Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke razsodi: Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna plačati tožnici S.S. odškodnino v znesku 1.900.642,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.744.692,30 SIT v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 10.5.2002 do 10.10.2002, od 11.10.2002 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od zneska 120.000,00 SIT od 26.6.2002 dalje do plačila, od zneska 24.550,00 SIT od 12.6.2001 dalje do plačila in od zneska 11.400,00 SIT od 18.10.2000 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 236.031 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 119.877,00 SIT od 10.10.2002 dalje do plačila, od zneska 52.020 SIT od 19.6.2003 dalje do plačila in od zneska 64.134 SIT od 10.11.2004 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 300.642,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 144.692.30 SIT od 10.10.2002 dalje do plačila, od zneska 120.000,00 SIT od 26.6.2002 dalje do plačila, od zneska 24.550,00 SIT od 12.6.2001 dalje do plačila in od zneska 11.400,00 SIT od 18.10.2000 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 12.939,65 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2002 dalje do plačila.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in izpodbijano sodbo v izreku o nepremoženjski škodi tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožnici poleg zneska 144.692,30 SIT plačati še 400.000,00 SIT, skupaj torej 544.692,30 SIT, vse z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 10.5.2002 do 10.10.2002, od 11.10.2002 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 7.720,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2002 dalje do plačila.

Naložilo ji je tudi, da mora tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 52.020,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2003 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 370. člena ZPP in predlaga spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi sodišča druge stopnje najprej očita, da njena obrazložitev ne vsebuje razlogov o zavrnilnem delu, sicer pa ji očita zmotno pravno presojo glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in glede teka zamudnih obresti od dosojenih zneskov te škode. Iz naslova nepremoženjske škode je tožeča stranka uveljavljala odškodnino v skupnem znesku 10.700.000,00 SIT, izpodbijana sodba pa ji je priznala le znesek 5.700.000,00 SIT. Glede na to, da je tožena stranka dne 10.5.2002 plačala akontacijo v znesku 5.000.000,00 SIT, bi morala biti obsojena še na plačilo razlike v enakem znesku. Pri tem revizija opozarja na podobne primere sodne prakse, ko je bila oškodovancem dosojena bistveno višja odškodnina. Tožnica je mlada ženska, gostilničarka, občutljiva na svoj zunanji videz. Zaradi posledic škodnega dogodka je njena desna noga krajša, zato šepa, na telesu pa ima tudi številne brazgotine. Utrpela je mnogoiverni zdrobljeni zlom desne stegnenine ter udarce po telesu, zaradi česar je bila operirana, dalj časa hospitalizirana, dobrih 9 mesecev je bila v bolniškem staležu, prestajala pa je dolgotrajne hude in kasneje lažje bolečine. Zaradi posledic poškodbe težje opravlja poklicno delo, težave ima ob hitri in dolgotrajni hoji, njene življenjske aktivnosti pa so bistveno zmanjšane. Prestani strah je bil intenziven posebej med zdravljenjem, ki je bilo dolgotrajno.

Sodišči druge in prve stopnje navedenih dejstev nista upoštevali v zadostni meri, zaradi česar bi bilo treba priznati odškodnino v skladu z odškodninskimi postavkami, kakor so navedene v tožbi. Končno se tožeča stranka ne strinja s pravno razlago, po kateri naj bi kot dan zamude bil opredeljen 10.5.2002, ko je tožena stranka izplačala akontacijo. Odločilen je namreč datum prejema odškodninskega zahtevka in poteka roka, določenega v tem zahtevku. Zamuda tožene stranke je torej nastopila z 8.3.2002. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Uporaba določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) terja od sodišča, da pri opredelitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo poleg individualnih okoliščin primera in drugih posebnosti, ki se nanašajo na oškodovanca, upošteva tudi primerjavo s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje, kakor so bile obravnavane v sodni praksi. Sodišči druge in prve stopnje sta navedene kriterije v zadostni meri upoštevali pri določitvi višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, v premajhni meri pa pri opredelitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti in skaženosti. Tožnica je utrpela škodo večjega obsega. Mnogoiverni zdrobljeni zlom desne stegnenice je huda, lahko tudi življenjsko nevarna poškodba, ki zahteva dolgotrajno in težavno zdravljenje, pušča pa tudi opazne posledice.

Pri opredelitvi telesnih bolečin, ki jih je tožnica prestajala in jih bo prestajala tudi v bodoče ter pri opredelitvi prestanega strahu, je bila teža poškodbe upoštevana v zadostni meri. Čeprav je bila tožnica v bolniškem staležu od 22.4.2000 do 15.1.2001, po nesreči pa do 13.5.2000 v bolnišnici in čeprav je po 5 dneh na oddelku za intenzivno nego in po operaciji morala kar 20 dni nepremično ležati, dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 2.000.000,00 SIT ni mogoče zviševati. Ta odškodnina je namreč po svoji višini primerljiva s podobnimi škodami in odškodninami zanje. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je že sodišče druge stopnje z zvišanjem odškodnine iz tega naslova od zneska 1.800.000,00 SIT na 2.000.000,00 SIT zagotovilo tožnici ustrezno odškodovanje. To velja tudi za odškodnino zaradi prestanega strahu. Primarni strah ob škodnem dogodku je bil res intenziven, vendar je bil kratkotrajen. Večje posledice v tožničini psihi je pustil strah za izid zdravljenja, ki je bil dolgotrajen in intenziven. Vendar pa primerjava s podobnimi primeri škod in odškodninami zanje ne omogoča spremembe izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine iz te odškodninske postavke.

