoper popolnoma drugo osebo uveden. Sklicuje se na 2. člen ZUP, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava in mora biti stranka definirana. V nadaljevanju se sklicuje na vsebinske nepravilnosti in kršitve določb pravilnikov in zakonov, ki jih podrobno našteva. Sodišče teh tožbenih navedb, ker niso pomembne za odločitev, v sodbo ne povzema.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na to, da na podlagi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva navajati in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Sodišče zato tega tožbenega ugovora, ker ni bil dan v pritožbenem postopku skladno z določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu, ne bi smelo upoštevati. Sodišče je že v sodbi U 171/2008 dne 28. 4. 2008 izrecno navedlo, da je inšpekcijske ukrepe povezane z vzdrževanjem obravnavanega zaklonišča mogoče naložiti le etažnim lastnikom večstanovanjske stavbe, v kateri se to zaklonišče nahaja in ima kot takšno status skupnega dela stavbe, ne upravniku te stavbe. Sicer pa 42. člen ZUP določa, da so lahko stranke tudi druga skupina oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, v katerih se odloča v upravnem postopku. Nepotreben formalizem bi bila zahteva, da se vsi etažni lastniki navedejo v izreku odločbe. V nadaljevanju ugovarja tudi tožbenim navedbam, ki se nanašajo na nepravilno vodenje postopka še pred tem postopkom (drugi subjekt) in se še sklicuje na navedbe, ki so bile že podane v prvotnih postopkih. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in odloči o stroških postopka.

V pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2010 tožeča stranka prereka vse navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter v nadaljevanju ponavlja tožbene razloge.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Prvostopna odločba, številka 0611-3483/2007-24 z dne 20. 7. 2009, ki se izpodbija v upravnem sporu v I. točki izreka vsebuje oziroma obvezuje kot pasivno legitimirane stranke (izvršitev obveznosti) etažne lastnike večstanovanjskega objekta na naslovu …, ki so navedeni v prilogi in je priloga sestavni del te odločbe. Kot priloga odločbe je naveden seznam 28. etažnih lastnikov z njihovimi imeni in naslovi.

213. člen ZUP določa med drugim v drugem odstavku, da mora biti izrek odločbe kratek in določen. Ime stranke, ki se ji neka obveznost z inšpekcijsko odločbo nalaga (zavezanec) je sestavni del določnosti dejanskega stanja te zakonske določbe. To pomeni, da mora inšpekcijska odločba temeljiti na, v izreku navedenih osebah kot inšpekcijskih zavezancih in ga noben seznam etažnih lastnikov „pripet“ prvostopni upravni odločbi ne more nadomestiti. Izrek je najpomembnejši sestavni del odločbe, ker ta postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Iz izreka inšpekcijske odločbe mora določno poimensko izhajati na katere osebe (subjekte) se inšpekcijskih ukrep nanaša. Ker tega izpodbijani upravni akt ne vsebuje, ima take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je izpodbijano odločbo po določbi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) odpravilo in vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek.

Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 4. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/2007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.