Ugotovljeno zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti pa je tolikšno, da je dosojena odškodnina zaradi duševnih bolečin iz tega naslova v znesku 2.500.000,00 SIT bistveno prenizka. Premalo je namreč upoštevano, da je tožnica manj sposobna za dela, kjer je potrebno veliko stati in hoditi ter prenašati bremena. Tožnica je gostilničarka, njen poklic pa zahteva, da mora veliko stati, veliko hoditi in prenašati bremena. Čeprav so bolečine, ki se ji pojavljajo ob daljših obremenitvah, upoštevane že pri odškodninski postavki telesnih bolečin, gre za prepletanje obeh vrst škode: bolečina, ki se pojavi, zmanjšuje sposobnost gibanja, torej življenjsko aktivnost, to pa povzroča tudi duševne bolečine. Ob ugotovitvi, da je tožnica opazno ovirana pri opravljanju svojega poklica, je revizijsko sodišče dosojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti opredelilo z zneskom 3.500.000,00 SIT, torej za 1.000.000,00 SIT več od doslej dosojenega zneska.

Izpodbijana sodba je sicer dodatno opredelila tožničino subjektivno doživljanje telesnih prikrajšav, ki so ji nastale zaradi škodnega dogodka, vendar je odškodnino iz naslova skaženosti premalo zvišala. Tožnica je gostilničarka, ki svojo šepajočo hojo in številne brazgotine, tudi po vidnih delih telesa, drugače občuti in drugače sprejema odzivanje okolice, kar znižuje njen občutek samopodobe in, kot ugotavlja že sodišče druge stopnje, narekuje drugačen slog oblačenja in obuvanja. Upoštevaje navedene okoliščine je revizijsko sodišče odškodnino iz tega naslova zvišalo še za nadaljnjih 200.000,00 SIT, torej na 1.000.000,00 SIT.

Seštevek posameznih odškodninskih postavk iz naslova nepremoženjske škode predstavlja znesek 6.900.000,00 SIT od vtoževanega zneska 10.700.000,00 SIT. Ker je tožnica dne 10.5.2002 že prejela akontacijo v znesku 5.000.000,00 SIT, ki jo je sodišče prve stopnje v soglasju s pravdnima strankama valoriziralo na 5.155.307,70 SIT, je torej tožena stranka tožnici dolžna iz naslova nepremoženjske škode povrniti še razliko v znesku 1.744.692,30 SIT. Ob prištetju zneskov premoženjske škode, ki niso osporavani, razvidni pa so iz izreka sodbe, je torej tožena stranka tožnici dolžna plačati skupaj 1.900.642,30 SIT. V tem obsegu ima tožeča stranka sicer prav, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti od tedaj dalje, ko je prišla v zamudo. Vendar pa je sodišče druge stopnje zadovoljivo obrazložilo, zakaj je zamuda nastopila šele 10.5.2002, ko je bil nakazan nesporni del odškodnine v znesku 5.000.000,00 SIT in čeprav je odškodninski zahtevek tožeča stranka postavila že dne 8.3.2002. Tako razlago sprejema tudi revizijsko sodišče, ki zato v tek zamudnih obresti, kakor ga je določilo sodišče druge stopnje, ni posegalo.

Revizija končno očita izpodbijani sodbi tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi vsebovala razlogov o svojem zavrnilnem delu. Navedena trditev pa po eni strani ni ustrezno obrazložena, po drugi strani pa je v očitnem nasprotju z zapisanimi razlogi in predvsem z njihovo vsebino. Sodišče druge stopnje je namreč z naštevanjem podlag dejanske in pravne narave, ki opredeljujejo višino odškodnine po posameznih postavkah, istočasno tudi vsebinsko navedlo, zakaj zavrača tožbene trditve, ki utemeljujejo odškodnino v vtoževanem obsegu.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba tudi znova odločiti o pravdnih stroških (165. člen ZPP). Glede na revizijski uspeh revizijsko sodišče šteje, da je tožeča stranka uspela približno s polovico svojega zahtevka, zaradi česar je v tem razmerju upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov. To velja tako za postopek na prvi stopnji, kot tudi za postopka na drugi in revizijski stopnji. Izpodbijana sodba v četrtem odstavku svoje četrte strani opredeli, da znašajo pravdni stroški tožeče stranke, nastali pred sodiščem prve stopnje, 267.450,00 SIT, stroški tožene stranke pa 27.697,00 SIT. Ob delitvi navedenih stroškov na polovico in ob ustreznem pobotanju je torej tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, v znesku 119.877,00 SIT. Po enakem ključu so odmerjeni tudi stroški, ki jih je tožeča stranka imela v pritožbenem in revizijskem postopku, pri čemer so bila upoštevana določila odvetniške tarife. Stroške, nastale na vseh treh stopnjah, je revizijsko sodišče seštelo, pri čemer pa je tek zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov posebej opredelilo.

Delna ugoditev reviziji temelji na določbi prvega odstavka 380. člena ZPP, zavrnitev revizije v preostalem delu pa na določbi 378. člena ZPP.